Navdihujoči zapisi

Empatija do sebe

Ena od mnogih vrlin visoko občutljivih ljudi je tudi velika sposobnost empatije, torej sposobnost vživeti se in razumeti druge ljudi. To nam v vsakodnevnih odnosih, pa tudi pri delu, pogosto pomaga, saj včasih na neki subtilni ravni začutimo, kaj drugi potrebuje in kako mu lahko pomagamo. A ta sposobnost ima pogosto tudi slabo plat, saj se v veliki želji in predanosti, da pomagamo drugim, pogosto preveč izčrpamo in pozabimo nase. Ko je drugim težko ali jim kaj spodleti, znamo namreč biti zelo empatični in razumevajoči do njih ter hitro najdemo besede tolažbe. Ko pa se podobno zgodi nam, smo do sebe veliko manj razumevajoči in bolj kritični, težko si namenimo prijazno in tolažilno besedo. Zdi se nam, da bolj ko se bomo kritizirali, hitreje bomo popravili svoje napake. Vendar obstaja še druga pot – empatija do sebe. Za visoko občutljive je pogosto veliko težje biti empatičen do sebe kot do drugih. Empatija do sebe se mi pravzaprav zdi nekakšna sestra ali zelo tesna prijateljica dobre skrbi zase. Brez empatije do sebe težko najdemo čas zase in težko raziščemo, kaj potrebujemo v določenem trenutku. Kadar smo empatični do sebe, ko poskrbimo za svoje potrebe in se dobro počutimo v svoji koži, čutimo več empatije tudi do svojih otrok in drugih ljudi. Empatija do drugih Pri empatiji do drugih gre za to, da razumemo in priznamo občutke druge osebe, vendar se pri tem ne zlijemo z njimi. Z njimi se povežemo v trpljenju, sočustvujemo, se vživimo v bolečino in se nanje odzovemo na smiseln, nežen in skrben način. Je sposobnost biti v čevljih drugega, ko drugi, ki je v stiski, ve, da ga oseba, ki ji je zaupal, zares sliši in je z njo v tem doživljanju. Jesper Juul v knjigi Empatija – pot do sebe in drugega pravi: “Čim boljši je naš stik s samim sabo, boljše in globlje je lahko naše razumevanje drugih.” Torej se pot do drugega vedno začne pri nas samih. Juul poudari tudi, da se empatičnih veščin ni treba učiti na novo, ampak gre zato, da se spomnimo na sposobnosti, ki smo jih že naravno prinesli s sabo na svet. Kaj pa empatija do sebe? Na moji dosedanji poti spoznavanja in sprejemanja sebe so se me zelo dotaknile knjige Brené Brown, ki veliko piše o pogumu, ranljivosti in sramu. Spletni seminar o empatiji do sebe, ki sem se ga udeležila preko spleta in ga je Brownova vodila skupaj s Kristin Neff, me je tako navdušil, da sem si kupila knjigo Self-compassion (slov. Empatija do sebe; žal slovenskega prevoda knjige še ni) Kristin Neff in jo podrobno preštudirala. V nadaljevanju bi rada delila nekaj glavnih misli iz nje, ki se mi zdijo posebej pomembne za visoko občutljive ljudi. V naši vse bolj tekmovalni družbi se ves čas primerjamo z drugimi in pogosto verjamemo, da smo dovolj vredni le, če smo boljši od drugih, če smo v nečem nadpovprečni. Vendar se vedno najde kdo, ki je lepši, boljši, uspešnejši v določeni stvari. Dvigovanje svoje samozavesti in napihovanje svojega ega na ta način prinese s sabo tudi to, da se mora nekdo počutiti slabše od nas, da se mi počutimo bolje, morda ga zato celo ponižamo, ga kritiziramo ali obtožimo, da je kriv za naše probleme. Tako se morda za nekaj trenutkov počutimo bolje, a med sabo in drugimi ljudmi ustvarjamo razlike in distance ter se nehote izoliramo od njih. Slej ko prej si moramo priznati, da smo za svoje probleme odgovorni sami in da se ne moremo ves čas počutiti nekaj posebnega in nadpovprečnega. Vendar pa, ko si končno priznamo svoje napake in pomanjkljivosti, znamo biti do sebe neverjetno kruti: »Grozen sem. Nisem vreden, da bi me imel kdo rad.« Ni čudno, da skrivamo resnico sami pred sabo, ko pa je iskrenost sprejeta s tako kruto obsodbo. Če se ves čas obsojamo in kritiziramo, s tem ne delamo iz sebe boljše osebe. Namesto tega se počutimo nezadostne in negotove, svoje frustracije pa znesemo na ljudi, ki so nam najbližji. Še več, veliko stvari ne priznamo za svoje, ker nas je preveč strah svojega sovraštva, ki sledi, če bi priznali resnico. Alternativa takemu odnosu je empatija do sebe, ko se prenehamo obsojati in ocenjevati ter se sprejmemo z odprtim srcem – take, kot smo. To pomeni, da se najprej ustavimo in prepoznamo svoje trpljenje. Da se potolažimo in pristopimo k svojim občutkom in doživljanju s podobno naklonjenostjo in skrbjo, kot bi pristopili do dobrega prijatelja ali celo do neznanca. Da se zavemo, da nismo sami, da je življenje včasih težko in da se podobne stvari dogajajo tudi drugim. Resnica je, da smo vsi vredni empatije. Že samo dejstvo, da smo zavestna človeška bitja, ki izkušajo življenje na planetu, pomeni, da smo samoumevno dragoceni ter vredni ljubezni in skrbi. Empatija do sebe ne pomeni, da mislim, da so moji problemi bolj pomembni kot tvoji, ampak, da so moji priblemi prav tako pomembni in vredni pozornosti. Ne moremo vedno imeti visoke samozavesti in naše življenje bo še naprej pomanjkljivo in nepopolno – a empatija do sebe bo vedno tu, čakala na nas kot varno zavetje. V dobrem in slabem, če smo na vrhu sveta ali na dnu, empatija do sebe nas bo gnala naprej ter pomagala, da se premaknemo na boljše mesto. Potrebno je nekaj dela, da prekinemo življenjske navade samokritiziranja, vendar na koncu dneva je treba le, da se sprostimo, dovolimo življenju, da je tako, kot je in odpremo srce sebi. Sestavine empatije do sebe Neffova v svoji knjigi piše o treh ključnih sestavinah empatije do sebe: naklonjenosti do sebe, skupni človeškosti in čuječnosti. 1. Naklonjenost oziroma prijaznost do sebe Namesto, da se obsojamo in kritiziramo, skušajmo biti do svojih napak in pomanjkljivosti bolj razumevajoči ter se potolažiti, kot bi potolažili prijatelja ali otroka. Izrazimo toplino in nežnost do sebe ter se zavedajmo, da nismo popolni. V težkih situacijah se lahko vprašamo: “Kaj potrebujem v tem trenutku? Kaj opažam? Kaj čutim?” 2. Skupna človeškost Namesto, da se zaradi neke napake ali pomanjkljivosti pri sebi še bolj izoliramo od drugih, se počutimo osamljeni

Preberi več »

20/11/2018

Metulji grejo v nebo: zgodba o občutljivosti, premagovanju strahu in povezanosti

Preko najstarejše hčerke se večkrat zelo jasno soočim s svojimi negotovimi občutki glede občutljivosti. Posebej globoko zakoreninjeni občutki sramu me vedno znova šokirajo. Kako naj hčerko učim o dragocenostih visoke občutljivosti, ko pa nekateri deli le-te na trenutke v meni zbujajo tako velik sram? To je zgodba o sprejemanju najine občutljivosti, o premagovanju strahu in povezanosti, ki sva jo ob tem še utrdili. Prva tri leta osnovne šole je najstarejša hčerka hodila na ritmično gimnastiko. Ne s hudim veseljem in strastjo, ampak med dejavnostmi, ki so bile v šoli na voljo, ji je bila ta še najbolj všeč. Z možem sva jo namreč spodbujala, da si izbere vsaj eno dodatno dejavnost po šoli, čeprav sama najraje ne bi izbrala ničesar. V ritmični gimnastiki se je vseeno kar našla in rada tudi nastopala. Nekega večera, ko sem prišla k njej pred spanjem, pa mi je z veliko resnostjo in zaskrbljenostjo rekla, da se je zgodilo nekaj groznega. Vprašala sem jo, kaj in jo komaj pripravila do tega, da se mi je zaupala. Povedala mi je, da so se pri gimnastiki učili novo koreografijo s pesmijo, ki se njej zdi izredno žalostna. Tako žalostna, da ji gre vsakič na jok, ko jo sliši, zaradi česar ji je zelo nerodno pred prijatelji. Zato ne želi več hoditi na gimnastiko. Bila je popolnoma obupana. Takoj sem jo potolažila, da bova našli rešitev, čeprav v sebi še nisem čisto vedela, kaj bi bilo najbolje storiti. Dogovorili sva se, da grem na naslednjo vajo z njo in se skupaj pogovorimo z učiteljico, kaj bi lahko naredili. Učiteljica je bila razumevajoča, vendar je rekla, da ima pripravljeno koreografijo, zato pesmi ne more spreminjati. Smo se pa dogovorile, da bo hčerka na vaji le pri drugi koreografiji, med vadbo na žalostno pesem pa bo odšla nazaj v podaljšano bivanje. Učiteljica mi je tudi povedala, za katero pesem gre. Pesem je bila lepa in mirna, vendar sem točno začutila in razumela hčerko, zakaj jo tako gane. Zdelo se je, da smo našli precej dobro rešitev, saj je tudi na nastopu med pesmijo odšla na WC, da je ni slišala. Vse dokler čez nekaj mesecev ni prišla druga žalostna pesem … Hči je bila spet čisto obupana, jaz pa sem dojela, da na enak način kot prejšnjič tokrat ne moremo reševati stvari. Za nas, visoko občutljive, je včasih prava rešitev, da se izognemo nečemu, kar nam povzroča velik stres, a vedno to ne gre in začutila sem, da moram skupaj s hčerko tu skozi drugo lekcijo. Pisala sem učiteljici in jo vprašala, za katero pesem gre. Odpisala mi je, da je to pesem Metulji skupine Pliš. Tako sva s hčerko začeli počasen proces spoznavanja pesmi. Pesem mi je bila znana in zelo lepa, spet pa sem tudi dobro čutila, zakaj hčerko tako gane. Očitno jo je občutila res globoko. V začetku pesmi ni želela niti slišati, zato sva začeli z branjem besedila pesmi. Nekajkrat sem ji ga prebrala in pustila, da so ji solze polzele po licih, da je dala ven vso žalost, ki jo je ob tem čutila. Počasi je bila pripravljena tudi, da del pesmi sliši. Spet sem pustila, da so jo preplavila čustva ter bila ob njej in jo tolažila. Poslušali sva spet in spet. Zadnji večer pred naslednjo vajo gimnastike verjetno kakšnih desetkrat. Vsakič je bilo malo lažje, vsakič jo je malo lažje poslušala. Ko je šla spat, nisem bila prepričana, kako bo naslednji dan na vaji. Ji bo uspelo, bo zdržala ali jo bo premagal jok? Skušala sem se pomiriti, da je to njena izkušnja, ki ji jo moram pustiti, da mora to premagati sama in da ji pomagam tudi s tem, da verjamem vanjo. Ko sem jo naslednji dan po gimnastiki prišla iskat, mi je dobre volje povedala, da je šlo, da je plesala koreografijo na to pesem in zdržala z žalostjo v sebi. Videti je bilo naenkrat tako lahko, tudi na vseh naslednjih vajah, kot da nisva imeli tistih težkih trenutkov, ko je ona jokala, jaz pa s težavo vztrajala ob njeni žalosti in ganjenosti ter se spraševala, če je to res prava pot. Od tega je že skoraj dve leti in ta pesem je odtlej med hčerini priljubljenimi. V meni pa še vedno prebudi nekaj posebnega. Spomni me na hčerkin pogum, premagovanje strahu in na najino povezanost, ki sva jo utrdili preko nje. In včasih se tudi meni utrne ob njej kakšna solza, posebno ob refrenu, ko si zamislim, da ga pojem hčerki. Želim ti dobro veš in kamorkoli greš,bom vedno s tabo tam, da ti ujamem dan,želim, da srečna si prav v vsaki ulici,saj jaz bom že kako si barvala nebo. Želim ti dobro veš in kamorkoli greš,bom vedno s tabo tam, da ti ujamem danimam še slike vse in tvoje dihanje,in tvoje dihanje še vedno nosi me. Težko je sprejeti in objeti svojo občutljivost ter se je ne sramovati. Naša okolica namreč našo žalost tako težko sprejme in prenese, zato ves čas dobivamo sporočila, da je narobe, če jo pokažeš. Tako se naučimo čustva skrivati, potlačiti v sebi in pogosto ostanejo za vedno ujeta v našem telesu, neizražena. Sama se izražanja čustev še vedno učim pri svojih 40+ letih, skupaj z otroki, kar je še teže, saj jih težko učim nečesa, česar še sama ne znam. V bistvu se učimo druga od druge, vsak dan po malo. Imate tudi vi kakšno podobno izkušnjo s svojim otrokom? Kako ste se soočili z otrokovimi močnimi čustvi in kako ste mu pomagali? Topel objem,Erika

Preberi več »

31/10/2018

Dobra skrb zase – 12 idej za visoko občutljive

Včasih je biti zelo občutljiv prav zoprno in naporno. Toliko je podrobnosti v okolici, ki jih opaziš in zbudijo tvojo pozornost, te vznemirijo, o njih razmišljaš, preudarjaš, premlevaš, odlašaš … Živeti preprosto družinsko življenje, biti zadovoljen in srečen ter ne preveč zaskrbljen in prestrašen, je prava umetnost. Zdi se, da je vsem drugim veliko lažje. Tako težko je videti tudi dragocene plati občutljivosti. Vendar, če hočem sama pri sebi vse to potlačiti in ne upoštevati svoje občutljivosti ter vsega, kar prinaša s sabo, trpim še bolj. Slej ko prej pridem spet do ugotovitve, da moja prava pot vodi skozi sprejemanje občutljivosti in iskanje lastnih edinstvenih načinov za preživetje v tem svetu. Ne čakajte na rdečo lučko Za nas, visoko občutljive, je zato toliko pomembneje imeti nek nabor idej, kako dobro poskrbeti zase, še preden čutimo, da nam začne utripati rdeča lučka. Napisala sem nekaj idej za dobro skrb zase, ki se jih trudim čimbolj vključevati v svoje vsakodnevno življenje. Tega ne delim zato, ker bi sama že vse našteto obvladala in redno prakticirala, ampak tudi kot opomnik zase, saj marsikaj od naštetega hitro pozabim ali odložim kot manj pomembno, dokler me telo spet ne opozori na pomanjkanje ravnovesja. Visoko občutljivi ljudje zaradi svojega občutljivega živčnega sistema hitreje dosežemo in presežemo točko optimalne stimulacije (točka, pri kateri vsi ljudje najbolje delujemo – ko nismo niti preveč v stresu niti nam ni preveč dolgčas), ko se nam zdi, da je vsega preveč, da ne zmoremo več, ko smo preutrujeni, se ne moremo sprostiti, umiriti. Zato je dobra in redna skrb zase zelo pomembna, celo nujna. Žal nam je mnogim to tuje, saj smo navajeni dajati prednost drugim in najprej poskrbeti zanje. Še posebej, če smo zaposleni in imamo družino, majhne otroke, se nam pogosto zgodi, da pridemo na vrsto zadnji ali pa sploh ne najdemo časa zase v celem dnevu, tednu, mesecu, … Ideje za dobro skrb zase Dobra skrb zase – 12 idej za visoko občutljive – seznam za tisk 1. Spanje in počitek V današnjem svetu, ko nam konstantno primanjkuje časa, ko toliko stvari zahteva našo pozornost, se zdi spanje kot neka odvečna ali luksuzna stvar, a je v resnici nujno potrebna za vzpostavljanje ravnovesja v telesu, toliko bolj za visoko občutljive. Potrebujemo veliko počitka v različnih oblikah. Elaine Aron priporoča, da visoko občutljivi preživimo 8 – 10 ur v postelji na dan, kar je za mnoge kar težko uresničljiv predlog, posebej, če imamo majhne otroke. V ta čas je všteto tudi umirjanje pred spanjem, ki je zelo pomembno, saj visoko občutljivi pogosto težko umirimo svoje glave, tudi če smo utrujeni. Ker menda kar 80% stimulacije prihaja preko oči, je že počitek z zaprtimi očmi pomemben. Včasih je sicer to težko, saj naše misli preplavijo razne skrbi, premlevamo dogodke, situacije, kar nas še bolj zbudi ter spanec še oddalji. Takrat je morda bolje, da kaj preberemo ali si zapišemo, kar se nam plete po glavi, morda ideje za rešitev in podobno. Vsak mora zase ugotoviti, kakšen je njegov naravni ritem spanja in ga spoštovati ter po možnosti iti spat, ko začuti prvo utrujenost. Osebno jemljem to priporočilo Elaine Aron kot nek ideal, ki se mu želim čimbolj približati, saj opažam, kako drugačno je moje počutje in razpoloženje, če spim vsaj 7 ali 8 ur, izboljša pa se tudi moja zbranost in učinkovitost. Mi je pa upoštevanje te potrebe še vedno velik izziv, a se jo trudim jemati bolj resno in prioritetno. 2. Mir in tišina Poleg spanja visoko občutljivi ljudje potrebujemo tudi več časa za umiritev, veliko samote in tišine, da predelamo vse misli, dogodke in občutke. Svojo veliko potrebo po samoti in tišini sem spoznala šele, ko sem nehala hoditi v službo in ostala doma. Ugotovila sem, kako neznansko me napolnijo tiste dopoldanske ure, ko so hčerke v šoli in vrtcu ter je okoli mene čista tišina in mir. Prej tega nisem vedela, ker v celem dnevu ni bilo časa in možnosti, da bi to začutila. Sedaj to zavestno poiščem, ko mi je težko, ko je vsega preveč, ko potrebujem obnoviti stik s sabo, s svojo notranjo močjo, tudi če se le umaknem za nekaj minut v spalnico, malo meditiram, preberem nekaj vrstic ali le poslušam tišino. Potem je vse lažje in svet lepši. 3. Gibanje in narava Včasih se počutimo brez energije in utrujeni, v resnici pa smo se le pozabili gibati. Naša telesa so narejena za gibanje, vendar pa v našem vsakodnevnem tempu pogosto zmanjka časa za to. Poiščimo gibanje, ki nas veseli, sprošča, tudi pospeši dihanje, pa naj bo to hoja, tek, kolesarjenje, joga, igra z otroki ali živahen ples po kuhinji, medtem ko kuhamo. Vključimo ga čimvečkrat v naš vsakdan, tudi če le za nekaj minut. Idealna kombinacija je gibanje v naravi, saj visoko občutljivi naravo še posebej blagodejno občutimo in se z njo globoko povežemo. Svež in čist zrak, zelenje ter bližina vode nas zelo pomirijo in prizemljijo. 4. Dobra in redna prehrana Zdrava in kvalitetna hrana je osnova za dobro počutje in delovanje našega telesa, ki je zaradi svoje občutljivosti toliko bolj dovzetno za razna neravnovesja. Za vsakega posameznika lahko optimalna prehrana predstavlja nekaj drugega, zato je dobro, da se spoznamo in opazujemo naša telesa, kaj jim ustreza in kaj ne. Na splošno se mi zdita pomembna redno pitje (najbolje vode) in uravnotežena prehrana, ki je čimbolj naravno pridelana in sezonska. Posebej pa bodite pozorni, kako delujeta na vaše telo sladkor in kofein. Po mojih izkušnjah je ključna tudi rednost prehrane. Včasih se mi zgodi, da sem sredi dneva na videz brez razloga sitna in razdražljiva kot majhen otrok, potem pa ugotovim, da sem preskočila kak obrok ali samo nekaj malega (pre)hitro pojedla. Moje počutje se korenito spremeni, ko se v miru usedem in nekaj dobrega pojem. 5. Jutranji ritual Jutra imajo svojo energijo in čarobnost, zato je dobro, če znamo to izkoristiti, ne glede na to, ali smo jutranji tip ali ne. Seveda se zgodnje jutro začne z zgodnjim odhodom v posteljo večer prej in zadostnim počitkom. Ne glede na to,

Preberi več »

15/10/2018

»Mami, hočem to hiško …«

Čustveni izbruh otroka sredi trgovine je verjetno nočna mora vsakega starša. V tej zgodbi mi je uspelo iz hčerkinega čustvenega izbruha ustvariti povezovalen trenutek, iz katerega sem se marsikaj naučila. Bil je petek med počitnicami in skupaj s hčerkami smo šle v trgovino, da opravimo tedenski nakup. Med šolskim letom to ponavadi uredim sama na čimhitrejši način, saj mi je nakupovanje precej stresno in utrujajoče opravilo. Med počitnicami smo šle skupaj s hčerkami, kar vzame malo več časa, a vseeno so punce navajene, da ne dobijo v trgovini vsake stvari, ki si jo zaželijo, v marsičem pa mi lahko že tudi pomagajo. Tokrat pa se je najmlajša sredi trgovine zagledala v plastično vrtno hišico, zelo podobno kot že nekaj časa stoji in sameva na našem vrtu, saj se hčerke že dolgo ne igrajo z njo. A ta v trgovini ji je bila neznansko všeč in prepričana je bila, da jo mora imeti. Postavila se je ob njo, jo objemala in odločno ponavljala: »Hočem to hiško!«. Sama pri sebi sem bila precej odločena, da je ne kupim, kar sem ji tudi povedala in nadaljevala z nakupom po trgovini. Starejši dve hčerki sta mi sledili, najmlajša pa je kljubovalno stala ob hišici, ne glede na to, kam smo se premaknile, tudi če nas ni videla. Dojela sem, da ne bo šlo zlahka in razmišljala, kaj storiti, da ne sprožim njenega izbruha in prave drame sredi trgovine. Ko sem nabrala vse, kar sem potrebovala, sem se vrnila k njej in ji še nekajkrat prijazno in precej odločno povedala, da te hiške ne bom kupila, ker imamo zelo podobno doma. Začela je jokati in še vedno objemala škatlo s hiško. Njen jok je privabljal poglede mimoidočih, a sem se skušala čim manj meniti za to. Spomnila sem se, da je v takih situacijah, ko se nisva strinjali, že večkrat delovalo to, da sem ji dala nekaj časa, brez prepričevanja, brez groženj, zato sem samo malo počakala, da sprejme, da hiške ne bo Skušala sem se tudi pomiriti ter pristopiti čimbolj empatično, saj sem vedela, da če grem v boj z njo, če jo postavim pred dejstvo, da mora z nami ali ostane sama v trgovini, bom sprožila še večji izbruh in prizadela najin odnos. Z vozičkom sem se malo oddaljila in v tem trenutku je pritekla za mano ter me grobo povlekla zadaj za majico. To me je razjezilo in trdno sem jo prijela za roke ter zasikala, naj me neha vleči. V hipu sem se spet umirila, saj nisem hotela po tej poti. Jezno, a dokaj mirno sem jo vzela v naročje in odločno potisnila voziček do ekspres blagajne. Tam sem jo spet postavila na tla, pri čemer se je sesedla na tla in spet začela jokati. Kaj zdaj? Pogledi ostalih na blagajni so me motivirali, da najdem drugo pot, da naredim nekaj drugače, da ne uporabim jeznih groženj, da bi jo utišala. Instinktivno sem jo vzela v naročje in jo nežno stisnila k sebi. Na moje začudenje se je prepustila objemu. Posadila sem jo v sedež nakupovalnega vozička ter ji ponudila žemljo, pri čemer sem jo še malo objela ter ji rekla nekaj mirnih, tolažilnih besed. Malo se je umirila in sprejela žemljo. Začela sem klikati nabrane artikle na blagajni ter vmes še nekajkrat stopila do nje in jo nežno objela. Še vedno je malo posmrkala, a se je počasi pomirila. Bila sem presenečena in hkrati ponosna, da sem uspela situacijo rešiti drugače, bolj povezovalno, še bolj pa me je presenetilo, ko je bila hčerka še nekaj časa po tem dogodku zelo prijazna z mano, bila ves čas ob meni. Kot bi mi želela nekako izraziti hvaležnost, da nisem delovala iz svojih “plazilskih” možganov, s čimer bi tudi njo pahnila v še večji čustveni izbruh in poškodovala najin odnos. Bolj empatičen odziv pa naju je povezal in obe naučil nekaj novega o drugi. Še nekaj časa sem o tem razmišljala in šele kasneje sem razumela, kaj se je zares zgodilo. Dojela sem, da je bila v bistvu hčerka v veliki stiski. Ni šlo za trmast izpad, ki bi ga hčerka lahko ustavila, če bi hotela, kot si ponavadi starši to razložimo. Zelo močno si je zaželela hiško in njena želja ni bila uslišana, zato so jo preplavila močna čustva jeze, žalosti, nemoči, tako močna, da jih sama ni znala obvladati. Dobro poznam ta občutek, saj imam tudi sama še včasih težave, da obvladam svoja čustva in se tega še vedno učim. Kako naj bi torej to znala štiriletnica, kako naj bi sama obvladala nekaj, kar niti ne razume in ji je preplavilo celotno telo, pa ne zna ustaviti, kljub temu, da si želi? Otroci za to, da se naučijo postopoma regulirati svoje občutke, ob sebi potrebujejo odraslo osebo. Mirno, empatično odraslo osebo, ki obvladuje svoje občutke, da lahko otroku pomaga obvladati njegove. Če tudi odrasli skupaj z otrokom pademo v čustveni izbruh, bosta močna čustva drug pri drugem le krepila, na koncu pa ostala sama, razočarana in jezna drug na drugega in nase. Če pa uspemo obvladati svoje občutke, četudi ob tem čutimo jezo, nemoč in jih celo izrazimo, se otrok počuti varnega in se njegova čustva postopoma pomirijo. Proces učenja regulacije čustev menda traja vse otroštvo do odraslosti, nekateri odrasli pa se tega nikoli ne naučijo. Torej smo lahko pri tem učenju malo bolj potrpežljivi tudi z našimi otroki. Imate kakšno podobno izkušnjo s čustvenim izbruhom svojega otroka? Kako ste odreagirali? Kaj je pomagalo vam in vašemu otroku? Topel objem,Erika

Preberi več »

06/10/2018

Visoka občutljivost – prekletstvo ali dar

Občutljivost pogosto vidimo kot nekaj slabega, nezaželjenega, bolj prekletstvo kot pa dar, dragocenost, velik potencial. Odrasli smo z idejo, da biti občutljiv ni dobro, kar se še toliko bolj kaže v današnjem svetu na vsakem koraku. Verjamemo, da je občutljivost nekaj, kar se da spremeniti, da si lahko utrdimo kožo ali svojo občutljivost vsaj skrijemo in potlačimo, v kar želimo prepričati tudi otroke, ko jih moti nek hrup, etiketa na oblačilu, močna svetloba, ko jih je strah ali nočejo na rojstni dan, kjer se očitno vsi ostali otroci zelo zabavajo. Težko prenesemo, ko jih nekaj zelo zelo boli ali razjezi, ko neutolažljivo jokajo ali jih nek prizor globoko razveseli. Težko jim verjamemo, težko zaupamo, da vedo, kaj potrebujejo in je dobro zanje. Ne vemo, kaj naj z vsemi njihovimi občutki in čustvi, kako naj jih sprejmemo, potolažimo ali odženemo, ker jih ne prenesemo. Preveč jih je in preveč nas spomnijo na naše potlačene občutke, ki jih že davno ne čutimo več, so nam nedosegljivi, a globoko v sebi vemo, da so nekoč tam bili, vendar jih prav tako nihče ni znal sprejeti in potolažiti. A visoko občutljivi otroci čutijo še toliko bolj močno in globoko ter nas učijo, da tudi sami prisluhnemo vsemu potlačenemu v sebi. Prav ta intenzivna čustva jih med drugim delajo drugačne, nas staršev pa je tega strah. Ker nočemo, da je naš otrok drugačen, ker mi nočemo biti drugačni, hočemo, da pripada, da ga imajo vsi radi, da ni izločen. Težko je preživeti v tem svetu, če si preveč drugačen, to vidimo na vsakem koraku. Preveč živi in boleči so še občutki nesprejetosti, ki smo jih verjetno tudi sami (pre)večkrat doživeli v otroštvu, pa tudi kasneje. Biti drugačen je naporno in tvegano, je drzno. Tvegamo, če smo pristni, če delamo, kot čutimo, saj nas večina morda prav zato ne bo sprejela. Na drugi strani pa morda še bolj tvegamo, če se zlijemo z drugimi, jim postanemo podobni, potlačimo, kar nam govorijo občutki, želje, srce in pozabimo, kdo zares smo, kaj čutimo, kaj je naše poslanstvo na tem svetu. A ravno zaradi vseh teh prepričanj o občutljivosti visoko občutljivi ljudje težko in redko v polnosti razvijemo svoj potencial, svoje darove. Premalo nas je in preveč smo drugačni. Preveč smo se naučili biti tiho, biti pridni in potlačiti tisti del, ki je preveč občutljiv, a v resnici tako dragocen za ta svet. Za ta svet, ki ni navajen biti tiho, prisluhniti drugemu, razmišljati in se ustaviti, preden ukrepaš, empatično pristopiti k drugemu, ko se mu slabo godi, dati prednost občutkom pred mislimi, srcu pred glavo, zaupanju pred strahom, pristnosti pred pomembnostjo, pogumu pred varnostjo. V stik s svojo visoko občutljivostjo, kot jo definira Elaine Aron, sem prišla šele pri svojih 40 letih, čeprav zdaj ugotavljam, da je bila vse življenje del mene. Nekoč sem se naučila, da je ne sprejmem, ker je drugi niso sprejeli pri meni, kasneje pa sem tudi sama dosledno vsako njeno sled zavrgla in jo zaprla v najtemnejši kot svojega srca. Da je ne bi videla in ne čutila, da bi izginila. A ni izginila, ostala je tam, globoko zakopana v upanju, da ji nekega dne spet dam dihati. In v zadnjih letih sem ji pustila, da malo pokuka ven, da jo počasi in po majhnih koščkih sprejemam v svoje življenje in ji postopno dajem mesto, ki ji pripada, da sprejemam in cenim tiste dele sebe, ki jih zaznamuje, da jo vidim bolj kot dragocenost kot pa prekletstvo. Počasi z njeno pomočjo odkrivam mnogo lepih stvari v svojem življenju in si upam ustvarjati s srcem, tudi to pisanje za vas. Naj vam bo v navdih, da tudi sami raziščete dragocenosti svoje občutljivosti in jim pustite večkrat na plano! Moč je namreč v naših rokah – bolj ko bomo polno in bogato živeli s svojo občutljivostjo, bolj jasno sporočilo o njeni dragocenosti in moči bomo predali svojim otrokom ter vsem drugim okoli nas. Je za vas visoka občutljivost bolj prekletstvo ali bolj dar? V čem vidite njeno dragocenost? Kako jo vidite pri svojem otroku? Topel objem,Erika

Preberi več »

29/09/2018

Popolna varnost

Pred časom sem med pospravljanjem omare in starih fasciklov našla pesem, ki sem jo včasih brala vsak večer in ponavljala kot neko mantro, ker me je tako navdihovala. Ne spomnim se, kje sem jo našla in kdo je avtor, a še vedno mi je zelo všeč, zato jo delim z vami: Popolna varnost Imam največjo varnost, ki obstaja.Zaupanje!Varuje me popolnoma. Nikoli ne primerjaj enega življenja z drugim –vsakdo ima svoje lekcije, ki se jih mora naučiti. Materialne varnosti ni,če človek ne zaupa popolni zaščitisvojega notranjega boga.Iz našega zaupanja v življenje,iz prepričanja, da se nam ne more zgoditi nič “slabega”,izvira obilje življenja. Dovolj je, da živimo,vsak hip ljubimo in se ne sprašujemo Topel objem,Erika

Preberi več »

19/08/2018

Navdihujoči

zapisi

Empatija do sebe

Metulji grejo v nebo: zgodba o občutljivosti, premagovanju strahu in povezanosti

Dobra skrb zase – 12 idej za visoko občutljive

»Mami, hočem to hiško …«

Visoka občutljivost – prekletstvo ali dar

Popolna varnost

Prijava

Prijava

Prijava

Prijava

Prijava

Prijava

Prijava

Prijava

Sta ti ali tvoj otrok visoko senzitivna?