“Največji nauk moje izgorelosti je, da telo govori, če mu le prisluhnem.” Moja sogovornica v tokratnem visoko občutljivem intervjuju je Barbara Rupar, psihoterapevtka, visoko občutljiva oseba in mamica dvema fantkoma, med katerima je eden tudi visoko občutljiv. Spregovorili sva o njenem delu s klienti, spoznanjih ob izgorelosti ter iskanju ravnovesja med delom, družino in skrbjo zase. Spoznali sva se med dvema mesecema v neki FB skupini, kjer sva obe sodelovali, ter se v trenutku povezali in zaštekali. En video pogovor ter kar nekaj iskrenih in toplih zasebnih sporočil z Barbaro so mi znova potrdili, kako močno nas visoka občutljivost povezuje na mnogih področjih in kako malo je včasih treba, da najdemo sorodne duše. Hkrati pa tudi to, da se s človekom lahko zelo globoko in tesno povežemo tudi preko spleta – če je le odprtost in iskrena želja na obeh straneh. Barbara Rupar: “Naučila sem se, da moram najprej jaz služiti svojemu telesu, da lahko potem telo služi meni. In v celoti sem sprejela, da lahko včasih samo obstajam. In da je to popolnoma dovolj.” 1. Pozdravljena, Barbara, in hvala, ker si sprejela povabilo na ta pogovor. Prosim, če se lahko na kratko predstaviš bralcem Regratove lučke. Iskrena hvala za povabilo in priložnost, da bralcem Regratove lučke predstavim sebe in svoje delo. Sem Barbara, mamica dvema fantkoma, 10-letnemu Taju in 6-letnemu Svitu. Že več kot polovico svojega življenja sem v partnerski zvezi s svojim zaročencem Matejem. Sem nepoboljšljiva navijačica sočutja, prijaznosti in sprejemanja. Navijačica sočutja do drugih in do sebe. Posebej slednjega me vztrajno uči življenje. In te nauke želim predajati dalje. S svojim delom se želim ljudi dotakniti in jim pokazati, kako dragoceni so. Sem visoko senzitivna oseba, česar pa se nisem zavedala od nekdaj, pač pa šele po izgorelosti, ki sem jo doživela leta 2018. Verjamem, da je moja visoka senzitivnost igrala pomembno vlogo tudi pri moji zgodbi izgorevanja. Precej časa sem bila zaposlena v gospodarstvu, vendar pa sem leta 2013 z globoko željo po spremembi svoje karierne poti začela študirati psihoterapijo. Zaključila sem študij propedevtike psihoterapije na SFU Ljubljana in specialistični študij integrativne transakcijsko analitične psihoterapije na inštitutu IPSA v Ljubljani. Sem namreč tudi specializantka integrativne transakcijsko analitične psihoterapije. 2. Na kakšen način delaš s svojimi klienti? Kaj je bistvo tvojega načina dela? Ni skrivnost, da je tisto, kar v psihoterapiji zdravi, odnos. Klient za to, da lahko raziskuje svoj notranji svet (svet občutij, čustev, misli, fantazij, želja in potreb) in zunanji svet (zunanje okolje in drugi ljudje v njem) potrebuje v prvi vrsti občutek varnosti. Potrebuje pričo svojega doživljanja in nekoga, ki mu bo pomagal razumeti in ovrednotiti njegovo doživljanje. S polno prisotnostjo skušam najprej ustvarjati varen odnos s klientom. Tedaj lahko klient prihaja v stik z vsebinami, ki jih je nekoč bodisi ponotranjil od pomembnih drugih oseb bodisi potlačil ali odcepil, ker mu takrat niso služile. Ko klient razvija zavedanje in zmožnost ohranjanja stika s tem, kar se dogaja znotraj in zunaj njega, ko prihaja v stik z (bolečimi) vsebinami, ki mu tukaj in sedaj ne služijo več, lahko začne proces celjenja in sprejemanja novih in avtonomnejših odločitev. Vse s ciljem, da začne živeti bolj avtonomno, spontano in pristno, v odnosu do sebe in drugih. Pri svojem delu upoštevam osnovne predpostavke transakcijske analize (TA), ki pravi, da smo vsi ljudje kot človeška bitja v redu  – imamo vrednost in dostojanstvo, smo sposobni sprejemati odločitve ter prevzeti odgovornost zanje ter nosimo potencial za spremembe, saj odločitve ter vzorce svojega delovanja lahko spreminjamo. Ker pa prihajam s področja integrativne TA, pa k obravnami pristopam celostno, kar pomeni, da v svoje delo vključujem vse dimenzije človekoga delovanja – čustveno, kognitivno, vedenjsko in telesno, upoštevajoč tako družbeno kot spiritualno dimenzijo. Delo s telesom smatram kot pomemben del psihoterapije. Sama ga vključujem predvsem skozi osredotočanje pozornosti na občutke in impulze v telesu, na poslušanje telesa in zgodbe, ki jo telo pripoveduje, na tehnike dihanja in sproščanja ter regulacijo živčnega sistema. Tudi pri klientih, ki so visoko senzitivni, je delo s telesom in pozornost nanj, zaradi hitre prevzburjenosti živčnega sistema, izjemno pomembno.   3. Sama si visoko občutljiva. Kako ti tvoje izkušnje in znanje o visoki občutljivosti pomagajo pri delu s klienti, posebej tistimi, pri katerih prepoznaš visoko občutljivost? S klientom v uvodnih srečanjih definirava medsebojno sodelovanje in skleneva t. i. terapevtski dogovor, pri čemer vedno sledim željam in potrebam klienta. Česar ne želim, je etiketirati svojih klientov. Zavedam se, da je vsak izmed nas edinstven, enkraten, neponovljiv. Zavedam se tudi, da je klient lahko visoko senzitiven le po mojem občutku, medtem ko se sam ne bi nikdar identificiral kot visoko senzitivna oseba. Zato s temi opažanji ravnam previdno. V kolikor pri klientu opazim aspekte visoke senzitivnosti, to seveda prinesem v terapevtsko srečanje in po potrebi dodatno osvetlim. Tu mi moja lastna izkušnja z visoko senzitivnostjo in znanje, ki ga imam o tem, prideta lahko zelo prav. Zagotovo sem pri klientih, pri katerih opažam značilnosti visoke senzitivnosti, že po principu empatije bolj pozorna na področje njihove skrbi za svojo regulacijo, za svoj mir, tišino, čas samo zase, polnjenje (in praznjenje) svojih »baterij«, na uravnoteženost njihovih odnosov, na delo z »dovolj dobro« nasproti perfekcionizmu, na zmožnost odločanja, na čustveno izčrpanost, na delo z mislimi. V kolikor je prisotno veliko miselnega prežvekovanja, na delo z notranjim kritikom, na postavljanje mej, na delo s sanjami, v kolikor so prisotne intenzivne sanje, na občutljivost na manj zaznavne dražljaje (substance, zvoki, tkanine…) ipd. Prav tako me pri mojem delu pri senzitivnih klientih vedno vleče v telo, kar se mi ne zdi naključno. Vsekakor lahko rečem, da mi ne prideta prav le znanje o tej lastnosti in izkušnja visoke senzitivnosti, ampak tudi sama lastnost visoke senzitivnosti. Moj lastni živčni sistem, samozavedanje in empatija mi pomagajo začutiti klientov svet in njegovo doživljanje ter mi hkrati pomagajo pri koregulaciji njegovega živčnega sistema.    4. Kaj so največji izzivi pri tvojih klientih, ki so visoko občutljivi? Ko razmišljam o svojih visoko občutljivih klientih, najprej pomislim na vprašanja: »Ali ima to, kar jaz čutim, kar jaz doživljam, kar jaz potrebujem, sploh kakšno težo? Ima kakšen smisel? Je sploh pomembno? Imam sploh pravico do tega?«. Ta usmerjenost navzven, uglašenost na potrebe drugih in na to, da ustrežemo drugim za vsako ceno, je zagotovo eden od izzivov visoko senzitivnih oseb. Pomembno je torej ozaveščanje potreb klienta in raziskovanje možnosti za zadovoljitev teh potreb. To včasih pomeni, da rečem »ne«. To včasih pomeni, da si vzamem veliko časa zase. Ker je nujno. Tako kot zrak, voda, hrana in s(p)anje.   »Kako ohranjati svojo baterijo vsaj približno polno? Kako ščititi svojo energijo? Kako ohranjati uravnotežene odnose, v katerih dajem in dobivam? Kje pri tem so moje meje? Kaj sploh pomeni postaviti meje? Kako naj rečem »NE«? Sploh smem reči »NE«?« Glede na to, kako globoko procesirajo dražljaje, kaj vse njihov um vzame v zakup pri odločanju in kako globoko razmišljajo o svetu, o sebi, o svojih odnosih, o svojem poslu itd. je številnim visoko senzitivnim osebam naporno slediti noremu ritmu, ki ga narekuje današnji svet dosežkov in uspeha. To pogosto negativno vpliva na njihovo samopodobo. »Vsi zmorejo, samo jaz ne. Kakšna zguba sem. Nisem dovolj x.« Zelo pomembno torej je, da delamo s temi miselnimi izkrivljenji in pozornost vedno znova vračamo na njihovo telo in potrebe tukaj in zdaj. Delamo na dovoljenjih, da uspevajo, rastejo in se razvijajo v svojem ritmu, četudi je ta drugačen od sosedovega. In delamo na sprejemanju koncepta »dovolj dobro« in opuščanju ideje o popolnosti. Za kliente je pogosto izziv tudi regulacija visoke čustvene odzivnosti, ki s seboj dostikrat potegne čustveno izčrpanost: čustveni izbruhi, jeza na krivice sveta in žalost za cel svet, občutki krivde za vsak najmanjši miselni prestopek ali »napačen« korak itd. 5. Pred dvemi leti si imela izkušnjo z izgorelostjo. Kaj si se naučila iz nje? Zagotovo največji nauk moje izgorelosti je, da telo govori. Zelo glasno govori. Če mu le prisluhnem. Če mu dam besedo. Nisem poslušala svojega telesa. Nisem bila pozorna na to, kaj govori. Čisto iskreno pa tudi tedaj, ko je že glasno kričalo, še vedno nisem želela slišati. Ker nisem videla rešitve. Ker nisem želela spustiti. Ker sem bila razdana na tisoč strani. Ker sem v enem dnevu odigrala tudi deset vlog (mama, partnerka, supervizantka, zaposlena – vodja projektov, sestra, sodelavka, hči, terapevtka, klientka, prijateljica). Ker v očeh svojih ljudi nisem želela biti zguba. Ker jih nisem želela razočarati… Dokler mi moje telo nekega dne ni več dovolilo vstati in prehoditi stopnišča v domačem stanovanju. Njegovo sporočilo je bilo jasno: »Dovolj!« Pristala sem trdno na tleh. Sprva sem se morala soočiti s številnimi občutki neuspeha in nevrednosti. Saj sem vendarle »od foha«. Trajalo je in težko je bilo. Postopoma pa sem se v tem procesu začela učiti poslušati svoje telo. Zdaj ga večkrat slišim. Zdaj grem večkrat lulat, ko začutim, da me tišči lulat. Zdaj grem večkrat pit, ko začutim, da sem žejna. Zdaj grem večkrat spat, če me kliče spanec, tudi če bi moj um raje še visel pokonci. Ne vedno. Večkrat. Zdaj se manjkrat povozim in lažje ščitim svoje meje. Naučila sem se, da moram najprej jaz služiti svojemu telesu, da lahko potem telo služi meni. In v celoti sem sprejela, da lahko včasih samo obstajam. In da je to popolnoma dovolj. 6. Kako poskrbiš zase? Kaj ti je najpomembnejše pri tem? Zagotovo najpomembnejši element pri tem, da sem jaz v redu in da dobro funkcioniram tudi v svojih odnosih, je čas, ki si ga vzamem samo zase. Zelo veliko ga potrebujem. Od izgorelosti še toliko več. Potrebujem tišino in mir. Čas v udobnem in varnem prostoru ali v naravi, ko sem sama. Kjer je število dražljajev minimalno. Za sprehod, branje, meditacijo, pisanje dnevnika, ustvarjanje, Netflix, za to, da samo sem … Karkoli že je, kar v tistem trenutku čutim, da rabim. Zelo pomembno mi je, da sem vključena v svoj lastni terapevtski proces, kjer skrbim za svojo mentalno higieno. Letos sem posebej veliko časa investirala tudi v delo s svojim telesom. Lani sem namreč začela teči. Eno leto po izgorelosti sem pretekla svojo prvo 10-ko. Pol leta sem potrebovala, da sem ugotovila, da je bil tek zame (sicer z najboljšimi nameni) samo še ena od oblik samoizčrpavanja. Ne tečem več, ker se moje telo že eno leto teku upira. Zato to miruje. Skupaj z jogo in vadenjem čuječnosti, se zdaj učim opazovati svoje telo, ga poslušati in mu slediti. Ker ve. Začela pa sem tudi hoditi na redno masažo telesa. Verjamem, da je bila prav ta, nežna in na moje telo uglašena masaža, moja vstopna točka v telo, v globlji stik z njim. Ta izkušnja me osebno veliko uči tudi o pomenu stika kože na kožo, o pomenu uglašenega dotika in njegovega zdravilnega učinka, ne le pri otrocih, pač pa tudi pri odraslih. 7. Kaj se ti zdi najdragocenejše pri tem, da si visoko občutljiva? Katere značilnosti pri tebi najbolj sijejo? Huh. Kako lepo vprašanje. Moram prav pomisliti … Najbolj dragoceno pri tem, da sem visoko občutljiva … To, da mi je mar. Mar za druge ljudi, za svet, za našo mamo Zemljo. Da imam visoko raven empatije in sočutja. Da čutim druge ljudi in energijo v prostoru. Da znam biti v odnosih. Da znam podpreti druge ljudi. Da se ustavim in razmislim, preden se odločim. Da imam sposobnost globoke koncentracije, ne glede na to, za katero dejavnost gre. Dragocen se mi zdi moj pester notranji svet in moja visoka raven samozavedanja. In dragoceno se mi zdi, kako močno lahko čutim hvaležnost in znam osvetliti pozitivno, tudi tedaj ko je najbolj temno. S sprejemanjem in spoštovanjem te lastnosti sem zagotovo začela čutiti več notranje moči, ki mi pride zelo prav, kadar želim postaviti jasno mejo in poskrbeti zase in svoj visoko občutljiv živčni sistem.  8. Imaš dva sinova in pri starejšem tudi prepoznavaš visoko občutljivost. Kaj ti je najtežje pri njegovi vzgoji in kako si pomagaš? Zagotovo največji izziv je ples, ki ga odpleševa, ko zaznam njegovo tesnobo. Ker dolgo nisem razumela, kaj se dogaja, sva se hitro zapletla v spiralo tesnobe. Njegova tesnoba je v meni prebujala moje stare zgodbe