Pred nekaj dnevi sem začutila, da se vame potiho plazi žalovanje za poletjem.
Žalovanje za vsem lepim, kar sem doživela, lahkotnostjo, toplino sonca, morjem, sproščenostjo, časom z družino, poznimi večernimi pogovori in podaljšanim spanjem zjutraj.
Za vsem, kar nisem uspela narediti, pa vem, da bi bilo lažje poleti. Za neprebranimi knjigami, za tistimi nedoživetimi zgodnjimi jutri, ko mi ni uspelo vstati malo prej, ker res obožujem tišino in mir poletnih juter.
Malo sem odrivala vse te občutke, a potem sem ugotovila, da bodo viseli nad mano kot temni oblaki, če jim ne bom dala prostora.
Zato sem si vzela nekaj časa, da sem začutila to žalovanje, mu dala dihati, bila z njim samo prisotna, si zapisala občutke v dnevnik.
Vem, da september in jesen prinašata svoje darove. Vem, da pride spet več strukture, mirnejši dopoldnevi, obilje pridelkov, zlatorumene barve narave, toplina poznopoletnega sonca, nove ideje in novi cilji.
Vem, da je narava ciklična in da tudi mene vedno znova uči sprejemanja tega. Da so spremembe del življenja in da moram s tem nekako živeti.
A tisti hip me to ni potolažilo in na nek način niti nisem iskala tolažbe. Želela sem čutiti, kar je bilo živo v meni.
Žalost, minljivost, sprejemanje, upiranje, neizogibno minevanje časa, čeprav bi ga želela še malo ustaviti.
Nisem se tem občutkom čisto predala in nisem pustila, da me preplavijo in odnesejo. Dovolila sem, da jih začutim in da se pretočijo skozi mene.
In ko sem jim dala to dovoljenje in jih sprejela, je bilo lažje. Teža se je sprostila in lažje sem pogledala naprej v dneve, ki prihajajo.
Včasih je to vse, kar rabimo. In kar rabijo naši otroci, ko ponovno stopajo v šolo, vrtec in druge obveznosti.
Rabimo podporo in drug drugega, da se začutimo in sprejmemo z vsem, kar se dogaja v nas.
Na to zadnjo avgustovsko nedeljo ti želim prisotnosti, poguma in umirjenosti pred jutrišnjim vstopom v september.
Topel objem.
Erika
