Pred kratkim sem prišla do spoznanja in potrditve, da imam precej verjetno tudi sama ADHD. Nimam uradne diagnoze in zaenkrat ne čutim, da jo rabim, želim pa se bolj poglobiti v to.
Ja, vem, morda se zdi čudno, da ob vsej samorefleksiji in spoznavanju sebe v zadnjih letih šele zdaj pridem do tega spoznanja. Zato me je kar malo sram to priznati.
Kako to, da šele zdaj to ugotavljam, čeprav sem o tem že precej prebirala in večkrat o tem razmišljala, celo pisala?
Včasih se mi zdi, da se mora poklopiti pravi moment in prava oseba, ki ti stvar predstavi tako, da jo lahko slišiš in razumeš.
Zame je bila to zanimiva angleška podjetnica Susannah Conway, ki ji sledim že od leta 2013. Je ena redkih, ki je uspela tako dolgo obdržati mojo pozornost, da se v tem času nisem odjavila od njenih e-mailov.
Samska ženska v 50-letih, z ADHD, ki ga je prav tako prepoznala šele pred nekaj leti in precej introvertirana. Njeni iskreni zapisi me vedno pobožajo in se čutijo kot prijazna pisma dobre prijateljice. Vodi uspešen posel in med drugim govori tudi o tem, kako voditi svoj biznis, če si introvertiran in imaš ADHD.
No, ravno ona mi je s svojim iskrenim deljenjem svojega sveta odprla razumevanje, da imam tudi sama podobne izzive pri svojem delu kot ona. Ob njenem tečaju The inside story sem v zadnjih tednih dobila ogromno dovoljenj, da sem lahko taka, kot sem in da se ne rabim tlačiti v škatlico drugih ljudi, predvsem ko gre za vodenje svojega biznisa.
Saj sem to že vedela, a na nek poseben način mi je odprla nova obzorja in mi pomagala sprejeti dele sebe, ki sem se jih prej dolga leta trudila spremeniti in prilagoditi. Pač pravi moment in prava oseba, kot sem rekla. Pomagala mi je najti spet več veselja in strasti v mojem delu, kar upam, da se bo v prihodnosti pokazalo tudi na ven. A o tem kdaj drugič.
Če grem nazaj na ADHD, sta v preteklosti pri mojem branju o tej temi ponavadi izstopali dve značilnosti, v katerih se nisem prepoznala:
– hiperaktivnost in
– raztresenost, zmedenost, pozabljivost.
V hiperaktivnosti se nisem našla, ker bi zase rekla, da sem prej hipoaktivna (če to obstaja), zlahka sem lahko dolgo pri miru in ne rabim biti ves čas v gibanju.
Ampak moja glava … uf, tam pa je cel žur in adrenalinski park 24/7. Za moje možgane pa res težko rečem, da niso hiperaktivni, saj meljejo ves čas in se težko ustavijo. Meljejo tudi v zelo dobrem smislu, saj nenehno proizvajajo ogromno enih dobrih idej, ki pa jih seveda pogosto ne uspem izvesti ali pa jih začnem in ne dokončam.
Še vedno tudi mislim, da nisem pozabljiva in da sem kar dobro organizirana. Redko kdaj kaj založim ali ne najdem. Res pa je, da je zaradi velike hiperaktivnosti v moji glavi moja pozornost ves čas raztresena na milijon stvareh, zaradi česar včasih tudi hodim od ene stvari do druge ter se težko fokusiram samo na eno.
Odlašanje in skakanje od enega projekta k drugemu (pri delu in privat, kar je pogosto tudi precej prepleteno) je morda nekaj, česar sem se ob tem najbolj zavedla in me je najbolj zadelo. Predvsem kako zelo neučinkovita sem pogosto.
Kako hitro me nekaj začne dolgočasiti in iščem nekaj novega, čeprav tistega prejšnjega še nisem končala. A po določenem času zame ni več zanimivo, zato že gledam za novimi stvarmi. In potem je vsega preveč in me preplavlja.
Hkrati pa ne maram sprememb. Kako gre to skupaj in kako naporno je iskati ozek rob, ko je vznemirjenja ravno prav?
Naj bo za danes dovolj, da ne bom predolga. Verjetno bom še kaj napisala o svojih spoznanjih v prihodnje, ker verjamem, da se bo še katera našla v zgornjem zapisu.
Vesela bom tvojega odziva in izkušenj z ADHD, če jih imaš, da se skupaj kaj naučimo in skušamo čimbolj polno živeti s svojo občutljivostjo ali/in ADHD. Vse bolj mi je jasno, da se tako prekrivata, da je težko reči, kje se eno začne in drugo konča, kaj je zares visoka senzitivnost in kaj ADHD.
Verjetno gre predvsem za to, da naši možgani delujejo drugače in ne narobe ter da je ključno, da vsaka zase najdemo načine, da v polnosti živimo svoje darove in si pomagamo tam, kjer smo malo šibkejše.
Ravno med odraslimi ženskami naj bi bilo veliko neprepoznanega ADHD in kot pri visoki senzitivnosti se mi zdi, da ni bistvo, da dobiš novo diagnozo ali oznako, ampak da sebe bolje razumeš in spoznaš. Brez tega gremo namreč prevečkrat v samokritiko in sram, ko ne razumemo, zakaj v določenih situacijah delujemo, kot delujemo.
Hvala, ker si prebrala moja spoznanja in hvala, ker si tukaj z mano!
Oglasi se mi kaj, če tudi tvoji možgani delujejo podobno.
Topel objem!
Erika
