Z Manco Klinar sva se povezali, ko sva ugotovili, da se obe ukvarjava z isto temo, čeprav sva angleško besedo high sensitivity prevedli različno. Jaz ji pravim visoka občutljivost, Manca pa visoka senzitivnost, zato bova tudi v tem intervjuju oba izraza uporabljali izmenično. Upam, da vas to ne bo preveč zmotilo.
V živo se nisva velikokrat srečali, a vsakič ko sva se, je bil občutek prijeten in domač, kot da se že dolgo poznava. Ne srečam namreč pogosto človeka, ki bi visoko občutljivost raziskoval s tako navdušenostjo kot jo sama, pri tem pa imel o tem še precej znanja in izkušenj. Zato sem jo z veseljem povabila, da nekaj tega deli tudi z mano in vami v tokratnem visoko občutljivem intevjuju.
Manca, hvala, ker si sprejela povabilo na pogovor. Nekateri bralci Regratove lučke te verjetno že poznajo iz tvojega sodelovanja v naši Facebook skupini, pa tudi zato, ker se tudi ti ukvarjaš z visoko občutljivimi oziroma visoko senzitivnimi osebami. Se lahko na kratko predstaviš?
Pozdravljena, Erika, pozdravljene, bralke in bralci Regratove lučke.
Erika, najprej bi se ti rada zahvalila za povabilo. Taka vprašanja mi predstavljajo navdih in priložnost, da spoznam kaj novega o sebi.
Sem energično in radovedno bitje. Rada raziskujem – sebe in tisto, česar ne razumem, visoko senzitivnost, celosten pristop k življenju, rasti in zdravljenju, rada imam vprašanja in odgovore, navdušuje me tisto, česar si ne morem predstavljati, a čutim, da obstaja. Vse to se skriva pod imenom Manca Klinar in v mojem delovanju: kot coachinja za visoko senzitivne, medij za angelska sporočila ter kanal za energijo Zemlje in univerzalno življenjsko energijo (reiki).
Ko govorim o visoki senzitivnosti – kar izjemno rada počnem –, imam pri tem v mislih isto lastnost kot Erika (High Sensitivity). Moj prevod želi poudariti, da gre za normalno lastnost temperamenta, ki pa je nekaj drugega kot le večja občutljivost v splošno razširjenem pomenu.
Visoko senzitivnost vidim kot nekakšno lečo, ki naše doživljanje življenja naredi drugačno (v primerjavi z osebami, ki niso visoko senzitivne) in ki vpliva na vse v našem življenju, od nas pa je odvisno, kako bomo s tem živeli.
Pri svojem delu združujem izobraževanje, raziskovanje in praktično delo, sledim intuiciji ter črpam iz vodnjaka vsega svojega znanja in izkušenj. Prejšnja leta sem informacije o visoki senzitivnosti pri odraslih in otrocih delila predvsem s predavanji, letos pa se želim posvetiti podpori visoko senzitivnim osebam z delavnicami, programi in coachingom.
Moja velika strast je šport v naravi (zlasti plezanje in smučanje), zanima me mnogo stvari, rada se učim, spoznavam novo, kar nato povezujem s tem, kar že vem. Obožujem samoto, naravo in gibanje – najraje imam vse troje skupaj.
Kdaj si se srečala z visoko občutljivostjo? Si od nekdaj vedela, da si visoko občutljiva? Kako je to vplivalo na tvoje življenje?
Zdi se mi, da na prvi pogled nisem tipična predstavnica visoko senzitivne manjšine – če obstaja kaj takšnega. Moja energičnost, čustvenost in vztrajnost me predstavljajo bolj v impulzivni kot previdni luči; nisem še dokončno dognala, ali gre za lastnost iskanja visokih dražljajev (High Sensation Seeking), rezultat preživetvenih prilagoditev in mehanizmov ali kakšno drugo kombinacijo.
Najbolj ustrezen odgovor na tvoje drugo vprašanje je, da nisem želela vedeti. Od petega leta dalje sem živela v majhni vasi s kmečkim življenjem, močnimi in trdoživimi ženskami, veliko sem bila okrog po vasi in zagotovo vsrkala vase marsikaj, kar je vplivalo name. Takrat sem začela tudi trenirati alpsko smučanje – v ekipi s tremi fanti.
V mojem življenju so se prepletala obdobja, ko sem si nekako dovolila biti punca oziroma ženska, in obdobja, ko je biti žilava in trda, „ena izmed fantov“, prevzelo primat. A ves čas sem v sebi čutila, kot da z menoj nekaj ni ok in da bi morala biti drugačna – le da mi nikoli ni uspelo ugotoviti, kakšna ali kako do tja. Kljub temu, da sem poskusila marsikaj, podpornega in nepodpornega.
In tako je bilo skoraj do takrat, ko sem se jeseni 2016 srečala najprej z introvertiranostjo in hitro zatem še z visoko senzitivnostjo. Ko sem brala knjigo Elaine Aron, se mi je odpiral čisto nov svet – kot da bi posvetila luč in mi prvič zares pokazala pokrajino, po kateri hodim. Morda pa … nič ni narobe z mano? To obdobje mi je odprlo vrata v odkrivanje in zdravljenje sebe, ko sem lahko začela prepoznavati, razumeti in sprejemati vse, kar sem do takrat bodisi zatirala ali prezirala.
Kaj je tvoj največji izziv v zvezi z visoko občutljivostjo in kako se z njim spopadaš?
Moj največji izziv je čustvena reaktivnost. Ob tem vprašanju se mi je začela sestavljati celotna slika. Presenečena sem ugotovila, da je to, kar je moj organizem (predvsem v otroštvu) določil, da potrebujem za varnost in preživetje, povzročilo, da so izzivi visoke senzitivnosti potencirani. Govorim predvsem z vidika avtonomnega živčnega sistema.
Ugotovila sem, da sem take težave s čustveno reaktivnostjo imela zato, ker me nihče ni naučil, kako naj se pomirim na zdrav način, ker nisem vedela, kako naj svoja čustva izrazim na primeren način, da je njihovo izražanje potrebno in da so vsa čustva v redu, ker predstavljajo sporočilo telesa, njegov odziv na nekaj, kar se mi dogaja.
Moj način „upravljanja“ s čustvi je bil potlačiti tisto, kar ni bilo sprejemljivo, in pokazati tisto, kar je bilo zaželjeno (preživetveni odziv, poimenovan fawn: kakšna moram biti, da bo varno). Seveda moj sistem ni imel neomejene kapacitete, zato sem velikokrat eksplodirala – ko se je potlačenega nabralo preveč ali ko je bilo preveč čustev naenkrat. Vmes sem padla še v past pozitivizma in si nezaželenih („negativnih“) čustev, predvsem jeze in žalosti, nisem dovolila niti začutiti.
V zadnjem času se veliko ukvarjam s povezavo uma in telesa, s povečevanjem zavedanja in občutka varnosti v telesu, z večanjem zavedanja nasploh. Prakticiram pavze in počasno, zavestno delovanje, kar mi pomaga, da se vedno večkrat zmorem ustaviti tudi v čustveno intenzivnih trenutkih ter počakati, da se vklopijo moji višji možgani (moj um) in lahko izberem delovanje.
Spoznala sem, da bolj kot poznam sebe, bolj kot zmorem opazovati in večati svoje zavedanje, več možnosti imam na voljo. Bolj kot sem postavljena v sebi – mirna, prizemljena – bolje te možnosti izbiram. Zavedam se, da sem na tej poti pripravnik, in da je to pot, na kateri je potrebno biti vedno pozoren.
V katerih plateh visoke občutljivosti še posebej uživaš?
Meni najljubša je kombinacija globljega procesiranja in občutljivosti za komaj zaznavno. Ko dojameš globlje sporočilo, opaziš nekaj, kar naj bi bilo skrito, in vidiš širšo sliko tega. Branje med vrsticami, sestavljanje zgodb ob opazovanju drobnih vsakodnevnih čudežev. Na mojih pohodih v naravi se ob opazovanju dogajanja, malih lepot v meni ustavljajo podobe in pišejo besedila, ki pa se ponavadi skozme zgolj pretočijo in se jih kasneje ne spominjam. Velikokrat si zaželim, da bi imela vgrajeno napravo, ki bi vse posnela in zapisala.
Sedaj, ko se poznam bolje in vem, kako delujem, sem ustvarila sistem, ki mi omogoča dokaj učinkovito delovanje oziroma ustvarjanje – razen, kadar se mudi; takrat mi ti moji ljubi lastnosti nista preveč všeč 🙂
Preden želim nekaj ustvariti ali ugotoviti, si zamislim, kaj želim (dam namero), ali postavim vprašanje, nato pa v svoj ustvarjalni „lonec“ dam potrebne sestavine – informacije, ki sem jih našla, ki jih potrebujem, ki obstajajo – in pustim, da se premešajo, razpustijo, zgostijo, spojijo … ter počakam, da mi „vonj“ sporoči, da je kreacija pripravljena. Velikokrat že med samim postopkom „močno diši“: med pohodi ali delom na vrtu (takrat, ko spustim kontrolo in se osredotočim na kaj drugega, ko sem prisotna in se gibljem) dobivam uvide, spoznanja, ugotovitve, nove informacije ali namige. Ko je stvaritev nared, se zapiše – trudim se, da čim večkrat te trenutke ujamem pripravljena.
Pot do pavz, ustavljanja in dajanja prostega časa možganom namesto nenehnega polnjenja z novimi informacijami ni bila lahka in mi še vedno predstavlja izziv. A pomaga, ko vidim, kakšni zakladi se skrivajo v teh vmesnih obdobjih, ki jih podarim svojemu telesu oziroma organizmu.
Za visoko občutljive je zelo pomembno, da znamo dobro in redno poskrbeti zase. Kako ti skrbiš zase in kaj ti je najpomembnejše pri tem? Kaj zate pomeni dobra in redna skrb zase, posebej v smislu visoke občutljivosti?
Za vse, ki smo se rodili s to lastnostjo, se mi zdi izjemno pomembno, da to (iz)vemo, da spoznamo, kaj je visoka senzitivnost, kako se kaže v našem življenju in kako jo spoštovati. Po mojem mnenju ta vidik zavedanja sebe – ob povezanosti s telesom in njegovimi sporočili – ustvarja okoliščine za skrb zase, ki pritiče našim bolj aktivnim možganom in bolj občutljivemu živčnemu sistemu.
Dovolj spanja, samota, tišina; povezanost s telesom in sedanjim trenutkom; omejitev izpostavljenosti dražljajem in prizemljenost.
Ob tem bi rada omenila tudi tiste med nami, ki so imeli to srečo, da so bile njihove potrebe in lastnosti v zadostni meri spoštovane že v otroštvu, ter tiste, ki že brez posebnih informacij zvesto sledijo sporočilom svojega organizma ali svoji intuiciji. Želim si, da bi bilo takih, ki znamo brez posebnih težav ali naprezanja dobro poskrbeti zase (in s tem za svoje zdravje), čim več.
Moja skrb zase je v prvi vrsti stik z naravo, samota in gibanje (brez telefona) – vse troje skupaj, če se le da. Takrat ponavadi nadoknadim tudi del časa, ki ga možgani potrebujejo za procesiranje vsega, kar se je zgodilo. Ta način mi omogoči tudi odmik od umetne energije, ki sem ji izpostavljena ob delu z računalnikom, takrat se prizemljim, osvežim in zamenjam energijo v telesu. To naredim vsak dan; kadar se mi ne ljubi in bi raje delala z računalnikom, vem, da je še bolj pomembno, da ne popustim.
Skrbim tudi za to, da dovolj spim, da pijem veliko vode, da jem v rednih časovnih razmakih in da omejim dražljaje, ki jih prinašajo radio, televizija, novice in druženje ali kombinacije vsega tega.
Odnosi za visoko občutljive večkrat predstavljajo izziv, saj lahko delujemo zadržani in plašni, a se včasih le želimo zaščititi pred preveliko stimulacijo, ki nam jo lahko predstavlja druženje z drugimi ljudmi. Kako vstopaš v odnose? Kaj se ti zdi pri tem pomembno?
Za odnose z drugimi se mi v prvi vrsti zdi pomemben odnos do sebe. Če se poznamo, se sprejemamo in skrbimo zase, če vemo, kdo smo, bomo to lažje kultivirali tudi v odnosih z drugimi. Zmožni bomo ostati v sebi in poskrbeti zase, dovolili si bomo zadovoljiti svoje potrebe, tudi če bo to za druge (in za nas) neprijetno ali neudobno, dovolili si bomo prositi za pomoč. Sebe in svoje zdravje bomo dovolj cenili, da bomo postavili meje, da bomo dovolj pomembni, da se bomo postavili zase in za tisto, kar potrebujemo. Odločno in ljubeče, ker ne bomo prosili za dovoljenje, saj smo si ga dali sami – s tem, ko cenimo sebe.
Po mojem mnenju imamo z odnosi izzive zlasti zato, ker vanje večinoma vstopamo s prtljago. Predvsem tisto, ki smo jo prejeli v otroštvu in ki je vplivala zlasti na naš odnos do sebe. Zdi se mi pomembno, da se pomena izkušenj v otroštvu zavedamo, saj je znano, da smo visoko senzitivni kot otroci (še) bolj dovzetni za vplive okolja v primerjavi z vrstniki. In če se ne začnemo ukvarjati s sabo, če se ne poznamo, lahko le sledimo svojim naučenim reakcijam in preživetvenim mehanizmom.
Meni je pri ohranjanju sebe v odnosih v veliko pomoč dokaj dobro poznavanje sebe, svojih lastnosti, načinov delovanja in potreb svojega telesa ter razumevanje vpliva, ki ga ima vse to na moje doživljanje in odzive. Na dogodkih z več ljudmi se med odmori umaknem ven in si odpočijem, sama. Verjetno se ostalim zdim čudna, nepriljudna in neprilagojena, a vem, kaj potrebujem. Bližnja razmerja so seveda trši oreh, saj predstavljajo priložnost za rast, ki pa jo včasih še vedno odklonim. A vedno več je situacij, ko uspem izbrati in dovoliti sebe.
Zaradi svojega občutljivega živčnega sistema imamo visoko občutljivi ljudje drugačne potrebe tudi v svojem poklicu in delovnem okolju. Podobno kot jaz si tudi ti v nekem obdobju precej spremenila svojo poklicno pot. Kaj si se ob tem naučila?
Preden sem se podala na samostojno pot, sem bila zaposlena. Večkrat sem si pisarno delila z drugimi, nekajkrat pa sem okusila razkošje lastne pisarne. Neprecenljivo. Takrat, ko nisem bila sama, sem za delo potrebovala več časa, več energije, za mizo me je večkrat premagal spanec, bila sem nemirna in razdražljiva. Ne samo zaradi zvokov, energije sodelavcev in skupne energije, temveč tudi zaradi pomanjkanja svežega zraka, ne vedno ustrezne temperature in pogostih motenj. V službi sem najbolj uživala takrat, ko je bilo v stavbi malo ljudi – v prazničnem času, zgodaj ali pozno v dnevu.
Nekako mi je uspelo spoštovati svoj sistem in svoj čas ter se postaviti zanju, čeprav to ni bilo vedno najlažje ali dobro sprejeto. Sem ena izmed tistih, ki potrebuje več časa, in na katero časovni pritisk ne deluje najbolje. Pri ustvarjanju (v kar sem spremenila tudi pisanje zahtevnih sklepov na sodišču) potrebujem dovolj časa tudi za to, da se za delo ogrejem, za prehod med aktivnostmi. Drug vidik potrebnega časa za prehod mi je predstavljala vožnja, predvsem iz službe; najbolj sem uživala, ko sem bila sama in brez radia. Med odmorom za malico sem ponavadi odšla ven, na sprehod, sama, in se trudila družabne priložnosti zmanjšati na najmanjšo možno mero.
Ko gledam nazaj, ugotavljam, da sem v večini situacij uspela najti nek svoj način in poskrbeti zase, a sem, ko je bila cena previsoka, situacijo zmogla tudi zapustiti.
Tudi svoboda samostojnosti s seboj prinaša izzive. Največji izziv mi predstavlja najti primeren delovni čas, saj v tem, kar delam, izjemno uživam, vključuje pa vse, kar me zanima tudi sicer. Delo me velikokrat tako posrka vase, da pozabim na vse, in če se pred tem primerno ne organiziram, moje početje ni najbolj ljubeče in zdravo. Torej – veliko prostora za napredek imam tudi tu 🙂
Svojih otrok nimaš, a verjetno lahko daš kak nasvet staršem iz svojega znanja in izkušenj z visoko občutljivostjo. Kaj se ti zdi, da je pri vzgoji visoko občutljivih otrok še posebej pomembno?
Za starše, za vse odrasle v prvi vrsti sprejemanje različnosti, sprejemanje sebe in prevzemanje odgovornosti za svojo izkušnjo v odraslosti (čiščenje svoje „krame“).
Kar bom napisala, menim, da velja za vse otroke in za vse starše, za visoko senzitivne, ki smo rojeni z vgrajenim ojačevalcem vpliva izkušenj in okolja na nas (kar je preživetvena strategija), pa je pomen še večji.
Kot ključno za otrokovo zdravo samopodobo in dobro izhodišče v življenju štejem naslednje: da je starš zmožen prepoznavati in zaznavati potrebe svojega otroka ter da je zmožen priznati otrokovo izkušnjo, ne glede na to, kakšna je, in neodvisno od tega, ali jo razume in sprejema ali ne. S prvim dejanjem starš poskrbi za zdrav razvoj otroka, z drugim prizna veljavo otrokovim občutkom, njegovemu doživljanju in mu hkrati sporoči, da je pomemben.
Predpogoj za oboje je starševa sposobnost prepoznavati svoje potrebe, poznavanje sebe in svojega organizma – ter zavedanje, prepoznavanje in razreševanje svojih bolečin in strahov, vzorcev in načinov delovanja. Kajti dokler se starš svojega stanja ne zaveda in ne začne predelovati svojih lekcij, se ne bo zmogel primerno odzvati, niti prepoznati otrokovih potreb. Na otroka bo projiciral in prenesel svoje strahove, svoje izkušnje, otrok pa bo od njega kopiral njegove preživetvene odzive in vzorce delovanja.
Posebnega pomena pri visoko senzitivnih so tudi bližina, povezanost in prisotnost starša, učenje čustvenega zemljevida, upravljanja s čustvi in načinov pomiritve ter pazljivost pri postavljanju meja. V mislih imam razlikovanje med situacijo, ko je potrebno postaviti mejo (ki jo otrok potrebuje in mu bo koristila), in situacijo, kjer je zaradi vpliva visoke senzitivnosti na primer potrebno pogledati, kaj se skriva pod otrokovim obnašanjem, ter najprej razrešiti to.
Za visoko občutljive ljudi je še posebej težko, ko se znajdemo v situacijah, ko je vsega preveč – ko smo izpostavljeni preveliki stimulaciji ali preveč dražljajem naenkrat. Kaj v takih trenutkih najbolj pomaga tebi?
Dokler nisem razumela, kaj to je, in ko nisem bila dovolj dobro povezana s svojim telesom ter ga tudi nisem kaj dosti poslušala (dokler ni zavpilo), sem velikokrat zgolj reagirala na to, kar se je dogajalo. Sedaj, ko bolje razumem vse te mehanizme, se preplavljenosti lažje izognem ali jo ublažim. Kadar mi to ne uspe, imam zaradi informiranosti in zavedanja na voljo več možnih rešitev.
Če je preveč vidnih dražljajev, zaprem oči, v Indiji sem si, na primer, za hojo po ulici v ušesa vstavila čepke, na nekem predavanju pa sem si močno zatisnila ušesa, ko je iz zvočnikov napadalno zabobnelo – in se je zdelo, da razen mene to nikogar ne moti.
Zame so najbolj dragocene rešitve spremljanje stanja telesa, poslušanje njegovih sporočil, odmori in sprostitev v naravi in/ali z gibanjem. Že med študijem sem ugotovila, da mi tek pomaga, da se vse informacije nekako usedejo, pomaga pa mi tudi uporabiti presežno energijo čustvenih odzivov.
Skratka, kadar začutim, da postaja preveč obremenitve, prekinem obstoječe stanje in izberem tisto, kar začutim, da mi bo najbolj koristilo. Včasih je to odhod ven, včasih obsedim na kavču ali na balkonu, zaplešem, iz sebe dam kakšen zvok, včasih pa uporabim kar spanec. Kar se tiče čustvene preplavljenosti, dokončne rešitve še nimam. Zaenkrat mi pomaga (kadar mi uspe), da se ustavim in ne reagiram ter, če je možno, prečutim, kar zmorem, in izrazim.
Takrat, ko sem v družbi in je preveč vsega, se umaknem nekam na samo, kadar pa to ni možno, zaprem oči in se umaknem v svoj svet. Vedno večkrat pa mi uspe poskrbeti zase – tudi, če se zaradi tega izpostavim.
Ukvarjaš se z osebno in duhovno rastjo ter s coachingom za visoko občutljive/visoko senzitivne. Kaj pomeni coaching in kako izgleda tvoje delo s strankami?
Coaching je metoda, kjer coach s pomočjo vprašanj, opažanj in povratnih informacij ter v varnem in spodbudnem prostoru, ki ga ustvari, stranki omogoči, da raziskuje sebe in da poišče odgovore in načine, ki so pravi zanjo.
Moj način je s pomočjo informacij, vprašanj, opažanj, svojih izkušenj in idej ter ob sledenju intuicije stranki pomagati, da v procesu izve več o visoki senzitivnosti ter jo podpreti, da ugotovi več o sebi kot o visoko senzitivni osebi, se bolje spozna in začenja bolje razumeti svoje življenje, da spremeni pogled nase in na svojo preteklost – ju pogleda skozi oči visoke senzitivnosti in prevrednoti –, ter začne iskati načine za drugačno pot naprej.
Najbolj pomembno se mi zdi ustvariti okoliščine, ki stranki omogočijo izkušnjo varnosti, sprejetosti in podpore, izkušnjo, kako je, ko ti je dovoljeno biti to, kar si, ko ti nekdo pojasni možne vzroke dogodkov in posledic, in ko opazi to, kar je pri tebi dobrega, vrednega. S tem, ko dovolim svojo nepopolnost in ranljivost, hkrati dajem dovoljenje tudi osebi ob meni, da se sprosti, da ne išče nevarnosti, temveč dovoli procesu, da se odvije. Na ta način lahko ponovno vzpostavi povezavo s seboj in dostopi do svoje notranje moči in modrosti. Kar v nadaljevanju omogoči pogoje za potrebne spremembe v življenju – da postane bolj podporno, bolj zdravo, bolj kvalitetno. Stranka namreč (lahko) sčasoma ta način ponotranji in si tako zmore sama dajati potrebne varnost, podporo in dovoljenje.
V mojem življenju je bil coaching katalist za nov način razmišljanja, doživljanja in delovanja. Kasneje se je to razvilo v nov način življenja, ki ga bogatijo radovednost, raziskovalna žilica ter zavedanje, da ne vem vsega, in da lahko zelo veliko izvem, če sem bolj pozorna. Tudi na coaching srečanjih – vsako srečanje je dragocena izkušnja, za katero sem hvaležna.
Hvala za pogovor. Za konec te še prosim, če poveš, kje lahko bralci Regratove lučke izvedo več o tebi in in tvojem delu.
Hvala za tvoja izvrstna vprašanja.
Moja spletna stran je na tem naslovu, ustvarila pa sem tudi posebno stran, posvečeno visoki senzitivnosti.
Krajše objave, navdihe, obvestila in informacije objavljam na Facebook straneh: Manca Klinar MK, Visoko senzitivna oseba – HSP in Highly Sensitive Person – HSP (v angleškem jeziku).
Od konca maja imam tudi svoj Youtube kanal, na katerem delim video vsebine, ki se mi zdijo pomembne.
Za konec bi rada dodala še življenjsko modrost, ki mi jo je predala moja učiteljica in mentorica za visoko senzitivnost: da lahko poskrbimo zase tudi “za nazaj” – sedaj, ko pozno v noč pišem te odgovore, se mi to zdi še posebej primerno 🙂
Včasih ustrezna skrb zase v realnem času ni izvedljiva (v zadostni meri) – življenje se zgodi. In takrat lahko izbiramo. Da si bomo to očitali in premlevali. Ali pa, da bomo v danem trenutku izbrali tisto, kar je možno in izvedljivo, da bomo sočutni do sebe in da bomo, ko bo situacije konec, manjko nadoknadili.
V mojem primeru bo najbolj pomembno, da nadoknadim spanec, si vzamem dodaten čas brez dela in računalnika, si privoščim daljši čas v naravi in da sprejmem, kar se je zgodilo. Danes pa sem poskrbela predvsem za odmore in hidracijo.
Ne glede na to, koliko vemo, kako odločeni smo, da bomo lepo skrbeli zase, včasih zdrsnemo. Takrat dobra skrb zase dobi dodaten pomen oziroma obliko: kako prijazni zmoremo biti do sebe. In morda tudi, da si izkušnjo zapomnimo ter naslednjič naredimo drugače, bolje.
Naš namen ni, da stremimo k popolnosti,
ampak da v polnosti izkoristimo, kar nam je dano.
Sr(e)čno!
Topel objem,
Erik