Čustveni viharji na dopustu

Končno je tu dopust, ki smo ga tako dolgo čakali, a namesto umirjenega in sproščenega počitniškega vzdušja se soočimo z nenehnimi prepiri, jezo, žalostjo, ljubosumjem … Iz otrok, včasih pa tudi iz staršev, butnejo vsa čustva, za katera v vsakdanu ni bilo časa. 

Med lanskimi jesenskimi počitnicami smo šli z družino v toplice. Vsakič znova me preseneti, kako neverjetno se punce veselijo naših skupnih dopustov, kamorkoli že gremo in kljub temu, da jim že krajše vožnje z avtom povzročajo nelagodje in slabost. Do zadnjega odštevajo dneve in ure do odhoda in pripravljajo stvari, ki jih bodo vzele s sabo.

Včasih to pričakovanje težko delim z njimi, ker vem, da mene pred odhodom čaka še velik podvig – premisliti, kaj potrebujemo s sabo ter to tudi čimbolj učinkovito in pravočasno spakirati.

Kljub temu, da sem se v zadnjih letih v tem kar dobro zorganizirala in vsakič pripravim tabelo v excelu, kjer je našteto vse, kar naj bi vzeli s sabo, me to še vedno mori in vsakič znova bijem boj s časom.

Tokrat smo šli v hotel, kar je pomenilo, da je kar dobršen del stvari, kot je hrana in vse povezano s pripravo hrane, odpadel in lahko rečem, da sem kar pravočasno vse spakirala. Končno smo se odpravili in punce so vse vznemirjene še nekajkrat vprašale: “A zdaj res gremo?”

Mož po napornem delovnem tednu, jaz po napornem pakiranju in otroci po koncu šole in vrtca smo olajšano zadihali, se sprostili in se podali prijetnim skupnim dnevom naproti. Človek bi pomislil, da bo to eno samo harmonično druženje, brez večjih čustvenih izpadov, saj smo vendar skupaj, imamo čas drug za drugega, smo sproščeni, ni kuhanja, pomivanja in pospravljanja, torej sva se tudi z možem lahko res posvetila puncam. Pa ni bilo čisto tako.

Vsaj prvi dan ali dva so bili razni čustveni izpadi zelo pogosti. Lahko bi zavpila: “Pa kaj za vraga vam manjka? A nismo končno na dopustu? Kaj zdaj sitnarite? A lahko končno uživamo?”

A po nekajletnih izkušnjah z našimi puncami in mnogih prebranih knjigah zdaj že vem ali vsaj dokaj hitro dojamem, da vsa čustva še veliko močneje privrejo na plan, ko se počutijo varne, ko smo vsi bolj sproščeni in tudi midva z možem bolj dostopna. Ko se jim zdi, da je več časa in prostora tudi za najbolj skrita čustva in probleme, ki v vsakdanu ne pridejo ven.

Tako se zdi, da jih najmanjša stvar razjezi, užalosti, ves čas se vsaj eni od hčera dogaja nekakšna krivica glede na ostale sestrice ipd. Pred nekaj leti bi me to večkrat na dan vrglo s tira, prepustila bi se svojim čustvom, obupu in norela ter jokala skupaj z njimi. A izkušnje so me naučile, da to pač ne pomaga. Ne le, da ne pomaga, punce prestraši in položaj še poslabša. Ko vidijo, da jaz izgubim kontrolo nad svojimi čustvi, nas vse zajame en velik čustveni vihar, od katerega se še dolgo ne opomoremo.

Tokrat pa sem opazila, da sem v večini primerov lahko svoja čustva bolj kontrolirala, nisem jemala njihovih čustvenih neviht osebno, ampak skušala pogledati za njihovo jezo, žalost, bolečino, skušala uganiti, kaj se jim v resnici dogaja, kaj je lahko vzrok njihovim čustvom. Tako mi je pogosto uspelo ubesediti njihova čustva ter zdržati dejstvo, da jim je težko.

Uf, samo zdržati in nič narediti – to je v bistvu najteže. A včasih se pač ne da narediti nič drugega, kot priznati, da jim je težko, in dovoliti, da so žalostne, jezne, užaljene, razočarane, ljubosumne, zaspane, lačne, … Pogosto že to prav čarobno deluje. Ne pomiri občutkov v hipu, vsekakor pa veliko hitreje, kot če bi jih hotela prepričati, da njihova čustva (zame) nimajo pametnega razloga.

Seveda mi še vedno ne uspe vsakič, pa sem tudi s tem bolj pomirjena. Pač nisem popolna. Če ga polomim, se skušam pogovoriti, opravičiti. In ko mi je res težko, se umaknem in le diham, diham, diham… Se spomnim, da potrebujejo izraziti svoja čustva, da jim moram to dovoliti, da zaradi tega ni nič narobe z mano kot mamo in da nam gre pravzaprav kar dobro. Obenem pa tudi opazujem, kaj se ob njihovih občutkih dogaja v meni. Ker pogosto me njihovo izražanje občutkov vznemiri ravno zaradi občutkov, ki jih sproži v meni.

Žal pa mi je ta empatičen način odzivanja še vedno precej tuj in še vedno mi čisto avtomatsko priletijo iz ust fraze: “Ali mora biti res vedno vse po tvoje? A se lahko umiriš? A lahko nehaš tako vpiti? Kaj spet kompliciraš?” To pade ven iz mene brez posebnega truda. Veliko več energije moram vložiti v empatične besede, ki sporočajo: “Težko ti je, ko vidiš, da je tvoja sestrica vedno hitrejša od tebe. Tudi ti bi bila rada najhitrejša.” ali “Zdi se ti, da tvojima sestricama z atijem nameniva več pozornosti in da tebe nihče ne mara.”

Otrok olajšano prikima in med nama se splete neka skrita nitka, za katero se za hip zdi, da lahko reši vse probleme, da sva skupaj kljub bolečini nepremagljiva.

Pa vaši dopusti z otroki? So tudi tako čustveno obarvani? Katera čustva najpogosteje pridejo na dan?

Vesela bom, če boste v komentar spodaj zapisali kakšno svojo misel!

Se vas je dotaknilo, kar ste prebrali? Prijavite se na e-novičke Regratove lučke in enkrat mesečno boste v svoj e-nabiralnik prejeli moje zadnje članke, kakšno zanimivo misel ali povezavo.