Intervju s Tino Simčič: Ko je dom enkrat poenostavljen in v njem ni navlake, je tudi pospravljanje veliko bolj lahkotno in hitreje opravljeno

V tem visoko občutljivem intervjuju vam predstavljam Tino Simčič, visoko občutljivo osebo in svetovalko za urejen dom in odpravljanje navlake, ki še posebej rada svetuje mladim mamicam, kako se razbremeniti in v svojem domu ponovno občutiti lahkotnost in veselje.

Ko sem se spomladi priključila njenemu spletnemu izzivu, se me je dotaknila njena toplina in nežna spodbuda ter seveda en kup uporabnih idej, ki sem jih in jih še počasi uvajam v naš dom. Tudi sama namreč čutim, da me preveč navlake vznemiri in spravlja v stres, hkrati pa se je včasih pospravljanja tako težko lotiti.

Tina Simčič: “Urejen dom mi pomaga, da zjutraj lažje ohranjam mirnost, iz katere potem črpam tudi čez dan.”

In, kot pravi Tina, z nekaj spodbude, podpore in v dobri družbi gre lažje, zato vabljeni k branju najinega pogovora, če potrebujete nekaj motivacije in idej za bolj urejen dom.

1. Pozdravljena, Tina, in hvala, ker si sprejela povabilo na ta pogovor. Prosim, če se na kratko predstaviš bralcem Regratove lučke.

Erika, pozdravljena, hvala za povabilo. Moje ime je Tina in sem mamica dvema otrokoma in žena možu Žigu. Z vsem svojim srcem verjamem v moč urejenega doma na hiter in enostaven način, celo tako močno, da sem v začetku letošnjega leta dala odpoved v redni službi in se podala na svojo pot, saj želim pomagati čim več mamicam.  

Sicer pa sem precej umirjena duša, rada imam mir in naravo. Obožujem sončna jutra in vonj morja, rada berem knjige in preživljam čas v krogu svoje družine.

2. Ukvarjaš se  s svetovanjem za bolj urejen dom in pomagaš mamicam, da si dom poenostavijo ter se znebijo nenehnega pospravljanja. Pogosto slišimo, da je nemogoče imeti pospravljen dom, dokler imamo majhne otroke. Ti se s tem ne strinjaš. Zakaj ne?

Erika, drži. Moje poslanstvo je pomagati preobremenjenim mamicam urediti dom tako, da v njem ponovno občutijo lahkotnost in veselje.

Sama sem na svoji drugi porodniški začutila neverjetno breme fizične navlake, ki se je začela nabirati doma. Moja drugorojenka je zelo malo spala, ni želela biti ne v vozičku ne v nosilki, tako da smo res veliko časa preživeli doma.

Sčasoma nisem bila več zmožna uživati v svojem domu, saj sem ga preveč povezovala samo z neprestanimi opravili. Nisem bila prisotna pri igri z otrokoma, saj sem velikokrat razmišljala, kaj vse me še čaka v kuhinji. Še zvečer, ko se je vse umirilo, se jaz nisem, čakala me je gora cunj za zlikati, na kuhinjskem pultu je bil nered, ki me je spravljal v slabo voljo.

Jaz sem takrat globoko v sebi začutila, da vsi ti neprijetni občutki ne bi smeli biti tukaj vsak dan znova. Nisem sanjala o tem, da se vsak dan sprašujem, koliko časa mora še miniti, da bosta otroka zrasla in bo dela v domu manj in da bo vse lažje. Nisem želela sprejeti prepričanja, da bolj, kot je neurejen dom, bolj srečni so otroci. Želela sem, da se kdo vpraša tudi, kako se ob tem počuti mamica.  Je mamica v tem primeru tudi srečna? Ali pa globoko v sebi občuti neprijetne občutke zaradi fizične navlake in neskončnega spiska opravil?

Jaz sem čutila, da mora obstajati neka rešitev in sčasoma sem jo tudi našla. Danes vem, da lahko tudi z majhnimi otroki dosežeš občutek umirjenosti v domu. Pa to ne pomeni, da ves čas samo pospravljaš in da je dom sterilno čist in ves čas pospravljen. To pomeni, da je dom poenostavljen in brez nepotrebne navlake, vpeljani pa so določeni ritmi, ki še dodatno pomagajo pri razbremenitvi ženske.  

Ženske smo še vedno tiste, ki nase prevzamemo več bremena in vsaka stvar, ki nam lahko nekaj olajša, je dobrodošla. Pomembno se mi zdi tudi to, da znamo ženske spustiti določena pričakovanja, tako do sebe kot do partnerja. Ne sme biti samo ženska tista, ki skrbi za dom. Vključena mora biti celotna družina.

3. Tudi sama zase in za svojega sina ugotavljaš, da sta visoko občutljiva. Kaj zate vključuje dobra skrb zase? Kako ti urejen dom pri tem pomaga?

Erika, v resnici si bila prav ti tista, ki mi je pomagala priti do tega spoznanja. Sem ti resnično hvaležna, saj bom tako lahko v večjo podporo svojemu sinu.

Zame dobra skrb zase sega daleč nad zgolj penečo kopel in uro nakupovanja z najboljšo prijateljico. Tudi tukaj verjamem, da so mali koraki tisti, ki me lahko najbolj podprejo. Sama sem ugotovila, da mi izredno veliko pomeni jutranji čas. To je trenutek v dnevu, ko sem sama s seboj in to resnično cenim. Poizkušam čim bolj poslušati svoje telo, kar pomeni, da včasih zjutraj opravim vadbo, včasih meditiram, včasih samo berem, včasih pa naredim kombinacijo vsega po malo.

Urejen dom mi pomaga, da zjutraj lažje ohranjam mirnost, iz katere potem črpam tudi čez dan. Kakor koli obrnemo, fizični prostor ima na nas vpliv in sama zagovarjam, da je res smiselno zvečer nameniti 10 – 15 minut večernemu »resetiranju« ključnih prostorov, saj nas tako zjutraj pričaka urejen prostor. In urejen dom nam nudi veliko več manevrskega prostora za umiritev in počitek.

4. Se mi zdi, da visoko občutljive ljudi včasih navlaka še bolj obremenjuje kot druge ljudi, hkrati pa se nam ideja, da bi se lotili pospravljanja in urejanja nekaterih kotičkov svojega doma, zdi pretežka in prezahtevna. Kako se lotiti odpravljanja navlake, da nas vse skupaj ne preplavi? Kje začeti?

Jaz sem velika zagovornica tega, da si ne smemo naložiti preveč. To napako sem naredila na začetku sama, saj sem si zadala previsoke cilje, sploh glede na sezono življenja, v kateri sem bila.

Predlagam, da res ozavestimo to, da je vse skupaj potovanje in da bomo z malimi, a doslednimi koraki, prišli daleč. Za začetek si izberimo lahke naloge, ob katerih se bomo počutili varne. Namreč slej ko prej bomo naleteti na čustvene blokade in če na njih ne bomo pripravljeni, bomo verjetno izgubili vso motivacijo.

Predlagam, da si večji cilj razbijemo na več manjših nalog. Na primer, če želimo preurediti našo kopalnico, se osredotočimo najprej na en predal. Ko tega uredimo, gremo šele naprej.

5. Pred kratkim sem slišala, da navlaka pomeni odložene odločitve. Visoko občutljivi pogosto vsako svojo odločitev dobro premislimo in posledično marsikatero stvar shranimo »za vsak slučaj«, a se nam potem te stvari kopičijo in se težko pripravimo k temu, da bi se jih znebili. Nekatere stvari imajo za nas tudi posebno vrednost ali nas na nekoga ali nekaj spominjajo. Kaj svetuješ, da bi lahko shranjevanje »za vsak slučaj« čimbolj zmanjšali?

Res je. In več, kot v življenju odlagamo odločitev, več navlake sem nam nabere. Pa tukaj ne govoriva samo o fizični navlaki, ampak tudi o digitalni, čustveni in medijski navlaki.

Kot si sama rekla, imajo stvari neko posebno vrednost, torej so ravno čustva tista, ki nas ustavljajo pri tem, da se ne poslovimo od določenih stvari. Moj praktičen nasvet je, da si nastavimo posebno košarico in nanjo obesimo napis »za vsak slučaj«. Košarica naj bo namenjena prav tem predmetom, od katerih se še ne zmoremo posloviti. Če vidimo, da v roku treh mesecev teh predmetov nismo potrebovali, je ponovno čas za premislek, ali jih resnično potrebujemo in/ali nam prinašajo veselje.

Žal tudi brez iskrenosti s samim seboj ne bo šlo.  Verjamem, da takrat, ko smo res povezani sami s seboj, se vsi odgovori skrivajo v nas.

6. Kot si že omenila, nas včasih ovirajo določene čustvene blokade in kljub najboljšim namenom določenih delov našega doma ne zmoremo pospraviti. Kako si lahko še pomagamo, da v takem primeru naredimo korake naprej?

Najprej bi poudarila, da je prav, da smo nežni sami s seboj in si res dovolimo začutiti vse, kar se pojavi ob teh čustvenih blokadah. Soočenje z marsikaterim čustvom, ki se pojavi (lahko je to jeza, žalost, zamera…), ni lahko in treba si je dovoliti vzeti dovolj časa, da se ta čustva predelajo.

Po soočenju s čustvi, pa je treba ta čustva spustiti in se od določenih predmetov posloviti. Ni treba, da predelamo vse naenkrat. Če v enem trenutku nečesa ne moremo spustiti, postavimo stvar nazaj v omaro in se soočimo s tem predmetom kasneje, ko smo na to res pripravljeni.

V primeru, ko vidimo, da sami ne zmoremo, pa predlagam, da si poiščemo pomoč nekoga, ki mu zaupamo in nas bo vodil skozi te občutke.

7. Zelo mi je všeč tvoja ideja o moči ene minute. Jo lahko razložiš?

Magična moč ene minute res deluje super, ko smo soočeni s kakšnim opravilom, ki ne zahteva veliko časa, ampak se nam ga enostavno ne ljubi opraviti. To so majhna opravila, kot so: odlaganje jakne na obešalnik in ne na kavč; odlaganje papirjev na svoje mesto in ne na jedilno mizo; odlaganje oblek, ki so še primerne za nošenje, nazaj na obešalnik in ne na posteljo itd.

Ko se nam pojavi potreba po odlašanju, se vprašamo: »Koliko časa mi bo vzelo to opravilo?« in ko je odgovor na to vprašanje »manj kot eno minuto«, to opravilo izvedemo takoj. In tako sami sebe motiviramo za sprotna in lahkotna opravila.

8. Imaš dva otroka. Kako njiju navajaš, da pospravita za sabo? Kako vključiti otroke v pospravljanje, če jih do sedaj nismo?

Moj starejši otrok je letos prvošolec, mlajša pa še obiskuje vrtec. Že od malega ju vključujem v hišna opravila, pri čemur se trudim, da je vse skupaj lahkotno in čim manj pod pritiskom. Skupaj kuhamo, pomagata pri zlaganju perila, odneseta krožnik z mize, skrbita za svoje igračke …

Ne želim ju strašiti s črnimi vrečami, v smislu, da bodo igrače romale v koš, če jih ne bosta pospravila. Ju pa, v primeru, da vidim, da ne zmoreta pospraviti igračk, spomnim, da se nam jih je očitno nabralo preveč in da je čas, da jih skupaj pregledamo in vidimo, če se od katere lahko poslovimo.

Tudi tukaj zagovarjam pomembnost majhnih korakov. Otrokom je treba določiti odgovornost glede na njihovo starost. Svetujem, da otrokom razložimo, da je v čistem in urejenem prostoru bolj prijetno živeti. Če otrokom samo ukažemo, naj pospravijo in jim pri tem ne razložimo ozadja, bodo težje razumeli, zakaj morajo to narediti.

Predstavimo jim, da smo družinska ekipa in da je prav, da med seboj sodelujemo in drug drugemu pomagamo ter da vsi prispevamo svoj del k prijetnemu vzdušju. Otroci so pravzaprav tisti, ki si želijo prispevati svoje del, hkrati pa bodo na tak način razumeli, da je pospravljanje del življenja.

Drži pa tudi to, da ko je dom enkrat poenostavljen in v njem ni navlake, je tudi pospravljanje veliko bolj lahkotno in hitreje opravljeno. Sama menim, da največ naredimo z zgledom. Če bo meni pospravljanje nekaj najtežjega na svetu, je velika verjetnost, da to miselnost prevzameta tudi otroka. Če se bom jaz preveč oklepala stvari in »hrčkala« vsako malenkost, bosta tudi onadva sčasoma prevzela ta vzorec.

9. Kako na splošno vzgajaš svoja otroka? Kaj se ti zdi najpomembneje?

Trudim se biti mirna, sočutna, a odločna mama. S partnerjem ju vzgajava v sočutnem duhu in jima poizkušava dati dovolj prostora za izkazovanje čustev. Želim, da razumeta, da smo vsi skupaj družina in da imamo znotraj nje vsi določene pravice in odgovornosti.

Odločitev, da poenostavim naš dom, ima pomemben vpliv tudi na našo družinsko dinamiko. Jaz zmorem biti bolj prisotna mama, ki ni obremenjena z nenehnim pospravljanjem in neskončnim spiskom opravil. Veliko lažje plujemo skozi družinsko življenje, tudi takrat, ko se pojavi bolj razburkano morje.

10. Hvala za tvoje odgovore! Kako se lahko bralci s tabo povežejo?
V tem tednu pripravljaš tudi brezplačni 7-dnevni spletni izziv Otroci spijo, mačke plešejo. Lahko poveš malo več o njem?

Res je, med 12. in 19. oktobrom poteka brezplačni 7-dnevni izziv Otroci spijo, mačke plešejo, katerega glavni cilj je, da skupaj zaženemo kolesje v smeri bolj urejenega doma na enostaven in lahkoten način.

Lahko poznamo vso teorijo o tem, kako se lotiti odpravljanja navlake, a nas ODLAŠANJE ustavi takrat, ko je čas za akcijo. Skrivnost tega, da zmagamo v boju proti odlašanju, je, da najdemo pravi zagon!

Če vse skupaj začinimo še z zabavno noto, pa še toliko bolje! Tako sem se odločila, da pripravim izziv, ko se bomo 7 večerov družile ženske, ki se želimo premakniti naprej in urediti dom tako, da bo deloval nam v prid! Predvsem bo tudi zanimiva izkušnja, saj bomo vsaka v svojem domu v samo 7-ih minutah uredile 7 stvari, ki nam kradejo naš dragoceni čas. Na izziv se še vedno lahko prijavite TUKAJ.  

Sicer pa sem aktivna tudi na svoji Facebook strani Tina Simčič in na Instagram profilu Urejen dom veselja. Dobrodošli na moji strani!

Foto: Tina Simčič


Kaj pa je vaš največji izziv pri urejanju doma in odpravljanju navlake?
Napišite mi v komentarju!


Preberite še:


Se vas je dotaknilo, kar ste prebrali?
Tukaj je nekaj načinov, kako se lahko povežemo in dodatno podpiramo:

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja