Kako vzgajati visoko občutljivega otroka?

Vzgajati visoko občutljivega otroka je posebna naloga, ki ponavadi zahteva od starša še več spretnosti in notranje stabilnosti kot pri povprečno občutljivih otrocih. Po drugi strani pa prinaša tudi veliko lepega, dragocenega, saj ob pravi vzgoji z njimi lahko dobimo zelo zanimive sopotnike za celo življenje, ki nam pomagajo videti svet v veliko različnih niansah ter večjih globinah kot bi jih sicer. Prav tako pa se zaradi njih bolj zavedamo sebe, svojih šibkosti in občutkov, kar nas “prisili”, da spreminjamo stare vzorce, ki nam ne služijo več.

Starši visoko občutljivih otrok se pogosto počutimo nemočne, utrujene, nesposobne, saj se zdi, da ti otroci od nas zahtevajo preveč in da nikoli ni dovolj. Če smo poleg tega še sami visoko občutljivi, je naloga toliko težja, posebej če svoje visoke občutljivosti še nismo dovolj spoznali in je sprejeli.

Spodnji nasveti lahko veljajo za vse otroke, vendar so še posebno pomembni za visoko občutljive, saj ima pri njih vzgoja in odnos s starši še posebno pomemben vpliv na to, kako se bodo razvili, kako se bodo počutili v svoji koži ter kako bodo uspeli pozneje v življenju.

 

Kaj nam torej lahko pomaga?

 

1. Sprejmite otroka takega, kot je

Za visoko občutljivega otroka je zelo pomembno, da se vsaj doma čuti sprejetega in razumljenega. Varna navezanost na vsaj enega odraslega je za visoko občutljivega otroka še veliko bolj pomembna kot za povprečno občutljivega, saj pomanjkanje občutka varnosti pri občutljivih pusti veliko večje posledice in rane v odrasli dobi, kot to velja za druge ljudi.

Zato je zelo pomembno, da tudi, če kot starši nismo visoko občutljivi, čimbolj spoznamo značilnosti visoko občutljivih ter otrokove probleme, strahove in skrbi vzamemo resno, ga skušamo razumeti ter mu pomagati.

Če ga prepričujemo, da preveč komplicira, da ni tako hudo, kot se zdi njemu, ga to spravlja še v večjo stisko. Tega ne dela nalašč, saj ne more in ne zna drugače.

Pomaga tudi, če starši vidimo visoko občutljivost kot dar, torej vse dragocene plati našega otroka, ki jih nato znamo otroku pokazati in v njih skupaj z njim uživati.

 

2. Dobro poskrbite zase

Visoko občutljivi otroci zelo dobro zaznavajo čustveno stanje svojih staršev, zato je toliko bolj pomembno, da starši znamo obvladati svoja čustva ter dobro poskrbeti zase.

To vključuje dobro poznavanje ter upoštevanje svojih potreb in želja, postavljanje svojih meja ter skrb zase v najširšem smislu (psihično, fizično, čustveno, duhovno,…). Biti moramo miren pristan za otroka, znati umiriti sebe ter razmejiti med svojimi in otrokovimi čustvi (ne se preveč identificirati z njimi).

Če opazimo, da nas otrokova čustva ali obnašanje pogosto spravijo s tira in se težko obvladamo, je pomembno, da si najdemo pomoč in podporo pri drugem odraslem ali v obliki terapije.

Starševa notranja stabilnost je posebej pomembna v trenutkih otrokovih močnih čustev oziroma čustvenih izbruhov, ko se otrok težko umiri, če čuti, da starš ne obvladuje svojih čustev ali če otrokova čustva povzročijo burno čustveno reakcijo pri staršu.

 

3. Dober odnos in povezanost

Dobra povezanost, stik z visoko občutljvim otrokom nam omogoča, da ga dobro spoznamo ter mu lahko pomagamo in ga podpiramo, kjer je to potrebno. Prav tako se bo otrok zaradi bližine z nami počutil varnega, sprejetega in razumljenega, zato bo bolj pripravljen sodelovati z nami, tudi ko mu ne bo do tega, ter nam bo zaupal, ko mu bo težko in bo potreboval našo pomoč.

Pri gradnji dobrega odnosa z otrokom Jesper Juul omenja štiri ključne vrednote:

avtentičnost: zmožnost, da smo takšni, kakršni smo v resnici, da smo iskreni in verodostojno izražamo sebe;

enakovrednost: uspešno sodelovanje staršev in otrok na isti ravni, spoštovanje osebnega dostojanstva in integritete drugih ljudi, jemati otroka resno, ga poslušati, kar ne pomeni nujno, da smo vedno prijazni ali da ima otrok zadnjo besedo;

integriteta:  kdo sem jaz v vsej celoti, moja občutja, vrednote, razmišljanja,  pomeni sebi reči da, tujim željam pa včasih ne; spoznati se in si ostati zvest; telesna, psihična in spolna nedotakljivost;

odgovornost: osebna odgovornost za svoje življenje, ravnanje in vrednote, pri čemer moramo vedeti, da smo za kakovost odnosa med otrokom in staršem vedno odgovorni starši.

Starši imamo radi svoje otroke in pogosto se nam zdi, da naši otroci to vedo, tudi če jim tega ne povemo – saj vendar vsak dan na različne načine skrbimo zanje. Žal to zavedanje ne drži vedno, zato jim je treba prisluhniti ter najti načine, da jim pokažemo, kako čutimo do njih, tako da bodo to res čutili, kar lahko pomeni za enega otroka skupno ustvarjanje, za drugega objem, za tretjega pa skupno igranje košarke.

 

4. Nežna disciplina in empatično vodenje

Visoko občutljivi otroci so večinoma zelo samokritični, zato se moramo starši pri vzgoji čimbolj izogibati kritiziranju, obsojanju, sramotenju, kaznovanju, saj jih to prizadene še veliko bolj kot povprečno občutljive otroke. Na močna čustva se odzovimo empatično, skušajmo opaziti in poimenovati, kaj se dogaja, kaj čutijo ter se z njimi o tem veliko pogovarjati.

Pomembna je tudi dobra vnaprejšnja priprava na problematične situacije in spremembe (kjer je to možno), da približno vedo, kaj lahko pričakujejo ter se počutijo bolj varne. Potrebujejo občutek kontrole, torej jim zelo pomaga, če imajo čim pogosteje možnost izbire in odločanja.

Nežna disciplina pa v tem primeru ne pomeni permisivne vzgoje, saj visoko občutljivi otroci tudi potrebujejo postavljanje mej, kar je včasih še posebej težek izziv zaradi njihovega avtonomnega značaja.

 

5. Pridobivanje in spodbujanje spretnosti

Ko sprejmemo otroka takega, kot je, lahko realno ugotovimo njegove šibke točke, stresorje, ki so največji izziv za otroka ter kakšno okolje, pogoje, orodja potrebuje otrok, da bo najbolje uspeval. Tako lahko poiščemo načine, kako se izogniti ali prilagoditi situaciji, ki je za otroka še posebej stresna. Pogosto pa se je treba s situacijo tudi soočiti ter po malih korakih skupaj z otrokom iti skozi, z nežno spodbudo.

Ker se ti otroci kmalu zavedo, da so drugačni in se primerjajo z drugimi, jim to lahko pomembno vpliva na samopodobo, zato je zelo pomembno spodbujati samostojnost in samozavest na čimveč različnih področjih, da si zgradijo zdravo samospoštovanje.

To vključuje predvsem njihova “močna” področja – dejavnosti, ki so jim še posebno blizu, – pa tudi tista, za katera se zdi, da jim ne ustrezajo. Torej je dobro, da jih izpostavimo čimveč različnim izkušnjam, a pod pogoji, v katerih se bodo počutili še dovolj varne.

Včasih potrebujejo tudi pomoč pri navezovanju prijateljstev, kjer jim lahko pomagamo tako, da jih povežemo s podobnimi otroci ter spodbujamo druženje.

Njihova perfekcionistična narava zahteva, da so pogosto zelo organizirani, vendar pa to ni nujno povezano. Če imate občutek, da se vaš otrok ne zna dobro organizirati, bega od ene dejavnosti k drugi, ne pospravlja za sabo in podobno, je dobro pomagati mu osvojiti tudi to veščino, saj mu organizirano okolje prinaša več notranjega miru.

 

6. Napredovanje po malih korakih

Veliki projekti, ki zahtevajo preveč naekrat od visoko občutljivih otrok, jih lahko spravijo v stisko in povzročijo, da ne morejo dati od sebe vsega tistega, česar so zmožni.

Zato je pomembno, da jim omogočimo napredovanje po malih korakih, daljše časovne okvirje, veliko ponavljanja in izkušenj – toliko, kot je treba. Ob tem jih moramo podpirati, spodbujati ter voditi skozi ovire in strahove.

Včasih se seveda zgodi, da nimamo toliko časa, kot ga potrebuje otrok, da osvoji ali se sooči z novo situacijo. Takrat je pomembno, da mu iskreno razložimo dejstva, ga podpremo, kolikor lahko, hkrati pa mu tudi stojimo ob strani s spodbudno besedo, ko mu je težko in zdržimo z njim morebitna močna čustva.

Vsako majhno zmago skupaj praznujmo ter jih v naslednji podobni situaciji spomnimo nanjo.

 

7. Čas za umirjanje

Visoko občutljivi otroci potrebujejo veliko časa za umirjanje ter mirno igro v varnem okolju, radi se igrajo sami ali v majhni skupini.

Predlagajmo ter spodbujajmo jih, da se naučijo načinov za umirjanje, ki jim ustrezajo: stik z naravo, čuječnost, dihalne vaje, ustvariti “miren kotiček” – svoj svet, kjer se počutijo varno, pripomočke, s katerimi lahko regulirajo dražljaje, ustvarjanje.

Ključno je tudi, da dobijo dovolj spanja, prav tako pa tudi, da so zadovoljene ostale njihove osnovne fiziološke potrebe (hrana, pijača, gibanje, …).


Kaj je trenutno vaš največji izziv pri visoko občutljivem otroku? Katera izmed zgornjih točk vas je najbolj nagovorila? Imate kak dodaten nasvet, ki vam pomaga?

Prosim, delite z mano v komentarju spodaj.

 

Se vas je dotaknilo, kar ste prebrali? Prijavite se na e-novičke Regratove lučke in enkrat mesečno boste v svoj e-nabiralnik prejeli moje zadnje članke, kakšno zanimivo misel ali povezavo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja