Intervju z Jasmino Robnik Poličnik: Bodimo globoko odprti za vse, kar ima otrok z nami deliti

Z Jasmino Robnik Poličnik se v živo še nisva srečali niti se nisva do sedaj prav dobro poznali. Najine poti so se občasno križale v kakšni Facebook skupini, je pa tudi članica naše Facebook skupine Regratova lučka. Nekako sem vedela, da je sama visoko občutljiva in da ima dva visoko občutljiva otroka ter da se me njeni komentarji na Facebooku zelo dotaknejo.

Nek občutek me je vodil, da jo povabim kot naslednjo sogovornico v visoko občutljivih intervjujih. Ko sva se slišali, da se dogovoriva za intervju in je ena ura zelo hitro minila v globokem in navdihujočem pogovoru, sem vedela, da je bilo prav, da sem poslušala svoj občutek.

Govorili sva o skrbi zase, vzgoji otrok, menstrualnem počitku, duhovnosti z otroki in še čem. Vabljeni k branju!

Jasmina Robnik Poličnik: “Ko si vzamem čas zase, ko grem na sprehod, ko preberem kakšno knjigo, kaj napišem, malo zapojem, včasih celo kaj naslikam, takrat sem potem lahko taka mama in žena, kot si želim biti. Če pozabim nase v vseh opravilih in obveznostih, potem se popolnoma izgubim in moja občutljivost pride na plan v vseh neprijetnih dimenzijah.”

Jasmina, hvala, ker si se odzvala mojemu povabilu za intervju. Se lahko na kratko predstaviš bralcem Regratove lučke?

Sem Jasmina, mama dvema otrokoma, žena enemu možu.😊 Živimo na moževem rojstnem domu, na ekološki kmetiji na 1100 mnv. V zadnjih letih, odkar je moj mož gospodar kmetije, sva že marsikaj spremenila, pa še naju čaka precej dela. Ker sva hkrati oba še zelo kreativna drugod, se kar precej lovimo, da vse uskladimo.

Moj mož izdeluje lesene izdelke za otroke, jaz pa sem odprla tudi svoje podjetje Z otroki doma. Ukvarjam se z vzgojo, osebno rastjo, imam spletno trgovino z razvojnimi pripomočki za otroke, v zadnjem času pa se posvečam predvsem podpori staršem in mamicam, ki si želijo ponovno najti svojo ženskost in v svoje domove uvesti menstrualni počitek. Pišem svojo prvo knjigo oz. kratek priročnik, ogromno se povezujem z ženskami, ki iščejo svoje globine, ki smo jih v zadnjih stoletjih popolnoma preslišale, z mamicami, ki se pristno in čuječe povezujejo s svojimi otroki …

Po izobrazbi sem teologinja (v zaključevanju). Kot oseba sem zelo ognjevita, strastna, ko gre za stvari, ki me res globoko ganejo. Ogromno mi pomenijo trenutki samote in miru, saj takrat pride ven moja kreativnost, takrat se lahko res povežem sama s seboj in sem zaradi tega tudi lahko veliko boljša mama in žena. Najbolj me podpira narava, gozd.

Imam veliko talentov. Najraje pišem, berem, pojem, se ukvarjam z zelišči, kristali … Če pa bi morala izbrati eno stvar, pa bi rekla, da je moja največja strast raziskovanje, kar pravzaprav zajema vse našteto.

Rada opazujem svoja otroka. Takrat, v tišini in globokem spoštovanju do njiju, se najbolj povežem z njima in ju tudi najbolje spoznam, začutim.

Kot otrok in najstnik nisem nikamor zares spadala. Vse do danes sem iskala svoje mesto pod soncem. Šele v zadnjem času sem se zares zaslišala in začela spoznavati ‘svoje’ ljudi.

Sama si visoko občutljiva, imaš dva visoko občutljiva otroka in visoko občutljivega moža, pa vendar praviš, da se pri vsakem od vas visoka občutljivost kaže malo drugače. Lahko malo več poveš o tem?

Res je. Zelo smo občutljivi. Veliko še pravzaprav raziskujem v tej smeri in vedno znova kaj novega odkrijem. Z možem sva veliko slišala na račun najine občutljivosti že kot otroka, pa tudi, ko sva že imela svojo družino, sva poslušala komentarje na ta račun.

Na moževi strani pretirano zaščitništvo, ki se kaže še danes. Pri meni pa kot neka slabost, s katero naj ne bi preživela v tem krutem svetu. Zato sem na zunaj gradila uporniško fasado, neko navidezno moč, v sebi pa sem hudo trpela. Mislila sem, da je nekaj narobe z mano, saj ljudje okrog mene niso razumeli teh mojih občutkov. Mož na drugi strani pa je razvil neko držo žrtve, potihnil je vase in zatrl v sebi vsak upor. Pri obeh pa se je odražalo to kot hudo pomanjkanje občutka za postavljanje mej.

Jaz sem navadno šele, ko je bilo mimo, ugotovila, da me nekdo želi čustveno izsiljevati in to me je pahnilo v grozne občutke nemoči, strahu, občutka, da sem nesposobna ipd. Pritisk v meni je bil tako močan, da sem morala ves strup, ki sem ga dobila vase, izkričati. Šele z leti sem se naučila najprej, da sem to počela na samem (kar je z otroki precejšen izziv), zdaj pa, po več letih globokega brskanja po sebi, zmorem prej zaznati, kaj se dogaja. Moj ‘senzor’ je postal močnejši, zato se lažje postavim zase ali pa se umaknem, če tega ne zmorem. Zato tudi izpadov in notranjega pritiska ni več toliko.

Mož je občutke svoje občutljivosti potlačil tako globoko, da ni zaznal ničesar, niti pritiska v sebi. Zato se je njegovo telo začelo odzivati hladno, manjkalo mu je empatije, a hkrati je bil zelo empatičen, saj je kar srkal vse vase. Hm … kar težko razložiti pravzaprav, ker je tako kontradiktorno. Ravno zaradi njegove empatičnosti, s katero je nase prevzemal bremena drugih, je ugasnil empatijo in jo v odnosu z menoj, recimo, zamenjal s hladom (in še vedno se do neke mere to dogaja). Ampak dolgo nisva vedela, da pač takšna sva in da sva po svoje normalna, glede na občutke, ki jih doživljava veliko močneje kot ostali.

Sin, sedemletnik, je zelo podoben možu. Le da on kaže prenasičenost dogajanja in čustvene obremenitve s tem, da je, kot bi ugasnil, je zmeden ali pa pretirano ‘nagajiv’. Takrat je znak, da potrebuje stik z osebo, ki mu ne bo naložila še dodatnih bremen.

Hčerka, štiriletnica, je podobna meni. Ona odraža vse na glas. Je pravi detektor ljudi, ki nosijo okrog slabo energije, zato na določena mesta sploh ne hodimo. Hkrati je tudi zelo avtonomna in res potrebuje ogromno nežnosti in pozornosti, saj se prenasičenost včasih kaže tudi v agresivnosti.

Kako si prišla v stik z visoko občutljivostjo pri sebi in svoji družini? Kako ti zavedanje in sprejemanje visoke občutljivosti pomaga?

Za ta termin sem prvič slišala pri tebi, Erika, in se ti na tem mestu zahvaljujem za vse, kar počneš, saj je ogromno občutljivih ljudi in res moramo spoznati delovanje senzitivnih teles, da se znamo potegniti zase in vedeti, da je z nami vse v redu, četudi nam mogoče kdo želi povedati, da je nekaj narobe z nami.

Meni je to zavedanje dalo ravno to. Neko stabilnost, moč v sebi, da sem taka kot sem ok in da ne sprejemam več žalitev ali pokroviteljstva na ta račun. Pomaga mi tudi pri vzgoji in pri zaščiti otrok. Da zmorem biti njun varuh in vodja. Tudi v partnerskem odnosu sva zaradi tega zavedanja marsikaj spremenila.

Kako poskrbiš zase in kaj ti je pri tem najbolj pomembno?

Najbolje poskrbim zase tako, da si vzamem čas zase in za stvari, ki jih imam rada in so samo moje. Takrat se lahko umaknem v globine, sem to, kar sem, počnem to, kar rada počnem. Tega časa samote mi, iskreno, vedno primanjkuje. Čeprav imam rada svoja otroka in moža, smo ves čas skupaj (samo sin je v šoli, hčerka gre jeseni prvič v vrtec, preden gre drugo leto v šolo). In to je lahko res naporno.

Zato sem morala sprejeti pri sebi res močno odločitev, da nisem terapevt, čistilka, taksist, sluga in ne vem, kaj še vse. To, da sem odprla svoje podjetje, mi je v veliki meri pomagalo pri tem, da sem se odmaknila, da sem spet našla sebe in da smo si malo bolj pravično razdelili vse, kar je potrebno narediti doma.

Ko si vzamem čas zase, ko grem na sprehod, ko preberem kakšno knjigo, kaj napišem, malo zapojem, včasih celo kaj naslikam, takrat sem potem lahko taka mama in žena, kot si želim biti. Če pozabim nase v vseh opravilih in obveznostih, potem se popolnoma izgubim in moja občutljivost pride na plan v vseh neprijetnih dimenzijah.

Ko sva se dogovarjali za intervju, si omenila, da ti je menstruacija rešila življenje. Lahko to malo razložiš?

Dolgo zgodbo bom poskušala povedati na kratko. Meni je menstruacija šla včasih na živce. ‘Zaradi nje’ sem se počutila nekoristno, nesposobno, popolnoma neuporabno. Takrat namreč nisem mogla normalno delati, popolnoma sem bila programirana za moški svet, moja ženskost me je, po mojem mnenju, delala premehko, preobčutljivo… saj razumeš sliko. Je kar pogosta v današnjem svetu.

No, potem pa menstruacije ni bilo. Tri mesece, štiri mesece. Pa je prišla malo, me čustveno sesula in spet odšla za več mesecev. To se je ponavljalo več kot eno leto. Morala sem sprejeti odločitev. Dala sem si še eno možnost: poskusim poiskati odgovor v sebi in če to ne bo delovalo, grem na zdravniške preiskave.

In takrat se mi je od nikjer prikazala Vesna Juvan in njena delavnica Srce in maternica. Šla sem in od takrat imam redno menstruacijo. Od tega je zdaj več kot dve leti. Začela sem se povezovati s svojo ženskostjo, s svojo ranljivostjo, šla sem v globine, kjer nisem bila še nikoli. Prišla sem domov. Prvič v življenju sem se počutila doma na tej zemlji.  In to je na kratko, kako je menstruacija rešila moje življenje in nenazadnje tudi življenje mojih otrok, še posebej hčerke.

Pred kratkim si ustvarila Facebook skupino KRALJICA ZA EN DAN. Menstruacija – vodnik za družine z otroki, kjer govoriš o pomembnosti menstrualnega počitka. Članicam skupine pomagaš razumeti, zakaj smo ženske ustvarjene tako, da potrebujemo menstrualni počitek ter kaj vsaka posameznica takrat potrebuje. Želiš pripraviti priročnik, s pomočjo katerega bi si lahko naredile vodnik za uvajanje menstrualnega počitka v družine z otroki. Kaj to pomeni in zakaj je za ženske menstrualni počitek tako pomemben?

Ta skupina je moj zaklad. Prišla je tako nenadno in nepričakovano, povsem po naključju. Skozi ta čas raziskovanja svojih globin in ženskosti sem se veliko naučila o cikličnosti ženske narave in o menstrualnem ciklu, ki temu sledi. Začela sem opazovati ‘letne čase’ mojega cikla, kot jih imenuje Vesna Juvan.

Ko krvavimo, živi naše telo zimo, počiva, čisti staro in pripravlja za novo. Nato pride pomlad, kjer planiramo, pripravljamo prostor za izvajanje načrtov, smo globoko v premlevanju, kaj, kdaj in zakaj. Sledi poletje, ki je čas akcije, kjer udejanimo naše načrte in cilje. Poletje je v veliki meri odvisno od našega zimskega počitka, ki je menstrualno počivanje.

Če si med krvavitvijo vzamemo čas zase in za počitek, potem je naš čas poletja, ki je, energijsko gledano, vrhunec našega cikla, izjemno produktiven. Na drugi strani pa doživljamo velik manko energije, če med krvavitvijo nismo dovolj počivale. To je potrdilo ogromno žensk, a se ne bom spuščala v raziskave. Tudi osebno jih nekaj poznam. Tiste, ki sledijo svojemu ciklu, poznajo v svojem življenju več sproščenosti, spontanosti, ne ženejo se toliko, temveč delajo takrat, ko pride val energije, ki je delu namenjen.

Ženske nismo moški. In ne moremo biti ženske, če želimo delati stvari tako, kot jih delajo moški. Enostavno ne gre. Nekje se pokažejo posledice. Lahko v izgorelosti, lahko v težavah na rodilih, izguba menstruacije… govorim iz svojih izkušenj in izkušenj mnogih žensk, ki so spremenile svoj način življenja.

Nazadnje pa omenim še jesen. To je čas pobiranja sadov, tako kot v naravi. Čas, ko stvari, ki smo jih naredili poleti, najdejo svoje mesto. Takrat se počasi umikamo vase, se pripravljamo na počitek, se podružimo s prijateljicami, svoje mesto pa dobi tudi pms, ki ga marsikatera ženska pozna.

V skupini Kraljica za en dan pomagam mamicam najti smisel in prostor za menstrualni počitek ter kako naj z njim začnejo. Mame si že tako težko najdemo čas zase. Zato je menstrualni počitek tudi idealna priložnost, da se umaknemo vase, napolnimo baterije, počistimo ‘prtljago’. Idealni čas. In dan ali dva na mesec res ni veliko. In toliko lahko pridobimo samo, da izberemo pravi dan zase.

Sama sem v ta namen za svoje domače napisala menstrualni vodnik, ki visi pri nas v kopalnici. In od tam naprej se je razvila ideja o skupini, s pomočjo katere tudi pišem priročnik in upam, da bo tudi spletni tečaj na voljo že v prihodnjem letu.

V skupino ste lepo vabljene vse mamice, ki bi želele začeti menstrualno počivati ali pa to že počnete.

Pri obeh otrocih opažaš visoko občutljivost, a vendar praviš, da sta si zelo različna. Kakšne potrebe opažaš pri njima ter kako jih skušaš zadovoljiti? Kaj se ti zdi najpomembneje pri vzgoji visoko občutljivih otrok?

Jasmina Robnik Poličnik: “Obema večkrat povem, da sem vesela, da sta prišla v moje življenje in si štejem v veliko čast, da sta me izbrala za mamo.”

Nekatere razlike sem že omenila. Predvsem sem spoznala, da visoka občutljivost ni le domena introvertiranih ljudi. Ekstraverti, torej tisti, ki se izražajo bolj navzven, jo mogoče zaradi tega še bolj ‘skupijo’, če tako rečem. Ker pokažejo navzven, kaj jim ne paše, okolica pa v večini primerov tega ne sprejema ravno najbolje. Na drugi strani pa intraverti tlačijo vase in bremenijo sebe.

Pri svoji hčerki sem opazila, da bi zelo trpela, če ne bi bila poleg vsega še avtonomna. Avtonomnost jo rešuje, da je ne prizadane toliko, ko jo kdo na glas sodi ali čuti, da ima kakšne slabe občutke proti njej. Pomaga ji, da tudi to izrazi, da trdno stoji zase in ne dovoli kakršnegakoli vsiljevanja.

Za vzgojo je tak otrok velik izziv. Bom iskrena in bom rekla, da me je njene direktnosti hkrati sram in hkrati jo zaradi tega občudujem. Ker ni prijetno v javnosti, ko se tako močno potegne zase in začnejo vsi gledati, kako si to tamala upa. In to tudi v odnosu z odraslimi. Ona bolje izpelje marsikatero neprijetno situacijo kot jaz. Resnično jo občudujem.

Sram me je zato, ker je vame vsajen še nepozdravljen sram iz otroštva, ki ga mnogi poznamo: ‘Kaj te ni nič sram.’ ‘Pazi, kako se obnašaš.’ ‘To se ne spodobi.’ In podobno. Mislim, da je to kolektivna rana, ki jo moramo mnogi celiti. Zato hčerko poskušam podpreti predvsem v tem, da ji dam potrditev, da je čudovita taka, kot je. Da je pogumna in strastna, spretna, lepa, sposobna, nežna in odločna. Da jo občudujem in sem resnično ponosna nanjo. Da je lahko tudi sama ponosna nase.

Sin, na drugi strani, pa je tako zaznaven za svet narave, živali. Globoko čuti vsa živa bitja in rastline. Ima prirojen čut za spodobnost, spoštljivost, kar ga dela lahko tarčo za vse, ki niso iskreni in ne mislijo dobro. Se močno obesijo nanj, ker on kar srka vse nase. Ko postane bled in slaboten, že vem, da je imel preveč manipulativnih izkušenj za sabo v zadnjih dneh. Takrat se nujno povežem z njim, da se prizemlji, pride v stik s sabo, se pocartamo, mu prisluhnem v stvareh, o katerih bi on rad govoril. Potem spet zacveti.

Obema večkrat povem, da sem vesela, da sta prišla v moje življenje in si štejem v veliko čast, da sta me izbrala za mamo.

S svojima otrokoma se veliko pogovarjaš tudi o duhovnosti. Pogosto so ravno visoko občutljivi otroci zelo odprti za te teme, a starši kar ne vemo, kako se z njimi pogovarjati o tem, ker imamo tudi sami včasih premalo izkušenj. Kaj zate pomeni duhovnost in kako se tega lotevaš s svojima otrokoma?

Zame je duhovnost vse, kar nas polni in ni materialno. Kot prvo bi rada poudarila, da smo ljudje celostna bitja in ne moremo živeti polnega življenja brez duhovne sfere. Niti je ne moremo ločiti stran od sebe brez posledic. Kot družba smo na tem področju naredili veliko napako. Namreč, da smo ločili sebe in duhovno. Človek je duhovno bitje vedno, ne le enkrat na teden ali nekajkrat na leto. Mislim, da prihaja čas, ko bomo zopet spoznali, da je duhovnost del nas in ne nečesa zunaj nas. Toliko na splošno.

Kar pa se tiče otrok, pa povabim vse starše in vse, ki smo kakorkoli v stiku z otroki, da bodimo odprti za vse, kar nam povejo. Tu mislim res globoko odprtost za vse, v kar mogoče ne verjamemo, pa dopuščamo možnost, da naš otrok doživlja, vidi ali kakorkoli čuti. Če nečesa ne vidimo, še ne pomeni, da ne obstaja. Če nečesa ne čutimo, še ne pomeni, da kdo drug tudi ne. Ta globoka odprtost za vse, kar ima otrok z nami deliti, poglablja naš odnos z otrokom, ga neizmerno krepi, hkrati pa nam, odraslim, da priložnost za poglobljeno rast in nove izkušnje, ki smo jih mogoče nekoč kot otroci že poznali, a smo jih pozabili.

Odrasli velikokrat pozabimo, da nam v odnosu z otrokom ni potrebno prav veliko govoriti, temveč največ le poslušati in opazovati z vso prisotnostjo. Velikokrat se spozabimo in se vmešamo v kaj, kar otrok počne, ne da bi se zavedali, da mu s tem jemljemo pomembno izkušnjo. Velikokrat pozabimo na ponižnost, da v odnosu z otrokom nismo vedno mi tisti, ki najbolje vemo. Velikokrat nas premaga ego in pozabimo, da otrok ne potrebuje starša, ki ima vse odgovore, temveč potrebuje starša, s katerim lahko kakšno neznanko skupaj raziščeta. Včasih je odgovor: »Ne vem, kaj če bi skupaj odkrila,« vreden več kot milijon ‘pametnih’ odgovorov.

Vse to je zame del duhovnosti in osnova za stik z njo. Za duhovnost potrebujemo samo veliko mero odprtosti, nič več. Ko nam otrok pove kaj, kar se nam zdi nemogoče ali popolnoma narobe, se ustavimo, naredimo korak nazaj in namesto komentarja postavimo vprašanje. Ne zato, da bi iskali dokaz za svoj prav, temveč se iskreno vprašajmo, o čem otrok razmišlja, kaj ga polni, kakšne skrivnosti pozna, kaj se mogoče spominja še iz maternice, kako vidi svet, kako doživlja barve, energije, zvoke…

To so tiste globine, ki jih naši otroci, po mojih izkušnjah, poznajo precej bolje kot mi. Ko izgubijo stik s to svojo dimenzijo, se lahko to opazi kot neprimerno vedenje ali odsotnost. Takrat je dobro poznati tudi kakšne vaje, ki jih postavijo nazaj v ravnovesje. Sama vedno uporabljam take, ki jih sama dobro poznam in sem jih že velikokrat počela. Ničesar ne gre na silo in brez občutka.

Lani sem zasledila, da si pripravila tudi spletni program o petih jezikih ljubezni za otroke. Lahko na kratko razložiš te jezike ter zakaj je pomembno, da jih starši poznamo?

Ja, tega programa oz. tečaja sem se lotila z veliko vnemo. Bil je moj prvi in sem zelo ponosna nanj, čeprav bi potreboval veliko izboljšav. V tem programu smo vzeli za shemo pet jezikov ljubezni otrok po avtorju istoimenske knjige, Garyju Chapmanu. Nismo pa delali po knjigi, temveč sem si zastavila tematiko veliko bolj široko (tudi zaradi avtorskih pravic). V naslednjem letu načrtujem obnovljen spletni tečaj, bolj dodelan, z dodatnimi temami, novimi gosti … Naslov tečaja je že znan in sicer: Čuječi starš. Spletni tečaj za prebujeno starševstvo.

Pet jezikov ljubezni, ki jih omenja Gary Chapman so: dotik, besede potrditve, posvečeni čas, usluge in darila. Jaz jih povezujem s celostnim bitjem človeka, o čemer smo govorili tudi v spletnem programu. Zadevajo človekovo telo, dušo in duha, če vzamemo osnovno delitev človeka kot bitja. Zato je tudi meni bližje pojem izrazi ljubezni kot jeziki ljubezni, ki zadevajo samo fizično raven.

Kaj sploh pomenijo ti jeziki ljubezni? Če si predstavljamo otroka, ki ima res ljubeča starša, ki mu nudita vse. Ničesar mu ne manjka, pa vendar se zdi, kot da se ne počuti ljubljenega. Ve, da ga imata oče in mati rada, vendar tega v sebi ne čuti. Ne zares. Kaj manjka?

To bi se dalo zelo na široko razlagati, pa bom poskusila na hitro. Velikokrat sem že slišala kakega starša reči, da so vse otroke vzgajali enako, pa je eden recimo čisto drugačen, se ne obnaša po pravilih družine, recimo, ali kaj podobnega.

Tukaj si moramo zapomniti nekaj zelo pomembnega. Otrok ni nepopisan list, ko pride na svet. Jaz verjamem, da si naši otročki izberejo svoje starše. Naš otrok že pride na svet s svojim poslanstvom, svojo življenjsko potjo, s svojimi ‘navodili’, kaj se mora naučiti na tem svetu itd. Vzgoja je tako samo orodje, ki lahko otroka pri njegovem poslanstvu in smislu življenja na svetu spodbuja ali pa ga zatira.

Jeziki ljubezni so način, na katerega lahko otroka spodbudimo k zdravemu razvoju, mu pomagamo, da izpolni to, kar je prišel živet na ta svet. Ljubezen je namreč ključ za preživetje v tem svetu. Jeziki ljubezni so orodje, s katerim otroka spoznamo, ga slišimo in u-slišimo v njegovi potrebi po ljubezni. Jeziki ljubezni so način, na katerega krepimo in utrjujemo stik in naš odnos z otrokom.

Verjetno je veliko staršev že opazilo (ne le pri otrocih, temveč tudi pri sebi in drugih odraslih), da nekateri otroci potrebujejo veliko več dotika kot drugi (če izvzamemo dojenčke, katerih primarni jezik je dotik), se celo umirjajo s pomočjo dotika, je pri njih dotik tisti, ki jih prizemlji, postavi nazaj v ravnovesje.

Kakšen drug otrok za te iste namene potrebuje besede potrditve oz. pohvale, lahko tudi spodbude. Kakšen otrok, ki ga res iskreno pohvalimo, kar zacveti, kak drug pa ne toliko. Potem imamo kakšnega otroka, ki nadpovprečno veliko potrebuje skupno igro, druženje, skupne aktivnosti. Tak otrok govori jezik posvečenega časa. S tem, ko mu namenjamo svoj nedeljeni čas, se otrok počuti ljubljenega. Nekateri otroci najbolj čez vse potrebujejo, da jim namenjamo usluge pri stvareh, ki bi jih drugače sami zmogli. Pa jim s tem, ko jim malo pomagamo, izkažemo ljubezen. In to nima nič opraviti s samostojnostjo. In nazadnje so v tej knjigi omenjeni še otroci, ki govorijo jezik ljubezni daril. Ti otroci se počutijo ljubljene, ko prejemajo darila. Kakršnakoli. Tu ne gre za materializem. Daleč od tega. Vse problematike glede izražanja teh jezikov ljubezni smo obdelali tudi v programu. Da ne pride do nesporazumov ali napačnega razumevanja.

Pomembno je vedeti, da vsi govorimo vse jezike. Eden izmed njih pa je glavni in so nanj naravnani vsi ostali. Gary Chapman govori o polnjenju čustvenega rezervoarja. Ko prejemamo jezike ljubezni, se ta polni. Bolj je poln, bolj se dobro počutimo, več lahko tudi mi dajemo. Bolj je prazen, bolj se slabo počutimo in se tudi obnašamo temu primerno.

Najbolj fascinantno pri vseh teh jezikih ljubezni pa je, da jezik ljubezni, ki nas najbolj polni, tudi najbolj izražamo drugim. Tako bodo otroci dotika zelo radi objemali druge ali jih prijemali za roko, otroci besed potrditve bodo mojstri v deljenju pohval, otroci posvečenega časa so zelo družabni, najbolj srečni, ko so z nekom v neki dejavnosti (ali v tišini), otroci uslug neverjetno radi pomagajo, vedno jih lahko prosim za pomoč, otroci daril pa vedno poklanjajo majhne pozornosti: kamenčke, školjke, risbice … karkoli, samo da podarjajo.

Resnično dragoceno je poznati te jezike in še bolj dragoceno jih je odkrivati. Jaz sem se ogromno naučila o sebi, o mojih otrocih, o partnerju, tudi o drugih ljudeh. Skozi opazovanje pridejo res dragocena znanja.

Hvala za tvoje navdihujoče odgovore.
Vodiš tudi spletno trgovino Z otroki doma. Kje lahko bralci izvejo več o tebi in kako se lahko povežejo s tabo?

Res je. Imam spletno trgovino, kjer najdete zelo praktične pripomočke za otroke. Najbolje, da kar sami pogledate. Na spletni strani Z otroki doma najdete povezavo do trgovine, bloga, spletnih tečajev …

Vedno me lahko kontaktirate tudi preko maila: info@zotrokidoma.si. Najdete me tudi na Facebook strani Z otroki doma – Jasmina Robnik Poličnik ali na Instagramu lesek.zotrokidoma, ki ga imava skupaj z možem.

Če bi se katera mamica želela pridružiti uvajanju menstrualnega počitka, lahko pride v Facebook skupino KRALJICA ZA EN DAN. Menstruacija – vodnik za družine z otroki.

Foto: Jasmina Robnik Poličnik


Kaj vas je najbolj nagovorilo v intervjuju z Jasmino Robnik Poličnik?
Zaupajte mi v komentarju!


Preberite še:


Se vas je dotaknilo, kar ste prebrali?
Tukaj je nekaj načinov, kako se lahko povežemo in dodatno podpiramo:

4 komentarji

  • Svetlana Krkoč

    Pozdravljena, najpre hvala za zelo zanimive prispevke.
    Žal mi je, da ne morem sodelovati v facebook skupini. Namreč, do fb imam že od nekdaj odpor. Kdo ve zakaj.
    Ugotovitev, da sem visoko občutljiva oseba, mi je zelo pomagala v spoznanju, da z mano ni nič narobe. Ravno to me je vedno bremenilo. Ampak kljub temu lahko rečem, da je še vedno težko živeti s temi občutki.
    Da ne bom predolga, danes se me je iz intervjuja najbolj dotaknil stavek, da jo ekstravertirani še najbolj skupimo. O, še kako to drži.
    Lep dan in vse lepo
    Svetlana

    • Erika

      Hvala, Svetlana, za komentar!
      Odpor do FB mi je kar znan in tudi jaz ga uporabljam bolj omejeno (predvsem v povezavi z Regratovo lučko). Med visoko občutljivimi to ni tako redko in morda tudi precej logično – zaradi mnogih dražljajev, ki jih nudi FB.
      Spoznanje in zavedanje visoke občutljivosti precej pomaga, ampak je šele začetek nove poti samoraziskovanja, saj nam ponavadi pove, da moramo marsikaj ukreniti glede boljše skrbi zase, morda kaj spremeniti v načinu svojega življenja in to ni ravno lahko.
      Pri tem zelo pomaga, če imamo ob sebi ljudi, ki nas razumejo, čutijo podobno in za ta namen FB skupina zelo prav pride. Po drugi strani pa pripravljam različne dogodke in skupine v živo tudi s tem namenom, ker mislim, da FB nikakor ne more nadomestiti stikov v živo in ker vsi niso na FB.
      Morda se pa vidimo jeseni na kakšnem dogodku v živo.
      Srečno in vse dobro,
      Erika

      • Svetlana Krkoč

        Upam, da se vidimo, s prijateljico sva že dvakrat želeli na srečanje, pa nam je korona zmedla tudi to. In zanimivo, prijateljica, ki je tudi “lučka”, ni na FB. Sem pa hvaležna, da jo imam, razumeva se velikokrat tudi brez besed.
        Se vidimo, lep pozdrav
        Svetlana

        • Erika

          Velja, Svetlana, upam, da nam korona tokrat prizanese in omogoči, da se vidimo tudi v živo!
          Taka prijateljstva so res dragocena, morda za visoko občutljive še toliko bolj, ker se včasih preveč zapremo pred drugimi, ker nas ne razumejo.
          Pozdravček obema “lučkama”,
          Erika

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja