Navdihujoči zapisi

Vabim te k branju mojih razmišljanj. Če želiš, lahko s pomočjo spodnjih kategorij poiščeš teme, ki te posebej zanimajo ali uporabiš iskalnik.

Navdihujoči

zapisi

Vabim te k branju mojih razmišljanj. Če želiš, lahko s pomočjo spodnjih kategorij poiščeš teme, ki te posebej zanimajo ali uporabiš iskalnik.

Intervju z Berto Rebol: Tapkanje se mi je priljubilo…

Intervju z Berto Rebol: Tapkanje se mi je priljubilo, ker se lahko hitro naučiš, kako si pomagaš sam. V visoko občutljivem intervjuju se mi je tokrat pridružila Berta Rebol, ki se ukvarja s tapkanjem in je tudi visoko občutljiva, kot v zadnjem času ugotavlja sama. Spoznali sva se, ko sem bila nekajkrat pri njej na tapkanju in se me je zelo dotaknila tudi kot oseba. V zadnje pol leta je tapkanje postalo moja redna praksa, ki se je včasih poslužujem več, drugič manj. Predvsem mi zelo pomaga pomiriti fizične občutke tesnobe v prsih in trebuhu, ki se mi občasno pojavljajo, hkrati pa me pogosto zelo učinkovito pripelje tudi do čustev in spominov, ki so povezani z določenimi občutki v telesu. Ker verjamem, da bi poznavanje in uporaba tapkanja zelo pomagala še marsikomu med bralci Regratove lučke, tako odraslim kot vašim otrokom, sem povabila Berto, da nam malo več pove o tem. 1. Hvala, Berta, da si sprejela povabilo na pogovor. Prosim, če se lahko na kratko predstaviš bralcem Regratove lučke. Po rodu sem Dolenjka, od 1998 pa živim na Obali. Sem ženska v petdesetih, mama dvajsetletniku. 30 let sem bila učiteljica razrednega pouka, zadnji dve leti pa sem samostojna podjetnica. Kmalu po končani Pedagoški fakulteti sem se odzvala povabilu prijateljice na predstavitev Duhovne univerze. Prijateljica se ni vpisala, jaz pa sem se in sem se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja udeležila več programov Centra za duhovno kulturo: Gama meditacije, Šole stabilnega življenja in štiriletne Duhovne univerze. Na predavanjih sem spoznavala teorijo o duhovni zgradbi človeka in univerzuma, pri vajah pa se mi je izkustveno začel odstirati svet energij. Tega sem nekako slutila že v gozdovih in v domači trebanjski cerkvi, kjer sem deset let na harmoniju spremljala cerkveno petje in mi je bilo najlepše, kadar sem igrala v prazni cerkvi. Odraščala sem na majhni kmetiji v vasi, kjer so hiše daleč narazen. Kljub družbi brata in sestre, se še vedno spomnim občutka osamljenosti …, močno sem pogrešala igro z vrstniki. Rada imam družbo ljudi, vendar sem precej tiha in se le redko razgovorim. 2. Ukvarjaš se s tapkanjem, ki te je čisto navdušilo. Kako si prišla v stik z njim in zakaj te je tako pritegnilo? Ko je bil v krizi moj drugi zakon, v katerem sem rodila sina, sem partnerja prosila, da greva na zakonsko svetovanje. Psihoterapevtka me je vprašala, kako se jaz počutim v zvezi. Spomnim se, da sem rekla, da se počutim stisnjena v kot in da ne morem dihati. Na naslednjem srečanju me je vprašala, ali sem žrtev spolne zlorabe. Začela sem jokati in se dolgo časa nisem mogla pomiriti. Na zlorabo nimam vizualnega spomina, mi je pa telo govorilo ravno to zgodbo. Terapevtka mi je svetovala hipnozo, jaz pa sem med iskanjem hipnoterapevta zvedela za tapkanje in se udeležila začetne delavnice pri Piki Rajnar. Po delavnici sem pozabila, da sem se je udeležila zaradi lastnih težav in sem začela tapkati z učenci, ki so takrat začeli dobivati prve ocene. Tapkali smo, da so sprostili napetost pred ocenjevanjem in da so umirili »vročo kri«. Čez nekaj mesecev pa sem se ponoči zbudila z močnim glavobolom. Glavoboli so pri meni redki, ta pa je bil tako hud, da mi je šlo na bruhanje. Ob misli, da moram čakati, da tableta začne delovati, se mi je zdelo tapkanje boljša izbira. Čeprav sem že nekaj mesecev tapkala z učenci, se zaradi bolečine nisem mogla spomniti, kje so vse točke. Med tapkanjem po parih točkah sem se spomnila, kje so še ostale in potem sem se spomnila tudi ostalih korakov tapkanja bolečine. Po približno 10 minutah tapkanja bolečine ni bilo več. Pozitivno presenečena sem se ulegla in spala naprej. Ta dramatična izkušnja je znotraj mene nekaj premaknila. Začela sem bolj predano raziskovati in eksperimentirati ter predvsem tapkati svoje težave. 3. V katerih situacijah in za kakšna stanja lahko uporabljamo tapkanje? V »tapkalskem svetu« velja rek: “Poskusi tapkati na vsako težavo ali problem.” (“Try it on everything.”) V resnici nimamo kaj izgubiti, razen nekaj minut, pridobimo pa lahko najmanj umiritev in sprostitev. Tapkanje omogoča omiliti stres, umiriti vsa neprijetna čutenja (strahove in fobije, jezo, dolgotrajno žalost, sram, gnus …), omiliti fizične bolečine, lažje in bolj učinkovito hujšanje, omiliti ali v celoti odpraviti alergije, izboljšati spomin in vid, izboljšati ritem in kvaliteto spanja, omiliti tremo pred izpitom, sestankom, nastopom, lajšati posledice travmatičnih dogodkov (nesreče, zlorabe), zmanjšati ali v celoti odpraviti nerazumen strah pred kakšno živaljo, izboljšati odnose, izboljšati samopodobo, predelati bolečino ob izgubi, zmanjšati odlašanje, razrešiti obremenjujoče spomine, zmanjšati težave v spolnosti, zaceliti in potolažiti “notranjega otroka”, zmanjšati zasvojenost in opustiti škodljive navade, sprejemati sebe … Mogoče sem naštela že preveč, da bi me še jemali resno.😊 4. Ko v življenju naletimo na težave, jih rešujemo na zelo različne načine. Kako deluje tapkanje? Ko je nekoga strah pajka, reče, da je pajek kriv, da se slabo počuti in hoče umakniti pajka. Drugega je strah višine in se počuti slabotno le višje od tretjega nadstropja. Tretji se razburi, če mu pokažeš prst in pravi, da je kriv tisti, ki ga izziva. Vsem trem je skupno to, da vidijo krivca za svoje neprijetne občutke izven sebe. Tapkanje pa temelji na ugotovitvi, da je vzrok za neprijetne občutke motnja v pretoku energije po telesu. Torej je vzrok V MENI in v tem primeru lahko s tem JAZ nekaj naredim. Ko pridem do tega zavedanja, imam moč. Sedaj za srečno življenje potrebujem le še način, kako odpravim motnjo.😊 En tak priročen način je tapkanje ali tehnike čustvenega osvobajanja (Emotional Freedom Techniques – EFT). Medtem ko tapkamo, se osredotočamo na težavo (strah me je pajka/višine, jezna sem, ker me izziva) in tapkamo po končnih točkah meridianov. Bistveno se mi zdi, da uporabniki te metode razumejo, da se uglasimo s težavo zato, da začutimo, kje je motnja v pretoku energije po telesu, tapkanje po točkah pa uravnoveša energijski sistem, pomiri amigdalo, uravnovesi hormone, izboljša krvno sliko … V zadnjih desetih letih je bilo narejenih veliko študij, ki potrjujejo učinkovitost te metode. Psihologinja leta v Avstraliji dr. Peta

Preberi več »

Intervju z Jasmino Robnik Poličnik: Bodimo globoko odprti za vse, kar ima otrok z nami deliti

Z Jasmino Robnik Poličnik se v živo še nisva srečali niti se nisva do sedaj prav dobro poznali. Najine poti so se občasno križale v kakšni Facebook skupini, je pa tudi članica naše Facebook skupine Regratova lučka. Nekako sem vedela, da je sama visoko občutljiva in da ima dva visoko občutljiva otroka ter da se me njeni komentarji na Facebooku zelo dotaknejo. Nek občutek me je vodil, da jo povabim kot naslednjo sogovornico v visoko občutljivih intervjujih. Ko sva se slišali, da se dogovoriva za intervju in je ena ura zelo hitro minila v globokem in navdihujočem pogovoru, sem vedela, da je bilo prav, da sem poslušala svoj občutek. Govorili sva o skrbi zase, vzgoji otrok, menstrualnem počitku, duhovnosti z otroki in še čem. Vabljeni k branju! Jasmina, hvala, ker si se odzvala mojemu povabilu za intervju. Se lahko na kratko predstaviš bralcem Regratove lučke? Sem Jasmina, mama dvema otrokoma, žena enemu možu.😊 Živimo na moževem rojstnem domu, na ekološki kmetiji na 1100 mnv. V zadnjih letih, odkar je moj mož gospodar kmetije, sva že marsikaj spremenila, pa še naju čaka precej dela. Ker sva hkrati oba še zelo kreativna drugod, se kar precej lovimo, da vse uskladimo. Moj mož izdeluje lesene izdelke za otroke, jaz pa sem odprla tudi svoje podjetje Z otroki doma. Ukvarjam se z vzgojo, osebno rastjo, imam spletno trgovino z razvojnimi pripomočki za otroke, v zadnjem času pa se posvečam predvsem podpori staršem in mamicam, ki si želijo ponovno najti svojo ženskost in v svoje domove uvesti menstrualni počitek. Pišem svojo prvo knjigo oz. kratek priročnik, ogromno se povezujem z ženskami, ki iščejo svoje globine, ki smo jih v zadnjih stoletjih popolnoma preslišale, z mamicami, ki se pristno in čuječe povezujejo s svojimi otroki … Po izobrazbi sem teologinja (v zaključevanju). Kot oseba sem zelo ognjevita, strastna, ko gre za stvari, ki me res globoko ganejo. Ogromno mi pomenijo trenutki samote in miru, saj takrat pride ven moja kreativnost, takrat se lahko res povežem sama s seboj in sem zaradi tega tudi lahko veliko boljša mama in žena. Najbolj me podpira narava, gozd. Imam veliko talentov. Najraje pišem, berem, pojem, se ukvarjam z zelišči, kristali … Če pa bi morala izbrati eno stvar, pa bi rekla, da je moja največja strast raziskovanje, kar pravzaprav zajema vse našteto. Rada opazujem svoja otroka. Takrat, v tišini in globokem spoštovanju do njiju, se najbolj povežem z njima in ju tudi najbolje spoznam, začutim. Kot otrok in najstnik nisem nikamor zares spadala. Vse do danes sem iskala svoje mesto pod soncem. Šele v zadnjem času sem se zares zaslišala in začela spoznavati ‘svoje’ ljudi. Sama si visoko občutljiva, imaš dva visoko občutljiva otroka in visoko občutljivega moža, pa vendar praviš, da se pri vsakem od vas visoka občutljivost kaže malo drugače. Lahko malo več poveš o tem? Res je. Zelo smo občutljivi. Veliko še pravzaprav raziskujem v tej smeri in vedno znova kaj novega odkrijem. Z možem sva veliko slišala na račun najine občutljivosti že kot otroka, pa tudi, ko sva že imela svojo družino, sva poslušala komentarje na ta račun. Na moževi strani pretirano zaščitništvo, ki se kaže še danes. Pri meni pa kot neka slabost, s katero naj ne bi preživela v tem krutem svetu. Zato sem na zunaj gradila uporniško fasado, neko navidezno moč, v sebi pa sem hudo trpela. Mislila sem, da je nekaj narobe z mano, saj ljudje okrog mene niso razumeli teh mojih občutkov. Mož na drugi strani pa je razvil neko držo žrtve, potihnil je vase in zatrl v sebi vsak upor. Pri obeh pa se je odražalo to kot hudo pomanjkanje občutka za postavljanje mej. Jaz sem navadno šele, ko je bilo mimo, ugotovila, da me nekdo želi čustveno izsiljevati in to me je pahnilo v grozne občutke nemoči, strahu, občutka, da sem nesposobna ipd. Pritisk v meni je bil tako močan, da sem morala ves strup, ki sem ga dobila vase, izkričati. Šele z leti sem se naučila najprej, da sem to počela na samem (kar je z otroki precejšen izziv), zdaj pa, po več letih globokega brskanja po sebi, zmorem prej zaznati, kaj se dogaja. Moj ‘senzor’ je postal močnejši, zato se lažje postavim zase ali pa se umaknem, če tega ne zmorem. Zato tudi izpadov in notranjega pritiska ni več toliko. Mož je občutke svoje občutljivosti potlačil tako globoko, da ni zaznal ničesar, niti pritiska v sebi. Zato se je njegovo telo začelo odzivati hladno, manjkalo mu je empatije, a hkrati je bil zelo empatičen, saj je kar srkal vse vase. Hm … kar težko razložiti pravzaprav, ker je tako kontradiktorno. Ravno zaradi njegove empatičnosti, s katero je nase prevzemal bremena drugih, je ugasnil empatijo in jo v odnosu z menoj, recimo, zamenjal s hladom (in še vedno se do neke mere to dogaja). Ampak dolgo nisva vedela, da pač takšna sva in da sva po svoje normalna, glede na občutke, ki jih doživljava veliko močneje kot ostali. Sin, sedemletnik, je zelo podoben možu. Le da on kaže prenasičenost dogajanja in čustvene obremenitve s tem, da je, kot bi ugasnil, je zmeden ali pa pretirano ‘nagajiv’. Takrat je znak, da potrebuje stik z osebo, ki mu ne bo naložila še dodatnih bremen. Hčerka, štiriletnica, je podobna meni. Ona odraža vse na glas. Je pravi detektor ljudi, ki nosijo okrog slabo energije, zato na določena mesta sploh ne hodimo. Hkrati je tudi zelo avtonomna in res potrebuje ogromno nežnosti in pozornosti, saj se prenasičenost včasih kaže tudi v agresivnosti. Kako si prišla v stik z visoko občutljivostjo pri sebi in svoji družini? Kako ti zavedanje in sprejemanje visoke občutljivosti pomaga? Za ta termin sem prvič slišala pri tebi, Erika, in se ti na tem mestu zahvaljujem za vse, kar počneš, saj je ogromno občutljivih ljudi in res moramo spoznati delovanje senzitivnih teles, da se znamo potegniti zase in vedeti, da je z nami vse v redu, četudi nam mogoče kdo želi povedati, da je nekaj narobe z nami. Meni je to zavedanje dalo ravno to. Neko stabilnost, moč v

Preberi več »

Čustveni primanjkljaj iz otroštva – kako ga prepoznamo in kako si pomagamo?

Pogosto čutite v sebi praznino? Težko prosite za pomoč in premorete malo sočutja do sebe, hkrati pa imate veliko potrebo, da pomagate drugim? Velikokrat čutite, da je nekaj narobe z vami? Vas je sram in se obsojate zaradi svojih občutkov? Vse to so lahko znaki, da ste v čustvenem smislu v otroštvu doživeli pomemben primanjkljaj. O tem piše dr. Jonice Webb v svojih dveh knjigah Running on empty (moj prosti prevod naslova glede na kontekst knjige je Vožnja brez goriva) in Running on empty no more (moj prosti prevod naslova je Nič več vožnje brez goriva), ki sta se me ob branju zelo dotaknili in v mnogih vidikih spremenili pogled na dojemanje sebe. V prvem članku sem povzela nekaj ključnih poudarkov iz prve knjige ter razložila, zakaj lahko t.i. čustveno zanemarjanje v otroštvu (ang. Chilhood Emotional Neglect ali CEN) še posebej prizadene visoko občutljive osebe. V nadaljevanju bom navedla nekaj znakov čustvenega zanemarjanja v otroštvu ter nekaj načinov, kako si kot odrasli pomagamo, če vsaj kakšnega od navedenih znakov prepoznamo tudi pri sebi. Kaj je čustveno zanemarjanje v otroštvu? Webbova v svojih knjigah čustveno zanemarjanje v otroštvu razloži kot pomanjkanje odziva staršev in drugih pomembnih odraslih na otrokovo čustveno doživljanje. Čeprav so starši ali drugi skrbniki fizično prisotni in morda v mnogih pogledih zelo dobro poskrbijo za otroka, otrok odrašča zelo osamljen. Pogosto to izhaja iz dejstva, da so bili tudi starši sami v čustvenem smislu zelo podhranjeni, zato ne zmorejo dati svojemu otroku nečesa, česar sami niso dobili. “Pri čustvenem zanemarjanju torej ne gre toliko za to, kaj starši storijo, ampak česa ne storijo – ne odzivajo se na otrokove čustvene potrebe in jih ne ovrednotijo.” Posledično se otrok nauči, da so čustva jeze, žalosti, bolečine, posebej zelo močna, nekaj slabega in nesprejemljivega ter da jih je bolje skriti in potlačiti. Ne nauči pa se, da nam čustva prinašajo pomembna sporočila o naših željah in potrebah, da jih lahko razumemo, zdržimo in izrazimo. Znaki čustvenega zanemarjanja v otroštvu Kako torej vemo, če smo tudi sami doživeli čustveno zanemarjanje v otroštvu? Webbova ima na svoji strani vprašalnik v angleškem jeziku, kjer to lahko preverite. V svojih knjigah pa navaja deset znakov, po katerih lahko ocenite, ali to velja tudi za vas. 1. Občutki praznine Globok občutek, da nekaj v nas manjka, ki se lahko čuti kot čustvena otopelost, pomanjkanje občutka ali dejanska praznina. Je nek splošen občutek, da nekaj manjka v našem življenju, nekaj, kar drugi imajo, ne glede na življenjske okoliščine. To se zgodi, če otrokova čustva za starše niso bila sprejemljiva, zato se otrok distancira od svojih čustev, izgubi stik z njimi in kot odrasel težko dostopa do njih. 2. Kontraodvisnost Občutek, da ne potrebujemo nikogar in nas je strah pred preveliko odvisnostjo od drugih ljudi. Izhaja iz izkušnje, da se na druge ne moremo zanesti, da nas bodo slej ko prej razočarali, zato nočemo prositi za pomoč in biti odvisni od drugih ljudi, tudi če smo zato sami prikrajšani. 3. Nerealno samoocenjevanje Lahko gre za pomanjkljivo samospoštovanje in nizko samozavest, a še bolj točno gre za nerealno sliko o sebi, ki ni nujno negativna. Manjka nam specifično, realistično in uravnoteženo vedenje o sebi, ki se razvije, ker nam starši v otroštvu niso zmogli dati ustreznega, jasnega in natančnega odseva tega, kar smo bili. Otroci se namreč naučijo, kdo so, skozi sliko, ki jo o sebi vidijo v očeh svojih staršev. 4. Zelo malo sočutja do sebe, a veliko do drugih Težko smo sočutni do sebe, zelo smo kritični, nerazumevajoči in zahtevni do sebe, pogosto si težko oprostimo neko napako, a bi jo zlahka opravičili drugim. Če so nas starši v otroštvu veliko kritizirali in nam nudili malo sočutja, se ta notranji kritik vedno znova oglaša v nas, ko odrastemo, česar se pogosto niti ne zavedamo. 5. Krivda in sram Zelo pogosto čutimo krivdo in sram ter se sprašujemo, kaj je narobe z nami. Če smo kot otroci dobili sporočilo od staršev, da čutimo preveč, da so čustva breme ali so prepovedana, nezaželjena, smo čutili krivdo in sram, kadar so se čustva pojavila. Zato smo se zelo potrudili, da smo jih skrili ali potlačili v sebi. 6. Vase usmerjena jeza in obsojanje sebe Pogosto in hitro se za vse krivimo in obsojamo ter čutimo jezo do sebe. To največkrat izhaja iz dejstva, da so nam starši v otroštvu občutenje jeze povsem prepovedali ali jo – nasprotno – sami niso znali obvladovati. V obeh primerih se nismo naučili, kako obvladovati in zdravo izražati svojo jezo. 7. Močen občutek, da je nekaj narobe z nami Globoko zasidran občutek, da če bi nas ljudje zares poznali, nas ne bi marali, da je nekaj narobe z nami in da smo drugačni od drugih. Vsak otrok si na svoj način na podlagi družinskih okoliščin razloži, zakaj je nekaj narobe z njim in to skrbno skriva. 8. Težave z negovanjem sebe ali drugih Težko nam je dati in prejeti čisto, globoko ljubezen, toplino in nego. Da smo tega sposobni, nam mora biti dovoljeno te občutke svobodno dajati in prejemati v otroštvu. Sicer se naučimo, da ne moremo zastonj prejemati niti dajati. 9. Slaba samodisciplina Nesposobnost pripraviti se, da storimo, kar je potrebno ali se upremo nečemu, kar vemo, da ni koristno za nas ali nam škoduje. Vsi potrebujemo samodisciplino vsak dan na različne načine. Naučimo se je preko strukture, ljubezni in pričakovanj tistih, ki nas vzgajajo. Če nam starši niso postavili dovolj mej ali te niso bile jasne ter postavljene na zdrav in uravnotežen način, imamo kot odrasli lahko s tem velike težave. 10. Aleksitimija: slabo zavedanje in razumevanje svojih čustev Aleksitimija pomeni, da se svojih čustev ne zavedamo dovolj in jih slabo razumemo. Zavedanja in razumevanja svojih čustev se naučimo, ko starši opazijo in se odzovejo na čustva, ki jih čutimo ter nam pomagajo, da jih občutimo ter obvladamo. Katere od omenjenih desetih točk veljajo za vas? Kako si lahko pomagamo? Če ste vsaj delno prepoznali svoje občutke ob branju zgornjih vrstic, se verjetno sprašujete, kaj zdaj. Kaj lahko naredimo z vsem

Preberi več »

Intervju z Manco Klinar: Moja skrb zase je v prvi vrsti stik z naravo, samota in gibanje

Z Manco Klinar sva se povezali, ko sva ugotovili, da se obe ukvarjava z isto temo, čeprav sva angleško besedo high sensitivity prevedli različno. Jaz ji pravim visoka občutljivost, Manca pa visoka senzitivnost, zato bova tudi v tem intervjuju oba izraza uporabljali izmenično. Upam, da vas to ne bo preveč zmotilo. V živo se nisva velikokrat srečali, a vsakič ko sva se, je bil občutek prijeten in domač, kot da se že dolgo poznava. Ne srečam namreč pogosto človeka, ki bi visoko občutljivost raziskoval s tako navdušenostjo kot jo sama, pri tem pa imel o tem še precej znanja in izkušenj. Zato sem jo z veseljem povabila, da nekaj tega deli tudi z mano in vami v tokratnem visoko občutljivem intevjuju. Manca, hvala, ker si sprejela povabilo na pogovor. Nekateri bralci Regratove lučke te verjetno že poznajo iz tvojega sodelovanja v naši Facebook skupini, pa tudi zato, ker se tudi ti ukvarjaš z visoko občutljivimi oziroma visoko senzitivnimi osebami. Se lahko na kratko predstaviš? Pozdravljena, Erika, pozdravljene, bralke in bralci Regratove lučke. Erika, najprej bi se ti rada zahvalila za povabilo. Taka vprašanja mi predstavljajo navdih in priložnost, da spoznam kaj novega o sebi. Sem energično in radovedno bitje. Rada raziskujem – sebe in tisto, česar ne razumem, visoko senzitivnost, celosten pristop k življenju, rasti in zdravljenju, rada imam vprašanja in odgovore, navdušuje me tisto, česar si ne morem predstavljati, a čutim, da obstaja. Vse to se skriva pod imenom Manca Klinar in v mojem delovanju: kot coachinja za visoko senzitivne, medij za angelska sporočila ter kanal za energijo Zemlje in univerzalno življenjsko energijo (reiki). Ko govorim o visoki senzitivnosti – kar izjemno rada počnem –, imam pri tem v mislih isto lastnost kot Erika (High Sensitivity). Moj prevod želi poudariti, da gre za normalno lastnost temperamenta, ki pa je nekaj drugega kot le večja občutljivost v splošno razširjenem pomenu. Visoko senzitivnost vidim kot nekakšno lečo, ki naše doživljanje življenja naredi drugačno (v primerjavi z osebami, ki niso visoko senzitivne) in ki vpliva na vse v našem življenju, od nas pa je odvisno, kako bomo s tem živeli. Pri svojem delu združujem izobraževanje, raziskovanje in praktično delo, sledim intuiciji ter črpam iz vodnjaka vsega svojega znanja in izkušenj. Prejšnja leta sem informacije o visoki senzitivnosti pri odraslih in otrocih delila predvsem s predavanji, letos pa se želim posvetiti podpori visoko senzitivnim osebam z delavnicami, programi in coachingom. Moja velika strast je šport v naravi (zlasti plezanje in smučanje), zanima me mnogo stvari, rada se učim, spoznavam novo, kar nato povezujem s tem, kar že vem. Obožujem samoto, naravo in gibanje – najraje imam vse troje skupaj. Kdaj si se srečala z visoko občutljivostjo? Si od nekdaj vedela, da si visoko občutljiva? Kako je to vplivalo na tvoje življenje? Zdi se mi, da na prvi pogled nisem tipična predstavnica visoko senzitivne manjšine – če obstaja kaj takšnega. Moja energičnost, čustvenost in vztrajnost me predstavljajo bolj v impulzivni kot previdni luči; nisem še dokončno dognala, ali gre za lastnost iskanja visokih dražljajev (High Sensation Seeking), rezultat preživetvenih prilagoditev in mehanizmov ali kakšno drugo kombinacijo. Najbolj ustrezen odgovor na tvoje drugo vprašanje je, da nisem želela vedeti. Od petega leta dalje sem živela v majhni vasi s kmečkim življenjem, močnimi in trdoživimi ženskami, veliko sem bila okrog po vasi in zagotovo vsrkala vase marsikaj, kar je vplivalo name. Takrat sem začela tudi trenirati alpsko smučanje – v ekipi s tremi fanti. V mojem življenju so se prepletala obdobja, ko sem si nekako dovolila biti punca oziroma ženska, in obdobja, ko je biti žilava in trda, „ena izmed fantov“, prevzelo primat. A ves čas sem v sebi čutila, kot da z menoj nekaj ni ok in da bi morala biti drugačna – le da mi nikoli ni uspelo ugotoviti, kakšna ali kako do tja. Kljub temu, da sem poskusila marsikaj, podpornega in nepodpornega. In tako je bilo skoraj do takrat, ko sem se jeseni 2016 srečala najprej z introvertiranostjo in hitro zatem še z visoko senzitivnostjo. Ko sem brala knjigo Elaine Aron, se mi je odpiral čisto nov svet – kot da bi posvetila luč in mi prvič zares pokazala pokrajino, po kateri hodim. Morda pa … nič ni narobe z mano? To obdobje mi je odprlo vrata v odkrivanje in zdravljenje sebe, ko sem lahko začela prepoznavati, razumeti in sprejemati vse, kar sem do takrat bodisi zatirala ali prezirala. Kaj je tvoj največji izziv v zvezi z visoko občutljivostjo in kako se z njim spopadaš? Moj največji izziv je čustvena reaktivnost. Ob tem vprašanju se mi je začela sestavljati celotna slika. Presenečena sem ugotovila, da je to, kar je moj organizem (predvsem v otroštvu) določil, da potrebujem za varnost in preživetje, povzročilo, da so izzivi visoke senzitivnosti potencirani. Govorim predvsem z vidika avtonomnega živčnega sistema. Ugotovila sem, da sem take težave s čustveno reaktivnostjo imela zato, ker me nihče ni naučil, kako naj se pomirim na zdrav način, ker nisem vedela, kako naj svoja čustva izrazim na primeren način, da je njihovo izražanje potrebno in da so vsa čustva v redu, ker predstavljajo sporočilo telesa, njegov odziv na nekaj, kar se mi dogaja. Moj način „upravljanja“ s čustvi je bil potlačiti tisto, kar ni bilo sprejemljivo, in pokazati tisto, kar je bilo zaželjeno (preživetveni odziv, poimenovan fawn: kakšna moram biti, da bo varno). Seveda moj sistem ni imel neomejene kapacitete, zato sem velikokrat eksplodirala – ko se je potlačenega nabralo preveč ali ko je bilo preveč čustev naenkrat. Vmes sem padla še v past pozitivizma in si nezaželenih („negativnih“) čustev, predvsem jeze in žalosti, nisem dovolila niti začutiti. V zadnjem času se veliko ukvarjam s povezavo uma in telesa, s povečevanjem zavedanja in občutka varnosti v telesu, z večanjem zavedanja nasploh. Prakticiram pavze in počasno, zavestno delovanje, kar mi pomaga, da se vedno večkrat zmorem ustaviti tudi v čustveno intenzivnih trenutkih ter počakati, da se vklopijo moji višji možgani (moj um) in lahko izberem delovanje. Spoznala sem, da bolj kot poznam sebe, bolj kot zmorem opazovati in večati svoje zavedanje, več možnosti

Preberi več »

Čustveni primanjkljaj iz otroštva

Se kdaj sprašujete, zakaj niste bolj zadovoljni s svojim življenjem? Čutite v sebi praznino, ki je ne znate zapolniti? Se vam zdi, da veliko lažje dajete kot prejemate? Si želite bližine svojega partnerja in drugih dragih ljudi, pa je ne čutite ali jo težko prenesete? Se vam zdi, da je nekaj narobe z vami, pa ne morete ugotoviti, kaj? Morda v tem članku najdete kakšen odgovor. Živeti brez goriva Ko sem prebrala knjigo Running on empty (prevod knjige v slovenski jezik še ni na voljo, moj prosti prevod naslova glede na kontekst knjige je Vožnja brez goriva) avtorice dr. Jonice Webb, sem se počutila podobno kot takrat, ko sem začela brati o visoki občutljivosti. Odprl se mi je nov svet in počutila sem se globoko razumljeno in sprejeto. Naenkrat sem začutila veliko olajšanje in upanje, da obstaja način, da se izkopljem iz občutkov, ki sem jih pogosto čutila, jih odrivala in se jih sramovala. Webbova v svoji knjigi govori o čustvenem zanemarjanju v otroštvu (ang. Chilhood Emotional Neglect ali CEN). Morda se zanemarjanje zdi (pre)močna beseda, vendar glede na posledice, ki jih ima po izkušnjah Webbove na življenje mnogih odraslih ljudi, verjetno kar upravičena. Kot klinična psihologinja in psihoterapevtka je v svojem dolgoletnem raziskovanju ter delu z družinami in pari prišla do pomembnih ugotovitev na tem področju. V omenjeni knjigi avtorica razloži, kaj pomeni čustveno zanemarjanje v otroštvu, kje so vzroki zanj ter poda veliko predlogov, kako si lahko pomagamo. V svoji drugi knjigi z naslovom Running on empty no more (moj spet precej prosti prevod naslova je Nič več vožnje brez goriva) pa poda podrobnejše nasvete, kako lahko, kljub svojemu čustvenemu primanjkljaju v otroštvu, spremenimo in izboljšamo svoje bližnje odnose – s partnerjem, starši in otroci. V nadaljevanju bom povzela nekaj glavnih poudarkov iz prve knjige in upam, da tudi vam prinesejo nove vpoglede v vaše otroštvo in sedanje življenje. Kaj pomeni čustveno zanemarjanje v otroštvu? Čustveno zanemarjanje po besedah Webbove pomeni, da otrok odrašča zelo osamljen, čeprav je obkrožen z ljudmi. Pomeni, da starši ne posvečajo dovolj pozornosti temu, kaj otrok čuti ali ignorirajo njegova čustva. Redko ali nikoli ne vprašajo, kako je, kaj potrebuje, kaj čuti. Ne gre toliko za to, kaj starši storijo, ampak česa ne storijo – ne odzivajo se na otrokove čustvene potrebe in jih ne ovrednotijo. Otroci se v taki družini naučijo, da so čustva nevidna in breme, želje in potrebe nepomembne, pomoč pa največkrat ne pride v poštev. Zakaj brskati po preteklosti Pogosto se zdi, da brskanje po preteklosti in lastnem otroštvu nima smisla in nas preveč vrača v preteklost, ko vendar želimo živeti čimbolj tukaj in zdaj. A ponavadi se niti ne zavedamo, da mnogi izzivi, ki jih imamo v sedanjem življenju, posebej v odnosih, pogosto izvirajo ali so povezani z našim čustvenim primanjkljajem iz otroštva. Vprašanja, navedena v uvodu, se pogosto sprašujejo ljudje, ki v življenju sicer dobro funkcionirajo, a se na skrivaj v sebi počutijo nepovezani in neizpolnjeni. Ljudje, ki verjamejo, da so imeli ljubeče starše in se večinoma spominjajo svojega otroštva kot srečnega in zdravega. Zato za vse težke občutke v odraslosti krivijo sami sebe. Ne zavedajo se, da so pod vplivom nečesa, česar se ne spomnijo. Za čustveno zanemarjanje namreč velja, da je nevidno, zelo dobro skrito, saj gre za to, česar ni bilo, kar je manjkalo in tega se ponavadi ne spomnimo. Pogosto se zgodi tudi v družinah, ki navzven delujejo normalne, kjer je bilo za otroke sicer dobro poskrbljeno z drugih vidikov in bi jih težko označili za zanemarjene po katerih koli zunanjih znakih. Dokler otroku v nas ni dovoljeno, da bi se zavedel, kaj se mu je zgodilo, del njegovega čustvenega življenja ostaja zamrznjen.Alice Miller Vsi starši delamo napake Tu je seveda treba dodati, da vsi starši delamo napake in da ni starša, ki bi bil popoln. Vemo tudi, da se velika večina staršev trudi po najboljših močeh, da naredi vse in še več za svojega otroka. Ne gre za to, da bi za vse svoje težave želeli preložiti odgovornost na svoje starše ter jih krivili in obsojali zaradi njihovih napak. Veliko staršev, ki čustveno zanemarjajo svoje otroke, je namreč zelo dobrih ljudi in staršev, a so bili tudi sami čustveno zanemarjeni kot otroci. Tudi oni v čustvenem smislu od svojih staršev niso dobili dovolj, zato niso mogli dati svojim otrokom nečesa, česar sami niso imeli. Prav tako vsi starši občasno čustveno zanemarimo svoje otroke, ne da bi jim to povzročilo veliko škodo. Problem je, če je ta čustveni primanjkljaj tako razširjen in pogost, da vodi v postopno čustveno stradanje otroka. Kako ostanemo brez goriva Obstaja veliko različnih načinov, kako starši čustveno ranimo svoje otroke. Webbova v knjigi našteje dvanajst različnih tipov staršev, pri čemer se lahko pri enih starših izraža več različnih tipov, a ponavadi eden prevladuje. Največ staršev spada v zadnjo kategorijo, morda pa boste svoje našli tudi v kakšni drugi. V vseh naštetih tipih nam starši zaradi določenih razlogov v čustvenem smislu niso zmogli biti (dovolj) na voljo. Zavedanje je zdravilno Pri tem je pomembno, da se zavemo, od kod naša bolečina izhaja in da nismo sami krivi zanjo niti ni smiselno za to kriviti staršev. Čustveno zanemarjeni otroci namreč kot odrasli vidijo problem v sebi, saj se ne spomnijo, da bi jim v otroštvu kaj posebnega manjkalo. Pogosto zelo dobro vedo, kaj drugi potrebujejo in kako jim pomagati. Zelo dobro vedo, kaj se od njih pričakuje v večini življenjskih situacij. Hkrati pa ne zmorejo videti in opisati, kaj je narobe v njihovi življenjski izkušnji in kako jim to škoduje. Pogosto trpijo za depresijo, težavami v partnerskem odnosu, tesnobo, jezo in se teh težav sramujejo ter jih skrivajo pred drugimi. Lahko si dovolimo biti jezni, žalostni, lahko žalujemo za vsem, kar smo potrebovali, a nismo dobili. Ob tem se tudi (vsaj delno) znebimo krivde, sramu in občutka, da je z nami nekaj narobe in da ne moremo glede tega nič storiti. Lažje se izkopljemo iz svoje bolečine, si poiščemo pomoč ter delamo drobne korake proti življenju, ki si ga želimo

Preberi več »

Intervju s Sabino Adanič: To, da močneje doživljamo stvari, ne pomeni, da jih ne zmoremo prenesti

Na drugi visoko občutljivi intervju sem povabila Sabino Adanič, prijateljico in sodelavko pri Familylabu. Obe z najstarejšo hčerko sta visoko občutljivi, zato sva se pogovarjali o vseh izzivih, s katerimi se ob tem srečuje, o njenih izkušnjah s skrbjo zase, postavljanju mej ter še čem. Sabina, živjo in hvala, ker si se odzvala na moje povabilo na pogovor. Mnogi od bralcev Regratove lučke te verjetno že poznajo iz tvojega delovanja v Familylabu, za druge pa te prosim, če se na kratko predstaviš. Živjo! Sem Sabina. In že prvo vprašanje mi je težko. Če bi recimo morala izbrati nekaj stavkov, ki bi me opisovali, bi izbrala: Večna študentka. Zaljubljena v gledališče od zunaj in znotraj. Popotnica in motoristka. Introvertirana. Mislim, da bi v teh nekaj besed lahko vključila moje življenje pred otroki. Danes bi dodala še: Mami treh otrok. Raziskovalka odnosov. In še naprej večna študentka, le na malo drugačen način Pri Familylabu deluješ na mnogih področjih. Kaj ti pomeni Familylab, s čim vse se ukvarjaš in zakaj si tako predana temu delu? S Familylabom sem se prvič srečala v času, ko je bila moja najstarejša še malčica z zelo močno voljo. Že takrat sem opažala, da načini vzgoje, ki sem jih prinesla iz primarne družine ali jih študirala na faksu (študirala sem predšolsko vzgojo na Pedagoški fakulteti, nato pa še španščino in sociologijo kulture na Filozofski fakulteti) ne delujejo, da se niti starša niti hčerka ne počutimo dobro. V nekem trenutku mi je prišla pod roke Juulova knjiga Kompetentni otrok, kmalu za tem pa sem se po naključju znašla tudi na srečanju v živo z vodjo Familylaba Ivano Gradišnik. Naslednji korak je bil, da sem se pridružila Familylabovi skupini za neuklonljive otroke, ki jo je vodila Ivana. Odnosi v moji družini so se počasi pričeli spreminjati, jaz pa sem v Familylabu našla povezavo vsega tistega, kar rada počnem – se učim, spoznavam samo sebe, delim znanja in izkušnje z drugimi … Predavam staršem v vrtcih, organiziram in vodim seminarje in delavnice za starše na Familylabu, v največji izziv in veselje pa mi je Familylabova spletna učilnica – projekt, ki ga vodim skupaj s sodelavko in prijateljico Uršo Plešnar. V okviru spletne učilnice organizirava in vodiva spletne seminarje in še nekaj drugih projektov. Vem, da visoko občutljivost in močno voljo opažaš pri sebi in svoji najstarejši hčerki. Kaj pa mlajša dva otroka in partner? Kako se kažejo te značilnosti v vaši družini? Kaj so vaši največji izzivi? Kaj so dragocene plati? Jaz sem del moje visoke občutljivosti začela spoznavati v bistvu šele prek spoznavanja hčerine. Ko sem zvečer jadikovala, kako je težko z njo, ker jo spet vse obleke tiščijo, me je partner spomnil: ”A veš, kako si ustavila skupino desetih motoristov, ko smo se peljali na izlet in je tebe začela tiščati čelada? Pa kako si se na vsakem postanku pritoževala, da te bolijo kolena od ščitnikov v hlačah? Pa najmehkejše si si nabavila.” Ena partnerjeva značilnost, ki jo jaz najbolj opazim in cenim – da neverjetno dobro in natančno opazuje svet in ljudi okrog sebe. Se mi zdi, da niti ne zavestno, ampak v kratkem pogovoru s človekom opazi tisto ‘zadaj’, tisto neizgovorjeno in ga občutki o človeku le redko prevarajo. V bistvu smo vsi v naši družini različne kombinacije občutljivosti in močne volje. Dragocenost in hkrati največji izziv je to, da se teh značilnosti vedno bolj zavedamo in da smo se zaradi njih na nek način prisiljeni ukvarjati sami s sabo in se spoznavati in učiti živeti skupaj tako, da smo vsi kolikor se le da ok. Pri nas ne gre nič enostavno in na hitro. Z najstarejšo hčerko sta imeli kar nekaj izzivov glede oblačenja. Lahko poveš kaj več o tem? Kako sta to reševali? Težave so bile že od malega, vsako leto ob prehodu letnih časov – iz kratke oblekice brez rokavov v jopico in bundo – to je bil vedno projekt nekaj dni. S ‘projekt’ mislim kreganje, prepričevanje, moledovanje, razlaganje, postavljanje pred dejstvo in vse, kar starši počnemo, ker ‘vemo’, da je nekaj pomembno za otroka. V prvem razredu osnovne šole pa se je popolnoma uprla določenim delom oblačil, ker jo tiščijo in žulijo in motijo. Je otrok z zelo močno voljo, dobro ve, kaj hoče in kje so njene meje. Kazni in nagrade pri njej že tako ne delujejo, v tem primeru pa ni šlo niti z razlago in prošnjami. Moram priznati, da se je konflikt ponavljal kar nekaj časa, dokler nisem dojela, da to ni nekaj, kjer bi se ona lahko kar odločila in rekla, da je ne tišči več. Tako smo sklepali kompromise in iskali obleke, ki so ji bile v redu. Danes to pomeni, da brez da sama preizkusi, oblek zanjo enostavno ne kupujem. Ko najdemo majico/hlače, v katerih se dobro počuti, kupimo več enakih. Morali smo sprejeti dejstvo, da tudi pozimi ne nosi nogavic (ima pa vedno tople noge!) in da sta dva sloja oblačil maksimum, kar potrpi. Danes, ko je stara skoraj devet, tudi sama že opazi in začuti, da jo oblačila bolj motijo in tiščijo takrat, kadar se ne počuti v redu v svoji koži – kadar je preveč stresa v šoli, kadar je preveč dogajanja, tudi takrat, kadar sva starša bolj pod stresom. Najstarejša hčerka je zdaj v tretjem razredu in večkrat si omenila, da ji je (bilo) kar težko v šoli. Kaj ji je najtežje in kako jo pri tem podpiraš? Zelo težek ji je bil prehod iz vrtca v šolo. V vrtcu se je šele zadnje leto začela počutiti dobro (in ni ves čas spraševala, zakaj mora v vrtec in govorila, da noče). V šoli pa je bilo vse novo – večine sošolcev ni poznala, nova učiteljica, novi prostori, nov ritem življenja … Vse je bilo naenkrat in zanjo je bilo kar težko. V prvem razredu so ji bili naporni predvsem odnosi s sošolkami. Vsi tisti ‘če ne boš, bom’, ‘ne bom tvoja prijateljica’, ‘ti se ne smeš igrati z nami’, in občutek, da nima nobene prijateljice ter da se nikoli ne igrajo po

Preberi več »

Prijava

Prosim izpolni spodnja polja in v čim krajšem času te bom kontaktirala, da se dogovoriva za termin pogovora.

S prijavo se strinjaš, da Erika Plevel, s.p. hranim in obdelujem tvoje podatke ter ti pošiljam novičke v skladu s pogoji poslovanja. Od prejemanja novičk se lahko kadarkoli odjaviš.

Prijava

Po prijavi boš na e-mail prejela podatke za plačilo in nadaljnja navodila za svetovalni pogovor.

S prijavo se strinjaš, da Erika Plevel, s.p. hranim in obdelujem tvoje podatke ter ti pošiljam novičke v skladu s pogoji poslovanja. Od prejemanja novičk se lahko kadarkoli odjaviš.

Prijava

Izpolni spodnje podatke in si naloži praktičen vodnik z vprašalnikom, ki ti bo pomagal ugotoviti, če sta ti ali tvoj otrok visoko senzitivna ter ti pojasnil pet razlogov, zakaj je to pomembno vedeti.

S prijavo se strinjaš, da Erika Plevel, s.p. hranim in obdelujem tvoje podatke ter ti pošiljam novičke v skladu s pogoji poslovanja. Od prejemanja novičk se lahko kadarkoli odjaviš.

Prijava

Po prijavi boš na e-mail naslov prejela potrditveno sporočilo z dostopom do brezplačnega seminarja.

S prijavo se strinjaš, da Erika Plevel, s.p. hranim in obdelujem tvoje podatke ter ti pošiljam novičke v skladu s pogoji poslovanja. Od prejemanja novičk se lahko kadarkoli odjaviš.

Prijava

Po prijavi boš dobila povezavo do spletne učilnice na moji spletni strani, kjer se registriraš z uporabniškim imenom in geslom ter takoj dobiš dostop do spletnega seminarja. Prav tako boš povezavo za dostop prejela tudi v potrditvenem sporočilu na tvoj e-mail naslov.

S prijavo se strinjaš, da Erika Plevel, s.p. hranim in obdelujem tvoje podatke ter ti pošiljam novičke v skladu s pogoji poslovanja. Od prejemanja novičk se lahko kadarkoli odjaviš.

Prijava

Po prijavi boš na e-mail naslov prejela potrditveno sporočilo z nadaljnjimi navodili in podatki za plačilo delavnice. V sporočilu bo tudi povezava na koledar s termini, kjer si lahko rezerviraš čas za srečanje.

S prijavo se strinjaš, da Erika Plevel, s.p. hranim in obdelujem tvoje podatke ter ti pošiljam novičke v skladu s pogoji poslovanja. Od prejemanja novičk se lahko kadarkoli odjaviš.

Prijava

Izpolni spodnja polja in na e-poštni naslov ti bom poslala posnetek preteklega seminarja.

S prijavo se strinjaš, da Erika Plevel, s.p. hranim in obdelujem tvoje podatke ter ti pošiljam novičke v skladu s pogoji poslovanja. Od prejemanja novičk se lahko kadarkoli odjaviš.

Prijava

Če si se našla v opisu spletne družine, te vabim, da izpolniš spodnji obrazec in klikneš na gumb Prijavljam se na spoznavni pogovor.

S prijavo se strinjaš, da Erika Plevel, s.p. hranim in obdelujem tvoje podatke ter ti pošiljam novičke v skladu s pogoji poslovanja. Od prejemanja novičk se lahko kadarkoli odjaviš.

Brezplačen vodnik

Sta ti ali tvoj otrok visoko senzitivna?

Naloži si praktičen vodnik z vprašalnikom, ki ti bo pomagal ugotoviti, če sta ti ali tvoj otrok visoko senzitivna ter ti pojasnil pet razlogov, zakaj je to pomembno vedeti.