Čudež z urgence
Kaj natančno se je tistega večera zares dogajalo v glavici naše triletnice verjetno ne bom nikoli vedela. Se je triletni otrok res sposoben tako prepričljivo pretvarjati, da se je poškodoval? Nisem bila jezna, prej sem začutila neko globoko spoštovanje do njenega notranjega sveta. Neke zimske srede zvečer sem pospravljala po večerji, mož pa je bil s hčerkami v zgornji kopalnici, kjer so se pripravljali za spanje. Oba z možem sva bila bolj slabega počutja, zato tudi nisem šla na jogo. Ko sem prišla v kopalnico, je najmlajša hčerka močno jokala, mož pa mi je razložil, da je s svojo zobno krtačko praskala po tleh in ko jo je večkrat opozoril, naj neha in ni ubogala, jo je prijel za roke in dvignil s tal.Naša takrat triletnica je še vedno glasno tulila in ponavljala: “Roka me boli, roka me boli…” Desna roka ji je visela ob telesu, kot da ne bi bila njena in ko sem jo vprašala, kje jo boli, je kazala predel okoli komolca. Rekla je, da je ne more nič premakniti. Nisem mogla verjeti, da bi se lahko kakorkoli poškodovala, saj sem verjela možu, da ni bil grob in čakala na hčerkin gib, ki bi nakazoval, da le pretirava in da je rokica normalno gibljiva. Še vedno je jokala, zato sem jo odnesla v posteljo in spet upala, da se bo umirila in bom videla, da z rokico ni tako hudo. Pa kar ni in ni nehala jokati. Počasi sem se sprijaznila, da bo treba nekaj ukreniti. Mož je prestrašeni in zaskrbljeni starejši sestrici dal spat in prišel v dnevno sobo, kjer sem sedela z najmlajšo hčerko in razmišljala, kaj naj naredim. Jo morava res peljeti na urgenco? Urgence me je bilo res groza, saj v vseh letih, kar imam otroke, k sreči še ni bilo potrebe, da bi jo obiskali s katero od hčerk. Tako sva sedela z možem na kavču s hčerko v naročju in kovala načrt, kaj bova naredila. Pomislila sem, da jo bom morala sama odpeljati na urgenco, da bo mož medtem pazil starejši hčerki, a sem mu bila hvaležna, ko je predlagal, da greva skupaj in pokliče taščo, da medtem pride k spečima hčerkama. Pazljivo sem preoblekla hčerko iz pižame in ji imobilizirala rokico z rutico, na kateri sta bili junakinji iz risanke Elsa in Anna. Še vedno je ob vsakem premiku ali dotiku rokice zatarnala, a ni več jokala. Bilo je obdobje, ko je bilo zunaj precej ledeno in so poročali, da je veliko zlomov, tako sva predvidevala, da se obisk urgence lahko razvleče na celo noč, zato smo s sabo vzeli tudi nekaj prigrizkov in knjigico za hčerko. Sproščeno in sprijaznjeni s situacijo smo se odpeljali proti Ljubljani, vedoč, da stvar vendar ni tako resna, da bi se nam zelo mudilo ali bi bilo resno ogroženo hčerkino zdravje. Hčerka je bila v avtu dobre volje in je vso pot veselo čebljala, očarana, kako je zunaj tema in je vse črno. Z možem sva se kar malo spogledovala zaradi spremembe vremena. Prispeli smo na urgenco in se nekako orientirali ter poiskali sprejemno okence. Sestra na okencu je takoj vzkliknila: “Aja, ste jo vrteli za roke, pa ji je verjetno rokica malo skočila iz sklepa? Ja, to se zelo pogosto zgodi. Jo bodo samo malo potegnili za roko in bo v redu.” Pomirjeni, da verjetno mavec ne bo potreben, smo se usedli v čakalnico in sproščeno čakali, da pridemo na vrsto. Hčerka je bila ves čas dobre volje in radovedno opazovala, kaj se dogaja okoli nje. Presenetljivo hitro smo bili poklicani in v sobi nas je pričakalo izredno prijazno osebje, ki je ogovarjalo hčerko. Mlad zdravnik je potipal in pregledal rokico ter nas poslal pred sobo za rentgen. Tudi tu so bili zelo prijazni in hitro je bila rokica poslikana. Vrnili smo se nazaj v čakalnico pred prvo sobo in spet čakali, da nas pokličejo. Ko smo bili na vrsti, je zdravnik povedal, da je z rokico vse v redu oziroma, da ni nič zlomljena. Svetoval je počitek in hlajenje z ledom, hčerka pa je za domov dobila še brizgo in balon iz napihnjene rokavice, kar ji je bilo zelo všeč. Ko smo olajšano stopili nazaj v čakalnico, midva z možem še malo v šoku, da ni čisto nič narobe, sem hčerki želela nazaj zavezato roko z rutico, saj ji je prej to zelo dobro delo. Rekla je, da je ne boli več in sem ji lahko normalno oblekla nazaj bundo. Pomirjeni smo se odpeljali proti domu, z možem pa sva se večkrat med potjo spogledala v smislu: “Kaj za vraga se je danes pravzaprav zgodilo?” Doma je šla hčerka normalno spat, rokica pa je v bistvu ni več bolela. Naslednji dan ni šla v vrtec, ampak ni hotela kaj dosti počivati, pa tudi hladiti rokice ni bilo treba, sa jo je že normalno uporabljala, kot da ne bi bili prejšnji dan zaradi te rokice na urgenci. Z možem sva se še večkrat naslednje dni spraševala, kaj se je pravzaprav zgodilo, kako se je rokica kar naenkrat tako čudežno pozdravila in ali je možno, da je naša triletnica tako premetena, da je vse skupaj malo “zablefirala”. Je bilo možno, da je tako zamerila možu, ker jo je malo bolj močno prijel in dvignil, da se mu je na tak način maščevala? Je le potrebovala kakšno urico, ko sva bila oba z možem povsem ob njej in njena, ko ima najino polno pozornost, kar se ji kot tretjerojeni seveda ne zgodi pogosto? Vsa ta vprašanja mi še nekaj časa niso dala miru, potem pa sem se počasi sprijaznila, da teh odgovorov ne bom nikoli dobila in da bo ta večer verjetno za vedno ostal rahlo zavit v skrivnost, po drugi strani pa smo vsi udeleženi doživeli urgenco v zelo pozitivni luči, kar je meni pomagalo vsaj malo pregnati strah, ki sem ga imela prej v sebi. Morda sem delen odgovor dobila kakšen mesec kasneje, ko sem med prepirom slišala našo najmlajšo zagroziti eni od sestric: “Če ne boš nehala, bom začela spet tako
