Pogosto čutite v sebi praznino? Težko prosite za pomoč in premorete malo sočutja do sebe, hkrati pa imate veliko potrebo, da pomagate drugim? Velikokrat čutite, da je nekaj narobe z vami? Vas je sram in se obsojate zaradi svojih občutkov? Vse to so lahko znaki, da ste v čustvenem smislu v otroštvu doživeli pomemben primanjkljaj. O tem piše dr. Jonice Webb v svojih dveh knjigah Running on empty (moj prosti prevod naslova glede na kontekst knjige je Vožnja brez goriva) in Running on empty no more (moj prosti prevod naslova je Nič več vožnje brez goriva), ki sta se me ob branju zelo dotaknili in v mnogih vidikih spremenili pogled na dojemanje sebe. V prvem članku sem povzela nekaj ključnih poudarkov iz prve knjige ter razložila, zakaj lahko t.i. čustveno zanemarjanje v otroštvu (ang. Chilhood Emotional Neglect ali CEN) še posebej prizadene visoko občutljive osebe. V nadaljevanju bom navedla nekaj znakov čustvenega zanemarjanja v otroštvu ter nekaj načinov, kako si kot odrasli pomagamo, če vsaj kakšnega od navedenih znakov prepoznamo tudi pri sebi. Kaj je čustveno zanemarjanje v otroštvu? Webbova v svojih knjigah čustveno zanemarjanje v otroštvu razloži kot pomanjkanje odziva staršev in drugih pomembnih odraslih na otrokovo čustveno doživljanje. Čeprav so starši ali drugi skrbniki fizično prisotni in morda v mnogih pogledih zelo dobro poskrbijo za otroka, otrok odrašča zelo osamljen. Pogosto to izhaja iz dejstva, da so bili tudi starši sami v čustvenem smislu zelo podhranjeni, zato ne zmorejo dati svojemu otroku nečesa, česar sami niso dobili. “Pri čustvenem zanemarjanju torej ne gre toliko za to, kaj starši storijo, ampak česa ne storijo – ne odzivajo se na otrokove čustvene potrebe in jih ne ovrednotijo.” Posledično se otrok nauči, da so čustva jeze, žalosti, bolečine, posebej zelo močna, nekaj slabega in nesprejemljivega ter da jih je bolje skriti in potlačiti. Ne nauči pa se, da nam čustva prinašajo pomembna sporočila o naših željah in potrebah, da jih lahko razumemo, zdržimo in izrazimo. Znaki čustvenega zanemarjanja v otroštvu Kako torej vemo, če smo tudi sami doživeli čustveno zanemarjanje v otroštvu? Webbova ima na svoji strani vprašalnik v angleškem jeziku, kjer to lahko preverite. V svojih knjigah pa navaja deset znakov, po katerih lahko ocenite, ali to velja tudi za vas. 1. Občutki praznine Globok občutek, da nekaj v nas manjka, ki se lahko čuti kot čustvena otopelost, pomanjkanje občutka ali dejanska praznina. Je nek splošen občutek, da nekaj manjka v našem življenju, nekaj, kar drugi imajo, ne glede na življenjske okoliščine. To se zgodi, če otrokova čustva za starše niso bila sprejemljiva, zato se otrok distancira od svojih čustev, izgubi stik z njimi in kot odrasel težko dostopa do njih. 2. Kontraodvisnost Občutek, da ne potrebujemo nikogar in nas je strah pred preveliko odvisnostjo od drugih ljudi. Izhaja iz izkušnje, da se na druge ne moremo zanesti, da nas bodo slej ko prej razočarali, zato nočemo prositi za pomoč in biti odvisni od drugih ljudi, tudi če smo zato sami prikrajšani. 3. Nerealno samoocenjevanje Lahko gre za pomanjkljivo samospoštovanje in nizko samozavest, a še bolj točno gre za nerealno sliko o sebi, ki ni nujno negativna. Manjka nam specifično, realistično in uravnoteženo vedenje o sebi, ki se razvije, ker nam starši v otroštvu niso zmogli dati ustreznega, jasnega in natančnega odseva tega, kar smo bili. Otroci se namreč naučijo, kdo so, skozi sliko, ki jo o sebi vidijo v očeh svojih staršev. 4. Zelo malo sočutja do sebe, a veliko do drugih Težko smo sočutni do sebe, zelo smo kritični, nerazumevajoči in zahtevni do sebe, pogosto si težko oprostimo neko napako, a bi jo zlahka opravičili drugim. Če so nas starši v otroštvu veliko kritizirali in nam nudili malo sočutja, se ta notranji kritik vedno znova oglaša v nas, ko odrastemo, česar se pogosto niti ne zavedamo. 5. Krivda in sram Zelo pogosto čutimo krivdo in sram ter se sprašujemo, kaj je narobe z nami. Če smo kot otroci dobili sporočilo od staršev, da čutimo preveč, da so čustva breme ali so prepovedana, nezaželjena, smo čutili krivdo in sram, kadar so se čustva pojavila. Zato smo se zelo potrudili, da smo jih skrili ali potlačili v sebi. 6. Vase usmerjena jeza in obsojanje sebe Pogosto in hitro se za vse krivimo in obsojamo ter čutimo jezo do sebe. To največkrat izhaja iz dejstva, da so nam starši v otroštvu občutenje jeze povsem prepovedali ali jo – nasprotno – sami niso znali obvladovati. V obeh primerih se nismo naučili, kako obvladovati in zdravo izražati svojo jezo. 7. Močen občutek, da je nekaj narobe z nami Globoko zasidran občutek, da če bi nas ljudje zares poznali, nas ne bi marali, da je nekaj narobe z nami in da smo drugačni od drugih. Vsak otrok si na svoj način na podlagi družinskih okoliščin razloži, zakaj je nekaj narobe z njim in to skrbno skriva. 8. Težave z negovanjem sebe ali drugih Težko nam je dati in prejeti čisto, globoko ljubezen, toplino in nego. Da smo tega sposobni, nam mora biti dovoljeno te občutke svobodno dajati in prejemati v otroštvu. Sicer se naučimo, da ne moremo zastonj prejemati niti dajati. 9. Slaba samodisciplina Nesposobnost pripraviti se, da storimo, kar je potrebno ali se upremo nečemu, kar vemo, da ni koristno za nas ali nam škoduje. Vsi potrebujemo samodisciplino vsak dan na različne načine. Naučimo se je preko strukture, ljubezni in pričakovanj tistih, ki nas vzgajajo. Če nam starši niso postavili dovolj mej ali te niso bile jasne ter postavljene na zdrav in uravnotežen način, imamo kot odrasli lahko s tem velike težave. 10. Aleksitimija: slabo zavedanje in razumevanje svojih čustev Aleksitimija pomeni, da se svojih čustev ne zavedamo dovolj in jih slabo razumemo. Zavedanja in razumevanja svojih čustev se naučimo, ko starši opazijo in se odzovejo na čustva, ki jih čutimo ter nam pomagajo, da jih občutimo ter obvladamo. Katere od omenjenih desetih točk veljajo za vas? Kako si lahko pomagamo? Če ste vsaj delno prepoznali svoje občutke ob branju zgornjih vrstic, se verjetno sprašujete, kaj zdaj. Kaj lahko naredimo z vsem tem zavedanjem, da nam je nekaj pomembnega v otroštvu manjkalo? Webbova ima v svoji terapevtski praksi s tem mnogo izkušenj in pravi, da lahko marsikaj storimo, ko prepoznamo čustveno zanemarjanje v svojem otroštvu. Najprej je gotovo pomembno, da se odločimo, da v svoje otroštvo pogledamo na ta način ter raziščemo, kaj nam je v čustvenem smislu v otroštvu manjkalo, kaj smo morda potrebovali, pa nismo dobili. Če smo visoko občutljivi, je dobro, da se čimbolj poučimo in spoznamo svojo visoko občutljivost. Pri tem bomo morda potrebovali tudi podporo drugih ljudi in strokovno pomoč V nadaljevanju je povzetek nasvetov, ki jih predlaga Webbova v svoji knjigi Running on empty. 1. Zavedati se, prepoznavati in razumeti svoja čustva Naučiti se razumeti namen in pomen čustev, prepoznati in poimenovati svoje občutke, jih sprejemati in jim zaupati. Nato pa se naučiti tudi svoje občutke učinkovito izražati v odnosu z drugimi ljudmi. Tule si lahko ogledate seznam čustev (v angleščini) s spletne strani Webbove. 2. Naučiti se bolje poskrbeti zase Sebe večkrat postaviti na prvo mesto, se učiti reči ne, prositi za pomoč, ugotoviti, kaj nam je všeč in kaj ne, poskrbeti za zdravo prehranjevanje, gibanje ter počitek in sprostitev. 3. Izboljšati svojo samodisciplino Čimvečkrat narediti tisto, kar si ne želimo narediti, pa vemo, da nam koristi (recimo si privoščiti sprehod ali toplo kopel) ter se čimvečkrat ustaviti, ko želimo narediti nekaj, kar nam škoduje (recimo ob težkih občutkih pojesti celo čokolado). 4. Naučiti se pomiriti, potolažiti in regulirati Kadar starši lahko sprejmejo, prenesejo in potolažijo otrokova težka čustva, takrat otrok to ponotranji in se nauči tako ravnati tudi sam s sabo. Če naši starši tega niso znali ali zmogli, se moramo kot odrasli naučiti, kaj je tisto, kar nam pomaga, da sami sebe pomirimo in čustveno reguliramo. To je lahko pogovor s prijateljem, vroča kopel, sprehod v naravi, poslušanje glasbe, meditacija, spodbuden in tolažilen samogovor … 5. Biti empatični do sebe Upoštevajmo obrnjeno zlato pravilo. Namesto: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim!” naj velja: “Vse, kar hočete, da bi storili drugim, storite sami sebi.” Izkoristimo svojo modrost in empatijo ter na enak način, kot bi pomagali drugim, pomagajmo tudi sami sebi. Razvijmo notranji ljubeč-a-odločen glas ter si dovolimo biti človek. Webbova ima na svoji spletni strani nekaj tabel, ki nam lahko pomagajo zgraditi boljše navade na zgoraj omenjenih področjih. Lahko pa si tabele ustvarite tudi sami – po svoji želji in potrebi. Naslednji korak Če ste prebrali članek do tukaj, vam verjetno že zdaj raziskovanje sebe ni tuje. Tudi ta članek je z namenom prišel do vas prav ta trenutek. – Kaj je torej lahko vaš naslednji korak na poti spoznavanja sebe?– Na koga se lahko obrnete, kdo vas lahko podpre?– Česa se želite naučiti? Ko se enkrat dotaknemo svojih otroških ran, pa je dobro, da raziščemo tudi, kako so te vplivale na naše odnose. – Kakšnega partnerja smo si izbrali in kakšen odnos imamo z njim?– Kakšen odnos imamo s starši in koliko se o svojem otroštvu in bolečinah v povezavi z njim lahko pogovarjamo z njimi?– Kako vzgajamo svoje otroke ter koliko svojih vzorcev in bolečin nehote prenašamo nanje?– Kako lahko svoje odnose ob zavedanju svojega čustvenega primanjkljaja v otroštvu izboljšamo, zacelimo, spremenimo? Vsak človek ima svojo pot in vsakemu pri odkrivanju ran iz otroštva in korakih naprej lahko pomaga kaj drugega. Upam, da vam je ta članek vsaj malo osvetlil pot naprej ter vam pomagal, da boste na tej poti bolj prizanesljivi in podporni do sebe. Za bolj poglobljeno raziskovanje čustvenega zanemarjanja v otroštvu pa priporočam v branje obe omenjeni knjigi ter po potrebi tudi kvalitetno strokovno pomoč. Ste prepoznali katerega od desetih znakov pri sebi? Kaj bo vaš naslednji korak? Topel objem,Erika