Navdihujoči zapisi

Vabim te k branju mojih razmišljanj. Če želiš, lahko s pomočjo spodnjih kategorij poiščeš teme, ki te posebej zanimajo ali uporabiš iskalnik.

Navdihujoči

zapisi

Vabim te k branju mojih razmišljanj. Če želiš, lahko s pomočjo spodnjih kategorij poiščeš teme, ki te posebej zanimajo ali uporabiš iskalnik.

Čudež z urgence

Kaj natančno se je tistega večera zares dogajalo v glavici naše triletnice verjetno ne bom nikoli vedela. Se je triletni otrok res sposoben tako prepričljivo pretvarjati, da se je poškodoval? Nisem bila jezna, prej sem začutila neko globoko spoštovanje do njenega notranjega sveta. Neke zimske srede zvečer sem pospravljala po večerji, mož pa je bil s hčerkami v zgornji kopalnici, kjer so se pripravljali za spanje. Oba z možem sva bila bolj slabega počutja, zato tudi nisem šla na jogo. Ko sem prišla v kopalnico, je najmlajša hčerka močno jokala, mož pa mi je razložil, da je s svojo zobno krtačko praskala po tleh in ko jo je večkrat opozoril, naj neha in ni ubogala, jo je prijel za roke in dvignil s tal.Naša takrat triletnica je še vedno glasno tulila in ponavljala: “Roka me boli, roka me boli…” Desna roka ji je visela ob telesu, kot da ne bi bila njena in ko sem jo vprašala, kje jo boli, je kazala predel okoli komolca. Rekla je, da je ne more nič premakniti. Nisem mogla verjeti, da bi se lahko kakorkoli poškodovala, saj sem verjela možu, da ni bil grob in čakala na hčerkin gib, ki bi nakazoval, da le pretirava in da je rokica normalno gibljiva. Še vedno je jokala, zato sem jo odnesla v posteljo in spet upala, da se bo umirila in bom videla, da z rokico ni tako hudo. Pa kar ni in ni nehala jokati. Počasi sem se sprijaznila, da bo treba nekaj ukreniti. Mož je prestrašeni in zaskrbljeni starejši sestrici dal spat in prišel v dnevno sobo, kjer sem sedela z najmlajšo hčerko in razmišljala, kaj naj naredim. Jo morava res peljeti na urgenco? Urgence me je bilo res groza, saj v vseh letih, kar imam otroke, k sreči še ni bilo potrebe, da bi jo obiskali s katero od hčerk. Tako sva sedela z možem na kavču s hčerko v naročju in kovala načrt, kaj bova naredila. Pomislila sem, da jo bom morala sama odpeljati na urgenco, da bo mož medtem pazil starejši hčerki, a sem mu bila hvaležna, ko je predlagal, da greva skupaj in pokliče taščo, da medtem pride k spečima hčerkama. Pazljivo sem preoblekla hčerko iz pižame in ji imobilizirala rokico z rutico, na kateri sta bili junakinji iz risanke Elsa in Anna. Še vedno je ob vsakem premiku ali dotiku rokice zatarnala, a ni več jokala. Bilo je obdobje, ko je bilo zunaj precej ledeno in so poročali, da je veliko zlomov, tako sva predvidevala, da se obisk urgence lahko razvleče na celo noč, zato smo s sabo vzeli tudi nekaj prigrizkov in knjigico za hčerko. Sproščeno in sprijaznjeni s situacijo smo se odpeljali proti Ljubljani, vedoč, da stvar vendar ni tako resna, da bi se nam zelo mudilo ali bi bilo resno ogroženo hčerkino zdravje. Hčerka je bila v avtu dobre volje in je vso pot veselo čebljala, očarana, kako je zunaj tema in je vse črno. Z možem sva se kar malo spogledovala zaradi spremembe vremena. Prispeli smo na urgenco in se nekako orientirali ter poiskali sprejemno okence. Sestra na okencu je takoj vzkliknila: “Aja, ste jo vrteli za roke, pa ji je verjetno rokica malo skočila iz sklepa? Ja, to se zelo pogosto zgodi. Jo bodo samo malo potegnili za roko in bo v redu.” Pomirjeni, da verjetno mavec ne bo potreben, smo se usedli v čakalnico in sproščeno čakali, da pridemo na vrsto. Hčerka je bila ves čas dobre volje in radovedno opazovala, kaj se dogaja okoli nje. Presenetljivo hitro smo bili poklicani in v sobi nas je pričakalo izredno prijazno osebje, ki je ogovarjalo hčerko. Mlad zdravnik je potipal in pregledal rokico ter nas poslal pred sobo za rentgen. Tudi tu so bili zelo prijazni in hitro je bila rokica poslikana. Vrnili smo se nazaj v čakalnico pred prvo sobo in spet čakali, da nas pokličejo. Ko smo bili na vrsti, je zdravnik povedal, da je z rokico vse v redu oziroma, da ni nič zlomljena. Svetoval je počitek in hlajenje z ledom, hčerka pa je za domov dobila še brizgo in balon iz napihnjene rokavice, kar ji je bilo zelo všeč. Ko smo olajšano stopili nazaj v čakalnico, midva z možem še malo v šoku, da ni čisto nič narobe, sem hčerki želela nazaj zavezato roko z rutico, saj ji je prej to zelo dobro delo. Rekla je, da je ne boli več in sem ji lahko normalno oblekla nazaj bundo. Pomirjeni smo se odpeljali proti domu, z možem pa sva se večkrat med potjo spogledala v smislu: “Kaj za vraga se je danes pravzaprav zgodilo?” Doma je šla hčerka normalno spat, rokica pa je v bistvu ni več bolela. Naslednji dan ni šla v vrtec, ampak ni hotela kaj dosti počivati, pa tudi hladiti rokice ni bilo treba, sa jo je že normalno uporabljala, kot da ne bi bili prejšnji dan zaradi te rokice na urgenci. Z možem sva se še večkrat naslednje dni spraševala, kaj se je pravzaprav zgodilo, kako se je rokica kar naenkrat tako čudežno pozdravila in ali je možno, da je naša triletnica tako premetena, da je vse skupaj malo “zablefirala”. Je bilo možno, da je tako zamerila možu, ker jo je malo bolj močno prijel in dvignil, da se mu je na tak način maščevala? Je le potrebovala kakšno urico, ko sva bila oba z možem povsem ob njej in njena, ko ima najino polno pozornost, kar se ji kot tretjerojeni seveda ne zgodi pogosto? Vsa ta vprašanja mi še nekaj časa niso dala miru, potem pa sem se počasi sprijaznila, da teh odgovorov ne bom nikoli dobila in da bo ta večer verjetno za vedno ostal rahlo zavit v skrivnost, po drugi strani pa smo vsi udeleženi doživeli urgenco v zelo pozitivni luči, kar je meni pomagalo vsaj malo pregnati strah, ki sem ga imela prej v sebi. Morda sem delen odgovor dobila kakšen mesec kasneje, ko sem med prepirom slišala našo najmlajšo zagroziti eni od sestric: “Če ne boš nehala, bom začela spet tako

Preberi več »

Čustveni viharji na dopustu

Končno je tu dopust, ki smo ga tako dolgo čakali, a namesto umirjenega in sproščenega počitniškega vzdušja se soočimo z nenehnimi prepiri, jezo, žalostjo, ljubosumjem … Iz otrok, včasih pa tudi iz staršev, butnejo vsa čustva, za katera v vsakdanu ni bilo časa.  Med lanskimi jesenskimi počitnicami smo šli z družino v toplice. Vsakič znova me preseneti, kako neverjetno se punce veselijo naših skupnih dopustov, kamorkoli že gremo in kljub temu, da jim že krajše vožnje z avtom povzročajo nelagodje in slabost. Do zadnjega odštevajo dneve in ure do odhoda in pripravljajo stvari, ki jih bodo vzele s sabo. Včasih to pričakovanje težko delim z njimi, ker vem, da mene pred odhodom čaka še velik podvig – premisliti, kaj potrebujemo s sabo ter to tudi čimbolj učinkovito in pravočasno spakirati. Kljub temu, da sem se v zadnjih letih v tem kar dobro zorganizirala in vsakič pripravim tabelo v excelu, kjer je našteto vse, kar naj bi vzeli s sabo, me to še vedno mori in vsakič znova bijem boj s časom. Tokrat smo šli v hotel, kar je pomenilo, da je kar dobršen del stvari, kot je hrana in vse povezano s pripravo hrane, odpadel in lahko rečem, da sem kar pravočasno vse spakirala. Končno smo se odpravili in punce so vse vznemirjene še nekajkrat vprašale: “A zdaj res gremo?” Mož po napornem delovnem tednu, jaz po napornem pakiranju in otroci po koncu šole in vrtca smo olajšano zadihali, se sprostili in se podali prijetnim skupnim dnevom naproti. Človek bi pomislil, da bo to eno samo harmonično druženje, brez večjih čustvenih izpadov, saj smo vendar skupaj, imamo čas drug za drugega, smo sproščeni, ni kuhanja, pomivanja in pospravljanja, torej sva se tudi z možem lahko res posvetila puncam. Pa ni bilo čisto tako. Vsaj prvi dan ali dva so bili razni čustveni izpadi zelo pogosti. Lahko bi zavpila: “Pa kaj za vraga vam manjka? A nismo končno na dopustu? Kaj zdaj sitnarite? A lahko končno uživamo?” A po nekajletnih izkušnjah z našimi puncami in mnogih prebranih knjigah zdaj že vem ali vsaj dokaj hitro dojamem, da vsa čustva še veliko močneje privrejo na plan, ko se počutijo varne, ko smo vsi bolj sproščeni in tudi midva z možem bolj dostopna. Ko se jim zdi, da je več časa in prostora tudi za najbolj skrita čustva in probleme, ki v vsakdanu ne pridejo ven. Tako se zdi, da jih najmanjša stvar razjezi, užalosti, ves čas se vsaj eni od hčera dogaja nekakšna krivica glede na ostale sestrice ipd. Pred nekaj leti bi me to večkrat na dan vrglo s tira, prepustila bi se svojim čustvom, obupu in norela ter jokala skupaj z njimi. A izkušnje so me naučile, da to pač ne pomaga. Ne le, da ne pomaga, punce prestraši in položaj še poslabša. Ko vidijo, da jaz izgubim kontrolo nad svojimi čustvi, nas vse zajame en velik čustveni vihar, od katerega se še dolgo ne opomoremo. Tokrat pa sem opazila, da sem v večini primerov lahko svoja čustva bolj kontrolirala, nisem jemala njihovih čustvenih neviht osebno, ampak skušala pogledati za njihovo jezo, žalost, bolečino, skušala uganiti, kaj se jim v resnici dogaja, kaj je lahko vzrok njihovim čustvom. Tako mi je pogosto uspelo ubesediti njihova čustva ter zdržati dejstvo, da jim je težko. Uf, samo zdržati in nič narediti – to je v bistvu najteže. A včasih se pač ne da narediti nič drugega, kot priznati, da jim je težko, in dovoliti, da so žalostne, jezne, užaljene, razočarane, ljubosumne, zaspane, lačne, … Pogosto že to prav čarobno deluje. Ne pomiri občutkov v hipu, vsekakor pa veliko hitreje, kot če bi jih hotela prepričati, da njihova čustva (zame) nimajo pametnega razloga. Seveda mi še vedno ne uspe vsakič, pa sem tudi s tem bolj pomirjena. Pač nisem popolna. Če ga polomim, se skušam pogovoriti, opravičiti. In ko mi je res težko, se umaknem in le diham, diham, diham… Se spomnim, da potrebujejo izraziti svoja čustva, da jim moram to dovoliti, da zaradi tega ni nič narobe z mano kot mamo in da nam gre pravzaprav kar dobro. Obenem pa tudi opazujem, kaj se ob njihovih občutkih dogaja v meni. Ker pogosto me njihovo izražanje občutkov vznemiri ravno zaradi občutkov, ki jih sproži v meni. Žal pa mi je ta empatičen način odzivanja še vedno precej tuj in še vedno mi čisto avtomatsko priletijo iz ust fraze: “Ali mora biti res vedno vse po tvoje? A se lahko umiriš? A lahko nehaš tako vpiti? Kaj spet kompliciraš?” To pade ven iz mene brez posebnega truda. Veliko več energije moram vložiti v empatične besede, ki sporočajo: “Težko ti je, ko vidiš, da je tvoja sestrica vedno hitrejša od tebe. Tudi ti bi bila rada najhitrejša.” ali “Zdi se ti, da tvojima sestricama z atijem nameniva več pozornosti in da tebe nihče ne mara.” Otrok olajšano prikima in med nama se splete neka skrita nitka, za katero se za hip zdi, da lahko reši vse probleme, da sva skupaj kljub bolečini nepremagljiva. Pa vaši dopusti z otroki? So tudi tako čustveno obarvani? Katera čustva najpogosteje pridejo na dan? Topel objem,Erika

Preberi več »

Kako vzgajati visoko občutljivega otroka?

Vzgajati visoko občutljivega otroka je posebna naloga, ki ponavadi zahteva od starša še več spretnosti in notranje stabilnosti kot pri povprečno občutljivih otrocih. Po drugi strani pa prinaša tudi veliko lepega, dragocenega, saj ob pravi vzgoji z njimi lahko dobimo zelo zanimive sopotnike za celo življenje, ki nam pomagajo videti svet v veliko različnih niansah ter večjih globinah kot bi jih sicer. Prav tako pa se zaradi njih bolj zavedamo sebe, svojih šibkosti in občutkov, kar nas “prisili”, da spreminjamo stare vzorce, ki nam ne služijo več. Starši visoko občutljivih otrok se pogosto počutimo nemočne, utrujene, nesposobne, saj se zdi, da ti otroci od nas zahtevajo preveč in da nikoli ni dovolj. Če smo poleg tega še sami visoko občutljivi, je naloga toliko težja, posebej če svoje visoke občutljivosti še nismo dovolj spoznali in je sprejeli. Spodnji nasveti lahko veljajo za vse otroke, vendar so še posebno pomembni za visoko občutljive, saj ima pri njih vzgoja in odnos s starši še posebno pomemben vpliv na to, kako se bodo razvili, kako se bodo počutili v svoji koži ter kako bodo uspeli pozneje v življenju. Kaj nam torej lahko pomaga? 1. Sprejmite otroka takega, kot je Za visoko občutljivega otroka je zelo pomembno, da se vsaj doma čuti sprejetega in razumljenega. Varna navezanost na vsaj enega odraslega je za visoko občutljivega otroka še veliko bolj pomembna kot za povprečno občutljivega, saj pomanjkanje občutka varnosti pri občutljivih pusti veliko večje posledice in rane v odrasli dobi, kot to velja za druge ljudi. Zato je zelo pomembno, da tudi, če kot starši nismo visoko občutljivi, čimbolj spoznamo značilnosti visoko občutljivih ter otrokove probleme, strahove in skrbi vzamemo resno, ga skušamo razumeti ter mu pomagati. Če ga prepričujemo, da preveč komplicira, da ni tako hudo, kot se zdi njemu, ga to spravlja še v večjo stisko. Tega ne dela nalašč, saj ne more in ne zna drugače. Pomaga tudi, če starši vidimo visoko občutljivost kot dar, torej vse dragocene plati našega otroka, ki jih nato znamo otroku pokazati in v njih skupaj z njim uživati. 2. Dobro poskrbite zase Visoko občutljivi otroci zelo dobro zaznavajo čustveno stanje svojih staršev, zato je toliko bolj pomembno, da starši znamo obvladati svoja čustva ter dobro poskrbeti zase. To vključuje dobro poznavanje ter upoštevanje svojih potreb in želja, postavljanje svojih meja ter skrb zase v najširšem smislu (psihično, fizično, čustveno, duhovno,…). Biti moramo miren pristan za otroka, znati umiriti sebe ter razmejiti med svojimi in otrokovimi čustvi (ne se preveč identificirati z njimi). Če opazimo, da nas otrokova čustva ali obnašanje pogosto spravijo s tira in se težko obvladamo, je pomembno, da si najdemo pomoč in podporo pri drugem odraslem ali v obliki terapije. Starševa notranja stabilnost je posebej pomembna v trenutkih otrokovih močnih čustev oziroma čustvenih izbruhov, ko se otrok težko umiri, če čuti, da starš ne obvladuje svojih čustev ali če otrokova čustva povzročijo burno čustveno reakcijo pri staršu. 3. Dober odnos in povezanost Dobra povezanost, stik z visoko občutljivim otrokom nam omogoča, da ga dobro spoznamo ter mu lahko pomagamo in ga podpiramo, kjer je to potrebno. Prav tako se bo otrok zaradi bližine z nami počutil varnega, sprejetega in razumljenega, zato bo bolj pripravljen sodelovati z nami, tudi ko mu ne bo do tega, ter nam bo zaupal, ko mu bo težko in bo potreboval našo pomoč. Pri gradnji dobrega odnosa z otrokom Jesper Juul omenja štiri ključne vrednote: Starši imamo radi svoje otroke in pogosto se nam zdi, da naši otroci to vedo, tudi če jim tega ne povemo – saj vendar vsak dan na različne načine skrbimo zanje. Žal to zavedanje ne drži vedno, zato jim je treba prisluhniti ter najti načine, da jim pokažemo, kako čutimo do njih, tako da bodo to res čutili, kar lahko pomeni za enega otroka skupno ustvarjanje, za drugega objem, za tretjega pa skupno igranje košarke. 4. Nežna disciplina in empatično vodenje Visoko občutljivi otroci so večinoma zelo samokritični, zato se moramo starši pri vzgoji čimbolj izogibati kritiziranju, obsojanju, sramotenju, kaznovanju, saj jih to prizadene še veliko bolj kot povprečno občutljive otroke. Na močna čustva se odzovimo empatično, skušajmo opaziti in poimenovati, kaj se dogaja, kaj čutijo ter se z njimi o tem veliko pogovarjati. Pomembna je tudi dobra vnaprejšnja priprava na problematične situacije in spremembe (kjer je to možno), da približno vedo, kaj lahko pričakujejo ter se počutijo bolj varne. Potrebujejo občutek kontrole, torej jim zelo pomaga, če imajo čim pogosteje možnost izbire in odločanja. Nežna disciplina pa v tem primeru ne pomeni permisivne vzgoje, saj visoko občutljivi otroci tudi potrebujejo postavljanje mej, kar je včasih še posebej težek izziv zaradi njihovega avtonomnega značaja. 5. Pridobivanje in spodbujanje spretnosti Ko sprejmemo otroka takega, kot je, lahko realno ugotovimo njegove šibke točke, stresorje, ki so največji izziv za otroka ter kakšno okolje, pogoje, orodja potrebuje otrok, da bo najbolje uspeval. Tako lahko poiščemo načine, kako se izogniti ali prilagoditi situaciji, ki je za otroka še posebej stresna. Pogosto pa se je treba s situacijo tudi soočiti ter po malih korakih skupaj z otrokom iti skozi, z nežno spodbudo. Ker se ti otroci kmalu zavedo, da so drugačni in se primerjajo z drugimi, jim to lahko pomembno vpliva na samopodobo, zato je zelo pomembno spodbujati samostojnost in samozavest na čimveč različnih področjih, da si zgradijo zdravo samospoštovanje. To vključuje predvsem njihova “močna” področja – dejavnosti, ki so jim še posebno blizu, – pa tudi tista, za katera se zdi, da jim ne ustrezajo. Torej je dobro, da jih izpostavimo čimveč različnim izkušnjam, a pod pogoji, v katerih se bodo počutili še dovolj varne. Včasih potrebujejo tudi pomoč pri navezovanju prijateljstev, kjer jim lahko pomagamo tako, da jih povežemo s podobnimi otroci ter spodbujamo druženje. Njihova perfekcionistična narava zahteva, da so pogosto zelo organizirani, vendar pa to ni nujno povezano. Če imate občutek, da se vaš otrok ne zna dobro organizirati, bega od ene dejavnosti k drugi, ne pospravlja za sabo in podobno, je dobro pomagati mu osvojiti tudi to veščino, saj mu organizirano okolje prinaša več

Preberi več »

Kaj pomeni biti visoko občutljiv?

Biti visoko občutljiv lahko pomeni, da:
– ste občutljivi na hrup, močne luči ali vonje, ne prenesete določenih materialov (npr. volne) na svoji koži ali vas motijo etikete na oblačilih,
– vas stvari hitro vznemirijo, razjezijo, hitro in burno čustveno reagirate,
– ste zelo redoljubni, natančni in dosledno sledite pravilom,
– veliko in globoko razmišljate,
– ste zelo empatični, se vas zelo dotakne trpljenje drugih ljudi in živali, pa tudi na splošno problemi okoli vas in v svetu,
– imate radi samoto in tišino ter se izogibate velikim skupinam ljudi in bučnim zabavam,
– ste ustvarjalni, uživate v lepi glasbi, sliki ali drugi umetnini,
– opazite podrobnosti pri drugih ljudeh ali v okolju, ki jih večina ljudi ne vidi,
– ste občutljivi na bolečino,
– ne marate sprememb,
– vam drugi pogosto rečejo, da ste preveč občutljivi, plašni, zadržani.

Preberi več »

Prijava

Prosim izpolni spodnja polja in v čim krajšem času te bom kontaktirala, da se dogovoriva za termin pogovora.

S prijavo se strinjaš, da Erika Plevel, s.p. hranim in obdelujem tvoje podatke ter ti pošiljam novičke v skladu s pogoji poslovanja. Od prejemanja novičk se lahko kadarkoli odjaviš.

Prijava

Po prijavi boš na e-mail prejela podatke za plačilo in nadaljnja navodila za svetovalni pogovor.

S prijavo se strinjaš, da Erika Plevel, s.p. hranim in obdelujem tvoje podatke ter ti pošiljam novičke v skladu s pogoji poslovanja. Od prejemanja novičk se lahko kadarkoli odjaviš.

Prijava

Izpolni spodnje podatke in si naloži praktičen vodnik z vprašalnikom, ki ti bo pomagal ugotoviti, če sta ti ali tvoj otrok visoko senzitivna ter ti pojasnil pet razlogov, zakaj je to pomembno vedeti.

S prijavo se strinjaš, da Erika Plevel, s.p. hranim in obdelujem tvoje podatke ter ti pošiljam novičke v skladu s pogoji poslovanja. Od prejemanja novičk se lahko kadarkoli odjaviš.

Prijava

Po prijavi boš na e-mail naslov prejela potrditveno sporočilo z dostopom do brezplačnega seminarja.

S prijavo se strinjaš, da Erika Plevel, s.p. hranim in obdelujem tvoje podatke ter ti pošiljam novičke v skladu s pogoji poslovanja. Od prejemanja novičk se lahko kadarkoli odjaviš.

Prijava

Po prijavi boš dobila povezavo do spletne učilnice na moji spletni strani, kjer se registriraš z uporabniškim imenom in geslom ter takoj dobiš dostop do spletnega seminarja. Prav tako boš povezavo za dostop prejela tudi v potrditvenem sporočilu na tvoj e-mail naslov.

S prijavo se strinjaš, da Erika Plevel, s.p. hranim in obdelujem tvoje podatke ter ti pošiljam novičke v skladu s pogoji poslovanja. Od prejemanja novičk se lahko kadarkoli odjaviš.

Prijava

Po prijavi boš na e-mail naslov prejela potrditveno sporočilo z nadaljnjimi navodili in podatki za plačilo delavnice. V sporočilu bo tudi povezava na koledar s termini, kjer si lahko rezerviraš čas za srečanje.

S prijavo se strinjaš, da Erika Plevel, s.p. hranim in obdelujem tvoje podatke ter ti pošiljam novičke v skladu s pogoji poslovanja. Od prejemanja novičk se lahko kadarkoli odjaviš.

Prijava

Izpolni spodnja polja in na e-poštni naslov ti bom poslala posnetek preteklega seminarja.

S prijavo se strinjaš, da Erika Plevel, s.p. hranim in obdelujem tvoje podatke ter ti pošiljam novičke v skladu s pogoji poslovanja. Od prejemanja novičk se lahko kadarkoli odjaviš.

Prijava

Če si se našla v opisu spletne družine, te vabim, da izpolniš spodnji obrazec in klikneš na gumb Prijavljam se na spoznavni pogovor.

S prijavo se strinjaš, da Erika Plevel, s.p. hranim in obdelujem tvoje podatke ter ti pošiljam novičke v skladu s pogoji poslovanja. Od prejemanja novičk se lahko kadarkoli odjaviš.

Brezplačen vodnik

Sta ti ali tvoj otrok visoko senzitivna?

Naloži si praktičen vodnik z vprašalnikom, ki ti bo pomagal ugotoviti, če sta ti ali tvoj otrok visoko senzitivna ter ti pojasnil pet razlogov, zakaj je to pomembno vedeti.