Prihaja september in z njim nove spremembe in za mnoge otroke tudi stiske ob vseh novostih. Občutljivi otroci take prehode včasih doživljajo težje in potrebujejo dlje, da se nanje navadijo, zato je pomembno, da imamo to v mislih, ko se poletje izteka.
Še vedno me stisne v želodcu, ko se spomnim stiske, ki jo je doživljala hčerka vsakodnevno ob prihodu v vrtec, če je bila kakšna sprememba. No, pa včasih tudi, če ni bilo nobene.
Če smo prišli prezgodaj, pa še ni bilo njene vzgojiteljice, če so bili ob prihodu v drugi igralnici, če so šli na kak izlet ali je morala biti z drugo skupino otrok kot običajno.
Zdaj vem, da sem skupaj z njo vsakič podoživljala tudi svojo stisko in spomine na otroštvo, ki se jih do takrat niti nisem zavedala.
Kljub temu, da takrat še nisem vedela za visoko senzitivnost, sem se vseeno odzvala precej sočutno, a vedno znova sem bila v dvomu, ali je morda preveč ne “zavijam v vato”. Najti pravo ravnovesje med tem, da otroka zaščitiš, a mu ne odvzameš potrebnih novih izkušenj, je prava umetnost.
Pri visoko senzitivnih otrocih že znane situacije povzročijo, da se vklopi t.i. sistem ustavi-se-preveri, v neznanih situacijah pa je še bolj aktiven. Ta sistem primerja trenutno situacijo s preteklimi izkušnjami v otrokovem spominu in pomaga ugotoviti, ali je določena situacija varna.
To povzroči, da delujejo občutljivi otroci v novih situacijah bolj zadržani, da najprej samo opazujejo, čeprav morda ni vzrok njihov strah ali sramežljivost. Preprosto potrebujejo nekaj časa, da njihovi možgani sprocesirajo vse informacije in ocenijo situacijo, ali je dovolj varna.
Ne zato, ker njihovi možgani delujejo počasneje, ampak ker delujejo bolj kompleksno, saj morajo predelati več informacij zaradi svojega subtilnejšega zaznavanja okolja.
Kaj je v takih situacijah pomembno?
Pripravimo otroka na spremembo vnaprej – kolikor imamo pač informacij in kolikor lahko predvidimo, kaj se bo zgodilo. Že pogovor o možnem dogajanju pomaga otroku, da se malo “udomači” s spremembo.
Dajmo otroku dovolj časa, če je le mogoče. Dovolimo mu, da napreduje s svojim tempom in da pri tem čim manjkrat povozi svoje občutke.
Bodimo ob otroku in ga spodbujajmo, prav tako pa se ne bojmo prositi tudi drugih, da mu pomagajo. Ko poznamo svojega otroka, kaj mu pomaga, lahko bolj asertivno to razložimo tudi drugim in zavrnemo morebitne nespodbudne komentarje.
Držimo se strukture in rutine, saj posebej majhnim otrokom dajeta občutek varnosti in predvidljivosti. Zato je zlasti v času sprememb pomembno, da nekatere stvari ostajajo enake in se zgodijo približno ob istem času.
Če v teh dneh še uživate na dopustu, ne pomeni, da moraš otroka že zdaj spominjati na vrtec (ali šolo) ter ga na to “pripravljati”. Je pa pomembno, da ujameš njegove občutke in dvome, če in ko se pojavijo ter jim daš prostor. Tako se njegovo telo spet sprosti in vsa gmota občutkov v njem postane bolj obvladljiva.
Kakšne pa so tvoje izkušnje s spremembami?
Topel objem.
Erika
