Čustveni izbruh otroka sredi trgovine je verjetno nočna mora vsakega starša. V tej zgodbi mi je uspelo iz hčerkinega čustvenega izbruha ustvariti povezovalen trenutek, iz katerega sem se marsikaj naučila.
Bil je petek med počitnicami in skupaj s hčerkami smo šle v trgovino, da opravimo tedenski nakup. Med šolskim letom to ponavadi uredim sama na čimhitrejši način, saj mi je nakupovanje precej stresno in utrujajoče opravilo.
Med počitnicami smo šle skupaj s hčerkami, kar vzame malo več časa, a vseeno so punce navajene, da ne dobijo v trgovini vsake stvari, ki si jo zaželijo, v marsičem pa mi lahko že tudi pomagajo.
Tokrat pa se je najmlajša sredi trgovine zagledala v plastično vrtno hišico, zelo podobno kot že nekaj časa stoji in sameva na našem vrtu, saj se hčerke že dolgo ne igrajo z njo. A ta v trgovini ji je bila neznansko všeč in prepričana je bila, da jo mora imeti.
Postavila se je ob njo, jo objemala in odločno ponavljala: »Hočem to hiško!«.
Sama pri sebi sem bila precej odločena, da je ne kupim, kar sem ji tudi povedala in nadaljevala z nakupom po trgovini. Starejši dve hčerki sta mi sledili, najmlajša pa je kljubovalno stala ob hišici, ne glede na to, kam smo se premaknile, tudi če nas ni videla.
Dojela sem, da ne bo šlo zlahka in razmišljala, kaj storiti, da ne sprožim njenega izbruha in prave drame sredi trgovine.
Ko sem nabrala vse, kar sem potrebovala, sem se vrnila k njej in ji še nekajkrat prijazno in precej odločno povedala, da te hiške ne bom kupila, ker imamo zelo podobno doma. Začela je jokati in še vedno objemala škatlo s hiško. Njen jok je privabljal poglede mimoidočih, a sem se skušala čim manj meniti za to.
Spomnila sem se, da je v takih situacijah, ko se nisva strinjali, že večkrat delovalo to, da sem ji dala nekaj časa, brez prepričevanja, brez groženj, zato sem samo malo počakala, da sprejme, da hiške ne bo
Skušala sem se tudi pomiriti ter pristopiti čimbolj empatično, saj sem vedela, da če grem v boj z njo, če jo postavim pred dejstvo, da mora z nami ali ostane sama v trgovini, bom sprožila še večji izbruh in prizadela najin odnos.
Z vozičkom sem se malo oddaljila in v tem trenutku je pritekla za mano ter me grobo povlekla zadaj za majico. To me je razjezilo in trdno sem jo prijela za roke ter zasikala, naj me neha vleči. V hipu sem se spet umirila, saj nisem hotela po tej poti. Jezno, a dokaj mirno sem jo vzela v naročje in odločno potisnila voziček do ekspres blagajne.
Tam sem jo spet postavila na tla, pri čemer se je sesedla na tla in spet začela jokati. Kaj zdaj? Pogledi ostalih na blagajni so me motivirali, da najdem drugo pot, da naredim nekaj drugače, da ne uporabim jeznih groženj, da bi jo utišala.
Instinktivno sem jo vzela v naročje in jo nežno stisnila k sebi. Na moje začudenje se je prepustila objemu. Posadila sem jo v sedež nakupovalnega vozička ter ji ponudila žemljo, pri čemer sem jo še malo objela ter ji rekla nekaj mirnih, tolažilnih besed. Malo se je umirila in sprejela žemljo. Začela sem klikati nabrane artikle na blagajni ter vmes še nekajkrat stopila do nje in jo nežno objela. Še vedno je malo posmrkala, a se je počasi pomirila.
Bila sem presenečena in hkrati ponosna, da sem uspela situacijo rešiti drugače, bolj povezovalno, še bolj pa me je presenetilo, ko je bila hčerka še nekaj časa po tem dogodku zelo prijazna z mano, bila ves čas ob meni. Kot bi mi želela nekako izraziti hvaležnost, da nisem delovala iz svojih “plazilskih” možganov, s čimer bi tudi njo pahnila v še večji čustveni izbruh in poškodovala najin odnos. Bolj empatičen odziv pa naju je povezal in obe naučil nekaj novega o drugi.
Še nekaj časa sem o tem razmišljala in šele kasneje sem razumela, kaj se je zares zgodilo. Dojela sem, da je bila v bistvu hčerka v veliki stiski.
Ni šlo za trmast izpad, ki bi ga hčerka lahko ustavila, če bi hotela, kot si ponavadi starši to razložimo. Zelo močno si je zaželela hiško in njena želja ni bila uslišana, zato so jo preplavila močna čustva jeze, žalosti, nemoči, tako močna, da jih sama ni znala obvladati.
Dobro poznam ta občutek, saj imam tudi sama še včasih težave, da obvladam svoja čustva in se tega še vedno učim. Kako naj bi torej to znala štiriletnica, kako naj bi sama obvladala nekaj, kar niti ne razume in ji je preplavilo celotno telo, pa ne zna ustaviti, kljub temu, da si želi?
Otroci za to, da se naučijo postopoma regulirati svoje občutke, ob sebi potrebujejo odraslo osebo. Mirno, empatično odraslo osebo, ki obvladuje svoje občutke, da lahko otroku pomaga obvladati njegove. Če tudi odrasli skupaj z otrokom pademo v čustveni izbruh, bosta močna čustva drug pri drugem le krepila, na koncu pa ostala sama, razočarana in jezna drug na drugega in nase.
Če pa uspemo obvladati svoje občutke, četudi ob tem čutimo jezo, nemoč in jih celo izrazimo, se otrok počuti varnega in se njegova čustva postopoma pomirijo. Proces učenja regulacije čustev menda traja vse otroštvo do odraslosti, nekateri odrasli pa se tega nikoli ne naučijo.
Torej smo lahko pri tem učenju malo bolj potrpežljivi tudi z našimi otroki.
Imate kakšno podobno izkušnjo s čustvenim izbruhom svojega otroka? Kako ste odreagirali? Kaj je pomagalo vam in vašemu otroku?
Topel objem,
Erika
