Navdihujoči zapisi

Začetek šolskega in vrtčevskega leta – kako podpreti sebe in otroka?

Začelo se je novo šolsko in vrtčevsko leto, ki prinaša nove spremembe. Morda majhne, morda velike, prijetne in neprijetne. Ljudje na splošno ne maramo preveč sprememb, za visoko občutljive ljudi pa so pogosto še bolj naporne in stresne. Naš živčni sistem vsrka veliko več dražljajev, vse vtise globlje in intenzivneje procesiramo, bolj čustveno reagiramo, zato je naš sistem hitreje preobremenjen in potrebuje več časa, da sprocesira vse spremembe. Pri nas je letos tudi najmlajša prestopila šolski prag in žongliranje med potrebami vseh treh hčerk v teh dneh mi je zelo naporno. Čeprav sta starejši dve že precej samostojni in smo pravočasno nakupili ter pripravili vse šolske potrebščine, je še vedno vsak dan toliko stvari. Že nekaj let tudi opažam, kako vse novosti in spremembe v tem času vplivajo na moje hčerke v smislu večje razdražljivosti in manjše potrpežljivosti. Hitreje in pogosteje pride do trenj med njimi ter do različnih čustvenih izbruhov. Že zavedanje tega mi pomaga, da odreagiram bolj potrpežljivo in sočutno. Kaj lahko storimo? Rada bi vas spomnila na nekaj idej, kako v tem času sprememb in stresa podpremo sebe in otroka. Nasveti so precej univerzalni, tako da morda najdete kaj zase in za otroka, tudi če se vam zdi, da ne spada med visoko občutljive. 1. Preverimo prioriteteObstajajo obdobja, ko lahko vnaprej predvidimo določene spremembe in stres. September je gotovo eden od njih. Zato je pomembno, da v tem času razmislimo, kaj so res naše prioritete in ostale stvari malo odložimo, da lahko čimbolje poskrbimo zase in za otroka v tem stresnem obdobju. Predvsem je pomembno, da se zavemo, kako ključno je za našega otroka, da dobro poskrbimo najprej zase. Ko smo namreč mi v dobri koži, s tem ogromno naredimo tudi za dobro počutje našega otroka. 2. Ohranjajmo stik s sabo in si privoščimo kaj lepegaPreverimo večkrat v teku dneva, kako smo, kaj čutimo in kaj potrebujemo. Bodimo empatični do sebe, potolažimo se, privoščimo si stvari, ki nam napolnijo baterije. Morda sprehod, jutranja kavica ali čaj, nekaj trenutkov tišine ali le nekaj globokih vdihov in izdihov – to so drobne stvari, ki nam polepšajo dan in pomagajo, da zmoremo, posebej ko je težko. Če bomo v stiku s sabo, bomo lažje začutili, kaj potrebujemo in kako si to lahko omogočimo. 3. Dovolj spanja – za starša in otrokaMed poletjem pogosto spremenimo ritem spanja, zato je ob začetku šole ali vrtca potrebno nameniti več časa temu, da najdemo nov (star) ritem, ki nam omogoča dovolj spanja in počitka. Zadostna količina spanja je eden od pomembnih faktorjev za dobro delovanje imunskega sistema, pa tudi za koncentracijo in lažje reguliranje čustev. Tudi za odrasle je to zelo pomembno, saj bomo dobro naspani starši otrokom veliko lažje v oporo, bolje bomo razpoloženi, hkrati pa bomo lažje zmogli tudi stres in vse obveznosti, ki jih v tem času ne moremo odložiti. 4. Spomnimo se, da bo miniloVečkrat povejmo sebi in otroku, da so spremembe lahko naporne, da je začetek težek in da bo minilo ter da bo lažje, ko se malo navadimo. 5. Pravočasna priprava na spremembe in prehodeNekaj, kar lahko naredimo vnaprej, torej pred začetkom šolskega in vrtčevskega leta, je tudi priprava na spremembe, kolikor je pač v naši moči in kolikor smo s prihajajočimi spremembami seznanjeni. Lahko si gremo že med počitnicami ogledati šolo ali vrtec, morda že spoznamo vzgojiteljice, z otrokom se pogovarjamo, kako bo, narišemo, kako si predstavljamo, se pogovorimo o otrokovih občutkih. 6. Povezanost in bližinaOb vseh spremembah, ki se zgodijo v teh dneh, otrok še toliko bolj potrebuje varen pristan in bližino staršev, da lažje odhaja vsak dan v šolo in vrtec, kjer se še navaja na vse, kar je novega in drugačnega. Posvetimo povezanosti v tem času še več pozornosti, poskrbimo, da se z otrokom pogovorimo, da nam zaupa, kaj mu je težko, kaj je bilo lepega, da se skupaj poigramo, pocrkljamo. V tem času še posebej raje izberimo objem in empatijo kot pa strogo besedo ali ukrep. 7. Zaupajmo otroku, da bo zmogelČe je otroku težko in ga je strah, se poslužimo drobnih korakov, nežno vztrajajmo, pogovarjajmo se, zaupajmo, da bo zmogel in da ga mi lahko podpremo. Visoko občutljivi otroci pogosto potrebujejo več časa in podpore, da se navadijo na določene spremembe. Če je treba, se pogovorimo z učitelji ali vzgojitelji. Pri tem pristopimo prijazno in spoštljivo, brez obtoževanja, izhajajmo iz svojega poznavanja otroka in izkušenj ter skušajmo najti čimboljšo rešitev za vse. 8. Vsakodnevno predelovanje dogodkov in vtisovVzemimo si dovolj časa, da se vsak dan pogovorimo z otrokom o dogajanju v vrtcu ali šoli. Kaj mu je bilo všeč, kaj ga je vrglo s tira, kaj je novega doživel? Na ta način mu pomagamo predelati vse vtise in čustva, ki se naberejo v njem in jih je v teh dneh še posebej veliko. Lahko pripoveduje, pri čemer mu lahko pomagamo z vprašanji, morda kaj nariše ali na kakšen drug način izrazi. Posebej ga spomnimo tudi na lepe stvari, saj smo pogosto na negativne vtise veliko bolj pozorni in nam vzamejo več pozornosti. 9. Ne bodimo preveč zaščitniški do otroka – pustimo, da se uči na napakahPri visoko občutljivem otroku je včasih težko zaznati mejo, kdaj smo v oporo, kdaj pa gremo predaleč in smo preveč zaščitniški do otroka. Pustimo mu, da se kdaj zmoti, kaj pozabi, da sam vpraša in se znajde. S tem krepimo njegove »mišice« samostojnosti in samozavesti, hkrati pa mu sporočamo, da so napake del življenja in da se lahko iz njih učimo. Če mu pomagamo, pa imejmo v mislih drobne korake, s katerimi gremo proti cilju, da je vsak dan malo bolj samostojen. Že zavedanje, da je to obdobje lahko bolj težko in naporno za visoko občutljive otroke (in starše), nam pogosto da več energije, potrpežljivosti in moči, da zmoremo bolj sočutno stati ob strani otroku in sebi. Opazujmo, kaj nam pomaga ter si zapišimo. Naslednje leto (ali še prej) nam lahko spet pride prav. Topel objem,Erika

Preberi več »

08/09/2019

Visoko občutljivi otroci na počitnicah

Ne glede na to, kje visoko občutljivi otroci preživljajo počitnice, je nekaj stvari, ki so jim skupne v tem času ali so zanje morda precej bolj pomembne kot za druge otroke. Če so vaši otroci še predšolski in nimajo starejših sorojencev, vi pa večino počitnic hodite v službo, se v tem času vaš ritem morda ne spremeni veliko. Če pa že hodijo v šolo ali pa so skupaj s starejšimi sorojenci med počitnicami doma ali v kakšnem drugem varstvu, pa se lahko njihov vsakdan precej razlikuje od tistega med šolskim letom. Po potrebi lahko te ideje delite tudi s starimi starši in drugimi odraslimi, pri katerih so otroci v tem času v varstvu. Na kaj je dobro biti pozoren? 1. Dovolj proste igre in dolgčasa Če so otroci doma, se nenadoma sprosti veliko časa in če tega sicer niso navajeni, lahko pomeni precejšnjo frustracijo in slabo voljo, ker ne vedo, kam s časom. Skušajmo zdržati to nejevoljo in jim ne ponujajmo takoj svojih idej in elektronskih pripomočkov. Pustimo jim dovolj časa in prostora, da najdejo lastne ideje za igro. Dolgčas je pogosto vir ustvarjalnosti in inovativnosti, ki ju imajo visoko občutljivi otroci v izobilju. Dovolimo jim, da se dokopljejo do njiju. Po mojem mnenju tudi kakšna risanka ali igrica na računalniku sem in tja ne škoduje, če otroci sicer večino dneva preživijo na drugačen način. Je pa dobro, da se dogovorimo, kdaj, kaj in koliko časa bodo gledali, saj ima lahko čas, preživet pred zaslonom, spet večji vpliv na visoko občutljive otroke kot na druge. 2. Krepitev otrokove samostojnosti in osebne odgovornosti Čas počitnic je lahko tudi priložnost, da okrepimo nekatere otrokove sposobnosti, mu predamo več odgovornosti na določenih področjih in mu pomagamo, da se nauči novih spretnosti (gospodinjska opravila, priprava obrokov, delo na vrtu, načrtovanje obrokov, nakupovanje, …). To bo pomembno vplivalo na njegovo samozavest in samospoštovanje, ki sta pri visoko občutljivih otrocih pogosto bolj krhka zaradi njihove drugačnosti. Pogovorite in dogovorite se, kakšna so vaša pričakovanja in želje. 3. Čimveč gibanja na prostem in v naravi Omogočite jim čimveč časa na prostem in v naravi, saj so visoko občutljivi otroci na poseben način povezani z naravo, zato ima zelo blagodejen učinek nanje. Prav tako je gibanje zelo pomembno za otrokov zdrav razvoj in ena izmed njegovih osnovnih potreb. Pogosto tudi pripomore k sprostitvi napetosti, ki bi se sicer lahko izrazila v kakšnem čustvenem izbruhu. 4. Ravnovesje med aktivnostmi in časom za počitek oziroma umirjeno igro Tako doma kot na dopustu poskrbimo za pravo ravnovesje med aktivnim delom in počitkom, saj visoko občutljivi otroci potrebujejo po aktivnostih, ki vključujejo nove kraje in ljudi, več časa za umiritev in »prebavljanje« novih vtisov in dražljajev. Na dopust vzemite s sabo pripomočke in igrače, ki jim pri tem pomagajo (barvice, priljubljene knjige, sestavljanke, plastelin ipd.). 5. Predvidljivost dneva, rutina in struktura Visoko občutljivi otroci ne marajo sprememb in imajo radi predvidljivost, zato naj dnevi potekajo približno na podoben način, kolikor je mogoče, saj to visoko občutljivim otrokom daje dodatno varnost. Tudi na dopustu skušajte ohranjati nekatere časovne okvire in dnevne rituale čimbolj podobne kot doma. 6. Načrtovanje skupaj in vnaprej Počitnice načrtujmo z otroki skupaj in vnaprej, da približno vedo, kaj jih čaka. S hčerkami že nekaj let na začetku počitnic naredimo plakat, kamor napišemo in narišemo vse ideje in želje za počitnice: kaj želimo doživeti, kam iti, kaj se igrati, da potem lažje načrtujemo posamezne tedne in dneve. Včasih tudi zjutraj pri zajtrku ponovimo, kaj nas čaka v posameznem dnevu, da ni prevelikih presenečenj v teku dneva. Naši načrti vključujejo tudi veliko časa in igre doma, predvsem na našem vrtu. 7. Priprava na spremembe in prožnost Kljub nagnjenosti k predvidljivosti pa tudi visoko občutljivi radi spoznavamo nove ljudi in kraje, zato se ne bojmo sprememb ali novih zanimivih idej, saj se morajo tudi visoko občutljivi otroci navaditi na določeno mero prožnosti. Ponavadi se dopusta veselijo, čeprav prinaša tudi kakšne neprijetnosti, kot je morda dolga vožnja. Če je le možno, jim za te spremembe čimprej povejmo in se pogovorimo, saj se odlašanje do zadnjega v smislu »bolje, da izvejo čim pozneje, ker jim bo težko« ne obnese najbolje. Vzemimo si dovolj časa, da jim razložimo, kam gremo in kaj lahko pričakujejo (tudi neprijetne stvari), saj bo tudi nam lažje, če jim bomo dali čas za vprašanja in morebitno nejevoljo kakšen dan prej kot tik pred odhodom ali celo na poti. Takrat bomo tudi sami imeli manj kapacitete za otrokovo slabo voljo. 8. Prvi dan počitnic ali dopusta naj poteka čimbolj umirjeno (čas za tranzicijo) Če počitnice za vas in vaše otroke pomenijo veliko spremembo v poteku dneva, računajte, da boste v začetku potrebovali nekaj dni, da se skupaj navadite na nov ritem, ne glede na to, ali ste doma ali greste na dopust. Vsaka sprememba, posebej če menjamo tudi okolje, je za visoko občutljive veliko bolj zahtevna in naporna kot za druge ljudi, zato načrtujmo nekaj časa za prilagoditev. Če gremo na dopust, je dobro, da prvi dan ne načrtujemo kakšnih napornih aktivnosti, ampak si vsi skupaj pustimo dovolj časa za spoznavanje in navajanje na novo okolje. Enako velja tudi za manjše spremembe ali premike v znano okolje, npr. na počitnice k starim staršem. 9. Povezovanje z otrokom Nenazadnje naj bodo počitnice tudi čas, ko se bolj povežemo z otrokom in kot družina, predvsem na dopustu. Dobri in tesni medsebojni odnosi so namreč ključni za dobro počutje vseh članov. Igrajmo se skupaj in počnimo stvari, za katere sicer ni časa, a se za vedno zapišejo v srce in v spomin. Zaradi večje povezanosti z vami bodo otroci bolj pripravljeni sodelovati in bodo imeli manj potrebe po izražanju svojih potreb skozi neprimerno vedenje. 10. Trenutki pred spanjem Mnogi visoko občutljivi otroci zvečer težje zaspijo, posebej na dopustu ali po zahtevnem in pestrem dnevu, ko morda niso imeli časa sprocesirati vseh dogodkov in občutkov. Vzemite si nekaj trenutkov, da se zvečer stisnete k otroku, da vam lahko zaupa, kako je doživel dan, kaj mu je bilo všeč in kaj ga je morda zmotilo,

Preberi več »

08/08/2019

Minuta za povezanost s sabo

Visoko občutljivi imamo zaradi narave našega občutljivega živčnega sistema hitro prenapolnjeno »posodo«. Hitro se nam lahko zgodi, da je dan tako poln dražljajev, dogodkov, skrbi in vsega drugega, kar nam jemlje energijo, da se vsebina naše posode »prelije čez rob«. Vsi smo to že doživeli pri sebi, pa tudi pri svojih otrocih in posledice ponavadi niso prijetne niti za nas niti za ljudi, ki nas obkrožajo. Lahko se znesemo na druge (ponavadi najbližje), lahko pa se zapremo vase in se preplavimo s obtoževanjem, pomilovanjem in kritiziranjem. Včasih se zdi, da ne gre drugače in da ob vsem, kar se nam dogaja v življenju in obveznostih, ki jih imamo vsak dan, niti ne zmoremo drugače. Sama ugotavljam v zadnjem času, da mi pomagajo predvsem kratke minute, ko se povežem s sabo, ko sem tukaj in zdaj – sama s sabo. Ni treba, da čakam, da bom imela dovolj časa za 15-minutno, polurno ali enourno meditacijo, za začetek je dovolj minuta sem in tja v teku dneva. Ta čim pogostejša povezanost s sabo se mi zdi še toliko bolj pomembna za visoko občutljive, ki sami sebe in svet doživljamo še bolj intenzivno in globoko, vse veliko bolj premlevamo, ob čemer se v naših telesih nabira ogromno občutkov. Zato enostavno potrebujemo tudi trenutke v dnevu, ko se ustavimo in opazimo, kaj se dogaja v naši glavi in kaj v telesu ter naredimo prostor za vse občutke. V takih trenutkih se lahko začutimo, zavemo, o čem razmišljamo, kaj nas skrbi in se vprašamo: Zaradi naše velike sposobnosti empatije do drugih ljudi smo namreč zelo nagnjeni k temu, da poskrbimo za druge, kar pa nas lahko precej izčrpa, če obenem ne poskrbimo dobro tudi zase. Iz našega vsakdana Bilo je zadnji dan pred prvomajskimi prazniki med kuhanjem večerje. Naslednji dan naj bi šli na dopust in ves dan sem že hitela s pripravami in pakiranjem za dopust ter vmes nestrpno preverjala hčerke, kako daleč so s svojim delom. Dogovorile smo se namreč, kaj same pripravijo za dopust. Razigrani glasovi iz njihovih sob so mi vsiljevali misel, da se igrajo in da so pozabile na naš dogovor. Sesedla sem se na pručko, ki je stala pod mojimi nogami sredi kuhinje, odložila roke na kolena in glavo na roke ter se sprostila. Opazila sem »priganjalca« v meni, ki spet ni hotel popustiti in ki mi ne bi privoščil niti minute odmora. Čutila sem, kako se v meni nabira znana napetost, kako me počasi vse preplavlja in kako prihajam do točke, ko bo vse, kar bom še storila, šlo čez moje meje. V tistem trenutku sem se spomnila na vajo, ki sem jo pred kratkim slišala med neko vodeno meditacijo. Vaja pravi, da si odmeriš eno minuto ter šteješ, koliko globokih vdihov in izdihov narediš v tej minuti. To je potem tvoj okvir za minuto sprostitve. Že takrat, ko sem to slišala, sem preštela svoje vdihe in izdihe ter jih naštela osem. Tako sem tedaj na pručki počasi osemkrat vdihnila in izdihnila. Napetost je malo popustila, spet sem bila bolj v stiku s sabo. Privoščila sem si še osem vdihov in izdihov. Posedela sem sama s sabo in se zavedla, kako malo potrebujem, da se povežem s sabo in kako mi je to še vedno tuje. Odšla sem do hčerk in ugotovila, da so pravzaprav vse pripravile, kar smo se zmenile – v svojem tempu in skozi igro, ne pa v diktatu mojega »priganjalca«. Prej so mi šle na živce, ker se mi je zdelo, da ne pripravljajo stvari dovolj hitro in v takem zaporedju, kot sem si jaz zamislila. Zdaj sem bila sama bolj mirna in v stiku s sabo, zato sem se lažje povezala tudi z njimi ter spoznala, da je bilo moje nezaupanje odveč. Ta izkušnja mi je pomagala, da se odslej v teku dneva večkrat ustavim, ne glede na to, kaj delam ter samo opazujem, kaj se dogaja v meni. Če je le možno, si vzamem tudi čas za meditacijo ali sprehod, saj se mi zdi, da s tem tudi nekako »prezračim možgane«, jim dam možnost, da uredijo in razporedijo vse misli, ideje, skrbi, .. Ko imam preveč polno glavo, mi zelo pomaga tudi pisanje, ker se tako še bolj povežem s svojim notranjim dogajanjem, s podzavestjo. Včasih si naredim kar miselni vzorec z datumom tistega dne na sredi strani, nato pa nanizam vse dogodke tistega dne ter občutke, skrbi, strahove, povezane z njimi. Tako mi uspe vsaj del dogajanja v glavi odložiti na papir. Kdaj in kako se lahko povežemo s sabo? Pogosto se zdi, da ni časa niti minute v dnevu, a če smo bolj prisotni v posameznem trenutku, hitro najdemo kratke odmore, ko si to lahko privoščimo – morda tudi namesto brskanja po družabnih omrežjih. Tukaj je nekaj mojih idej, kdaj: Kako se lahko povežemo s sabo: Ne čakajmo, da nas drugi potolažijo, objamejo, nam namenijo pozornost in prijaznost. Prevzemimo odgovornost zase in sami potolažimo otroka v sebi. Ugotovimo, kaj potrebuje in mu to večkrat podarimo. Bodimo nežni z njim, kot bi imeli pred sabo svojega otroka. Tako se bomo počasi lahko poslovili od hrepenj po tem, kar si včasih nezavedno še vedno želimo od svojih staršev in potem ta pričakovanja prenesemo na druge ljudi. Nekatere naše potrebe v otroštvu žal niso bile zadovoljene, čeprav so se verjetno naši starši trudili po najboljših močeh. Kot odrasli pa se lahko naučimo, da si to, kar smo pogrešali in redko ali nikoli dobili, damo sami. Kdaj in na kakšen način se vi najlaže povežete s sabo? Topel objem, Erika

Preberi več »

02/07/2019

Imate trmastega in zahtevnega otroka? Blagor vam!

Tole je malce provokativen naslov, vendar sama vse bolj verjamem v to. Otroci, ki so zelo trmasti in zahtevni, namreč še toliko bolj pretresejo svet svojih staršev in nas spodbudijo, da jih bolje spoznamo. Slej ko prej smo primorani pokukati za zaveso in skušati odkriti, kaj je zadaj. Ob tem pa hkrati in skoraj neizogibno pridemo tudi do globljih spoznanj o sebi. Ko imaš doma otroka z močno voljo, se začnejo odpirati povsem nove dimenzije. Take, o katerih drugi starši nimajo pojma. Če si seveda odprt in se pripravljen naučiti kaj novega o sebi in otroku. Moja največja učiteljica z močno voljo je prišla v moje življenje kot tretja hčerka. Takrat se mi je zdelo, da po prvih dveh o vzgoji že kar precej vem, saj seveda tudi pri njiju ni šlo brez raznih lekcij. A šele tretja mi je povsem sesula sistem, me prisilila, da vedno znova iščem drugačne poti in jo predvsem skušam razumeti in uzreti takšno, kakršna je. Pred kratkim sem se udeležila predstavitve knjige o otrocih z močno voljo avtorice Smille Lynggaard Otroci z močno voljo – kako v miru živeti z njimi in s sabo na Familylabovem Dnevu odprtih vrat, nato pa še njenega dvodnevnega seminarja na isto temo. Ob tem se je v meni odprlo veliko novih občutkov, a hkrati sem se tudi precej pomirila: dovolj dobro mi/nam gre. Marsikaj od slišanega se dobro ujema z mojimi dosedanjimi izkušnjami in spoznanji o te sorte otrocih, zelo dragoceno pa mi je bilo, da sem nekatere stvari še bolj ozavestila in v sebi postavila na pravo mesto. V tem članku bi rada podelila nekaj bistvenih, še čisto svežih misli in spoznanj. Kdo so otroci z močno voljo? Všeč mi je, kar pravi vodja Familylaba Ivana Gradišnik o teh otrocih: »Ni pomembno, kako jim rečemo: otroci z močno voljo, avtonomni otroci, trmasti, uporniški, zahtevni ali naporni – jaz osebno jim najrajši ljubkovalno rečem neuklonljivi – prav to so ljudje, ki nas lahko popeljejo v boljšo, bolj zdravo prihodnost, ker ne sprejemajo statusa quo.« Zdi se mi namreč pomembno, da ne iščemo nekih novih, bolj finih in sofisticiranih, politično korektnih izrazov, ampak rajši spremenimo pomen in negativen prizvok, ki ga imajo zgoraj naštete besede in z njimi seveda otroci, ki jih tako poimenujemo. Iz enakega razloga vztrajam tudi pri izrazu visoko občutljivi otroci, saj si želim, da bi občutljivost kot tako začeli v družbi dojemati in sprejemati drugače, širše in bolj pozitivno. Za otroke z močno voljo je značilno, da so zelo radovedni, ustvarjalni, radi raziskujejo, točno vedo, kaj jim ustreza in kaj ne, zahtevajo takojšnjo zadovoljitev svojih potreb, so zelo samostojni ter na daleč zavohajo in zavrnejo vsako manipuliranje in ukazovanje. Ko raziskujejo svet, se pogosto odločajo za zahtevnejše poti, kjer lahko čimbolj izživijo in potešijo svojo radovednost. Vedno se mi je zdelo pomembno, da starši svojih otrok ne predalčkamo preveč s tem, ko jim nadenemo razne oznake, npr. len, počasen, zabaven, štorast, saj lahko s pretiranim poudarjanjem teh oznak otroku določimo neko vlogo, ki se je težko znebi in ga lahko obremenjuje celo življenje. Zato se marsikateri starš upira ideji, da bi svojega otroka označil kot avtonomnega otroka ali otroka z močno voljo, saj se boji, da bi s tem njegovo vedenje še utrdil. Vendar je Smilla Lynggaard poudarila, da so v resnici ti otroci že zdavnaj popredalčani in to pogosto v najslabšem smislu kot preveč razvajeni, nevzgojeni, neprilagojeni, nepotrpežljivi, vzkipljivi …. Ko se potrudimo bolje spoznati in razumeti njihovo samosvojo osebnost ter vidimo v njihovi močni volji več prednosti kot ovir, postopoma ustvarimo prostor, kjer so lahko takšni, kakršni so. Potem lažje najdemo načine, kako bolj v miru živeti z njimi in s sabo ter jim dopustimo, da nam s svojo drugačnostjo obogatijo življenje. Zaščita za občutljivost Na predstavitvi omenjene knjige me je verjetno najbolj nagovorila ravno misel, da otroci z močno voljo s to svojo močjo pravzaprav ščitijo svojo rahločutno dušo. Vsi ti otroci so namreč tudi zelo občutljivi in enako velja verjetno tudi obratno: da torej vsi občutljivi otroci nekje v sebi skrivajo tudi močno voljo, ki jim pomaga ščititi to občutljivost. To potrjujejo tudi moje ugotovitve iz domačega družinskega laboratorija, kjer se pri vseh treh hčerkah prepletata močna volja in občutljivost, vendar pri vsaki v nekoliko drugačnem odtenku. Pri najstarejši je občutljivost bolj očitna, močna volja pa se najbolj pokaže v odnosu z mano, ko hčerka zelo vztrajno sledi svojim idejam in potrebam, in me zna mimogrede prepričati, da svoje potrebe pri tem povsem zanemarim. Po drugi strani je pri najmlajši hčerki močna volja hitro razvidna tudi ljudem, ki jo prvič srečajo ali opazujejo le kratek čas, občutljivost pa je za to odločnostjo in močjo tako dobro skrita, da me pogosto kar pretrese, ko se zavem tega njenega dobro varovanega dela. Srednja hčerka je s svojim edinstvenim odtenkom obojega nekje vmes, tako kot je vmes po zaporedju rojstva. Včasih s svojo izredno prilagodljivostjo kar kliče po tem, da jo ob njenih bolj zahtevnih sestricah spregledamo. Zato se moram pri njej še bolj potruditi, da se počuti uzrta in da vzdržujeva povezanost. Vsi ti odtenki občutljivosti in močne volje pa so seveda odličen poligon za učenje in osebnostno rast njihove mame, ki se pogosto počuti še kar izgubljeno in izčrpano med močnimi, a hkrati zelo občutljivimi hčerkami. Srečanje s samim sabo Različni vzgojni strokovnjaki nam pri teh otrocih ponavadi svetujejo vztrajnost in trdna pravila, ki jim je treba dosledno slediti in predvsem ne popuščati. A starši, ki smo preizkusili že nešteto različnih pristopov, dobro vemo, da taki nasveti vodijo v še več bitk za premoč, predvsem pa v slabše vzdušje in počutje vseh družinskih članov. Pogosto k tem bitkam za premoč veliko prispeva dejstvo, da smo tudi starši teh otrok ponavadi zelo avtonomni in ne popustimo prav hitro, kar še dodatno poveča intenzivnost naših bitk. Zato je dobro, da se pri vzpostavljanju drugačnega odnosa z otrokom, ki ima močno voljo, ozremo tudi vase. Pogosto je bila naša močna volja že zgodaj v otroštvu zatrta in potlačena, saj naši starši verjetno niso znali

Preberi več »

28/03/2019

Upajmo si biti drugačni

Visoko občutljivi ljudje smo (malo) drugačni, imamo drugačne potrebe. Ker smo v manjšini, se nam hitro zazdi, da smo sami, edini, čudni in tako sklepamo, da je z nami nekaj narobe, da moramo biti bolj podobni drugim. Menimo, da nas sicer ne bodo sprejeli in ne bomo zmogli funkcionirati v tej družbi, ostali bomo sami – osamljeni. Zato se nam zdi, da je naša drugačnost veliko bolj prekletstvo kot pa dar. A pogosto pozabljamo, da nas prav drugačnost in različnost bogati. Da bi bil svet veliko lepši, če bi vsi znali ceniti in sprejeti svojo drugačnost in drugačnost drugih ter jo živeti v večje zadovoljstvo vseh. Včasih si želim, da bi že veliko prej v življenju to zares razumela. Da nismo vsi narejeni po istem kalupu in da torej ne moremo vsi delovati na isti način in si biti enaki. Dolgo sem se primerjala z drugimi in si želela biti jim bolj podobna, iskala sem svojo pot v podobnosti z drugimi. Tako sem se trudila, da sem pozabila, kdo sem jaz in kako sem edinstvena prav taka, kot sem. Na živce so mi šle stvari, v katerih sem bila drugačna od drugih, pa jih kljub vsemu trudu nisem mogla spremeniti in biti kot oni. Zdi se mi, da nas v tak način razmišljanja največkrat porine strah: če bomo drugačni, ne bomo sprejeti, ne bomo ljubljeni, se ne bomo mogli vklopiti v družbo, nas bodo izločili. Ostali bomo sami. Pomembno vlogo pri tem igrajo tudi naše pretekle izkušnje, predvsem iz otroštva. Iskati svojo pot A visoko občutljivi ljudje potrebujemo drugačno pot, potrebujemo drugače delovati kot večina, najti svojo pot. Do sedaj smo se pustili prepričevati, da je to slabo, da moramo posnemati druge. A slej ko prej pridemo do spoznanja, da ne moremo živeti življenja drugih ljudi, da imamo samo svoje – to, tukaj in zdaj. Ko sem ugotovila, da sem visoko občutljiva, sem se naenkrat počutila sprejeto in tako domače kot nikoli prej. Začela sem razmišljati, da imajo morda nekatere moje lastnosti, ki jih v vseh teh letih nisem mogla spremeniti ali izbrisati, nek smisel. Da sem prav z njimi jaz tista prava, najboljša. Zato sem si te lastnosti počasi začela ogledovati in razmišljati, kaj pomenijo, kam me lahko pripeljejo, kaj bi z njimi počela v življenju. Učila sem se poslušati sebe in svoje potrebe ter sem in tja o njih tudi spregovoriti na glas. Postopoma sem spoznavala samo sebe ter začela zaupati, da je to, kar čutim, resnično ter da je zame najbolje ravno takrat, ko se vzamem resno. Še vedno sem v tem procesu, a vsak dan bolj čutim, da sem jaz res JAZ, vse bolj pristna in zadovoljna sama pri sebi. A tudi drugi ljudje so ob meni bolj zadovoljni, me imajo še raje – vsaj nekateri, tisti meni najljubši. Z drugimi smo se oddaljili, a nič hudega, vsem pač ne morem biti všeč, ker tudi meni niso vsi všeč. Nekaj idej, kako začeti Zato menim, da bi si visoko občutljivi morali bolj upati biti drugačni – taki, kot smo. Večkrat tvegati in ugotoviti, kaj se zgodi, če smo bolj avtentični. Morda bomo ugotovili, da nas ljudje cenijo veliko bolj, kot si mislimo in to predvsem zaradi vsega, kar smo, ko smo res mi. V sebi nosimo veliko dragocenih lastnosti in talentov prav zaradi svojega subtilnega zaznavanja in globokega doživljanja sveta. Žal vse to veliko težje in redkeje pokažemo drugim, če se v sebi počutimo nevredne in polne napak. A vsak nov dan nam ponuja priložnost, da naredimo kaj malo drugače. Tukaj je nekaj mojih idej: 1. Poslušajmo sebe in svoje potrebe Vprašajmo se in prisluhnimo: “Kaj čutim? Kaj potrebujem? Kaj mi ta situacija hoče povedati o mojih potrebah?” 2. Zaupajmo intuiciji in jo razvijajmo kot mišico V nas je droben glasek – naša intuicija, ki je ponavadi glasna sorazmerno s tem, koliko ji prisluhnemo oziroma koliko jo uporabljamo. Večkrat, ko prisluhnemo temu glasku in se ravnamo v skladu z njim, glasnejši postaja in bolj jasno nas usmerja v stvari, ki so za nas dobre. Visoko občutljivi ljudje imamo še posebej dobro razvito intuicijo, a pogosto je ne uporabljamo ali ji premalo zaupamo. Začnemo lahko z lažjimi nalogami: 3. Poslušajmo telo bolj kot um Naš visoko občutljivi um zelo rad veliko analizira, razmišlja, premleva in pogosto ga nikakor ne moremo umiriti. Napleta najrazličnejše zgodbe in scenarije, povezane s preteklostjo, ki je že mimo, ali s prihodnostjo, ki se morda nikoli ne zgodi. Zato je pomembno, da ga znamo vsaj občasno umiriti. Včasih šele takrat lahko začutimo naše telo, ki je prav tako polno pomembnih informacij o tem, kako smo in kaj potrebujemo. 4. Govorimo o svoji občutljivosti in potrebah z drugimi Ni treba, da razlagamo o tem vsakomur, ki ga srečamo. Dovolj je, da v svojem okolju povemo, kaj potrebujemo, da si upamo izraziti svoje potrebe in učimo druge, da se da tudi drugače. Najprej tistim najbližjim, ki jim najbolj zaupamo, potem pa tudi drugim. 5. Kaj se zgodi, če … Začnimo z drobnimi koraki in raziskujmo, kaj se zgodi, če delamo drugače, kako odreagirajo drugi. Kako sprejemate svojo občutljivost in drugačnost? Kaj dobrega vam prinašata? Topel objem,Erika

Preberi več »

28/01/2019

Čustveni izbruhi pri (visoko občutljivem) otroku

Visoko občutljivi otroci imajo zaradi globokega in intenzivnega čustvovanja pogosto še večje težave z reguliranjem svojih čustev kot drugi otroci. Zaradi navidez nepomembne stvari, ki je lahko kaplja čez rob v njihovem doživljanju tekom dneva, smo lahko priče dolgotrajnim in napornim čustvenim izbruhom, ki izčrpajo otroka, pa tudi druge navzoče. Kako jim lahko pomagamo, da se postopno naučijo obvladovati svoja čustva, ne da bi jih pri tem potlačili? V člankih Čustveni viharji na dopustu in »Mami, hočem to hiško …« sem že pisala o čustvenih izbruhih in pomembnosti empatičnega odziva staršev, tokrat pa bi rada napisala nekaj konkretnih idej, kaj po mojih izkušnjah pomaga staršem pri tem Znanstvena dognanja v zadnjih desetletjih so prinesla nova znanja in razumevanje človeških možganov, a še vedno ostaja delovanje te fascinantne tvorbe v naši glavi precej zavito v skrivnost. Vse bolj pa je jasno tudi, kako se razvijajo otroški možgani, da je otrok od rojstva naprej kompetenten v mnogih pogledih ter da zelo dobro lahko komunicira glede svojih potreb, zato moramo njegove odzive jemati resno in z enako pozornostjo kot odzive starejšega otroka ali odraslega. Pri osmih letih je imela moja najstarejša hči obdobje, ko so se njeni čustveni izbruhi ponavljali zelo pogosto ter trajali tudi uro in več, z možem pa sva se ob tem počutila popolnoma nemočna. Vzroki za te izbruhe so bile lahko majhne in nepomembne stvari, ki se jih pozneje nismo niti več spomnili. Ko se je hči po izbruhu končno pomirila, smo bili vsi popolnoma izčrpani, mlajši sestrici pa sta se umaknili pred nevihto ter se tiho igrali, ne da bi razumeli, kaj se dogaja. Med čustvenim izbruhom sem v začetku skušala biti mirna, hčerko sem spraševala, kaj je narobe, jo skušala z besedami prepričati, da se pomiri, a se je zdelo, da je vse zaman. Slej ko prej sem tudi sama imela vsega dovolj in padla v svoj čustveni izbruh, norela in jo prepričevala, naj vendar že neha, kar ni prav nič pripomoglo k skrajšanju dogajanja, vse skupaj je le poslabšalo. Začela sem raziskovati, ali je normalno, da ima otrok pri osmih letih še vedno take izbruhe in kaj lahko naredim. Naletela sem na odličen članek Laure Markham na spletni strani Aha parenting, ki mi je pomagal spremeniti perspektivo in mojo reakcijo ter kmalu precej zmanjšati trajanje in intenzivnost hčerkinih izbruhov. Bilo je skoraj težko verjeti, da je bila sprememba tako hitra. Ključno je bilo moje obvladovanje čustev, da sem ostala kolikor toliko mirna ter zdržala hčerkin izbruh, ne glede na to, kako dolgo je trajal in kako težko mi je bilo ob tem. Kaj po mojih izkušnjah najbolj pomaga v takih trenutkih? 1. Umiriti sebe in svoja čustva. To se mi zdi prva in ključna stvar, a nikakor ne lahka. Začne se z zavedanjem, kaj in zakaj se dogaja v nas v določenih situacijah. Ponavadi ni krivo to, kar v nekem trenutku stori otrok, ampak kaj v nas to prebudi, na kaj nas spomni. Zato moramo raziskati te občutke in se počasi naučiti odreagirati drugače. Na to zmožnost pa zelo vpliva tudi dobra skrb zase, saj smo izčrpani starši težko sposobni umirjeno zdržati otrokovo intenzivno izražanje čustev. 2. Razumeti, kaj se dogaja v otrokovih možganih. Ko otroka preplavijo čustva, ki jih sam ne more obvladati, se vklopijo njegovi plazilski možgani, t.i. boj, beg ali zamrznitev. V tem stanju otrok ne sliši prav dobro, ne more razmišljati, ne razume, kaj se dogaja, saj je popolnoma preplavljen z močnimi čustvi, zato ob sebi potrebuje stabilnega odraslega, ki ga umiri in nudi varnost, dokler se postopoma sam ne nauči obvladati čustev, kar lahko traja celo otroštvo. 3. Ujeti pravi trenutek in mu pomagati, da izrazi čustva. Če vidimo, da se težka čustva kopičijo v otroku in bo nekoga udaril ali vrgel neko igračo, lahko stopimo do njega in mu rečemo nekaj v smislu: »Stoj! Vidim, da si zelo jezen! Boksni v to blazino ali udari po kavču!« Pri tem je treba nekaj eksperimentiranja, kakšen način sproščanja čustev posameznemu otroku v določeni situaciji najbolj pomaga. Če tega trenutka ne ujamemo in je otrok že sredi izbruha, je predvsem pomembno, da smo ob njem in mu s svojo prisotnostjo pomagamo čustva dati iz sebe. 4. Pomiriti otroka z veliko empatije in brez obsojanja, kritiziranja, žaljenja. Ob izbruhu moramo otroku najprej dati občutek varnosti, se z njim povezati, da čuti, da ni ogrožen ter da mi obvladujemo situacijo. Mu dati občutek, da lahko zdržimo njegova čustva, ne glede na to, kako burna in intenzivna so. Pustiti, da izrazi vse, kar se je nabralo v njem, ne glede na to, kako dolgo traja. To lahko naredimo z mirnim prigovarjanjem (brez vpitja), globokim dihanjem, objemom, dotikom, kolikor nam pusti. Vsekakor pa ga ne smemo osamiti, ampak ostanemo z njim, tudi če nas odriva, vpije na nas ali drugače kaže, da nas noče v bližini. V tem primeru se umaknemo malo stran, s čimer mu damo vedeti, da nam je mar zanj ter mu stojimo ob strani, tudi ko mu je najteže. Ne vzemite osebno, kar takrat reče ali naredi. 5. Ustaviti udarce in uničevanje stvari. Ob čustvenih izbruhih otroci pogosto tudi brcajo okoli sebe ali mečejo predmete, pri čemer lahko poškodujejo sebe, osebe okoli njih ali pohištvo in druge stvari. To moramo fizično ustaviti, z nežnim in odločnim prijemom, saj mu tudi s tem sporočamo, da obvladujemo situacijo in dajemo dodaten občutek varnosti. 6. Umakniti ga na samo, a skupaj z vami. Če niste doma ali je okoli vas preveč ljudi, tudi domačih, se skupaj umaknita drugam, v miren prostor. To naj ne bo kazen, ampak možnost in pomoč, da se laže umiri, vi pa mu s svojo prisotnostjo pri tem pomagate. Tu je pomembno, da mu daste občutek, da ste njegov zaveznik, da razumete, da mu je težko in da ne dela tega nalašč. Lahko mu rečete: »Vidim, da ti je zelo težko! Tukaj bom s tabo, da ti pomagam, da se pomiriš!« 7. Poslušati in se pogovoriti. Potem, ko se otrok pomiri, se lahko pogovorimo z njim o tem, kaj se je zgodilo in kako

Preberi več »

27/12/2018

Navdihujoči

zapisi

Začetek šolskega in vrtčevskega leta – kako podpreti sebe in otroka?

Visoko občutljivi otroci na počitnicah

Minuta za povezanost s sabo

Imate trmastega in zahtevnega otroka? Blagor vam!

Upajmo si biti drugačni

Čustveni izbruhi pri (visoko občutljivem) otroku

Prijava

Prijava

Prijava

Prijava

Prijava

Prijava

Prijava

Prijava

Sta ti ali tvoj otrok visoko senzitivna?