Občutljivost pogosto vidimo kot nekaj slabega, nezaželjenega, bolj prekletstvo kot pa dar, dragocenost, velik potencial. Odrasli smo z idejo, da biti občutljiv ni dobro, kar se še toliko bolj kaže v današnjem svetu na vsakem koraku.
Verjamemo, da je občutljivost nekaj, kar se da spremeniti, da si lahko utrdimo kožo ali svojo občutljivost vsaj skrijemo in potlačimo, v kar želimo prepričati tudi otroke, ko jih moti nek hrup, etiketa na oblačilu, močna svetloba, ko jih je strah ali nočejo na rojstni dan, kjer se očitno vsi ostali otroci zelo zabavajo.
Težko prenesemo, ko jih nekaj zelo zelo boli ali razjezi, ko neutolažljivo jokajo ali jih nek prizor globoko razveseli. Težko jim verjamemo, težko zaupamo, da vedo, kaj potrebujejo in je dobro zanje. Ne vemo, kaj naj z vsemi njihovimi občutki in čustvi, kako naj jih sprejmemo, potolažimo ali odženemo, ker jih ne prenesemo.
Preveč jih je in preveč nas spomnijo na naše potlačene občutke, ki jih že davno ne čutimo več, so nam nedosegljivi, a globoko v sebi vemo, da so nekoč tam bili, vendar jih prav tako nihče ni znal sprejeti in potolažiti.
A visoko občutljivi otroci čutijo še toliko bolj močno in globoko ter nas učijo, da tudi sami prisluhnemo vsemu potlačenemu v sebi. Prav ta intenzivna čustva jih med drugim delajo drugačne, nas staršev pa je tega strah. Ker nočemo, da je naš otrok drugačen, ker mi nočemo biti drugačni, hočemo, da pripada, da ga imajo vsi radi, da ni izločen. Težko je preživeti v tem svetu, če si preveč drugačen, to vidimo na vsakem koraku.
Preveč živi in boleči so še občutki nesprejetosti, ki smo jih verjetno tudi sami (pre)večkrat doživeli v otroštvu, pa tudi kasneje. Biti drugačen je naporno in tvegano, je drzno. Tvegamo, če smo pristni, če delamo, kot čutimo, saj nas večina morda prav zato ne bo sprejela. Na drugi strani pa morda še bolj tvegamo, če se zlijemo z drugimi, jim postanemo podobni, potlačimo, kar nam govorijo občutki, želje, srce in pozabimo, kdo zares smo, kaj čutimo, kaj je naše poslanstvo na tem svetu.
A ravno zaradi vseh teh prepričanj o občutljivosti visoko občutljivi ljudje težko in redko v polnosti razvijemo svoj potencial, svoje darove. Premalo nas je in preveč smo drugačni. Preveč smo se naučili biti tiho, biti pridni in potlačiti tisti del, ki je preveč občutljiv, a v resnici tako dragocen za ta svet.
Za ta svet, ki ni navajen biti tiho, prisluhniti drugemu, razmišljati in se ustaviti, preden ukrepaš, empatično pristopiti k drugemu, ko se mu slabo godi, dati prednost občutkom pred mislimi, srcu pred glavo, zaupanju pred strahom, pristnosti pred pomembnostjo, pogumu pred varnostjo.
V stik s svojo visoko občutljivostjo, kot jo definira Elaine Aron, sem prišla šele pri svojih 40 letih, čeprav zdaj ugotavljam, da je bila vse življenje del mene. Nekoč sem se naučila, da je ne sprejmem, ker je drugi niso sprejeli pri meni, kasneje pa sem tudi sama dosledno vsako njeno sled zavrgla in jo zaprla v najtemnejši kot svojega srca. Da je ne bi videla in ne čutila, da bi izginila. A ni izginila, ostala je tam, globoko zakopana v upanju, da ji nekega dne spet dam dihati.
In v zadnjih letih sem ji pustila, da malo pokuka ven, da jo počasi in po majhnih koščkih sprejemam v svoje življenje in ji postopno dajem mesto, ki ji pripada, da sprejemam in cenim tiste dele sebe, ki jih zaznamuje, da jo vidim bolj kot dragocenost kot pa prekletstvo.
Počasi z njeno pomočjo odkrivam mnogo lepih stvari v svojem življenju in si upam ustvarjati s srcem, tudi to pisanje za vas. Naj vam bo v navdih, da tudi sami raziščete dragocenosti svoje občutljivosti in jim pustite večkrat na plano!
Moč je namreč v naših rokah – bolj ko bomo polno in bogato živeli s svojo občutljivostjo, bolj jasno sporočilo o njeni dragocenosti in moči bomo predali svojim otrokom ter vsem drugim okoli nas.
Je za vas visoka občutljivost bolj prekletstvo ali bolj dar? V čem vidite njeno dragocenost? Kako jo vidite pri svojem otroku?
Topel objem,
Erika
