Nova majica in stara težka čustva, ki so dobila svoj prostor
Grrr … še ena nova majica, ki bo obležala v predalu in je nikoli več ne bo oblekla! Ponavadi to že kar dobro prenesem in najmlajši hčerki pač dovolim, da izbere nekaj drugega. Tokrat pa ni šlo – bruhnilo je iz mene, kako da ji ta majica ni v redu, saj jo je vendar pomerila pred nakupom, naj vendar malo potrpi in da ni tako grozno. Težki in brezvezni očitki, za katere sem točno vedela, da niso na mestu že v trenutku, ko so prihajali iz mene. “Dajmo si dovoliti svoje občutke in vsaj kdaj povabimo vanje tudi druge. Veliko lažje je, če nam drugi pomaga nositi del teže in drži prostor. Potem precej lažje damo to tudi svojemu otroku.” Prejšnji dan smo s hčerkami namreč kupile nekaj novih oblačil in vesela sem bila, da je tudi najmlajša našla nekaj stvari zase, ker imam občutek, da ves čas nosi samo ene pajkice in ozek nabor majic. Vse drugo jo moti, tišči, je pretesno ali preveč ohlapno – če imaš podobne izkušnje s svojim otrokom, potem veš, kako to izgleda. En kup lepih oblačil obleži v predalu in čaka na boljše čase ali druge lastnike. A tokrat sem zelo hitro začutila, kaj me je tako iztirilo. Majica je bila le sprožilec težkih čustev, ki so se tisto jutro nabirala v meni. Prejšnji večer sem dobila neko sporočilo, ki je v meni prebudilo zelo težke občutke in me prizadelo. Takoj ko sem se zjutraj zbudila, so občutki prišli na plano in moja razdražljivost je bila kot vžigalica, ki se je prižgala ob vsakem najmanjšem plamenčku. Za potrpežljivost in umirjenost ni bilo prostora. Opazila sem, kaj se v meni dogaja in komaj čakala, da mož in hčerke odidejo od doma, da ostanem sama in v miru pogledam v to, kar je vrelo v meni. Nekaj časa sem sedela s težkimi občutki, saj sem vedela, da trenutno nisem zmožna za kakšno produktivno delo. Vzela sem dnevnik in vanj zapisovala občutke in misli, ki so se pletli v meni. Mož je ob odhodu od doma začutil mojo nastrojenost in me s poti v službo poklical. Sprva mu niti nisem imela namena povedati za ves vihar, ki se odvija v meni. A izkušnje v zadnjem času so me prepričale, da mi ranljivo izražanje v odnosu z njim prinese veliko olajšanje. Povedala sem mu, kaj me muči, kaj čutim in česa nočem čutiti. Presenečena sem bila, kako mi je dal dovoljenje in naredil prostor, da sem začutila tudi tisto, kar sicer nisem želela. Kljub vsemu znanju in izkušnjam s čutenjem, ki jih imam, mi je prav njegova sočutna prisotnost pomagala, da sem še bolj prišla v stik s svojimi čustvi. Včasih pač sami ne zmoremo. Dovolila sem si, da je brbotalo in odmevalo v meni še nekaj dni. Zelo dobro vem, da rešitve v takih situacijah ne moreš izsiliti, da moraš en del prečutiti, da pride jasnost in odgovor ter neko olajšanje. Začutila sem stare rane, ki so se prebudile in me vabile v stare vzorce reagiranja. Danes zjutraj pa sem zbrala pogum in svoje težke občutke ranljivo izrazila osebi, ki jih je v meni sprožila. Bil je totalen korak iz cone udobja, a vedela sem, da tokrat želim narediti drugače. Nisem se želela zapreti vase in kuhati zamere. Poleg tega mi je tudi najin odnos zelo pomemben in verjela sem, da nama bo ta situacija pomagala narediti še korak bliže druga drugi in sami sebi. Iskreno in ranljivo sva se pogovorili, malo pojokali, se opravičili in na novo povezali. Še vedno ostaja nekaj težkih občutkov pri obeh, a dali sva si prostor za vso zmedo, meglo in viharje v nama. Včasih je tako malo potrebno, da v odnosih naredimo nekaj drugače, a hkrati se zdi tako težko, kot bi premikali gromozanske skale. Dajmo si dovoliti svoje občutke in vsaj kdaj povabimo vanje tudi druge. Veliko lažje je, če nam drugi pomaga nositi del teže in drži prostor. Potem precej lažje damo to tudi svojemu otroku. Če čutiš, da v tebi divjajo čustveni viharji, ki jih ne moreš z nikomer deliti in če potrebuješ prostor, razumevanje in sočutno podporo pri tem, ti morda lahko pomagam. Napiši mi #prostor v e-mail sporočilo in se ti javim, da se pogovoriva več. Razigran in prijeten zaključek šole ter sproščene počitnice želim tebi in tvoji družini! Topel objem,Erika
