Čustveni izbruhi pri (visoko občutljivem) otroku

Visoko občutljivi otroci imajo zaradi globokega in intenzivnega čustvovanja pogosto še večje težave z reguliranjem svojih čustev kot drugi otroci. Zaradi navidez nepomembne stvari, ki je lahko kaplja čez rob v njihovem doživljanju tekom dneva, smo lahko priče dolgotrajnim in napornim čustvenim izbruhom, ki izčrpajo otroka, pa tudi druge navzoče. Kako jim lahko pomagamo, da se postopno naučijo obvladovati svoja čustva, ne da bi jih pri tem potlačili?

V člankih Čustveni viharji na dopustu in »Mami, hočem to hiško …« sem že pisala o čustvenih izbruhih in pomembnosti empatičnega odziva staršev, tokrat pa bi rada napisala nekaj konkretnih idej, kaj po mojih izkušnjah pomaga staršem pri tem.

Znanstvena dognanja v zadnjih desetletjih so prinesla nova znanja in razumevanje človeških možganov, a še vedno ostaja delovanje te fascinantne tvorbe v naši glavi precej zavito v skrivnost. Vse bolj pa je jasno tudi, kako se razvijajo otroški možgani, da je otrok od rojstva naprej kompetenten v mnogih pogledih ter da zelo dobro lahko komunicira glede svojih potreb, zato moramo njegove odzive jemati resno in z enako pozornostjo kot odzive starejšega otroka ali odraslega.

Pri osmih letih je imela moja najstarejša hči obdobje, ko so se njeni čustveni izbruhi ponavljali zelo pogosto ter trajali tudi uro in več, z možem pa sva se ob tem počutila popolnoma nemočna. Vzroki za te izbruhe so bile lahko majhne in nepomembne stvari, ki se jih pozneje nismo niti več spomnili. Ko se je hči po izbruhu končno pomirila, smo bili vsi popolnoma izčrpani, mlajši sestrici pa sta se umaknili pred nevihto ter se tiho igrali, ne da bi razumeli, kaj se dogaja.

Med čustvenim izbruhom sem v začetku skušala biti mirna, hčerko sem spraševala, kaj je narobe, jo skušala z besedami prepričati, da se pomiri, a se je zdelo, da je vse zaman. Slej ko prej sem tudi sama imela vsega dovolj in padla v svoj čustveni izbruh, norela in jo prepričevala, naj vendar že neha, kar ni prav nič pripomoglo k skrajšanju dogajanja, vse skupaj je le poslabšalo.

Začela sem raziskovati, ali je normalno, da ima otrok pri osmih letih še vedno take izbruhe in kaj lahko naredim. Naletela sem na odličen članek Laure Markham na spletni strani Aha parenting, ki mi je pomagal spremeniti perspektivo in mojo reakcijo ter kmalu precej zmanjšati trajanje in intenzivnost hčerkinih izbruhov. Bilo je skoraj težko verjeti, da je bila sprememba tako hitra. Ključno je bilo moje obvladovanje čustev, da sem ostala kolikor toliko mirna ter zdržala hčerkin izbruh, ne glede na to, kako dolgo je trajal in kako težko mi je bilo ob tem.

Kaj po mojih izkušnjah najbolj pomaga v takih trenutkih?

1. Umiriti sebe in svoja čustva.
To se mi zdi prva in ključna stvar, a nikakor ne lahka. Začne se z zavedanjem, kaj in zakaj se dogaja v nas v določenih situacijah. Ponavadi ni krivo to, kar v nekem trenutku stori otrok, ampak kaj v nas to prebudi, na kaj nas spomni. Zato moramo raziskati te občutke in se počasi naučiti odreagirati drugače. Na to zmožnost pa zelo vpliva tudi dobra skrb zase, saj smo izčrpani starši težko sposobni umirjeno zdržati otrokovo intenzivno izražanje čustev.

2. Razumeti, kaj se dogaja v otrokovih možganih.
Ko otroka preplavijo čustva, ki jih sam ne more obvladati, se vklopijo njegovi plazilski možgani, t.i. boj, beg ali zamrznitev. V tem stanju otrok ne sliši prav dobro, ne more razmišljati, ne razume, kaj se dogaja, saj je popolnoma preplavljen z močnimi čustvi, zato ob sebi potrebuje stabilnega odraslega, ki ga umiri in nudi varnost, dokler se postopoma sam ne nauči obvladati čustev, kar lahko traja celo otroštvo.

3. Ujeti pravi trenutek in mu pomagati, da izrazi čustva.
Če vidimo, da se težka čustva kopičijo v otroku in bo nekoga udaril ali vrgel neko igračo, lahko stopimo do njega in mu rečemo nekaj v smislu: »Stoj! Vidim, da si zelo jezen! Boksni v to blazino ali udari po kavču!« Pri tem je treba nekaj eksperimentiranja, kakšen način sproščanja čustev posameznemu otroku v določeni situaciji najbolj pomaga. Če tega trenutka ne ujamemo in je otrok že sredi izbruha, je predvsem pomembno, da smo ob njem in mu s svojo prisotnostjo pomagamo čustva dati iz sebe.

4. Pomiriti otroka z veliko empatije in brez obsojanja, kritiziranja, žaljenja.
Ob izbruhu moramo otroku najprej dati občutek varnosti, se z njim povezati, da čuti, da ni ogrožen ter da mi obvladujemo situacijo. Mu dati občutek, da lahko zdržimo njegova čustva, ne glede na to, kako burna in intenzivna so. Pustiti, da izrazi vse, kar se je nabralo v njem, ne glede na to, kako dolgo traja. To lahko naredimo z mirnim prigovarjanjem (brez vpitja), globokim dihanjem, objemom, dotikom, kolikor nam pusti. Vsekakor pa ga ne smemo osamiti, ampak ostanemo z njim, tudi če nas odriva, vpije na nas ali drugače kaže, da nas noče v bližini. V tem primeru se umaknemo malo stran, s čimer mu damo vedeti, da nam je mar zanj ter mu stojimo ob strani, tudi ko mu je najteže. Ne vzemite osebno, kar takrat reče ali naredi.

5. Ustaviti udarce in uničevanje stvari.
Ob čustvenih izbruhih otroci pogosto tudi brcajo okoli sebe ali mečejo predmete, pri čemer lahko poškodujejo sebe, osebe okoli njih ali pohištvo in druge stvari. To moramo fizično ustaviti, z nežnim in odločnim prijemom, saj mu tudi s tem sporočamo, da obvladujemo situacijo in dajemo dodaten občutek varnosti.

6. Umakniti ga na samo, a skupaj z vami.
Če niste doma ali je okoli vas preveč ljudi, tudi domačih, se skupaj umaknita drugam, v miren prostor. To naj ne bo kazen, ampak možnost in pomoč, da se laže umiri, vi pa mu s svojo prisotnostjo pri tem pomagate. Tu je pomembno, da mu daste občutek, da ste njegov zaveznik, da razumete, da mu je težko in da ne dela tega nalašč. Lahko mu rečete: »Vidim, da ti je zelo težko! Tukaj bom s tabo, da ti pomagam, da se pomiriš!«

7. Poslušati in se pogovoriti.
Potem, ko se otrok pomiri, se lahko pogovorimo z njim o tem, kaj se je zgodilo in kako se je počutil, vendar ne iščimo za vsako ceno neke racionalne razlage za njegov izbruh. Najbolj pomembno je, da je svoja težka čustva lahko na čimbolj varen način odložil. Lahko se pogovorimo tudi o tem, kaj lahko naslednjič naredi drugače v podobni situaciji.

8. Ugotoviti, kaj je zadaj, kaj je pripeljalo do izbruha.
Včasih so razlogi za izbruh zelo preprosti in jih je možno preprečiti, zato je dobro razmisliti o možnih vzrokih, ki so pripeljali do njega. Posebej pri predšolskih otrocih so pogosto tista kaplja čez rob nezadovoljene osnovne fiziološke potrebe, torej so morda lačni, žejni, zaspani ali pa neko nakupovanje traja veliko dlje, kot so oni sposobni zdržati. Včasih se izbruh zgodi takoj po tem, ko otrok pride iz šole ali vrtca. Morda se mu je v šoli ali v vrtcu zgodila ena ali več stvari, ki so se nakopičile in jih potem doma v varni navzočnosti starša končno lahko izrazi. Ob tem nam je strašem težko, saj ni ravno prijetno, če je prva stvar, ko srečamo otroka, močen izbruh čustev. Pogosto imamo tudi sami za sabo naporen dan in težko prenesemo njegova čustva. Lahko pa vzamemo to kot sporočilo, da se otrok dovolj varno počuti ob nas, da svojih težkih občutkov ne potlači, ampak jih izrazi.

9. Delovati preventivno.
Če otroka dobro poznamo in upoštevamo, kaj pri njem najpogosteje povzroči čustveni izbruh, lahko marsikaj predvidimo vnaprej in opazimo še pravi čas, da se izognemo kaplji čez rob. Včasih pa izogibanje povzroči le odložitev izbruha na pozneje. Če se namreč v otroku neka čustva nabirajo, je pogosto le vprašanje časa, kdaj bo vse skupaj izbruhnilo na dan. Če se tega zavedamo, lahko včasih z zrcaljenjem otroku pomagamo, da čustva izrazi v naši varni prisotnosti.

Današnja generacija staršev je bila v otroštvu pogosto prevečkrat prisiljena potlačiti svoja čustva, ker so nas starši in drugi odrasli okoli nas naučili, da določena čustva, kot so jeza, žalost, strah, niso sprejemljiva in jih zato ne smemo izražati. Danes pa se čedalje bolj zavedamo, kako je to škodljivo, zato je pomembno, da gremo sami pri sebi preko te ideje, da otrok teh čustev ne sme izraziti.

Vzemimo zgornje ideje kot proces. Marsikaj nam ne bo uspelo prvič, a nič hudega, ves čas se učimo, vsakič bo lažje, prej bomo odreagirali, bolj se bomo zavedali, kaj se dogaja v nas in v otroku.

Vprašanja za starše, ko nam otrok pritisne na gumbe

Kadar ob otrokovem čustvenem izbruhu težko ostanemo mirni, to pogosto pomeni, da smo preveč utrujeni ali da je otrokovo obnašanje v nas prebudilo neke otroške rane, ki nas zelo bolijo, a se tega morda sploh ne zavedamo.

Zato je pomembno, da ob tem opazujemo tudi sebe in vse, kar se dogaja v nas. Med samim izbruhom, lahko pa tudi kasneje, se lahko vprašamo:

• Kaj čutim? Kaj je sprožilo ta čustva v meni? Na kaj me spomnijo? Sem že kdaj čutil(a) podobno?
• Kako lahko naslednjič ravnam drugače? Kako se lahko ustavim? Kaj lahko naredim s temi občutki?

Pomembno se mi zdi, da tudi v situacijah, ko nam ne uspe odreagirati, tako kot si želimo, premislimo, kaj se je zgodilo in kako bi lahko odreagirali drugače. Lahko si to tudi zapišemo, si naredimo nek načrt, ki nam lahko zelo pomaga naslednjič, ko bomo spet v podobni situaciji. Po drobnih korakih bomo uspeli večkrat odreagirati drugače.

---

Kako pri vas rešujete čustvene izbruhe? Kaj ste se ob otrokovih čustvenih izbruhih naučili o sebi?
Vabljeni, da podelite kakšno svojo izkušnjo.

Se vas je dotaknilo, kar ste prebrali? Kliknite in se prijavite na e-novičke Regratove lučke. Enkrat mesečno boste v svoj e-nabiralnik prejeli moje zadnje članke, kakšno zanimivo misel ali povezavo.