Pred kratkim sva šli z mojo dvanajstletnico k zobozdravniku. Medtem ko sem sedela pred ambulanto in čakala nanjo, sem razmišljala o spremembi, ki se je zgodila v zadnjem času, ko je njen strah pred zobozdravnikom, ki je bil včasih res neizmeren, kar nekam izpuhtel.
“V zadnjem obdobju je vsakič lažje odšla v ambulanto sama in vse manj jo je bilo strah. Spomnim se, kako sem v prvih letih skupaj z njo sedala na stol, jo nežno držala in jo spodbujala, medtem ko ji je zobozdravnica popravljala zobe, kasneje sem stala poleg nje in jo držala za roko ter jo mirila, da je zdržala – še do nekaj let nazaj.“
“Vedno sva se pred in po obisku pri zobozdravniku o tem veliko pogovarjali, se pripravili in tudi vsakič znova ugotovili, da malo boli, a ni tako hudo, kot je pričakovala. A vedno jo je bilo grozno strah. Posledično sem tudi jaz vedno znova s tesnobo pričakovala naslednji obisk pri zobozdravniku.“
Vam je to znano?
Hčerina zobozdravnica je na srečo vsakič pokazala veliko razumevanja in potrpežljivosti za njen strah. Vsakič jo je spodbujala in ji razložila, kaj točno bo naredila in kako dolgo bo trajalo.
Redno smo hodili na preglede, a žal je imela hčerka že pri 4, 5 letih kar precej kariesa in verjetno nikoli ne bom vedela, koliko je k temu prispevala genetika, koliko pa (pre)slabo umivanje zob. V prvih letih ji je bilo namreč res težko umivati zobe, ker je bila tako občutljiva na bolečino in na kakršnokoli brskanje z zobno krtačko po ustih, zato smo marsikdaj umivanje zob izvedli zelo na hitro ali pa tudi spustili.
Tistega dne sem zato res s ponosom in zadovoljstvom razmišljala, kako se je vendar ves trud, moje zaupanje vanjo in vase ter v moj način vzgoje obrestoval.
Svoje je gotovo prispevalo tudi njeno odraščanje, osamosvajanje in dozorevanje, a nekaj zaslug za to prav nič skromno pripisujem tudi sebi in neskončni potrpežljivosti, spodbudi, podpori, pogovorom, razlagam, razumevanju in empatiji, ki sem jih ji nudila, da sva po drobnih korakih premagovali različne njene strahove. Nikoli je nisem obsojala ali zasmehovala zaradi njenega strahu, vedno sem jo zaščitila pred komentarji drugih in ji razložila, da je strah normalen.
Vendar je pri tem v meni vedno kljuval tudi dvom: kaj, če se motim, kaj, če moram vendar nastopiti bolj strogo, če preveč popuščam in jo razvajam s takim ravnanjem?
Ko je tako prišla iz ambulante, je mimogrede omenila, da ji je zobozdravnica ponudila injekcijo proti bolečini, pa se je zmenila, da je ne potrebuje oziroma da jo bo dobila, če jo bo preveč bolelo. Poleg tega se je tudi strinjala, da ji popravi še en zob, da ji ne bo treba še enkrat hoditi.
Ko me je še vedno razganjalo od navdušenja in presenečenja, s kakšno lahkoto je to SAMA opravila, mi je rekla: »Mami, pa jaz se sploh ne spomnim, da bi bilo kdaj kaj drugače, da me je bilo kdaj tako strah.«
Osuplo sem rekla: »Halo, kako se ne spomniš? Veš, koliko truda sem vložila, da sem te vsakič prepričala, da morava iti k zobozdravniku in da ne bo tako hudo, kot si mislila.«
A moja najstnica se tega ni kaj dosti spomnila. Pa ji niti nisem zamerila, saj me je prijetno grela misel, da gremo v pravo smer.
Zakaj vse to pišem?
Ker vem, da imate mnogi med vami zelo občutljive otroke, stare 3, 4, 5 let in se srečujete s podobnimi strahovi pri njih. Sprašujete se, kako se bodo znašli v svetu, če jih bo vedno tako strah, če se vas bodo tako oklepali in ali bodo sploh kdaj bolj samostojni.
Vprašanja, ki sem si jih tudi sama dolga leta zastavljala. Hkrati pa vedno znova prišla do tega, da je pot, po kateri hodimo, edina možna in prava.
Rada bi vam povedala, da visoko občutljivi otroci potrebujejo drugačen pristop oziroma so še veliko bolj kot drugi otroci občutljivi na to, kako jih vzgajamo. Zato vam ni treba poslušati tistih, ki pravijo, da jih boste razvadili, če jih boste skušali razumeti in jim prisluhniti v njihovih potrebah.
Nekaterim stvarem se je celo dobro izogniti, če otroku povzročajo preveč stresa. Pri drugih ne gre, zato so se pri nas zelo obnesli drobni koraki ter veliko razumevanja in empatije.
“Na ta način otrok ponotranji, da so nekatere stvari v življenju težke in zoprne, a s pravo podporo ljudi, ki ga imajo radi, lahko marsikaj doseže in marsikateri strah preseže. Hkrati se tudi nauči, kako lahko v takih situacijah sam sebe nežno, a odločno podpira in spodbuja. “
Vsaka stopnička na tej poti pa mu da večjo samozavest in občutek, da zmore, kar pogosto visoko občutljivi otroci še posebej potrebujejo.
Topel objem,
Erika
