Čustveni primanjkljaj iz otroštva

Se kdaj sprašujete, zakaj niste bolj zadovoljni s svojim življenjem? Čutite v sebi praznino, ki je ne znate zapolniti? Se vam zdi, da veliko lažje dajete kot prejemate? Si želite bližine svojega partnerja in drugih dragih ljudi, pa je ne čutite ali jo težko prenesete? Se vam zdi, da je nekaj narobe z vami, pa ne morete ugotoviti, kaj? Morda v tem članku najdete kakšen odgovor.

Živeti brez goriva

Ko sem prebrala knjigo Running on empty (prevod knjige v slovenski jezik še ni na voljo, moj prosti prevod naslova glede na kontekst knjige je Vožnja brez goriva) avtorice dr. Jonice Webb, sem se počutila podobno kot takrat, ko sem začela brati o visoki občutljivosti. Odprl se mi je nov svet in počutila sem se globoko razumljeno in sprejeto. Naenkrat sem začutila veliko olajšanje in upanje, da obstaja način, da se izkopljem iz občutkov, ki sem jih pogosto čutila, jih odrivala in se jih sramovala.

Webbova v svoji knjigi govori o čustvenem zanemarjanju v otroštvu (ang. Chilhood Emotional Neglect ali CEN). Morda se zanemarjanje zdi (pre)močna beseda, vendar glede na posledice, ki jih ima po izkušnjah Webbove na življenje mnogih odraslih ljudi, verjetno kar upravičena. Kot klinična psihologinja in psihoterapevtka je v svojem dolgoletnem raziskovanju ter delu z družinami in pari prišla do pomembnih ugotovitev na tem področju.

V omenjeni knjigi avtorica razloži, kaj pomeni čustveno zanemarjanje v otroštvu, kje so vzroki zanj ter poda veliko predlogov, kako si lahko pomagamo. V svoji drugi knjigi z naslovom Running on empty no more (moj spet precej prosti prevod naslova je Nič več vožnje brez goriva) pa poda podrobnejše nasvete, kako lahko, kljub svojemu čustvenemu primanjkljaju v otroštvu, spremenimo in izboljšamo svoje bližnje odnose – s partnerjem, starši in otroci.

V nadaljevanju bom povzela nekaj glavnih poudarkov iz prve knjige in upam, da tudi vam prinesejo nove vpoglede v vaše otroštvo in sedanje življenje.

Kaj pomeni čustveno zanemarjanje v otroštvu?

Čustveno zanemarjanje po besedah Webbove pomeni, da otrok odrašča zelo osamljen, čeprav je obkrožen z ljudmi. Pomeni, da starši ne posvečajo dovolj pozornosti temu, kaj otrok čuti ali ignorirajo njegova čustva. Redko ali nikoli ne vprašajo, kako je, kaj potrebuje, kaj čuti.

Ne gre toliko za to, kaj starši storijo, ampak česa ne storijo – ne odzivajo se na otrokove čustvene potrebe in jih ne ovrednotijo. Otroci se v taki družini naučijo, da so čustva nevidna in breme, želje in potrebe nepomembne, pomoč pa največkrat ne pride v poštev.

Zakaj brskati po preteklosti

Pogosto se zdi, da brskanje po preteklosti in lastnem otroštvu nima smisla in nas preveč vrača v preteklost, ko vendar želimo živeti čimbolj tukaj in zdaj. A ponavadi se niti ne zavedamo, da mnogi izzivi, ki jih imamo v sedanjem življenju, posebej v odnosih, pogosto izvirajo ali so povezani z našim čustvenim primanjkljajem iz otroštva.

Vprašanja, navedena v uvodu, se pogosto sprašujejo ljudje, ki v življenju sicer dobro funkcionirajo, a se na skrivaj v sebi počutijo nepovezani in neizpolnjeni. Ljudje, ki verjamejo, da so imeli ljubeče starše in se večinoma spominjajo svojega otroštva kot srečnega in zdravega. Zato za vse težke občutke v odraslosti krivijo sami sebe. Ne zavedajo se, da so pod vplivom nečesa, česar se ne spomnijo.

Za čustveno zanemarjanje namreč velja, da je nevidno, zelo dobro skrito, saj gre za to, česar ni bilo, kar je manjkalo in tega se ponavadi ne spomnimo. Pogosto se zgodi tudi v družinah, ki navzven delujejo normalne, kjer je bilo za otroke sicer dobro poskrbljeno z drugih vidikov in bi jih težko označili za zanemarjene po katerih koli zunanjih znakih.

Dokler otroku v nas ni dovoljeno, da bi se zavedel, kaj se mu je zgodilo,
del njegovega čustvenega življenja ostaja zamrznjen.
Alice Miller

Vsi starši delamo napake

Tu je seveda treba dodati, da vsi starši delamo napake in da ni starša, ki bi bil popoln. Vemo tudi, da se velika večina staršev trudi po najboljših močeh, da naredi vse in še več za svojega otroka. Ne gre za to, da bi za vse svoje težave želeli preložiti odgovornost na svoje starše ter jih krivili in obsojali zaradi njihovih napak.

Veliko staršev, ki čustveno zanemarjajo svoje otroke, je namreč zelo dobrih ljudi in staršev, a so bili tudi sami čustveno zanemarjeni kot otroci. Tudi oni v čustvenem smislu od svojih staršev niso dobili dovolj, zato niso mogli dati svojim otrokom nečesa, česar sami niso imeli.

Prav tako vsi starši občasno čustveno zanemarimo svoje otroke, ne da bi jim to povzročilo veliko škodo. Problem je, če je ta čustveni primanjkljaj tako razširjen in pogost, da vodi v postopno čustveno stradanje otroka.

Kako ostanemo brez goriva

Obstaja veliko različnih načinov, kako starši čustveno ranimo svoje otroke. Webbova v knjigi našteje dvanajst različnih tipov staršev, pri čemer se lahko pri enih starših izraža več različnih tipov, a ponavadi eden prevladuje. Največ staršev spada v zadnjo kategorijo, morda pa boste svoje našli tudi v kakšni drugi.

1. Narcistični starš
2. Avtoritarni starš
3. Permisivni starš
4. Zapuščeni/žalujoči starš: ločeni ali vdovi
5. Zasvojeni starš
6. Depresivni starš
7. Deloholični starš
8. Starš, ki skrbi za družinskega člana s posebnimi potrebami
9. Starš, ki je osredotočen na dosežke in popolnost
10. Sociopatski starš
11. Otrok v vlogi starša
12. Starš, ki ima dobre namene, a je bil tudi sam zanemarjen

V vseh naštetih tipih nam starši zaradi določenih razlogov v čustvenem smislu niso zmogli biti (dovolj) na voljo.

Zavedanje je zdravilno

Pri tem je pomembno, da se zavemo, od kod naša bolečina izhaja in da nismo sami krivi zanjo niti ni smiselno za to kriviti staršev. Čustveno zanemarjeni otroci namreč kot odrasli vidijo problem v sebi, saj se ne spomnijo, da bi jim v otroštvu kaj posebnega manjkalo.

Pogosto zelo dobro vedo, kaj drugi potrebujejo in kako jim pomagati. Zelo dobro vedo, kaj se od njih pričakuje v večini življenjskih situacij. Hkrati pa ne zmorejo videti in opisati, kaj je narobe v njihovi življenjski izkušnji in kako jim to škoduje. Pogosto trpijo za depresijo, težavami v partnerskem odnosu, tesnobo, jezo in se teh težav sramujejo ter jih skrivajo pred drugimi.

A ko spoznamo, da imamo določene probleme kot odrasli zato, ker nam je v otroštvu v čustvenem smislu nekaj pomembnega manjkalo, sami sebe vidimo v drugačni luči in se drugače vrednotimo.

Lahko si dovolimo biti jezni, žalostni, lahko žalujemo za vsem, kar smo potrebovali, a nismo dobili. Ob tem se tudi (vsaj delno) znebimo krivde, sramu in občutka, da je z nami nekaj narobe in da ne moremo glede tega nič storiti. Lažje se izkopljemo iz svoje bolečine, si poiščemo pomoč ter delamo drobne korake proti življenju, ki si ga želimo živeti.

Preokvirjanje otroštva za visoko občutljive

Dr. Elaine Aron, ki je prva uvedla angleški izraz za visoko občutljive osebe the highly sensitive person in to osebnostno lastnost podrobneje definirala ob podpori mnogih raziskav, omenja v svojih knjigah, da je za visoko občutljive ljudi še posebej pomembno, da svoje otroštvo preokvirimo. Torej, da ga pogledamo z druge perspektive, ob zavedanju svoje visoke občutljivosti.

Če naši starši niso dobro sprejemali naše občutljivosti in smo imeli občutek, da naše preživetje zahteva drugačno obnašanje, potem svoje občutljivosti nismo izpostavljali oziroma smo jo večkrat potlačili.

V svojih člankih Aronova povzema raziskave o t.i. diferencialni dovzetnosti (ang. Differential Susceptibility), ki potrjujejo, da smo visoko občutljivi veliko bolj dovzetni za okolje, v katerem odraščamo – v dobrem in slabem smislu. Pri visoko občutljivih otrocih, ki so odraščali v okolju, nenaklonjenem visoki občutljivosti, obstaja večja verjetnost, da bodo kot odrasli depresivni, tesnobni ali plašni.

Če pa so odraščali v okolju, ki jih je razumelo in podpiralo v visoki občutljivosti, bodo kot odrasli uspeli ne le tako dobro kot drugi v podobnih okoliščinah, ampak celo bolje od tistih, ki niso tako občutljivi – bolj bodo samozavestni in manj verjetno je, da bodo depresivni ali zelo tesnobni. Razlog je večja dovzetnost tako za dobro kot za slabo.

To se mi zdi pomembno, ker nam pomaga, da bolje razumemo sebe in posledice, ki jih morda nosimo zaradi otroštva in okolja, ki ni bilo (dovolj) naklonjeno naši visoki občutljivosti.

Po drugi strani pa je zelo pomembno za naše otroke in ključna motivacija, da naredimo vse, kar je v naši moči, da spoznamo, razumemo in podpremo visoko občutljive otroke v njihovi edinstvenosti.

Čustveni primanjkljaj pri visoko občutljivih osebah

Webbova v enem od svojih člankov tudi razloži, da visoko občutljivi ljudje še pogosteje trpimo za čustvenim zanemarjanjem, ker so tudi naše čustvene potrebe v otroštvu pogosto večje in drugačne kot pri večini drugih ljudi.

Visoko občutljivi po naravi veliko in globoko razmišljamo, močneje čustveno reagiramo in smo bolj empatični, zato je za nas toliko težje, če odraščamo v družini, kjer se nihče ne odziva na naša čustva ter jih ignorira ali dobimo celo vtis, da so naša čustva naša slabost, da smo preveč čustveni ter nam z različnimi komentarji to vedno znova potrjujejo.

Kaj tak otrok naredi s svojimi močnimi čustvi jeze, žalosti, bolečine, zmedenosti? Kaj se nauči o tem, kako ta čustva zdržimo, razumemo, izrazimo?

Nauči se, da je pretirano čustven in preveč občutljiv. Ker so čustva najgloblji osebni izraz tega, kar smo, se nauči, da je drugačen, čuden, napačen, slab, …
To so tudi zelo pogosti občutki pri mnogih visoko občutljivih ljudeh, ki sem jih do sedaj osebno spoznala ali bila z njimi v stiku preko različnih skupin in srečanj.

Zato je pomembno, da se o svojem čustvenem primanjkljaju v otroštvu in o visoki občutljivosti čimbolj poučimo ter ju razumemo. Šele potem lahko vse dragocenosti naše visoke občutljivosti resnično zasijejo.

Kako čustveno zanemarjanje prepoznamo in kako si pomagamo?

Če je članek v vas prebudil težke občutke, je to verjetno znak, da ti občutki potrebujejo dodatno pozornost. Za bolj poglobljeno raziskovanje čustvenega zanemarjanja v otroštvu priporočam v branje obe omenjeni knjigi ter po potrebi tudi kvalitetno strokovno pomoč.

V naslednjem članku bom predstavila deset znakov čustvenega zanemarjanja ter nekaj idej, kako si lahko pomagamo.

Foto: Leah Kelley, Pexels in Jordan Whitt, Unsplash

---

Ste prepoznali sebe in svoje občutke v članku? Katera misel vas je najbolj nagovorila?
Sporočite mi v komentarju.

---

Preberite še:

• Empatija do sebe
• Dobra skrb zase – 12 idej za visoko občutljive
• Upajmo si biti drugačni

---

Se vas je dotaknilo, kar ste prebrali?
Tukaj je nekaj načinov, kako se lahko povežemo in dodatno podpiramo:

• Prijavite se na e-novičke Regratove lučke: približno enkrat mesečno boste v svoj e-nabiralnik prejeli moje zadnje članke, dogodke, ki jih pripravljam, kakšno zanimivo misel ali povezavo.
• Pridružite se Facebook skupini Regratova lučka: prijeten in podporen kotiček za visoko občutljive odrasle in starše visoko občutljivih otrok, kjer se spodbujamo, podpiramo in učimo drug od drugega.
• Všečkajte Facebook stran Regratova lučka: še en kotiček, kjer objavljam svoje in tuje članke, misli in spodbude, namenjene visoko občutljivim odraslim in staršem visoko občutljivih otrok.