Intervju z Alenko Rebula: Vsak otrok v družini mora imeti svoje mesto in trenutke ljubezni samo zase

Vabljeni k branju prvega izmed Visoko občutljivih intervjujev, kot sem poimenovala intevjuje, ki jih bom v naslednjih mesecih pripravljala z ljudmi, za katere mislim, da so iz različnih razlogov dragoceni in zanimivi za bralce Regratove lučke.

Za prvi intevju sem povabila Alenko Rebula, ki sem jo osebno spoznala pred 11 leti, ko smo se s prijateljicami začele srečevati v skupini Blagornice po navdihu njene knjige Blagor ženskam. Knjigo smo po odlomkih skupaj brale in delale po njej vaje za osebnostno rast Na svoji zemlji. Z Alenko smo se nekajkrat tudi osebno srečale, kar nas je vsakič zelo obogatilo in spodbudilo na naših poteh. Skupina mi je bila v veliko podporo in navdih pri odkrivanju sebe kot ženske, mame in žene.

Alenka Rebula: “Moram pa dodati, da čisto same ne moremo speljati svoje preobrazbe. Vedno je potreben prispevek sorodnih duš, sopotnic in sopotnikov, dobrih učiteljev življenja, ki vidijo v nas tisto, za kar smo pogosto slepe, pa je tako zelo dragoceno.”

Alenka Rebula je zamejska pisateljica in psihologinja. Njene knjige Blagor ženskam, Globine, ki so nas rodile, Sto obrazov notranje moči so mnogim velik navdih in zakladnica modrosti pri negovanju in krepitvi notranje moči. V zadnjih desetih letih sodeluje z Josipo Prebeg, avtorico metode Vera vase, ki jo Alenka zdaj širi. Skupaj sta napisali knjigo Vera vase in vodita delavnice ter pišeta spletno stran.

Vem, da Alenkino ustvarjanje spremljate tudi mnogi od bralcev Regratove lučke in tudi meni so njeni zapisi na spletni strani vedno znova v veliko spodbudo, da še naprej raziskujem sebe. Zato sem jo prosila za pogovor, v katerem sva se dotaknili tudi visoke občutljivosti.

Draga Alenka, hvala, ker si se odzvala na moje povabilo za pogovor. Ko sem se pripravljala na najin pogovor, sem po dolgem času spet prelistala tvojo knjigo Blagor ženskam, ki sem jo pred leti res dodobra naštudirala in mi je odprla mnogo novih področij v povezavi z ženskostjo. Nekaj časa sem tudi delala vaje Na svoji zemlji, ki so navedene v knjigi in si jih sestavila na podlagi svojih izkušenj. Mnogi odlomki so me spet nagovorili in obljubila sem si, da jo v kratkem spet preberem in se morda spet lotim vaj. V čem so te vaje posebne in zakaj so po tvojem mnenju tako učinkovite?

Vaje nas naučijo, da si vsak dan vzamemo nekaj časa samo za svoj notranji svet. Tega ženske ne delajo. Običajno so polne skrbi, krivde, pogosto tudi očitkov. Tu pa se nagovarjajo z ljubezijo in zato, da bi naredile kaj dobrega zase, da bi odkrivale svojo moč.

Ženske porabijo veliko časa, da premlevajo vedno iste težke misli, se vračajo v preteklost, skušajo spremeniti druge. Nase pozabljajo. Vsakdanje srečanje s seboj v vzdušju sprejetosti in upoštevanosti jim vrača zaupanje vase. Odkrijejo, da imajo nekje zavetje.

Kaj se ti zdi najbolj ključno, ko ženska išče sebe, stik s sabo, s svojo ženskostjo? Kako najti ravnovesje med vsemi različnimi področji, za katere tako ženske same kot tudi drugi okoli nas pričakujemo, da jih bomo z lahkoto zmogle (služba, partnerstvo, otroci, hobiji, prijateljice)?

Najti stik s sabo pomeni postati pristne. Mama ali uradnica, žena ali vodja, prijateljica ali umetnica, delavka, … karkoli delamo, naj bi nam bilo jasno, kdo smo. Kadar delujem v skladu s svojim značajem, odločitvami, a tudi mejami in posebnostmi, takrat delujem izpolnjeno in obenem mirno. Odkriti, kdo smo, je lahko kar dolgo raziskovanje. Nismo vzgojene zato, da bi bile, kar smo, ampak da bi bile nekaj všečnega, po volji sprotnih avtoritet.

Potem imamo na voljo svoje življenje, da odkrijemo svojo naravo in potrebe in postopoma preusmerimo svojo pot. Moram pa dodati, da čisto same ne moremo speljati svoje preobrazbe. Vedno je potreben prispevek sorodnih duš, sopotnic in sopotnikov, dobrih učiteljev življenja, ki vidijo v nas tisto, za kar smo pogosto slepe, pa je tako zelo dragoceno.

Z Josipo Prebeg si napisala knjigo Vera vase in skupaj vodita delavnice z istim naslovom. Na teh delavnicah veliko delate tudi na telesu, občutkih, čustvih. Tudi sama imam izkušnjo, da so moje notranje spremembe veliko močnejše in učinkovitejše, če poslušam telo in se posvetim temu, kar čutim. Zakaj je pomembno, da pri osebnostni rasti vključimo tudi telo in pridemo v stik z občutki v njem?

Telo ima veliko inteligenco in veliko znanja o tem, kar res doživljamo, je svobodno in privrženo našemu življenju, medtem ko je um zelo odvisen od vcepljenih prepričanj in kulture. Zato je dialog s telesom v veliko pomoč, če hočemo biti zveste sebi. Ni pa preprosto.

Ob Josipi, ki o telesu res veliko ve, in je to povezala z vajami za odkrivanje notranje moči, sem postopoma zgradila most med svojim telesom, čustvovanjem in mišljenjem, da zdaj delujem celostno. Poznam veliko ljudi, ki so šli skozi leta terapij brez stika s telesom in ne vidim velikih sprememb.

Samo občuteno in z nami res povezano telo lahko nosi naprej naše želje, občuti, kar se nam dogaja, opozarja, kje je meja, sporoča, kdo je na naši strani, s starodavno modrostjo prepoznava možnosti za varno hojo med čermi.

V svojem bogatem ustvarjanju pišeš in predavaš tudi o moči občutljivosti. Visoko občutljivi ljudje včasih težko sprejmemo vse značilnosti svoje občutljive narave in pogosto vidimo v tem predvsem nekaj negativnega, neko breme, s katerim moramo živeti. Kako ti vidiš svojo občutljivost in kaj ti je pomagalo, da si jo sprejela? Kaj ti je še vedno izziv in kje vidiš največje darove v povezavi z njo?

Pomagalo mi je predvsem to, da sem dojela, kako veliko lahko občutim, dojamem in spoznam prav zato, ker sem tako občutljiva. Vame pride toliko vtisov, da potem, ko jih obdelam, zajamem iz res obsežnega gradiva za ustvarjanje in odločanje v odnosih. A vse je resnično in dragoceno, kar potem vedno ugotovim.

Za obdelavo potrebujem čas, največkrat dojamem, kaj sem čutila in doživela šele čez več ur ali celo dni. Zato vsak dan porabim vsaj uro, a pogosto več, da pregledujem vse, kar se je nakopičilo. Bistveno mi pomaga tudi stik z Josipo, delo na delavnicah in na telesu, vsakdanja hoja do morja, mirno okolje doma. Skratka, občutljivost je po eni strani omejujoča, ker se ji moram prilagoditi, če hočem dobro živeti z njo, po drugi pa me osrečuje.

Poznam pa več ljudi, ki jo zavračajo in mislijo, da bodo bolje živeli, če bodo zatirali svojo ranljivost. A spet in spet opažam, da taka obramba preprečuje uspešno življenje. Zapletajo se v nerešljive vozle, ker so razdvojeni med tem, kar od sebe zahtevajo, in med tem, kar v resnici in uspešno zmorejo. V poplavi občutkov, med katerimi se lovijo, zmeda narašča in za visoko občutljivega človeka ni hujšega stresa kot taka tesnobna življenjska zmeda.

Kaj se ti zdi pomembno pri spoznavanju in negovanju moči občutljivosti? Kaj bi svetovala tistim, ki se prepoznamo v značilnostih visoko občutljivih?

Potrebno si je to najprej priznati in sprejeti, da ne bomo mogli imeti vsega, kar si naš um domišlja kot potrebno. Nehati je treba služiti predstavam drugih in se odločiti, da želimo svoje življenje živeti v skladu s svojo naravo.

Potem je potrebno poiskati podporo in učitelje, da na tej poti najdemo globlji občutek vrednosti in vere vase. Meni je bilo najtežje postati učenka, saj sem celo življenje poučevala v šoli in mi je bilo zelo težko postati dovolj skromna, da sem prestopila v novo vlogo.

Zakaj je potrebna pomoč? Ker spustimo masko, a se zelo bojimo svoje resnične podobe. Seveda ni tako, vsak od nas je ustvarjalen in bogat, a do tega nima vedno dostopa, če se je jedro osebnosti pod napadalnostjo okolja umaknilo in skrilo globoko na dno.

Na poti do sebe potem lahko dvignemo svoj zaklad in zaživimo enakopravni, a posebni med vsemi ostalimi. Potem spoznamo, da nismo nobena izjema. Konec koncev ima vsak človek kaj, kar ga omejuje, od slabega vida ali sluha do fizičnih težav, motečih značajskih potez, travm in stisk iz preteklosti, ki zahtevajo posebno pozornost. Vsi imamo svoje težve, a nihče ni obsojen, da bi jih moral pasivno prenašati in biti žrtev okoliščin.

V knjigi Blagor ženskam pišeš tudi o perfekcionizmu, ki je visoko občutljivim včasih še preveč domač, čeprav prinaša tudi pozitivne plati: “Misel, da bomo nekoč odpravile vse, kar je na nas zgrešenega, nas lahko obsede in deluje kot opij. Lajša nam bolečino, ki jo doživljamo, ker sebi nismo nikoli dovolj dobre, saj nam obeta olajšanje, ko bo cilj dosežen. Verjamemo v nagrado za garaštvo, s katerim se preganjamo: nekoč bomo končno take, kot je treba, in se bomo lahko upravičeno spoštovale. Naša osebnost je polna napak, a če bomo le dovolj delale na sebi, bo enkrat vse v redu!” Tudi meni je ta miselnost še vedno precej blizu, čeprav sem se s tem že precej ukvarjala. Kako se lahko premaknemo ven iz te miselnosti, da nikoli nismo in ne naredimo dovolj? Kako lahko potolažimo svojo težnjo, da bomo nekoč popolni in brez napak?

Napake so mentalna predstava, ki izvira iz tega, kakšne kriterije smo si postavili. Če zahtevam, da je hiša vedno popolnoma čista, je napaka to, da danes nisem vsega pospravila. Če je norma popolna prehrana, je napaka to, da kosilo ni obrok po vseh pravilih. Ko mislimo na svoje napake, bi bilo dobro pogledati, katera je bila norma, od katere smo se oddaljili, jo kršili.

Želja, da bi blesteli na vseh področjih in svoji notranji avtoriteti ustregli v vseh potankostih in dobili oceno odlično, kaže samo to, da smo še vedno otroško podrejeni od nekoga, ki nas kritizira in ocenjuje. Ta glas lahko postopoma ukinemo, če se temu posvetimo. A to je spet učenje, v katerega je potrebno vlagati. Nič ne nastane zastonj in noben dosežek ni poceni.

Sama veliko vlagam v učenje in izobraževanje, v osebni razvoj, tako denarno kot časovno, obenem pa v to dajem srce, celo sebe. Vem, da bi brez tega zastala, ker je življenje zelo zahtevno in mu ne morem biti kos, če razpolagam samo s starimi orodji.

Kakšne so tvoje izkušnje z visoko občutljivostjo v partnerskem odnosu? Visoko občutljivi ljudje močneje doživljamo in čustvujemo ter se včasih v svojih čustvih izgubimo, nas preplavijo. Zdi se, da posebej ženske vse bolj iščemo v odnosih globino in če je ne najdemo v odnosu s partnerjem, hitro za to obtožimo njega, ker ne deluje na enak način kot me, o čemer pišeš tudi v članku Ali me še ljubi? Ali je to sploh ljubezen, kar je med nama? V svoji zagrenjenosti, razočaranju in potrebi po globljem, pristnejšem stiku pričakujemo, da se bo on spremenil. Kako najti izhod iz tega in kako se spet povezati?

Partner ni servis za vse naše posebne potrebe. Ženske rade obračajo navzven svojo željo po sprejetosti in uslišanosti, a najprej je treba samo narediti vse, da se slišimo in uslišimo. Seveda je potrebno, da partner dojame, katere so naše največje potrebe, kaj nam dobro dene, brez česa ne moremo. To je važno jasno povedati.

Če nam tega ne more dati, ker je pač vsako pravo dajanje le prostovoljno, je potrebno iskati podporo drugje in doma negovati tisto, kar je možno in povezuje, če je tega veliko. Nekateri možje zmorejo globljo podporo, nekateri ne. To je mogoče preseči in uravnavati v medsebojnem spoštovanju in z jasnimi dogovori.

Če pa gre za zaničevanje in nasilje, je zadeva drugačna. V takem odnosu pa se ne moremo razviti, lahko le hiramo in naši otroci z nami.

Imaš tri odrasle otroke. Katera so bila tvoja najpomembnejša spoznanja pri vzgoji otrok in kaj bi še posebej svetovala staršem visoko občutljivih otrok?

Vsak otrok, ne le visoko občutljivi, ima čisto svoje potrebe. Opazila sem, da so vsi moji otroci občutljivi na svoj način in da ne smem privilegirati samo visoko občutljivega. Pozornost do otrok pomeni, da vsakega obravnavam drugače in da ne določam, kateri značaj je potreben posebne pozornosti in kateri ne. Vsi imajo pravico biti, kar so, vsi so potrebni občutene bližine. Vsi bodo potrebovali v svetu podporo, razumevanje in spoštovanje, a vsak na svoj način.

Nevarnost pri visoko občuljivih je v tem, da mislijo, da samo oni čutijo in da nimajo tudi ostali velikih potreb in svoje lastne občutljivosti, ki je pač drugačna. Zato je pomembno medsebojno spoštovanje, da ima vsak v družini svoje mesto, svoj prostor, trenutke ljubezni samo zase.

Samo tako bo potem visoko občutljiv otrok dobil dovolj ljubezni od svojih bratov in sester, ker ne bo privilegiran in ne bo prostora za ljubosumje in grenkobo, ki je tako pogosta v družinah, kjer je več otrok.

Seveda se je o visoko občutljivem otroku treba izobraziti, predvsem pa pogledati pri sebi, kaj se nam dogaja v odnosu z njim. To je najpomembnejše, ker vsak otrok v nas prebuja drugačne stiske in drugačne darove.

Hvala, Alenka, za tvoj dragoceni pogled na moja vprašanja. Želim ti vse dobro!

Foto: osebni arhiv Alenke Rebula

Kaj vas je najbolj nagovorilo v intervjuju z Alenko Rebula?
Podelite z mano v komentarju!

Se vas je dotaknilo, kar ste prebrali?
Tukaj je nekaj načinov, kako se lahko povežemo in dodatno podpiramo:

Prijavite se na e-novičke Regratove lučke: približno enkrat mesečno boste v svoj e-nabiralnik prejeli moje zadnje članke, dogodke, ki jih pripravljam, kakšno zanimivo misel ali povezavo.
Pridružite se Facebook skupini Regratova lučka: prijeten in podporen kotiček za visoko občutljive odrasle in starše visoko občutljivih otrok, kjer se spodbujamo, podpiramo in učimo drug od drugega.
Všečkajte Facebook stran Regratova lučka: še en kotiček, kjer objavljam svoje in tuje članke, misli in spodbude, namenjene visoko občutljivim odraslim in staršem visoko občutljivih otrok.