Na drugi visoko občutljivi intervju sem povabila Sabino Adanič, prijateljico in sodelavko pri Familylabu. Obe z najstarejšo hčerko sta visoko občutljivi, zato sva se pogovarjali o vseh izzivih, s katerimi se ob tem srečuje, o njenih izkušnjah s skrbjo zase, postavljanju mej ter še čem.
Sabina, živjo in hvala, ker si se odzvala na moje povabilo na pogovor. Mnogi od bralcev Regratove lučke te verjetno že poznajo iz tvojega delovanja v Familylabu, za druge pa te prosim, če se na kratko predstaviš.
Živjo! Sem Sabina. In že prvo vprašanje mi je težko. Če bi recimo morala izbrati nekaj stavkov, ki bi me opisovali, bi izbrala: Večna študentka. Zaljubljena v gledališče od zunaj in znotraj. Popotnica in motoristka. Introvertirana. Mislim, da bi v teh nekaj besed lahko vključila moje življenje pred otroki.
Danes bi dodala še: Mami treh otrok. Raziskovalka odnosov. In še naprej večna študentka, le na malo drugačen način
Pri Familylabu deluješ na mnogih področjih. Kaj ti pomeni Familylab, s čim vse se ukvarjaš in zakaj si tako predana temu delu?
S Familylabom sem se prvič srečala v času, ko je bila moja najstarejša še malčica z zelo močno voljo. Že takrat sem opažala, da načini vzgoje, ki sem jih prinesla iz primarne družine ali jih študirala na faksu (študirala sem predšolsko vzgojo na Pedagoški fakulteti, nato pa še španščino in sociologijo kulture na Filozofski fakulteti) ne delujejo, da se niti starša niti hčerka ne počutimo dobro.
V nekem trenutku mi je prišla pod roke Juulova knjiga Kompetentni otrok, kmalu za tem pa sem se po naključju znašla tudi na srečanju v živo z vodjo Familylaba Ivano Gradišnik. Naslednji korak je bil, da sem se pridružila Familylabovi skupini za neuklonljive otroke, ki jo je vodila Ivana. Odnosi v moji družini so se počasi pričeli spreminjati, jaz pa sem v Familylabu našla povezavo vsega tistega, kar rada počnem – se učim, spoznavam samo sebe, delim znanja in izkušnje z drugimi …
Predavam staršem v vrtcih, organiziram in vodim seminarje in delavnice za starše na Familylabu, v največji izziv in veselje pa mi je Familylabova spletna učilnica – projekt, ki ga vodim skupaj s sodelavko in prijateljico Uršo Plešnar. V okviru spletne učilnice organizirava in vodiva spletne seminarje in še nekaj drugih projektov.
Vem, da visoko občutljivost in močno voljo opažaš pri sebi in svoji najstarejši hčerki. Kaj pa mlajša dva otroka in partner? Kako se kažejo te značilnosti v vaši družini? Kaj so vaši največji izzivi? Kaj so dragocene plati?
Jaz sem del moje visoke občutljivosti začela spoznavati v bistvu šele prek spoznavanja hčerine. Ko sem zvečer jadikovala, kako je težko z njo, ker jo spet vse obleke tiščijo, me je partner spomnil: ”A veš, kako si ustavila skupino desetih motoristov, ko smo se peljali na izlet in je tebe začela tiščati čelada? Pa kako si se na vsakem postanku pritoževala, da te bolijo kolena od ščitnikov v hlačah? Pa najmehkejše si si nabavila.”
Ena partnerjeva značilnost, ki jo jaz najbolj opazim in cenim – da neverjetno dobro in natančno opazuje svet in ljudi okrog sebe. Se mi zdi, da niti ne zavestno, ampak v kratkem pogovoru s človekom opazi tisto ‘zadaj’, tisto neizgovorjeno in ga občutki o človeku le redko prevarajo.
V bistvu smo vsi v naši družini različne kombinacije občutljivosti in močne volje. Dragocenost in hkrati največji izziv je to, da se teh značilnosti vedno bolj zavedamo in da smo se zaradi njih na nek način prisiljeni ukvarjati sami s sabo in se spoznavati in učiti živeti skupaj tako, da smo vsi kolikor se le da ok. Pri nas ne gre nič enostavno in na hitro.
Z najstarejšo hčerko sta imeli kar nekaj izzivov glede oblačenja. Lahko poveš kaj več o tem? Kako sta to reševali?
Težave so bile že od malega, vsako leto ob prehodu letnih časov – iz kratke oblekice brez rokavov v jopico in bundo – to je bil vedno projekt nekaj dni. S ‘projekt’ mislim kreganje, prepričevanje, moledovanje, razlaganje, postavljanje pred dejstvo in vse, kar starši počnemo, ker ‘vemo’, da je nekaj pomembno za otroka.
V prvem razredu osnovne šole pa se je popolnoma uprla določenim delom oblačil, ker jo tiščijo in žulijo in motijo. Je otrok z zelo močno voljo, dobro ve, kaj hoče in kje so njene meje. Kazni in nagrade pri njej že tako ne delujejo, v tem primeru pa ni šlo niti z razlago in prošnjami. Moram priznati, da se je konflikt ponavljal kar nekaj časa, dokler nisem dojela, da to ni nekaj, kjer bi se ona lahko kar odločila in rekla, da je ne tišči več.
Tako smo sklepali kompromise in iskali obleke, ki so ji bile v redu. Danes to pomeni, da brez da sama preizkusi, oblek zanjo enostavno ne kupujem. Ko najdemo majico/hlače, v katerih se dobro počuti, kupimo več enakih. Morali smo sprejeti dejstvo, da tudi pozimi ne nosi nogavic (ima pa vedno tople noge!) in da sta dva sloja oblačil maksimum, kar potrpi.
Danes, ko je stara skoraj devet, tudi sama že opazi in začuti, da jo oblačila bolj motijo in tiščijo takrat, kadar se ne počuti v redu v svoji koži – kadar je preveč stresa v šoli, kadar je preveč dogajanja, tudi takrat, kadar sva starša bolj pod stresom.
Najstarejša hčerka je zdaj v tretjem razredu in večkrat si omenila, da ji je (bilo) kar težko v šoli. Kaj ji je najtežje in kako jo pri tem podpiraš?
Zelo težek ji je bil prehod iz vrtca v šolo. V vrtcu se je šele zadnje leto začela počutiti dobro (in ni ves čas spraševala, zakaj mora v vrtec in govorila, da noče). V šoli pa je bilo vse novo – večine sošolcev ni poznala, nova učiteljica, novi prostori, nov ritem življenja … Vse je bilo naenkrat in zanjo je bilo kar težko.
V prvem razredu so ji bili naporni predvsem odnosi s sošolkami. Vsi tisti ‘če ne boš, bom’, ‘ne bom tvoja prijateljica’, ‘ti se ne smeš igrati z nami’, in občutek, da nima nobene prijateljice ter da se nikoli ne igrajo po njenih željah ali pravilih … To ji je bilo zelo težko.
Reševali sva s pogovorom, veliko pogovora, pa tudi s pogovori z učiteljicami, kjer sem lahko videla malo širšo sliko in razumela, da od zunaj gledano ni bilo videti popolnoma brezupno. Iz njene perspektive pa v določenih trenutkih ja, ampak sem ji lažje stala ob strani, ko sem dojela, da se podobno dogaja vsem v razredu, ona pač vse stvari doživlja in občuti močneje in globlje od povprečja.
V drugem razredu je prišlo do menjave učiteljice in je bilo spet potrebno veliko pogovora, razumevanja, poslušanja in predvsem časa, da se je navadila na spremembo.
Seveda pa ni šlo vedno gladko, velikokrat nisem uspela ostati mirna in le poslušati in sem zjutraj izgubljala živce, se prepirala, tudi kričala nanjo, ker jo je 10 minut pred odhodom v šolo zgrabila panika in so jo kar naenkrat začela tiščati oblačila, čevlji ali pa jo je začel boleti trebuh … Jaz sem pa imela v glavi samo to, da bo zamudila pouk.
Tudi jaz sem potrebovala veliko pogovorov s prijateljicami, poskrbeti zase, spustiti določena pričakovanja, da sem lahko prenesla te jutranje težave.
Danes nam gre že zelo dobro, jutranjih izpadov je veliko manj, kadar pa so, si poskušam v mislih reči, da ne bo nič hudega, če eno uro zamudi, da se je pač nabralo preveč in mora dati ven. Če jo le objamem in pozabim na čas in na zamudo, se veliko hitreje ‘sestavi nazaj’.
Mnogi starši visoko občutljivih otrok so v zadnjem času, ko so se otroci šolali na daljavo, opazili mnoge spremembe, ki jih prej morda niti niso povezovali s šolo, npr. da so otroci bolj umirjeni, se bolje razumejo s sorojenci, manj je čustvenih izbruhov. Kaj si ti opazila pri hčerki?
Ja, čustvenih izbruhov in prepirov med sorojenci je trenutno res manj. Najbrž zato, ker je ritem življenja na nek način bolj umirjen, vstajamo kasneje, dnevi niso tako natempirani, ni toliko različnih ljudi in odnosov, s katerimi se je treba ukvarjati … Hčerka šolske naloge dela v svojem ritmu, njej pravzaprav tak sistem šolanja kar ustreza.
Kaj se ti po tvojem mnenju in izkušnjah zdi najpomembneje pri vzgoji visoko občutljivih otrok?
Za začetek sprejemanje. Da preprosto obstajamo osebe, ki močneje čutimo in doživljamo svet okrog sebe in da to ni nekaj, kar lahko spremeniš samo zato, ker nekdo reče, da ne smeš tako močno čutiti ali da to, kar doživljaš, preprosto ne more biti res. Seveda je to lažje sprejeti in razumeti, če si tudi sam bolj visoko občutljiv.
Naslednja stvar pa je razumevanje in preprosto biti zraven. To, da močneje doživljamo stvari, ne pomeni, da jih ne zmoremo prenesti. Je pa res včasih težje biti ob nas, ker jih tudi izražamo močneje, bolj intenzivno.
Tudi sama si visoko občutljiva. Kako poskrbiš zase? Kaj ti je najtežje?
Najtežji so mi dnevi, ko se vsega nabere preveč. Preveč dogajanja, preveč pogovorov, preveč hrupa, preveč opravkov, ki še čakajo za narediti … Takrat začutim, da življenja nimam več pod kontrolo, postanem slabe volje, vse mi začne potencirano iti na živce.
Učim se, kako to začutiti, preden gre predaleč. In učim se, kako si lahko pomagam, ko začutim – kako si vzamem čas zase, tudi takrat, ko sem doma sama s tremi otroki, kako lahko v dnevu najdem mini trenutke miru in tišine (pomembno je, da jih dejansko opazim in si rečem – evo, tole zdaj je moj trenutek tišine – če si ne rečem tega, gredo lahko trenutki mimo, kot da jih sploh ni bilo), kako rečem ne …
Ena od tvojih priljubljenih tem, o kateri predavaš staršem pri Familylabu, je tudi, kako reči ne brez slabe vesti – zelo pomembna tema tudi za visoko občutljive. Zakaj nam je tako težko postavljati meje in kako se tega lahko naučimo?
Ja, to je ena mojih priljubljenih tem. In še ena, ki jo imam rada – kako ne kričati na otroke, kadar si jezen. V bistvu sta temi povezani.
Mislim, da sem šele z otroki prišla do tega, da sem se morala zares začeti učiti postavljati meje in izrekati ne. Prej je šlo ali z umikanjem ljudem in situacijam, ali pa sem pač malo več potrpela in si potem vzela veliko časa zase, za biti sama.
Z otroki to ni možno, tako da sem bila nekako prisiljena pogledati, kaj se dogaja v mojem življenju, zakaj mi velikokrat popustijo živci, zakaj sem tolikokrat utrujena in brez energije …
Dokler se ne usedeš sam s sabo in se vprašaš, kdo sploh si, kaj so tiste stvari, ki jih želiš v življenju in česa ne želiš, v kaj res verjameš, kaj so stališča, vrednote, ki so res tvoje … in dokler se ne naučiš teh stvari jasno izraziti, do takrat te življenje lahko povozi 10x na dan, pa se tega niti ne zavedaš.
Težko nam je postavljati take meje, konkretne in osebne, ker tega nismo vajeni. In ljudje okrog nas tega niso vajeni. Če rečem partnerju zelo direktno ‘danes ne bom kuhala kosila, ker sem utrujena’ imam sama pri sebi občutek, da s tem sporočam, da sem nesposobna. Pa še prepir lahko zanetim. Če otroku rečem ‘nočem ti kupiti še enega sladoleda’, tvegam, da se bo sredi trgovine vrgel na tla in začel kričati, ljudje naju bodo opazovali, in spet bom imela v sebi občutek, da nisem ok, da sem slaba mama, da ne znam vzgajati …
Zato ponavadi ostajamo pri pričakovanjih – partner bi moral opaziti, da sem utrujena, otrok bi moral že vedeti, da so trije sladoledi preveč … To pa ponavadi pelje v razočaranje, to pa v slabo voljo in utrujenost.
Kako se lahko naučimo? Počasi, korak za korakom. Vsakokrat, ko uspem opaziti, da spet nekaj pričakujem in postajam slabe volje, ker se stvari ne zgodijo tako, kot sem si zamislila, se lahko ustavim in pomislim – kako lahko postavim mejo na tak način, da bo konkretno, jasno in brez da bi zraven koga obtoževala?
Omenila si spletne programe, ki jih pripravljata z Uršo in so v tem času karantene zelo dobrodošla podpora staršem, glede na to, da so bile vse druge vrste izobraževanj odpovedane. Lahko na kratko poveš nekaj o Familylabovi spletni učilnici in 33-dnevnem programu Od spreminjanja do sprejemanja otroka?
Trenutno smo sredi nove serije spletnih seminarjev Familylabove spletne učilnice, kjer smo tokrat izbrale sedem tem, ki so, sploh v trenutnem času, zelo aktualne. Od tega, kaj naj počnemo z otroško (in odraslo) jezo in agresivnostjo, do postavljanja meja in kako preživeti z otrokom z močno voljo. Pa čisto nova tema – kako lahko pomagamo, da bo otrok bolj odporen in prožen v življenju, ki jo predava Darja. Tudi ti sodeluješ z nama s temo o odnosih med sorojenci, kolegica Barbara pa dodaja še webinar o odnosu z najstniki. Za vsakega nekaj.
33-dnevni program Od spreminjanja do sprejemanja otroka pa je najin avtorski program, ki poteka tako, da 33 dni vsak dan na e-mail prejmeš kratek video posnetek, v katerem z Uršo v teoriji in praksi pokrijeva teme, povezane z vzgojo in odnosi v družini. V program se je prijavilo že skoraj 100 udeležencev, ki pravijo, da jim je všeč najin sproščen in hkrati strokoven pristop in to, da v nekaj minutah na dan dobijo navdih in ideje, kako lahko rastejo v odnosih. Sva pa že takoj v začetku izolacije ceno programa prepolovili, ker sva želeli staršem v težki situaciji ponuditi nekaj, za kar se je že prej izkazalo, da deluje. Jaz si še vedno vsake toliko pogledam kak posnetek – včasih je to tistih mojih pet minut pavze, da sem lahko spet boljša mami.
Sabina, najlepša hvala za pogovor! Kje lahko bralci izvejo več o tebi in tvojem delu?
Na Facebooku in Instagramu sem kar aktivna, tam me lahko srečajo in bolje spoznajo. Trenutno se zabavam s tem, da štejem dneve v izolaciji in vsak dan objavim drobec iz našega življenja.
Topel objem,
Erika
