Vabljeni k branju prvega izmed Visoko občutljivih intervjujev, kot sem poimenovala intevjuje, ki jih bom v naslednjih mesecih pripravljala z ljudmi, za katere mislim, da so iz različnih razlogov dragoceni in zanimivi za bralce Regratove lučke. Za prvi intevju sem povabila Alenko Rebula, ki sem jo osebno spoznala pred 11 leti, ko smo se s prijateljicami začele srečevati v skupini Blagornice po navdihu njene knjige Blagor ženskam. Knjigo smo po odlomkih skupaj brale in delale po njej vaje za osebnostno rast Na svoji zemlji. Z Alenko smo se nekajkrat tudi osebno srečale, kar nas je vsakič zelo obogatilo in spodbudilo na naših poteh. Skupina mi je bila v veliko podporo in navdih pri odkrivanju sebe kot ženske, mame in žene. Alenka Rebula je zamejska pisateljica in psihologinja. Njene knjige Blagor ženskam, Globine, ki so nas rodile, Sto obrazov notranje moči so mnogim velik navdih in zakladnica modrosti pri negovanju in krepitvi notranje moči. V zadnjih desetih letih sodeluje z Josipo Prebeg, avtorico metode Vera vase, ki jo Alenka zdaj širi. Skupaj sta napisali knjigo Vera vase in vodita delavnice ter pišeta spletno stran. Vem, da Alenkino ustvarjanje spremljate tudi mnogi od bralcev Regratove lučke in tudi meni so njeni zapisi na spletni strani vedno znova v veliko spodbudo, da še naprej raziskujem sebe. Zato sem jo prosila za pogovor, v katerem sva se dotaknili tudi visoke občutljivosti. Draga Alenka, hvala, ker si se odzvala na moje povabilo za pogovor. Ko sem se pripravljala na najin pogovor, sem po dolgem času spet prelistala tvojo knjigo Blagor ženskam, ki sem jo pred leti res dodobra naštudirala in mi je odprla mnogo novih področij v povezavi z ženskostjo. Nekaj časa sem tudi delala vaje Na svoji zemlji, ki so navedene v knjigi in si jih sestavila na podlagi svojih izkušenj. Mnogi odlomki so me spet nagovorili in obljubila sem si, da jo v kratkem spet preberem in se morda spet lotim vaj. V čem so te vaje posebne in zakaj so po tvojem mnenju tako učinkovite? Vaje nas naučijo, da si vsak dan vzamemo nekaj časa samo za svoj notranji svet. Tega ženske ne delajo. Običajno so polne skrbi, krivde, pogosto tudi očitkov. Tu pa se nagovarjajo z ljubezijo in zato, da bi naredile kaj dobrega zase, da bi odkrivale svojo moč. Ženske porabijo veliko časa, da premlevajo vedno iste težke misli, se vračajo v preteklost, skušajo spremeniti druge. Nase pozabljajo. Vsakdanje srečanje s seboj v vzdušju sprejetosti in upoštevanosti jim vrača zaupanje vase. Odkrijejo, da imajo nekje zavetje. Kaj se ti zdi najbolj ključno, ko ženska išče sebe, stik s sabo, s svojo ženskostjo? Kako najti ravnovesje med vsemi različnimi področji, za katere tako ženske same kot tudi drugi okoli nas pričakujemo, da jih bomo z lahkoto zmogle (služba, partnerstvo, otroci, hobiji, prijateljice)? Najti stik s sabo pomeni postati pristne. Mama ali uradnica, žena ali vodja, prijateljica ali umetnica, delavka, … karkoli delamo, naj bi nam bilo jasno, kdo smo. Kadar delujem v skladu s svojim značajem, odločitvami, a tudi mejami in posebnostmi, takrat delujem izpolnjeno in obenem mirno. Odkriti, kdo smo, je lahko kar dolgo raziskovanje. Nismo vzgojene zato, da bi bile, kar smo, ampak da bi bile nekaj všečnega, po volji sprotnih avtoritet. Potem imamo na voljo svoje življenje, da odkrijemo svojo naravo in potrebe in postopoma preusmerimo svojo pot. Moram pa dodati, da čisto same ne moremo speljati svoje preobrazbe. Vedno je potreben prispevek sorodnih duš, sopotnic in sopotnikov, dobrih učiteljev življenja, ki vidijo v nas tisto, za kar smo pogosto slepe, pa je tako zelo dragoceno. Z Josipo Prebeg si napisala knjigo Vera vase in skupaj vodita delavnice z istim naslovom. Na teh delavnicah veliko delate tudi na telesu, občutkih, čustvih. Tudi sama imam izkušnjo, da so moje notranje spremembe veliko močnejše in učinkovitejše, če poslušam telo in se posvetim temu, kar čutim. Zakaj je pomembno, da pri osebnostni rasti vključimo tudi telo in pridemo v stik z občutki v njem? Telo ima veliko inteligenco in veliko znanja o tem, kar res doživljamo, je svobodno in privrženo našemu življenju, medtem ko je um zelo odvisen od vcepljenih prepričanj in kulture. Zato je dialog s telesom v veliko pomoč, če hočemo biti zveste sebi. Ni pa preprosto. Ob Josipi, ki o telesu res veliko ve, in je to povezala z vajami za odkrivanje notranje moči, sem postopoma zgradila most med svojim telesom, čustvovanjem in mišljenjem, da zdaj delujem celostno. Poznam veliko ljudi, ki so šli skozi leta terapij brez stika s telesom in ne vidim velikih sprememb. Samo občuteno in z nami res povezano telo lahko nosi naprej naše želje, občuti, kar se nam dogaja, opozarja, kje je meja, sporoča, kdo je na naši strani, s starodavno modrostjo prepoznava možnosti za varno hojo med čermi. V svojem bogatem ustvarjanju pišeš in predavaš tudi o moči občutljivosti. Visoko občutljivi ljudje včasih težko sprejmemo vse značilnosti svoje občutljive narave in pogosto vidimo v tem predvsem nekaj negativnega, neko breme, s katerim moramo živeti. Kako ti vidiš svojo občutljivost in kaj ti je pomagalo, da si jo sprejela? Kaj ti je še vedno izziv in kje vidiš največje darove v povezavi z njo? Pomagalo mi je predvsem to, da sem dojela, kako veliko lahko občutim, dojamem in spoznam prav zato, ker sem tako občutljiva. Vame pride toliko vtisov, da potem, ko jih obdelam, zajamem iz res obsežnega gradiva za ustvarjanje in odločanje v odnosih. A vse je resnično in dragoceno, kar potem vedno ugotovim. Za obdelavo potrebujem čas, največkrat dojamem, kaj sem čutila in doživela šele čez več ur ali celo dni. Zato vsak dan porabim vsaj uro, a pogosto več, da pregledujem vse, kar se je nakopičilo.  Bistveno mi pomaga tudi stik z Josipo, delo na delavnicah in na telesu, vsakdanja hoja do morja, mirno okolje doma. Skratka, občutljivost je po eni strani omejujoča, ker se ji moram prilagoditi, če hočem dobro živeti z njo, po drugi pa me osrečuje. Poznam pa več ljudi, ki jo zavračajo in mislijo, da bodo bolje živeli, če bodo zatirali svojo ranljivost. A spet