Navdihujoči zapisi

Morda v teh dneh tvoj otrok najbolj potrebuje, da objameš njegovo tečnobo

Mogoče ste v vaši družini z vrtcem in šolo čisto v redu začeli in vam spremembe ne povzročajo kakšnih posebnih izzivov. V tem primeru niti ne rabiš prebrati tega mojega zapisa, ker je namenjen predvsem tistim, ki ste imeli in še imate v teh dneh doma precej pestro ali celo obsedeno stanje. Mnoge mame ste mi potožile o tem in z različnih vidikov niti ni tako nenavadno, da je za visoko senzitivne mame in otroke to še malo težje. Morda je tvoj otrok v teh dneh še posebej razdražljiv, siten, bolj jokav, ima več čustvenih izbruhov, vse mu gre na živce, prihaja iz šole ali vrtca slabe volje ali še posebej utrujen. Ali pa večkrat slišiš:“Šola je bedna!”“Ne grem več v šolo!”“Vsi so bili danes tako zateženi!”“Komaj smo začeli, pa imamo že toliko naloge!”“Nehaj mi še ti težit, pusti me pri miru!”“Mami, jutri ne grem v vrtec!”“Me lahko prideš jutri iskat že po kosilu?” Ko mame to slišimo in doživimo, tudi nas pahne v različna čustva, začutimo otroka ali pa hitro iščemo rešitve in ga prepričujemo z različnimi argumenti, zakaj to ne drži in zakaj ne sme tako misliti in čutiti. Morda se celo razjezimo in ga kaznujemo za neprimerne besede in vedenje.Kaj se pa vendar gre? Življenje vendar ni samo igra! Zato te danes spomnim, da morda tvoj otrok v tem trenutku najbolj potrebuje, da objameš njegovo tečnobo. Morda ne dobesedno, ker ni nujno, da ti bo objem dovolil. Govorim o tem, da s svojo čimbolj umirjeno energijo ustvariš prostor, kjer mu bo lahko težko, kjer bo lahko dal ven vse, kar se je v njem nabiralo dopoldne v šoli ali vrtcu in zelo verjetno ni imel s kom podeliti. Ponavadi otroci svojo slabo voljo stresejo tam, kjer se počutijo najbolj varno. In kje drugje je to lahko, če ne doma. Naj bo v teh dneh vaš dom še posebej varna baza za vse družinske člane!Predvsem predšolski otroci, pa tudi najstniki in tisti vmes, še ne znajo dobro ubesediti, kaj jih muči in zakaj jim je težko, zato rabijo našo pomoč. Vabim te, da se ob takih besedah ali obnašanju ustaviš in ne reagiraš takoj na to, kar vidiš in slišiš. Zaupaj svoji intuiciji, zaupaj svoji povezanosti z njim in verjemi, da ga dovolj dobro poznaš, da lahko globlje začutiš, kaj se z njim dogaja. Začuti, kaj je pod besedami in obnašanjem.Zelo verjetno ne potrebuje, da rešiš njegove stiske, ampak da ga predvsem slišiš in skušaš razumeti. Mogoče pa si ob tem pomislila: “Kaj pa jaz? Kdo pa bo mene vprašal, kaj potrebujem in zakaj mi je težko?” V takih trenutkih se v tebi lahko prebudi majhna punčka, ki si tako zelo želi in pričakuje, da bi drugi uganili, kaj potrebuje in poskrbeli zanjo.Super bi bilo, če bi kot odrasle ženske dovolj poznale svoje potrebe in jih tudi znale izraziti, da bi znale poskrbeti zanje same in tudi s pomočjo drugih. A vemo, da večinoma ni tako. Večina izmed nas v zadnjih letih šele dobro spoznava, kakšne so naše potrebe in smo še vedno na zahtevni poti, da zanje tudi poskrbimo. Verjamem tudi, da ni namenjeno, da smo ljudje povsem samozadostni in neodvisni drug od drugega. Menim, da je pomembno, da se znamo tudi povezovati in si pomagati. Zato poglej okoli sebe, s kom se v teh dneh lahko pogovoriš, komu lahko tudi ti potožiš, ko ti je težko. Brez obsojanja, pretiranega svetovanja in pametovanja. Povej mi, draga moja, kaj potrebuješ v teh dneh! Če ne najdeš nikogar, ti lahko svoje uho in ramo posodim tudi jaz – čeprav virtualno, pogosto ne deluje nič manj učinkovito in pomirjujoče. Lahko pa se dobiva tudi v živo. Če potrebuješ enega ali več pogovorov, sem v septembru znižala cene individualnega svetovanja. Preveri in se prijavi, če potrebuješ mojo podporo. Ko sama prejmeš podporo, se čustveno in energijsko okrepiš ter veliko lažje podpreš tudi svojega otroka. Naj bo to tvoja motivacija, če v tem trenutku še ne zmoreš tega samo zaradi sebe. Podobne stiske in prehodi so lahko tudi dobro izhodišče, da se s sabo in s svojim otrokom globlje povežemo! Namenite si še več objemov v teh dneh! Topel objem,Erika

Preberi več »

06/09/2024

Počitek je pomemben del vsakega ustvarjalnega dela

Zmožnost, da se ustaviš in si vzameš čas za počitek, se zdi v današnjem svetu še pomembnejša in težja. Pa če si »samo« mama in gospodinja ali zaposlena mama z vsemi drugimi vlogami zraven. Če ne drugega, se po počitku lotiš stvari s čisto drugo energijo in včasih stečejo veliko lažje kot prej. Vsak mesec s svojim menstrualnim ciklom ženske potujemo skozi različne faze, ko se naša učinkovitost za delo spreminja. V dneh menstruacije nas telo ponavadi jasno pokliče, da se ustavimo, odklopimo, počijemo ter se povežemo s svojimi globinami. “Veliko se namreč zgodi tudi, ko odklopim in počivam. V resnici se takrat rojevajo najboljše ideje v meni in ko zares zaupam, se nekatere stvari sestavijo bolje, kot če bi se utrujena trudila, da jih sestavim sama.” Če si dovolimo čas za to, smo v teku naslednjega meseca bogato nagrajene. Tudi poletje je en tak čas, ki nas vabi k počitku in sproščenosti, a nas hkrati s svojo energijo in dolgimi dnevi vabi k ustvarjanju na različnih področjih. Pogosto je zelo globoko v nas zasajena ideja, da je naša lastna vrednost pogojena z našo produktivnostjo. Vredna naj bi bila toliko, kolikor delam. Počitek naj bi si zaslužila in mi ne pripada samo zato, ker obstajam. Sama ugotavljam, da me v resnici ne izčrpa toliko samo delo kot tisti priganjalec v meni, ki me prepričuje, da še ni dovolj in da bi lahko še kaj naredila, pa še kaj, …. Zato mi je zelo pomembno, da si pri delu naredim strukturo, načrt in postavim merila, kdaj je dovolj za tisti dan, tisti teden ali mesec. In potem si vse bolj z mirnim srcem vzamem čas zase, za družino, za igro, počitek, odklop od tehnologije ter zaupam, da je za vse poskrbljeno. Veliko se namreč zgodi tudi, ko odklopim in počivam. V resnici se takrat rojevajo najboljše ideje v meni in ko zares zaupam, se nekatere stvari sestavijo bolje, kot če bi se utrujena trudila, da jih sestavim sama. Tudi letos me čaka dopust »šele« avgusta in do takrat še kar nekaj izzivov, da vsak dan znova iščem ravnovesje med delom in počitkom ob treh hčerkah doma na počitnicah. K sreči so že precej samostojne in je dolgčas dovolj močna motivacija, da si najdejo različne načine zaposlitve. Kako pa gre tebi počitek in iskanje ravnovesja v teh poletnih dneh? Odloži telefon, računalnik in si privošči počitek! Že zdavnaj si si ga “zaslužila”. Topel objem,Erika

Preberi več »

08/07/2022

Nova majica in stara težka čustva, ki so dobila svoj prostor

Grrr … še ena nova majica, ki bo obležala v predalu in je nikoli več ne bo oblekla! Ponavadi to že kar dobro prenesem in najmlajši hčerki pač dovolim, da izbere nekaj drugega. Tokrat pa ni šlo – bruhnilo je iz mene, kako da ji ta majica ni v redu, saj jo je vendar pomerila pred nakupom, naj vendar malo potrpi in da ni tako grozno. Težki in brezvezni očitki, za katere sem točno vedela, da niso na mestu že v trenutku, ko so prihajali iz mene. “Dajmo si dovoliti svoje občutke in vsaj kdaj povabimo vanje tudi druge. Veliko lažje je, če nam drugi pomaga nositi del teže in drži prostor. Potem precej lažje damo to tudi svojemu otroku.” Prejšnji dan smo s hčerkami namreč kupile nekaj novih oblačil in vesela sem bila, da je tudi najmlajša našla nekaj stvari zase, ker imam občutek, da ves čas nosi samo ene pajkice in ozek nabor majic. Vse drugo jo moti, tišči, je pretesno ali preveč ohlapno – če imaš podobne izkušnje s svojim otrokom, potem veš, kako to izgleda. En kup lepih oblačil obleži v predalu in čaka na boljše čase ali druge lastnike. A tokrat sem zelo hitro začutila, kaj me je tako iztirilo. Majica je bila le sprožilec težkih čustev, ki so se tisto jutro nabirala v meni. Prejšnji večer sem dobila neko sporočilo, ki je v meni prebudilo zelo težke občutke in me prizadelo. Takoj ko sem se zjutraj zbudila, so občutki prišli na plano in moja razdražljivost je bila kot vžigalica, ki se je prižgala ob vsakem najmanjšem plamenčku. Za potrpežljivost in umirjenost ni bilo prostora. Opazila sem, kaj se v meni dogaja in komaj čakala, da mož in hčerke odidejo od doma, da ostanem sama in v miru pogledam v to, kar je vrelo v meni. Nekaj časa sem sedela s težkimi občutki, saj sem vedela, da trenutno nisem zmožna za kakšno produktivno delo. Vzela sem dnevnik in vanj zapisovala občutke in misli, ki so se pletli v meni. Mož je ob odhodu od doma začutil mojo nastrojenost in me s poti v službo poklical. Sprva mu niti nisem imela namena povedati za ves vihar, ki se odvija v meni. A izkušnje v zadnjem času so me prepričale, da mi ranljivo izražanje v odnosu z njim prinese veliko olajšanje. Povedala sem mu, kaj me muči, kaj čutim in česa nočem čutiti. Presenečena sem bila, kako mi je dal dovoljenje in naredil prostor, da sem začutila tudi tisto, kar sicer nisem želela. Kljub vsemu znanju in izkušnjam s čutenjem, ki jih imam, mi je prav njegova sočutna prisotnost pomagala, da sem še bolj prišla v stik s svojimi čustvi. Včasih pač sami ne zmoremo. Dovolila sem si, da je brbotalo in odmevalo v meni še nekaj dni. Zelo dobro vem, da rešitve v takih situacijah ne moreš izsiliti, da moraš en del prečutiti, da pride jasnost in odgovor ter neko olajšanje. Začutila sem stare rane, ki so se prebudile in me vabile v stare vzorce reagiranja. Danes zjutraj pa sem zbrala pogum in svoje težke občutke ranljivo izrazila osebi, ki jih je v meni sprožila. Bil je totalen korak iz cone udobja, a vedela sem, da tokrat želim narediti drugače. Nisem se želela zapreti vase in kuhati zamere. Poleg tega mi je tudi najin odnos zelo pomemben in verjela sem, da nama bo ta situacija pomagala narediti še korak bliže druga drugi in sami sebi. Iskreno in ranljivo sva se pogovorili, malo pojokali, se opravičili in na novo povezali. Še vedno ostaja nekaj težkih občutkov pri obeh, a dali sva si prostor za vso zmedo, meglo in viharje v nama. Včasih je tako malo potrebno, da v odnosih naredimo nekaj drugače, a hkrati se zdi tako težko, kot bi premikali gromozanske skale. Dajmo si dovoliti svoje občutke in vsaj kdaj povabimo vanje tudi druge. Veliko lažje je, če nam drugi pomaga nositi del teže in drži prostor. Potem precej lažje damo to tudi svojemu otroku. Če čutiš, da v tebi divjajo čustveni viharji, ki jih ne moreš z nikomer deliti in če potrebuješ prostor, razumevanje in sočutno podporo pri tem, ti morda lahko pomagam. Napiši mi #prostor v e-mail sporočilo in se ti javim, da se pogovoriva več. Razigran in prijeten zaključek šole ter sproščene počitnice želim tebi in tvoji družini! Topel objem,Erika

Preberi več »

24/06/2022

Intervju z Barbaro Rupar: Največji nauk moje izgorelosti je…

“Največji nauk moje izgorelosti je, da telo govori, če mu le prisluhnem.” Moja sogovornica v tokratnem visoko občutljivem intervjuju je Barbara Rupar, psihoterapevtka, visoko občutljiva oseba in mamica dvema fantkoma, med katerima je eden tudi visoko občutljiv. Spregovorili sva o njenem delu s klienti, spoznanjih ob izgorelosti ter iskanju ravnovesja med delom, družino in skrbjo zase. Spoznali sva se med dvema mesecema v neki FB skupini, kjer sva obe sodelovali, ter se v trenutku povezali in zaštekali. En video pogovor ter kar nekaj iskrenih in toplih zasebnih sporočil z Barbaro so mi znova potrdili, kako močno nas visoka občutljivost povezuje na mnogih področjih in kako malo je včasih treba, da najdemo sorodne duše. Hkrati pa tudi to, da se s človekom lahko zelo globoko in tesno povežemo tudi preko spleta – če je le odprtost in iskrena želja na obeh straneh. Barbara Rupar: “Naučila sem se, da moram najprej jaz služiti svojemu telesu, da lahko potem telo služi meni. In v celoti sem sprejela, da lahko včasih samo obstajam. In da je to popolnoma dovolj.” 1. Pozdravljena, Barbara, in hvala, ker si sprejela povabilo na ta pogovor. Prosim, če se lahko na kratko predstaviš bralcem Regratove lučke. Iskrena hvala za povabilo in priložnost, da bralcem Regratove lučke predstavim sebe in svoje delo. Sem Barbara, mamica dvema fantkoma, 10-letnemu Taju in 6-letnemu Svitu. Že več kot polovico svojega življenja sem v partnerski zvezi s svojim zaročencem Matejem. Sem nepoboljšljiva navijačica sočutja, prijaznosti in sprejemanja. Navijačica sočutja do drugih in do sebe. Posebej slednjega me vztrajno uči življenje. In te nauke želim predajati dalje. S svojim delom se želim ljudi dotakniti in jim pokazati, kako dragoceni so. Sem visoko senzitivna oseba, česar pa se nisem zavedala od nekdaj, pač pa šele po izgorelosti, ki sem jo doživela leta 2018. Verjamem, da je moja visoka senzitivnost igrala pomembno vlogo tudi pri moji zgodbi izgorevanja. Precej časa sem bila zaposlena v gospodarstvu, vendar pa sem leta 2013 z globoko željo po spremembi svoje karierne poti začela študirati psihoterapijo. Zaključila sem študij propedevtike psihoterapije na SFU Ljubljana in specialistični študij integrativne transakcijsko analitične psihoterapije na inštitutu IPSA v Ljubljani. Sem namreč tudi specializantka integrativne transakcijsko analitične psihoterapije. 2. Na kakšen način delaš s svojimi klienti? Kaj je bistvo tvojega načina dela? Ni skrivnost, da je tisto, kar v psihoterapiji zdravi, odnos. Klient za to, da lahko raziskuje svoj notranji svet (svet občutij, čustev, misli, fantazij, želja in potreb) in zunanji svet (zunanje okolje in drugi ljudje v njem) potrebuje v prvi vrsti občutek varnosti. Potrebuje pričo svojega doživljanja in nekoga, ki mu bo pomagal razumeti in ovrednotiti njegovo doživljanje. S polno prisotnostjo skušam najprej ustvarjati varen odnos s klientom. Tedaj lahko klient prihaja v stik z vsebinami, ki jih je nekoč bodisi ponotranjil od pomembnih drugih oseb bodisi potlačil ali odcepil, ker mu takrat niso služile. Ko klient razvija zavedanje in zmožnost ohranjanja stika s tem, kar se dogaja znotraj in zunaj njega, ko prihaja v stik z (bolečimi) vsebinami, ki mu tukaj in sedaj ne služijo več, lahko začne proces celjenja in sprejemanja novih in avtonomnejših odločitev. Vse s ciljem, da začne živeti bolj avtonomno, spontano in pristno, v odnosu do sebe in drugih. Pri svojem delu upoštevam osnovne predpostavke transakcijske analize (TA), ki pravi, da smo vsi ljudje kot človeška bitja v redu – imamo vrednost in dostojanstvo, smo sposobni sprejemati odločitve ter prevzeti odgovornost zanje ter nosimo potencial za spremembe, saj odločitve ter vzorce svojega delovanja lahko spreminjamo. Ker pa prihajam s področja integrativne TA, pa k obravnami pristopam celostno, kar pomeni, da v svoje delo vključujem vse dimenzije človekoga delovanja – čustveno, kognitivno, vedenjsko in telesno, upoštevajoč tako družbeno kot spiritualno dimenzijo. Delo s telesom smatram kot pomemben del psihoterapije. Sama ga vključujem predvsem skozi osredotočanje pozornosti na občutke in impulze v telesu, na poslušanje telesa in zgodbe, ki jo telo pripoveduje, na tehnike dihanja in sproščanja ter regulacijo živčnega sistema. Tudi pri klientih, ki so visoko senzitivni, je delo s telesom in pozornost nanj, zaradi hitre prevzburjenosti živčnega sistema, izjemno pomembno. 3. Sama si visoko občutljiva. Kako ti tvoje izkušnje in znanje o visoki občutljivosti pomagajo pri delu s klienti, posebej tistimi, pri katerih prepoznaš visoko občutljivost? S klientom v uvodnih srečanjih definirava medsebojno sodelovanje in skleneva t. i. terapevtski dogovor, pri čemer vedno sledim željam in potrebam klienta. Česar ne želim, je etiketirati svojih klientov. Zavedam se, da je vsak izmed nas edinstven, enkraten, neponovljiv. Zavedam se tudi, da je klient lahko visoko senzitiven le po mojem občutku, medtem ko se sam ne bi nikdar identificiral kot visoko senzitivna oseba. Zato s temi opažanji ravnam previdno. V kolikor pri klientu opazim aspekte visoke senzitivnosti, to seveda prinesem v terapevtsko srečanje in po potrebi dodatno osvetlim. Tu mi moja lastna izkušnja z visoko senzitivnostjo in znanje, ki ga imam o tem, prideta lahko zelo prav. Zagotovo sem pri klientih, pri katerih opažam značilnosti visoke senzitivnosti, že po principu empatije bolj pozorna na področje njihove skrbi za svojo regulacijo, za svoj mir, tišino, čas samo zase, polnjenje (in praznjenje) svojih »baterij«, na uravnoteženost njihovih odnosov, na delo z »dovolj dobro« nasproti perfekcionizmu, na zmožnost odločanja, na čustveno izčrpanost, na delo z mislimi. V kolikor je prisotno veliko miselnega prežvekovanja, na delo z notranjim kritikom, na postavljanje mej, na delo s sanjami, v kolikor so prisotne intenzivne sanje, na občutljivost na manj zaznavne dražljaje (substance, zvoki, tkanine…) ipd. Prav tako me pri mojem delu pri senzitivnih klientih vedno vleče v telo, kar se mi ne zdi naključno. Vsekakor lahko rečem, da mi ne prideta prav le znanje o tej lastnosti in izkušnja visoke senzitivnosti, ampak tudi sama lastnost visoke senzitivnosti. Moj lastni živčni sistem, samozavedanje in empatija mi pomagajo začutiti klientov svet in njegovo doživljanje ter mi hkrati pomagajo pri koregulaciji njegovega živčnega sistema. 4. Kaj so največji izzivi pri tvojih klientih, ki so visoko občutljivi? Ko razmišljam o svojih visoko občutljivih klientih, najprej pomislim na vprašanja: »Ali ima to, kar jaz čutim, kar jaz doživljam, kar jaz potrebujem,

Preberi več »

24/12/2020

Intervju s Tino Simčič

Intervju s Tino Simčič: Ko je dom enkrat poenostavljen in v njem ni navlake, je tudi pospravljanje veliko bolj lahkotno in hitreje opravljeno V tem visoko občutljivem intervjuju vam predstavljam Tino Simčič, visoko občutljivo osebo in svetovalko za urejen dom in odpravljanje navlake, ki še posebej rada svetuje mladim mamicam, kako se razbremeniti in v svojem domu ponovno občutiti lahkotnost in veselje. Ko sem se spomladi priključila njenemu spletnemu izzivu, se me je dotaknila njena toplina in nežna spodbuda ter seveda en kup uporabnih idej, ki sem jih in jih še počasi uvajam v naš dom. Tudi sama namreč čutim, da me preveč navlake vznemiri in spravlja v stres, hkrati pa se je včasih pospravljanja tako težko lotiti. Tina Simčič: “Urejen dom mi pomaga, da zjutraj lažje ohranjam mirnost, iz katere potem črpam tudi čez dan.” In, kot pravi Tina, z nekaj spodbude, podpore in v dobri družbi gre lažje, zato vabljeni k branju najinega pogovora, če potrebujete nekaj motivacije in idej za bolj urejen dom. 1. Pozdravljena, Tina, in hvala, ker si sprejela povabilo na ta pogovor. Prosim, če se na kratko predstaviš bralcem Regratove lučke. Erika, pozdravljena, hvala za povabilo. Moje ime je Tina in sem mamica dvema otrokoma in žena možu Žigu. Z vsem svojim srcem verjamem v moč urejenega doma na hiter in enostaven način, celo tako močno, da sem v začetku letošnjega leta dala odpoved v redni službi in se podala na svojo pot, saj želim pomagati čim več mamicam. Sicer pa sem precej umirjena duša, rada imam mir in naravo. Obožujem sončna jutra in vonj morja, rada berem knjige in preživljam čas v krogu svoje družine. 2. Ukvarjaš se s svetovanjem za bolj urejen dom in pomagaš mamicam, da si dom poenostavijo ter se znebijo nenehnega pospravljanja. Pogosto slišimo, da je nemogoče imeti pospravljen dom, dokler imamo majhne otroke. Ti se s tem ne strinjaš. Zakaj ne? Erika, drži. Moje poslanstvo je pomagati preobremenjenim mamicam urediti dom tako, da v njem ponovno občutijo lahkotnost in veselje. Sama sem na svoji drugi porodniški začutila neverjetno breme fizične navlake, ki se je začela nabirati doma. Moja drugorojenka je zelo malo spala, ni želela biti ne v vozičku ne v nosilki, tako da smo res veliko časa preživeli doma. Sčasoma nisem bila več zmožna uživati v svojem domu, saj sem ga preveč povezovala samo z neprestanimi opravili. Nisem bila prisotna pri igri z otrokoma, saj sem velikokrat razmišljala, kaj vse me še čaka v kuhinji. Še zvečer, ko se je vse umirilo, se jaz nisem, čakala me je gora cunj za zlikati, na kuhinjskem pultu je bil nered, ki me je spravljal v slabo voljo. Jaz sem takrat globoko v sebi začutila, da vsi ti neprijetni občutki ne bi smeli biti tukaj vsak dan znova. Nisem sanjala o tem, da se vsak dan sprašujem, koliko časa mora še miniti, da bosta otroka zrasla in bo dela v domu manj in da bo vse lažje. Nisem želela sprejeti prepričanja, da bolj, kot je neurejen dom, bolj srečni so otroci. Želela sem, da se kdo vpraša tudi, kako se ob tem počuti mamica. Je mamica v tem primeru tudi srečna? Ali pa globoko v sebi občuti neprijetne občutke zaradi fizične navlake in neskončnega spiska opravil? Jaz sem čutila, da mora obstajati neka rešitev in sčasoma sem jo tudi našla. Danes vem, da lahko tudi z majhnimi otroki dosežeš občutek umirjenosti v domu. Pa to ne pomeni, da ves čas samo pospravljaš in da je dom sterilno čist in ves čas pospravljen. To pomeni, da je dom poenostavljen in brez nepotrebne navlake, vpeljani pa so določeni ritmi, ki še dodatno pomagajo pri razbremenitvi ženske. Ženske smo še vedno tiste, ki nase prevzamemo več bremena in vsaka stvar, ki nam lahko nekaj olajša, je dobrodošla. Pomembno se mi zdi tudi to, da znamo ženske spustiti določena pričakovanja, tako do sebe kot do partnerja. Ne sme biti samo ženska tista, ki skrbi za dom. Vključena mora biti celotna družina. 3. Tudi sama zase in za svojega sina ugotavljaš, da sta visoko občutljiva. Kaj zate vključuje dobra skrb zase? Kako ti urejen dom pri tem pomaga? Erika, v resnici si bila prav ti tista, ki mi je pomagala priti do tega spoznanja. Sem ti resnično hvaležna, saj bom tako lahko v večjo podporo svojemu sinu. Zame dobra skrb zase sega daleč nad zgolj penečo kopel in uro nakupovanja z najboljšo prijateljico. Tudi tukaj verjamem, da so mali koraki tisti, ki me lahko najbolj podprejo. Sama sem ugotovila, da mi izredno veliko pomeni jutranji čas. To je trenutek v dnevu, ko sem sama s seboj in to resnično cenim. Poizkušam čim bolj poslušati svoje telo, kar pomeni, da včasih zjutraj opravim vadbo, včasih meditiram, včasih samo berem, včasih pa naredim kombinacijo vsega po malo. Urejen dom mi pomaga, da zjutraj lažje ohranjam mirnost, iz katere potem črpam tudi čez dan. Kakor koli obrnemo, fizični prostor ima na nas vpliv in sama zagovarjam, da je res smiselno zvečer nameniti 10 – 15 minut večernemu »resetiranju« ključnih prostorov, saj nas tako zjutraj pričaka urejen prostor. In urejen dom nam nudi veliko več manevrskega prostora za umiritev in počitek. 4. Se mi zdi, da visoko občutljive ljudi včasih navlaka še bolj obremenjuje kot druge ljudi, hkrati pa se nam ideja, da bi se lotili pospravljanja in urejanja nekaterih kotičkov svojega doma, zdi pretežka in prezahtevna. Kako se lotiti odpravljanja navlake, da nas vse skupaj ne preplavi? Kje začeti? Jaz sem velika zagovornica tega, da si ne smemo naložiti preveč. To napako sem naredila na začetku sama, saj sem si zadala previsoke cilje, sploh glede na sezono življenja, v kateri sem bila. Predlagam, da res ozavestimo to, da je vse skupaj potovanje in da bomo z malimi, a doslednimi koraki, prišli daleč. Za začetek si izberimo lahke naloge, ob katerih se bomo počutili varne. Namreč slej ko prej bomo naleteti na čustvene blokade in če na njih ne bomo pripravljeni, bomo verjetno izgubili vso motivacijo. Predlagam, da si večji cilj razbijemo na več manjših nalog.

Preberi več »

15/10/2020

Intervju z Ano Oberstar

Intervju z Ano Oberstar: Za spremembe potrebujemo argumente, spoštljiv način komunikacije, pogum in zaupanje, da je sporočilo pomembno. Moja gostja v visoko občutljivem intervjuju je tokrat Ana Oberstar, visoko občutljiva oseba in vzgojiteljica. Kljub temu, da je še precej mlada in še nima svojih otrok, so mi zelo všeč njeni pogledi na vzgojo in odnose. Z njo sem spregovorila predvsem o njeni izkušnji varuške in vzgojiteljice, ki ji je zelo blizu sočutna vzgoja. September je namreč za mnoge visoko občutljive otroke in njihove starše precej naporen in stresen. Morda vam najin pogovor pomaga v teh dneh, predvsem pa vam da poguma, da zaupate vase in v svojega otroka. 1. Ana, hvala, ker si sprejela povabilo in se mi pridružila v tem intervjuju. Prosim, če se na kratko predstaviš bralcem Regratove lučke. Lepo pozdravljeni in hvala za povabilo. Sem Ana Oberstar, stara sem 29 let in sem vzgojiteljica predšolskih otrok. Sem tudi partnerka in lastnica enoletne mucke Maške, ki mi lepša življenje, malo pa tudi uči, kako biti sočutna 24 ur na dan. 😀 V prostem času pojem pri Komornem zboru Ave, hodim na solo petje, ustvarjam voščilnice, vse sončne dneve pa izkoristim za vožnjo z motorjem. Svojo poklicno pot usmerjam v sočutno vzgojo in se kar redno udeležujem seminarjev in izobraževanj na temo vzgoje in nevroznanosti v povezavi s sočutnim načinom življenja. Sem tudi članica Facebook skupin Sočutno partnerstvo in Sočutno starševstvo, kar nekaj časa pa tudi članica skupine za visoko občutljive Regratova lučka. 2. Sama si visoko občutljiva. Kdaj si s svojo visoko občutljivostjo prišla v stik in kako se kaže? Od nekdaj sem veljala za bolj zahtevno osebo: kot dojenček sem veliko protestirala, motile so me npr. volnene stvari, listki na oblačilih, imam zelo izbran okus za hrano (ne maram poskušati nove hrane), imam nizek prag bolečine, sem tudi zelo eksplozivne sorte, kar se tiče izražanja občutkov, večjo količino stresa predelujem preko bolezni ipd. Hkrati pa sem tudi od nekdaj čutila, da sem nekako drugačna od večine, nikamor nisem ravno sodila, še v družini sem čutila, da drugače dojemajo stvari; vedno sem veljala za občutljivo. Po spletu okoliščin sem se odločila za obisk psihoterapije, kjer sem začela spoznavati, da so moji občutki ok, začela sem raziskovati, kdo sem. Vključila sem se tudi v skupino Sočutno starševstvo in partnerstvo ter Regratova lučka, kjer sem prvič v resnici slišala za visoko občutljive otroke in odrasle. Stvar se mi je nekako postavila na mesto in sedaj gradim na spoznavanju sebe, kot visoko občutljive in senzibilne osebe. 3. Kaj ti je najbolj pomembno pri dobri skrbi zase? Pri dobri skrbi zase mi je najbolj pomembno, da se poznaš, si nežen s sabo in predvsem zvest sebi. Sama sem najbolj občutljiva na stres. Kadar si naložim preveč in tega ne zmorem, me telo hitro spomni z anksioznostjo, bolečim in zatečenim grlom ter utrujenostjo. To se ponavadi zgodi, ko se primerjam z drugimi, želim preko sebe ali ko me daje krivda, ko pozabim, da ne rabim spadati nikamor. Sedaj sem že kar dobro ‘zverzirana’, da hitro prepoznam, kdaj sem šla preko sebe, kdaj se nisem upoštevala, ko sem preslišala vse znake. Ko to zaznam, se vrnem vase, zanaliziram, kje sem se povozila in potem poskušam sebe negovati. Si dati podporo, tudi dovoliti občutkom, da gredo ven (strah, jeza, nemoč, krivda). Veliko počivam in se poskušam vrniti v svojo moč, v svojo pozitivno energijo. 4. Delala si kot varuška, zdaj si vzgojiteljica v vrtcu. Začel se je september in s tem za mnoge starše precej stresno obdobje, ko gredo otroci spet ali prvič v vrtec, veliko je sprememb, ki znajo biti za visoko občutljive otroke in njihove starše še posebej stresne. Kaj bi priporočala staršem ob tem prehodu? Kako se lahko pripravijo sami, kako lahko podprejo otroke? Kot zagovornica sočutne vzgoje je moj glavni nasvet: zaupajte si. Vi poznate svojega otroka najbolje in s tem, ko si zaupate pri občutkih, tudi otroku lahko date tisto najbolj pomembno oporo. Seveda ne gre vedno vse po načrtih, pa vendar se mi zdi načrt uvajanja zelo pomemben. Zapišite si, kaj si vi kot starš želite od vrtca, kaj si želite za svojega otroka. Ko ugotovite, kaj je tisto, kar vam je najbolj pomembno (npr. daljše uvajanje, topel sprejem, odkritost vzgojiteljev, da ima otrok možnost, da pri vzgojitelju dobi podporo in razumevanje v njegovih stiskah, da si vzgojitelj vzame čas tudi za vas in vaše dileme ipd.) lahko šele samozavestno vstopite v vrtčevski prostor. Mnogo staršev niti ne ve, kaj pričakovati in zato seveda pridejo v vrtec zmedeni, tam pa naletijo na čisto drugačen način dela, vzgoje in lahko se zgodi, da so razočarani, iz tega pa nastane veliko šumov v komunikaciji. Kot varuška sem imela možnost res delati na sočuten način (postopno uvajanje ob prisotnosti starša, na otroku prilagojen način, razreševanje dilem in strahov s starši, povezovanje s staršema in otrokom ipd.), ki mi je pokazal, da ta način res deluje, vsem vpletenim (vzgojitelj, starša, otrok) pa ponudi največ, kar je možno pri nekem odnosu: zaupanje. Zaupanje se gradi in ni samoumevno. Če zgradimo zaupanje, bomo zgradili tudi lepe odnose, ki pa so ključni za zdrav psihofizičen odnos otroka. Pa vendar ni povsod možnosti za sočutne odnose. Takrat je zelo pomembno, da starši otroku izven vrtca ponudite veliko crkljanja, objemanja, ravsanja, stvari, ki jih počnete skupaj in otroku pomenijo povezovanje. Dovolite otroku, da lahko joka, se jezi in sprošča kortizol, ki je v tem času povišan do visokih vrednosti. Obdobje uvajanja je znano po tem, da so otroci jokavi in je naporno. Predvsem pa si vzemite skupaj možnost, da se kot družina negujete, veliko smejete in si dajete prepotrebne podpore. 5. Visoko občutljivi otroci pogosto potrebujejo malo daljše in bolj postopno uvajanje v vrtec. Kaj se ti zdi pomembno pri uvajanju otrok v vrtec, posebej tistih bolj občutljivih? Koliko je v javnih vrtcih možno prilagajanje in večja pozornost bolj občutljivim otrokom? Kot sem že zgoraj omenila, sem zagovornica sočutnega uvajanja za vse otroke. So izjeme, ko se otrok hitro uvede, pa zato nima težav, ki so povezane

Preberi več »

11/09/2020

Navdihujoči

zapisi

Morda v teh dneh tvoj otrok najbolj potrebuje, da objameš njegovo tečnobo

Počitek je pomemben del vsakega ustvarjalnega dela

Nova majica in stara težka čustva, ki so dobila svoj prostor

Intervju z Barbaro Rupar: Največji nauk moje izgorelosti je…

Intervju s Tino Simčič

Intervju z Ano Oberstar

Prijava

Prijava

Prijava

Prijava

Prijava

Prijava

Prijava

Prijava

Sta ti ali tvoj otrok visoko senzitivna?