Zadnje čase pogled skozi okno ni ravno vabljiv. Vsaj pri nas večinoma ni več oktobrskega božajočega sonca, ki je lepšal prehod v jesen.
Ta novembrska sivina me je v preteklosti vedno zamorila in spravila v neko jesensko-zimsko depresijo. Prav nobene želje nisem imela, da bi šla ven.
Letos jo gledam drugače. Zdi se mi, kot da me vabi, da si jo ogledam pobliže in spoznam, kaj mi šepeta.
Danes sem že zjutraj peljala hčerko na trening in na poti nazaj zavila proti gozdu in Mengeški koči. Bilo je malo ljudi, le sem in tja kdo s kužkom. Narava je bila spokojna v tišini, a hkrati zgovorna.
Zaslišala sem njeno sporočilo.
Ta sivina in “dolgočasnost” novembra v naravi me uči potrpežljivosti. Biti tukaj, zdaj, sama s sabo, s tem, kar je v meni.
Ne več pri avgustovskem vročem soncu in oktobrskih pisanih barvah niti še pri decembrskih lučkah in božičnih pesmih.
TUKAJ – s tem, kar je. Pogledati vase in se sprejeti z vsem, kar mi je všeč in tudi s tistim, kar še težko objamem za svoje.
Neka posebna meditacija je v tej potrpežljivosti novembra.
Hkrati pa se mi zdi, da me “dolgočasnost” in “nezanimivost” narave v tem času še bolj kličeta vase, da si sredi te megle ustvarim udoben kotiček tudi doma in večkrat posedim sama s sabo. Da ne iščem stimulacije izven sebe, ampak obiščem zanimive pokrajine mojega notranjega sveta. Tam se vedno kaj dogaja.
Po takem jutru in času zase se dan drugače začne. In ko zdaj pogledam skozi okno, me megla zunaj ne zamori, ampak jo vidim kot staro znanko, ki mi šepeta: “Se vidiva kmalu!”
Kako pa ti doživljaš to novembrsko vreme?
Morda te ta zapis, ki je nastal med sproščeno jutranjo hojo po gozdu, navdihne, da se večkrat odpraviš ven in udomačiš novembrsko sivino, če je še nisi.
Topel objem!
Erika
