Intervju z Ano Oberstar: Za spremembe potrebujemo argumente, spoštljiv način komunikacije, pogum in zaupanje, da je sporočilo pomembno

Moja gostja v visoko občutljivem intervjuju je tokrat Ana Oberstar, visoko občutljiva oseba in vzgojiteljica. Kljub temu, da je še precej mlada in še nima svojih otrok, so mi zelo všeč njeni pogledi na vzgojo in odnose.

Z njo sem spregovorila predvsem o njeni izkušnji varuške in vzgojiteljice, ki ji je zelo blizu sočutna vzgoja. September je namreč za mnoge visoko občutljive otroke in njihove starše precej naporen in stresen. Morda vam najin pogovor pomaga v teh dneh, predvsem pa vam da poguma, da zaupate vase in v svojega otroka.

Ana Oberstar: “Potrebna je komunikacija in pogum, da se tako vzgojitelji kot starši izpostavimo. Težko je kot starš priti ven z idejo, da tvoj otrok ne bo spal, čeprav ostali spijo, težko je priti ven kot vzgojitelj, da staršu ter ostalim v kolektivu razložiš, zakaj je uvajanje tako pomembno.”

1. Ana, hvala, ker si sprejela povabilo in se mi pridružila v tem intervjuju. Prosim, če se na kratko predstaviš bralcem Regratove lučke.

Lepo pozdravljeni in hvala za povabilo. Sem Ana Oberstar, stara sem 29 let in sem vzgojiteljica predšolskih otrok.  Sem tudi partnerka in lastnica enoletne mucke Maške, ki mi lepša življenje, malo pa tudi uči, kako biti sočutna 24 ur na dan. 😀

V prostem času pojem pri Komornem zboru Ave, hodim na solo petje, ustvarjam voščilnice, vse sončne dneve pa izkoristim za vožnjo z motorjem. Svojo poklicno pot usmerjam v sočutno vzgojo in se kar redno udeležujem seminarjev in izobraževanj na temo vzgoje in nevroznanosti v povezavi s sočutnim načinom življenja.

Sem tudi članica Facebook skupin Sočutno partnerstvo in Sočutno starševstvo, kar nekaj časa pa tudi  članica skupine za visoko občutljive Regratova lučka.

2. Sama si visoko občutljiva. Kdaj si s svojo visoko občutljivostjo prišla v stik in kako se kaže?

Od nekdaj sem veljala za bolj zahtevno osebo: kot dojenček sem veliko protestirala, motile so me npr. volnene stvari, listki na oblačilih, imam zelo izbran okus za hrano (ne maram poskušati nove hrane), imam nizek prag bolečine, sem tudi zelo eksplozivne sorte, kar se tiče izražanja občutkov, večjo količino stresa predelujem preko bolezni ipd.

Hkrati pa sem tudi od nekdaj čutila, da sem nekako drugačna od večine, nikamor nisem ravno sodila, še v družini sem čutila, da drugače dojemajo stvari; vedno sem veljala za občutljivo.

Po spletu okoliščin sem se odločila za obisk psihoterapije, kjer sem začela spoznavati, da so moji občutki ok, začela sem raziskovati, kdo sem. Vključila sem se tudi v skupino Sočutno starševstvo in partnerstvo ter Regratova lučka, kjer sem prvič v resnici slišala za visoko občutljive otroke in odrasle. Stvar se mi je nekako postavila na mesto in sedaj gradim na spoznavanju sebe, kot visoko občutljive in senzibilne osebe.

3. Kaj ti je najbolj pomembno pri dobri skrbi zase?

Pri dobri skrbi zase mi je najbolj pomembno, da se poznaš, si nežen s sabo in predvsem zvest sebi. Sama sem najbolj občutljiva na stres. Kadar si naložim preveč in tega ne zmorem, me telo hitro spomni z anksioznostjo, bolečim in zatečenim grlom ter utrujenostjo. To se ponavadi zgodi, ko se primerjam z drugimi, želim preko sebe ali ko me daje krivda, ko pozabim, da ne rabim spadati nikamor.

Sedaj sem že kar dobro ‘zverzirana’, da hitro prepoznam, kdaj sem šla preko sebe, kdaj se nisem upoštevala, ko sem preslišala vse znake. Ko to zaznam, se vrnem vase, zanaliziram, kje sem se povozila in potem poskušam sebe negovati. Si dati podporo, tudi dovoliti občutkom, da gredo ven (strah, jeza, nemoč, krivda). Veliko počivam in se poskušam vrniti v svojo moč, v svojo pozitivno energijo.

4. Delala si kot varuška, zdaj si vzgojiteljica v vrtcu. Začel se je september in s tem za mnoge starše precej stresno obdobje, ko gredo otroci spet ali prvič v vrtec, veliko je sprememb, ki znajo biti za visoko občutljive otroke in njihove starše še posebej stresne.
Kaj bi priporočala staršem ob tem prehodu? Kako se lahko pripravijo sami, kako lahko podprejo otroke?

Kot zagovornica sočutne vzgoje je moj glavni nasvet: zaupajte si. Vi poznate svojega otroka najbolje in s tem, ko si zaupate pri občutkih, tudi otroku lahko date tisto najbolj pomembno oporo. Seveda ne gre vedno vse po načrtih, pa vendar se mi zdi načrt uvajanja zelo pomemben. Zapišite si, kaj si vi kot starš želite od vrtca, kaj si želite za svojega otroka.

Ko ugotovite, kaj je tisto, kar vam je najbolj pomembno (npr. daljše uvajanje, topel sprejem, odkritost vzgojiteljev, da ima otrok možnost, da pri vzgojitelju dobi podporo in razumevanje v njegovih stiskah, da si vzgojitelj vzame čas tudi za vas in vaše dileme ipd.) lahko šele samozavestno vstopite v vrtčevski prostor.

Mnogo staršev niti ne ve, kaj pričakovati in zato seveda pridejo v vrtec zmedeni, tam pa naletijo na čisto drugačen način dela, vzgoje in lahko se zgodi, da so razočarani, iz tega pa nastane veliko šumov v komunikaciji.

Kot varuška sem imela možnost res delati na sočuten način (postopno uvajanje ob prisotnosti starša, na otroku prilagojen način, razreševanje dilem in strahov s starši, povezovanje s staršema in otrokom ipd.), ki mi je pokazal, da ta način res deluje, vsem vpletenim (vzgojitelj, starša, otrok) pa ponudi največ, kar je možno pri nekem odnosu: zaupanje. Zaupanje se gradi in ni samoumevno. Če zgradimo zaupanje, bomo zgradili tudi lepe odnose, ki pa so ključni za zdrav psihofizičen odnos otroka.

Pa vendar ni povsod možnosti za sočutne odnose. Takrat je zelo pomembno, da starši otroku izven vrtca ponudite veliko crkljanja, objemanja, ravsanja, stvari, ki jih počnete skupaj in otroku pomenijo povezovanje. Dovolite otroku, da lahko joka, se jezi in sprošča kortizol, ki je v tem času povišan do visokih vrednosti. Obdobje uvajanja je znano po tem, da so otroci jokavi in je naporno. Predvsem pa si vzemite skupaj možnost, da se kot družina negujete, veliko smejete in si dajete prepotrebne podpore.

5. Visoko občutljivi otroci pogosto potrebujejo malo daljše in bolj postopno uvajanje v vrtec. Kaj se ti zdi pomembno pri uvajanju otrok v vrtec, posebej tistih bolj občutljivih? Koliko je v javnih vrtcih možno prilagajanje in večja pozornost bolj občutljivim otrokom?

Kot sem že zgoraj omenila, sem zagovornica sočutnega uvajanja za vse otroke. So izjeme, ko se otrok hitro uvede, pa zato nima težav, ki so povezane s prehitrim uvajanjem. Vseeno pa je bolje preprečiti, kot se kasneje spraševati, zakaj je otrok zbolel in se nikakor ne more sestaviti po bolezni. Tudi jutranja jokavost, npr. po pol leta ali kasneje, je lahko jasen znak, da otrok ni bil pravilno uveden, ni sprejel otrok ter vzgojiteljic kot oseb, ki jim zaupa.

Seveda vsi starši nimajo te možnosti, vseeno pa je dobro, da vzgojitelji spodbujamo starše k temu, da mogoče to leto dopust porabijo za uvajanje otrok, da izkoristijo pravico starša, da delajo po štiri ure na dan in ostale možnosti, ki otroku omogočijo lep in nežen prehod v novo življenjsko izkušnjo.

Torej uvajanje naj bi potekalo postopno, tja do tri tedne. In sočasno, kar pomeni, da so starši praktično celotno uvajanje v igralnici z otrokom. Postopno ne pomeni en teden, prvi dan je 20 minut, peti dan pa otrok že sam spi v vrtcu. Pomeni, da starši šele tretji teden zapuščajo postopoma igralnico, otrok pa na koncu tretjega tedna šele spi. Pri tem ima glavno besedo otrok: nekateri so uvedeni po dveh tednih, nekateri potrebujejo štiri mesece, da so resnično uvedeni, nekateri pa kljub vsem naporom vrtca nikoli zares ne sprejmejo.

Pri uvajanju tudi ni potrebe po končanju dojenja, ki je v tem času velika pomoč otročku, da se pomiri in zaupa, da bo vse v redu z njim.  Validiranje občutkov, dovoljevanje čustvenih izbruhov oziroma tantrumov, sočutno dajanje opore, da otrok res vzpostavi vez z vzgojitelji, ki bodo njegovi drugi starši.

6. Vrtčevsko okolje je za visoko občutljive otroke lahko zelo naporno in stresno zaradi mnogih dražljajev, ki so jim otroci tam izpostavljeni in ki za visoko občutljive otroke hitro presežejo optimalno raven stimulacije. Kaj se ti zdi, da jim pri tem lahko pomaga?

Naj poudarim, da imajo otroci v predšolskem obdobju nerazvite dele možganov, ki so nujni za samopomiritev, za razumevanje situacij, v katerih se znajdejo ipd. Še večji izziv so visoko občutljivi otroci, ki ravno zaradi nerazumevanja in napačnih pristopov doživljajo še hujše stiske.

Pri vseh otrocih se svetuje v prvi vrsti spoštovanje otrokovih občutkov in sočutje do njih. To pomeni, da otroku nikoli ne zanikamo in ne zaustavljamo njegovih občutkov in izražanja le-teh. Otrok ne zmore manipuliranja in izmišljevanja, vedno je otrokovo vedenje pokazatelj njegovega notranjega sveta. Iz vedenja lahko razberemo marsikaj, le dobro moramo poslušati in se uglasiti na otroka. Čeprav je po mojem mnenju to največji izziv vsakega starša in vzgojitelja: otroka slišati in mu nuditi oporo.

Kot sem že omenila zgoraj, je pomembno, da prepoznamo znake, ko otrok izraža neko nelagodje in stisko. Tudi pri starejših otrocih. Pomaga, da se z otrokom povezujemo, čas ena na ena, ki ga posvetimo vsak dan zgolj njemu, veliko zunanjih aktivnosti (norenje po lužah, tekanje, kotaljenje, …), proste igre, čim manj usmerjanja.

Lahko se z njim tudi ravsamo prave borbe, preko katerih otrok res da ven nakopičeno energijo in spoznava svojo notranjo moč. Veliko ustvarjanja na temo občutkov in čustev, pa tudi naravni materiali, kjer otrok razvija senzoriko: prosto packanje z vodo, mivko, gresom, suhim fižolom, brivsko peno, senzornim peskom, plastelinom ipd.

Bolj ko se zmoremo spustiti v otroški svet, igro, manj je otrok obremenjen s pravili in s tem, kaj bomo rekli mi. Lahko je otrok v svojem svetu, ne pa otrok, ki skrbi, kako se bo počutil odrasli ob njem.

7. September za mnoge starše prinaša tudi vsakodnevno jutranje pregovarjanje in jok ob slovesu v vrtcu, kar mnoge starše spravlja v obup in nemoč.
Kako se ti zdi, da lahko starši otroku, ki mu je težko ob jutranjem slovesu, najbolj pomagamo?

Rutina zvečer, dovolj spanja in dovolj časa zjutraj. Vstanite zjutraj dve uri prej, se pocrkljajte in počasi opravite jutranjo rutino. Jutro se ne začne zjutraj ampak prejšnji dan. Z otrokom si zgodaj zvečer, ko še ni preveč utrujen, pripravite stvari za zjutraj. In če zjutraj hlače od včeraj niso ok, jih preprosto zamenjajte. 😉

Ne borite se tam, kjer ni potrebe po borbi. Ni potrebe, da se pregovarjate, da mora sam obuti čeveljčke, če danes izjemoma ni njegov dan. Obujte mu jih vi. Ker ste mu enkrat obuli čeveljčke, res ne bo konec sveta, predvsem pa otrok ne bo kar pozabil, kako se obuti, pa tudi zaradi tega ne bo razvajen ali nesamostojen ali karkoli podobnega.

Ni vredno izgubiti pol ure in uničiti sebi ter otroku dan, ker se mu danes res ne da obuti. Tudi jok ob slovesu je normalen del razvoja. Otrok joka, ker vas pogreša in ker je lahko narobe še sto stvari, ki ga danes težijo. Pa vendar je jok potrebno upoštevati. Otrok nekaj predeluje, lahko ni bil dobro uveden, lahko je potrebno spremeniti rutino ipd. Tukaj ni pravega ali napačnega recepta, vedno pa naj bo vodilo, da se otrokov jok smatra kot njegova pravica in njegovo izražanje nelagodja.

Jok je vedno upravičen in smiseln, otrok pa nam s tem nekaj sporoča. Zato ga le pogumno vzemite v naročje in ga pomirite, predno ga daste vzgojiteljici v naročje. Otroku ponavljajte, da ste tam zanj, da ga pridete iskat, ko se zbudi, ponavljajte mu rutino, ki jo ima v vrtcu. Kdaj sicer ne bo uspelo, da bi ga pomirili, so pa tam zato vzgojiteljice, s katerimi se dogovorite, da ga bodo vzele v naročje, ga pomirile in mu zagotovile, da nikakor ni sam v njegovi stiski.

8. Včasih se zgodi, da vzgojitelji in drugi zaposleni v vrtcu ne poznajo in ne razumejo visoke občutljivosti oziroma menijo, da je vzrok za plašnost, jokavost, zadržanost otroka naša (neprimerna) vzgoja ali kar prevelika razvajenost otroka. Rešitev pogosto vidijo v tem, da starši otroka »utrdimo«, postavimo meje, smo bolj strogi in podobno.
Kako misliš, da je najbolje pristopiti do take vzgojiteljice in kako se z njo pogovoriti?

Da, veliko je še nepoznavanja tako sočutnih pristopov kot predsodkov, mnenj ipd., ki nimajo povezave s strokovnimi načini dela. In ja, tudi vzgojitelji, ki smo sočutni in zavezani k delu na strokovno visokem nivoju, kdaj ‘kiksnemo’ in naredimo strokovno napako. Pa vendar sem mnenja, da je ozaveščanje in pogovor najboljša rešitev.

Večina vzgojiteljev je dobrih in bodo poskušali narediti vse, kar lahko v neki instituciji, da bodo poskrbeli za otroka, kot je treba. Sama sem mnenja, da je kdaj potrebno zgolj vztrajati pri svojem. To ne pomeni, da gremo z glavo skozi zid, ampak izkoristimo najprej pogovor.

Poskušamo že na začetku vzgojitelju predstaviti otroka in povedati, da se npr. otrok ne odziva dobro na strogo mejo. Da potrebuje malo več časa za to, da sledi, se prilagodi. Mogoče potrebuje zgolj mir pri igri ali pa topel objem 20-krat na dan. Da mu dovolimo več časa za neko opravilo, ne hitimo ter mu omogočimo, da se tudi zjoka v nekem mirnem kotičku.

Nežen, a vseeno odločen, iskren pogovor je najboljša možnost, da boste slišani in razumljeni. Če pogovor ne zaleže, ima vsak vrtec svetovalno službo, možna pa je tudi menjava oddelka ali celo vrtca.

Najmanj težav pri komunikaciji pa bo nastalo, če se že pred vstopom v vrtec pozanimate o vrtcu, vzgojiteljicah, mogoče odidete na več lokacij in se dogovorite za sestanek pri posameznih predstavnikih vrtca.

Če si lahko privoščite, pa je manjše varstvo ali varuška po vaši meri idealna rešitev, saj boste tako najlažje vzpostavili nek spoštljiv odnos, ki bo temeljil na dogovoru v dobro vašega otroka.

9. Pri vzgojiteljih in učiteljih svojih hčerk sem večkrat ugotovila, da sem predolgo odlašala, preden sem se nanje obrnila za podporo pri kakšnem izzivu, povezanem z visoko občutljivostjo pri hčerkah. Včasih tudi zato, ker sem sama pri sebi in pri hčerkah to težko sprejela, težko se mi je bilo tudi izpostaviti. Ko sem jih enkrat kontaktirala, je bil ponavadi odziv pozitiven in so se stvari na moje presenečenje precej hitro rešile. Se mi zdi, da starši in vzgojitelji/učitelji prevečkrat dojemamo drug drugega kot nasprotnika, čeprav imamo v bistvu skupen cilj – dobro našega otroka.
Imaš kakšen nasvet, kako bi lahko to sodelovanje okrepili?

Ja, izobraževalni prostor je v Sloveniji res še zelo tog. Vrtci manj kot šole, pa vseeno. Imamo sicer ogromno super javnih vrtcev in tudi v posameznem vrtcu super vzgojitelje. Težava nastane pri razumevanje nasprotne strani. Če sem kot starš ali varuška na domu enemu otroku, je stvar dosti bolj fleksibilna, prilagodljiva v vseh ozirih, kot če sem vzgojiteljica 14-im ali 24-im otrokom. 

Marsikaj se da tudi v vrtcu prilagoditi, vsega zagotovo ne. Po strokovni plati je mnogo stvari, ki so rutinske, ker je rutina dobra, da otrok razume čas, razume potek dneva in mu to daje občutek varnosti. Nefleksibilnost je tam tudi zaradi prostorskih in kadrovskih primanjkljajev, ki so seveda posledica tega, da je vrtec financiran od države oziroma občine.

Pa vendar se da v okviru tega marsikaj prilagoditi. Rutina ne rabi biti vedno enaka v smislu načina, v smislu nekih stvari, ki so ponekod enake že 60 let. In tukaj verjamem, da je marsikateremu staršu težko, ko se določene stvari ne spremenijo. Nekatere zaradi tega, ker je to vrtec, ni domače okolje in v bistvu nikoli ne bo. To je dejstvo in to je potrebno vzeti kot tako.

In hkrati razumem starše, ki so nejevoljni, da so nekatere stvari enake, glede na to, da je znanost šla naprej, vzgojitelji pa velikokrat ostajamo na nekih prepričanjih. Velikokrat enostavno je sistem in okolje premočno, da bi se lahko razvijali.

Da skrajšam – potrebna je komunikacija in pogum, da se tako vzgojitelji kot starši izpostavimo. Težko je kot starš priti ven z idejo, da tvoj otrok ne bo spal, čeprav ostali spijo, težko je priti ven kot vzgojitelj, da staršu ter ostalim v kolektivu razložiš, zakaj je uvajanje tako pomembno. In pomembno je, da smo pogumni, da si upamo in hkrati, da smo spoštljivi, kljub temu, da nas mogoče ne razumejo, mogoče bo preteklo še deset let, da se bo neka norma spremenila, pa vendar nekje je potrebno začeti. Veliko staršev bo slišalo in tudi veliko vzgojiteljev, če bomo imeli argumente, spoštljiv način komunikacije in zaupanje, da je to pomembno sporočilo.

10. Svojih otrok nimaš, imaš pa nečakinjo in nečaka, ki sta visoko občutljiva in empatična. Kaj si se naučila iz odnosa z njima?

Svojih otrok (še) nimam. 🙂 Imam pa nečakinjo Brino, ki je dopolnila 7 let in gre v drugi razred in nečaka Jona, ki je dopolnil 5 let. Brina je sicer bolj občutljiva, pa vendar so določene lastnosti pri Jonu, ki bi jih pripisala visoko občutljivemu otroku.

Ona je energična, povsod jo je dovolj, v resnici pa nežna deklica, ki takoj opazi stisko drugega. Že kot dojenček je najraje ležala in opazovala okolico, bila je zelo avtonomen dojenček. Točno je vedela, kaj želi in česa ne. Danes potrebuje smiselno razlago, da nekaj naredi, saj v nasprotnem ne bo sodelovala.

On je zelo razmišljujoč deček, ki bo ure in ure razlagal zgodbe in načrte. Če ima nekaj rad, lahko več ur sedi in raziskuje, kaj se da narediti s tem. Medtem ko Brina potrebuje družbo in si jo bo tudi dobila, bo on užival tudi v tem, da sam nekaj dela.

Naučila sta me oziroma me še učita, kako sočutno vzgojo spraviti v prakso. In da je to težje, kakor bi človek mislil, 😀 predvsem kako biti igriva teta. Tukaj ni bližnjic in stranskih poti. Če želim po hitri poti nekaj doseči, bom seveda dobila bumerang v obliki nesodelovanja.

In to je to grajenje sočutnega, iskrenega, povezovalnega odnosa, ki ga današnji otroci ponujajo. Niso razvajeni, niso nesamostojni, nas zgolj učijo, kako biti v stiku s sabo in z njimi. In to se nam povrne v obliki ljubezni in zaupanja, ki nam ga izkažejo, ko najmanj pričakujemo.

11. Hvala za tvoje odgovore. Kako se lahko bralci s tabo povežejo?

Res se najlepše zahvaljujem za povabilo in zaupanje, da sem lahko z vami delila delček svojega sveta ter znanja. Bralci pa se najlažje z mano povežejo preko Facebook profila ali e-maila ana.oberstar@gmail.com.

Foto: Ana Oberstar


Kaj vas je najbolj nagovorilo v intervjuju z Ano Oberstar?
Napišite mi v komentarju!


Preberite še:


Se vas je dotaknilo, kar ste prebrali?
Tukaj je nekaj načinov, kako se lahko povežemo in dodatno podpiramo:

2 komentarja

  • Gdč. knjiga

    Joj, kako mi je všeč Anin pogled na čisto vse izpostavljeno. In tisto o zavezovanju čevljev – kako res! Mislim pa, da Slovenci sočutno vzgojo še vedno preveč mešajo s permisivno.

    • Erika

      Hvala, gdč. knjiga! Se strinjam, da je ideja sočutne vzgoje še vedno prevečkrat narobe razumljena, a tu lahko veliko naredimo tudi starši, če o tem govorimo in pristopimo do vzgojiteljev, kot pravi naslov – z argumenti, spoštljivim načinom komunikacije, pogumom in zaupanjem, da je sporočilo pomembno. Po drobnih korakih nam bo skupaj uspelo!

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja