Srčni blog zapisi

Srčni

blog zapisi

empatija

Čustveni izbruhi pri (visoko občutljivem) otroku

Visoko občutljivi otroci imajo zaradi globokega in intenzivnega čustvovanja pogosto še večje težave z reguliranjem svojih čustev kot drugi otroci. Zaradi navidez nepomembne stvari, ki je lahko kaplja čez rob v njihovem doživljanju tekom dneva, smo lahko priče dolgotrajnim in napornim čustvenim izbruhom, ki izčrpajo otroka, pa tudi druge navzoče. Kako jim lahko pomagamo, da se postopno naučijo obvladovati svoja čustva, ne da bi jih pri tem potlačili? V člankih Čustveni viharji na dopustu in »Mami, hočem to hiško …« sem že pisala o čustvenih izbruhih in pomembnosti empatičnega odziva staršev, tokrat pa bi rada napisala nekaj konkretnih idej, kaj po mojih izkušnjah pomaga staršem pri tem Znanstvena dognanja v zadnjih desetletjih so prinesla nova znanja in razumevanje človeških možganov, a še vedno ostaja delovanje te fascinantne tvorbe v naši glavi precej zavito v skrivnost. Vse bolj pa je jasno tudi, kako se razvijajo otroški možgani, da je otrok od rojstva naprej kompetenten v mnogih pogledih ter da zelo dobro lahko komunicira glede svojih potreb, zato moramo njegove odzive jemati resno in z enako pozornostjo kot odzive starejšega otroka ali odraslega. Pri osmih letih je imela moja najstarejša hči obdobje, ko so se njeni čustveni izbruhi ponavljali zelo pogosto ter trajali tudi uro in več, z možem pa sva se ob tem počutila popolnoma nemočna. Vzroki za te izbruhe so bile lahko majhne in nepomembne stvari, ki se jih pozneje nismo niti več spomnili. Ko se je hči po izbruhu končno pomirila, smo bili vsi popolnoma izčrpani, mlajši sestrici pa sta se umaknili pred nevihto ter se tiho igrali, ne da bi razumeli, kaj se dogaja. Med čustvenim izbruhom sem v začetku skušala biti mirna, hčerko sem spraševala, kaj je narobe, jo skušala z besedami prepričati, da se pomiri, a se je zdelo, da je vse zaman. Slej ko prej sem tudi sama imela vsega dovolj in padla v svoj čustveni izbruh, norela in jo prepričevala, naj vendar že neha, kar ni prav nič pripomoglo k skrajšanju dogajanja, vse skupaj je le poslabšalo. Začela sem raziskovati, ali je normalno, da ima otrok pri osmih letih še vedno take izbruhe in kaj lahko naredim. Naletela sem na odličen članek Laure Markham na spletni strani Aha parenting, ki mi je pomagal spremeniti perspektivo in mojo reakcijo ter kmalu precej zmanjšati trajanje in intenzivnost hčerkinih izbruhov. Bilo je skoraj težko verjeti, da je bila sprememba tako hitra. Ključno je bilo moje obvladovanje čustev, da sem ostala kolikor toliko mirna ter zdržala hčerkin izbruh, ne glede na to, kako dolgo je trajal in kako težko mi je bilo ob tem. Kaj po mojih izkušnjah najbolj pomaga v takih trenutkih? 1. Umiriti sebe in svoja čustva. To se mi zdi prva in ključna stvar, a nikakor ne lahka. Začne se z zavedanjem, kaj in zakaj se dogaja v nas v določenih situacijah. Ponavadi ni krivo to, kar v nekem trenutku stori otrok, ampak kaj v nas to prebudi, na kaj nas spomni. Zato moramo raziskati te občutke in se počasi naučiti odreagirati drugače. Na to zmožnost pa zelo vpliva tudi dobra skrb zase, saj smo izčrpani starši težko sposobni umirjeno zdržati otrokovo intenzivno izražanje čustev. 2. Razumeti, kaj se dogaja v otrokovih možganih. Ko otroka preplavijo čustva, ki jih sam ne more obvladati, se vklopijo njegovi plazilski možgani, t.i. boj, beg ali zamrznitev. V tem stanju otrok ne sliši prav dobro, ne more razmišljati, ne razume, kaj se dogaja, saj je popolnoma preplavljen z močnimi čustvi, zato ob sebi potrebuje stabilnega odraslega, ki ga umiri in nudi varnost, dokler se postopoma sam ne nauči obvladati čustev, kar lahko traja celo otroštvo. 3. Ujeti pravi trenutek in mu pomagati, da izrazi čustva. Če vidimo, da se težka čustva kopičijo v otroku in bo nekoga udaril ali vrgel neko igračo, lahko stopimo do njega in mu rečemo nekaj v smislu: »Stoj! Vidim, da si zelo jezen! Boksni v to blazino ali udari po kavču!« Pri tem je treba nekaj eksperimentiranja, kakšen način sproščanja čustev posameznemu otroku v določeni situaciji najbolj pomaga. Če tega trenutka ne ujamemo in je otrok že sredi izbruha, je predvsem pomembno, da smo ob njem in mu s svojo prisotnostjo pomagamo čustva dati iz sebe. 4. Pomiriti otroka z veliko empatije in brez obsojanja, kritiziranja, žaljenja. Ob izbruhu moramo otroku najprej dati občutek varnosti, se z njim povezati, da čuti, da ni ogrožen ter da mi obvladujemo situacijo. Mu dati občutek, da lahko zdržimo njegova čustva, ne glede na to, kako burna in intenzivna so. Pustiti, da izrazi vse, kar se je nabralo v njem, ne glede na to, kako dolgo traja. To lahko naredimo z mirnim prigovarjanjem (brez vpitja), globokim dihanjem, objemom, dotikom, kolikor nam pusti. Vsekakor pa ga ne smemo osamiti, ampak ostanemo z njim, tudi če nas odriva, vpije na nas ali drugače kaže, da nas noče v bližini. V tem primeru se umaknemo malo stran, s čimer mu damo vedeti, da nam je mar zanj ter mu stojimo ob strani, tudi ko mu je najteže. Ne vzemite osebno, kar takrat reče ali naredi. 5. Ustaviti udarce in uničevanje stvari. Ob čustvenih izbruhih otroci pogosto tudi brcajo okoli sebe ali mečejo predmete, pri čemer lahko poškodujejo sebe, osebe okoli njih ali pohištvo in druge stvari. To moramo fizično ustaviti, z nežnim in odločnim prijemom, saj mu tudi s tem sporočamo, da obvladujemo situacijo in dajemo dodaten občutek varnosti. 6. Umakniti ga na samo, a skupaj z vami. Če niste doma ali je okoli vas preveč ljudi, tudi domačih, se skupaj umaknita drugam, v miren prostor. To naj ne bo kazen, ampak možnost in pomoč, da se laže umiri, vi pa mu s svojo prisotnostjo pri tem pomagate. Tu je pomembno, da mu daste občutek, da ste njegov zaveznik, da razumete, da mu je težko in da ne dela tega nalašč. Lahko mu rečete: »Vidim, da ti je zelo težko! Tukaj bom s tabo, da ti pomagam, da se pomiriš!« 7. Poslušati in se pogovoriti. Potem, ko se otrok pomiri, se lahko pogovorimo z njim o tem, kaj se je zgodilo in kako se je počutil, vendar ne iščimo za vsako ceno neke racionalne razlage za njegov izbruh. Najbolj pomembno je, da je svoja težka čustva lahko na čimbolj varen način odložil. Lahko se pogovorimo tudi o tem, kaj lahko naslednjič naredi drugače v podobni situaciji. 8. Ugotoviti, kaj je zadaj, kaj je pripeljalo do izbruha. Včasih so razlogi za izbruh zelo preprosti in jih je možno preprečiti, zato je dobro razmisliti o možnih vzrokih, ki so pripeljali do njega. Posebej pri predšolskih otrocih so pogosto tista kaplja čez rob nezadovoljene osnovne fiziološke potrebe, torej so morda lačni, žejni, zaspani ali pa neko nakupovanje traja veliko dlje, kot so oni sposobni zdržati. Včasih se izbruh zgodi takoj po tem, ko otrok pride iz šole ali vrtca. Morda se mu je v šoli ali v vrtcu zgodila ena ali več stvari, ki so se nakopičile in jih potem doma v varni navzočnosti starša končno lahko izrazi. Ob tem nam je strašem težko, saj ni ravno prijetno, če je prva stvar, ko srečamo otroka, močen izbruh čustev. Pogosto imamo tudi sami za sabo naporen dan in težko prenesemo njegova čustva. Lahko pa vzamemo to kot sporočilo, da se otrok dovolj varno počuti ob nas, da svojih težkih občutkov ne potlači, ampak jih izrazi. 9. Delovati preventivno. Če otroka dobro poznamo in upoštevamo, kaj pri njem najpogosteje povzroči čustveni izbruh, lahko marsikaj predvidimo vnaprej in opazimo še pravi čas, da se izognemo kaplji čez rob. Včasih pa izogibanje povzroči le odložitev izbruha na pozneje. Če se namreč v otroku neka čustva nabirajo, je pogosto le vprašanje časa, kdaj bo vse skupaj izbruhnilo na dan. Če se tega zavedamo, lahko včasih z zrcaljenjem otroku pomagamo, da čustva izrazi v naši varni prisotnosti. Današnja generacija staršev je bila v otroštvu pogosto prevečkrat prisiljena potlačiti svoja čustva, ker so nas starši in drugi odrasli okoli nas naučili, da določena čustva, kot so jeza, žalost, strah, niso sprejemljiva in jih zato ne smemo izražati. Danes pa se čedalje bolj zavedamo, kako je to škodljivo, zato je pomembno, da gremo sami pri sebi preko te ideje, da otrok teh čustev ne sme izraziti. Vzemimo zgornje ideje kot proces. Marsikaj nam ne bo uspelo prvič, a nič hudega, ves čas se učimo, vsakič bo lažje, prej bomo odreagirali, bolj se bomo zavedali, kaj se dogaja v nas in v otroku. Vprašanja za starše, ko nam otrok pritisne na gumbe Kadar ob otrokovem čustvenem izbruhu težko ostanemo mirni, to pogosto pomeni, da smo preveč utrujeni ali da je otrokovo obnašanje v nas prebudilo neke otroške rane, ki nas zelo bolijo, a se tega morda sploh ne zavedamo. Zato je pomembno, da ob tem opazujemo tudi sebe in vse, kar se dogaja v nas. Med samim izbruhom, lahko pa tudi kasneje, se lahko vprašamo: Pomembno se mi zdi, da tudi v situacijah, ko nam ne uspe odreagirati, tako kot si želimo, premislimo, kaj se je zgodilo in kako bi lahko odreagirali drugače. Lahko si to tudi zapišemo, si naredimo nek načrt, ki nam lahko zelo pomaga naslednjič, ko bomo spet v podobni situaciji. Po drobnih korakih bomo uspeli večkrat odreagirati drugače. Kako pri vas rešujete čustvene izbruhe? Kaj ste se ob otrokovih čustvenih izbruhih naučili o sebi? Topel objem,Erika

Več »
otroci z močno voljo

»Mami, hočem to hiško …«

Čustveni izbruh otroka sredi trgovine je verjetno nočna mora vsakega starša. V tej zgodbi mi je uspelo iz hčerkinega čustvenega izbruha ustvariti povezovalen trenutek, iz katerega sem se marsikaj naučila. Bil je petek med počitnicami in skupaj s hčerkami smo šle v trgovino, da opravimo tedenski nakup. Med šolskim letom to ponavadi uredim sama na čimhitrejši način, saj mi je nakupovanje precej stresno in utrujajoče opravilo. Med počitnicami smo šle skupaj s hčerkami, kar vzame malo več časa, a vseeno so punce navajene, da ne dobijo v trgovini vsake stvari, ki si jo zaželijo, v marsičem pa mi lahko že tudi pomagajo. Tokrat pa se je najmlajša sredi trgovine zagledala v plastično vrtno hišico, zelo podobno kot že nekaj časa stoji in sameva na našem vrtu, saj se hčerke že dolgo ne igrajo z njo. A ta v trgovini ji je bila neznansko všeč in prepričana je bila, da jo mora imeti. Postavila se je ob njo, jo objemala in odločno ponavljala: »Hočem to hiško!«. Sama pri sebi sem bila precej odločena, da je ne kupim, kar sem ji tudi povedala in nadaljevala z nakupom po trgovini. Starejši dve hčerki sta mi sledili, najmlajša pa je kljubovalno stala ob hišici, ne glede na to, kam smo se premaknile, tudi če nas ni videla. Dojela sem, da ne bo šlo zlahka in razmišljala, kaj storiti, da ne sprožim njenega izbruha in prave drame sredi trgovine. Ko sem nabrala vse, kar sem potrebovala, sem se vrnila k njej in ji še nekajkrat prijazno in precej odločno povedala, da te hiške ne bom kupila, ker imamo zelo podobno doma. Začela je jokati in še vedno objemala škatlo s hiško. Njen jok je privabljal poglede mimoidočih, a sem se skušala čim manj meniti za to. Spomnila sem se, da je v takih situacijah, ko se nisva strinjali, že večkrat delovalo to, da sem ji dala nekaj časa, brez prepričevanja, brez groženj, zato sem samo malo počakala, da sprejme, da hiške ne bo Skušala sem se tudi pomiriti ter pristopiti čimbolj empatično, saj sem vedela, da če grem v boj z njo, če jo postavim pred dejstvo, da mora z nami ali ostane sama v trgovini, bom sprožila še večji izbruh in prizadela najin odnos. Z vozičkom sem se malo oddaljila in v tem trenutku je pritekla za mano ter me grobo povlekla zadaj za majico. To me je razjezilo in trdno sem jo prijela za roke ter zasikala, naj me neha vleči. V hipu sem se spet umirila, saj nisem hotela po tej poti. Jezno, a dokaj mirno sem jo vzela v naročje in odločno potisnila voziček do ekspres blagajne. Tam sem jo spet postavila na tla, pri čemer se je sesedla na tla in spet začela jokati. Kaj zdaj? Pogledi ostalih na blagajni so me motivirali, da najdem drugo pot, da naredim nekaj drugače, da ne uporabim jeznih groženj, da bi jo utišala. Instinktivno sem jo vzela v naročje in jo nežno stisnila k sebi. Na moje začudenje se je prepustila objemu. Posadila sem jo v sedež nakupovalnega vozička ter ji ponudila žemljo, pri čemer sem jo še malo objela ter ji rekla nekaj mirnih, tolažilnih besed. Malo se je umirila in sprejela žemljo. Začela sem klikati nabrane artikle na blagajni ter vmes še nekajkrat stopila do nje in jo nežno objela. Še vedno je malo posmrkala, a se je počasi pomirila. Bila sem presenečena in hkrati ponosna, da sem uspela situacijo rešiti drugače, bolj povezovalno, še bolj pa me je presenetilo, ko je bila hčerka še nekaj časa po tem dogodku zelo prijazna z mano, bila ves čas ob meni. Kot bi mi želela nekako izraziti hvaležnost, da nisem delovala iz svojih “plazilskih” možganov, s čimer bi tudi njo pahnila v še večji čustveni izbruh in poškodovala najin odnos. Bolj empatičen odziv pa naju je povezal in obe naučil nekaj novega o drugi. Še nekaj časa sem o tem razmišljala in šele kasneje sem razumela, kaj se je zares zgodilo. Dojela sem, da je bila v bistvu hčerka v veliki stiski. Ni šlo za trmast izpad, ki bi ga hčerka lahko ustavila, če bi hotela, kot si ponavadi starši to razložimo. Zelo močno si je zaželela hiško in njena želja ni bila uslišana, zato so jo preplavila močna čustva jeze, žalosti, nemoči, tako močna, da jih sama ni znala obvladati. Dobro poznam ta občutek, saj imam tudi sama še včasih težave, da obvladam svoja čustva in se tega še vedno učim. Kako naj bi torej to znala štiriletnica, kako naj bi sama obvladala nekaj, kar niti ne razume in ji je preplavilo celotno telo, pa ne zna ustaviti, kljub temu, da si želi? Otroci za to, da se naučijo postopoma regulirati svoje občutke, ob sebi potrebujejo odraslo osebo. Mirno, empatično odraslo osebo, ki obvladuje svoje občutke, da lahko otroku pomaga obvladati njegove. Če tudi odrasli skupaj z otrokom pademo v čustveni izbruh, bosta močna čustva drug pri drugem le krepila, na koncu pa ostala sama, razočarana in jezna drug na drugega in nase. Če pa uspemo obvladati svoje občutke, četudi ob tem čutimo jezo, nemoč in jih celo izrazimo, se otrok počuti varnega in se njegova čustva postopoma pomirijo. Proces učenja regulacije čustev menda traja vse otroštvo do odraslosti, nekateri odrasli pa se tega nikoli ne naučijo. Torej smo lahko pri tem učenju malo bolj potrpežljivi tudi z našimi otroki. Imate kakšno podobno izkušnjo s čustvenim izbruhom svojega otroka? Kako ste odreagirali? Kaj je pomagalo vam in vašemu otroku? Topel objem,Erika

Več »
utrinki iz našega vsakdana

Čustveni viharji na dopustu

Končno je tu dopust, ki smo ga tako dolgo čakali, a namesto umirjenega in sproščenega počitniškega vzdušja se soočimo z nenehnimi prepiri, jezo, žalostjo, ljubosumjem … Iz otrok, včasih pa tudi iz staršev, butnejo vsa čustva, za katera v vsakdanu ni bilo časa.  Med lanskimi jesenskimi počitnicami smo šli z družino v toplice. Vsakič znova me preseneti, kako neverjetno se punce veselijo naših skupnih dopustov, kamorkoli že gremo in kljub temu, da jim že krajše vožnje z avtom povzročajo nelagodje in slabost. Do zadnjega odštevajo dneve in ure do odhoda in pripravljajo stvari, ki jih bodo vzele s sabo. Včasih to pričakovanje težko delim z njimi, ker vem, da mene pred odhodom čaka še velik podvig – premisliti, kaj potrebujemo s sabo ter to tudi čimbolj učinkovito in pravočasno spakirati. Kljub temu, da sem se v zadnjih letih v tem kar dobro zorganizirala in vsakič pripravim tabelo v excelu, kjer je našteto vse, kar naj bi vzeli s sabo, me to še vedno mori in vsakič znova bijem boj s časom. Tokrat smo šli v hotel, kar je pomenilo, da je kar dobršen del stvari, kot je hrana in vse povezano s pripravo hrane, odpadel in lahko rečem, da sem kar pravočasno vse spakirala. Končno smo se odpravili in punce so vse vznemirjene še nekajkrat vprašale: “A zdaj res gremo?” Mož po napornem delovnem tednu, jaz po napornem pakiranju in otroci po koncu šole in vrtca smo olajšano zadihali, se sprostili in se podali prijetnim skupnim dnevom naproti. Človek bi pomislil, da bo to eno samo harmonično druženje, brez večjih čustvenih izpadov, saj smo vendar skupaj, imamo čas drug za drugega, smo sproščeni, ni kuhanja, pomivanja in pospravljanja, torej sva se tudi z možem lahko res posvetila puncam. Pa ni bilo čisto tako. Vsaj prvi dan ali dva so bili razni čustveni izpadi zelo pogosti. Lahko bi zavpila: “Pa kaj za vraga vam manjka? A nismo končno na dopustu? Kaj zdaj sitnarite? A lahko končno uživamo?” A po nekajletnih izkušnjah z našimi puncami in mnogih prebranih knjigah zdaj že vem ali vsaj dokaj hitro dojamem, da vsa čustva še veliko močneje privrejo na plan, ko se počutijo varne, ko smo vsi bolj sproščeni in tudi midva z možem bolj dostopna. Ko se jim zdi, da je več časa in prostora tudi za najbolj skrita čustva in probleme, ki v vsakdanu ne pridejo ven. Tako se zdi, da jih najmanjša stvar razjezi, užalosti, ves čas se vsaj eni od hčera dogaja nekakšna krivica glede na ostale sestrice ipd. Pred nekaj leti bi me to večkrat na dan vrglo s tira, prepustila bi se svojim čustvom, obupu in norela ter jokala skupaj z njimi. A izkušnje so me naučile, da to pač ne pomaga. Ne le, da ne pomaga, punce prestraši in položaj še poslabša. Ko vidijo, da jaz izgubim kontrolo nad svojimi čustvi, nas vse zajame en velik čustveni vihar, od katerega se še dolgo ne opomoremo. Tokrat pa sem opazila, da sem v večini primerov lahko svoja čustva bolj kontrolirala, nisem jemala njihovih čustvenih neviht osebno, ampak skušala pogledati za njihovo jezo, žalost, bolečino, skušala uganiti, kaj se jim v resnici dogaja, kaj je lahko vzrok njihovim čustvom. Tako mi je pogosto uspelo ubesediti njihova čustva ter zdržati dejstvo, da jim je težko. Uf, samo zdržati in nič narediti – to je v bistvu najteže. A včasih se pač ne da narediti nič drugega, kot priznati, da jim je težko, in dovoliti, da so žalostne, jezne, užaljene, razočarane, ljubosumne, zaspane, lačne, … Pogosto že to prav čarobno deluje. Ne pomiri občutkov v hipu, vsekakor pa veliko hitreje, kot če bi jih hotela prepričati, da njihova čustva (zame) nimajo pametnega razloga. Seveda mi še vedno ne uspe vsakič, pa sem tudi s tem bolj pomirjena. Pač nisem popolna. Če ga polomim, se skušam pogovoriti, opravičiti. In ko mi je res težko, se umaknem in le diham, diham, diham… Se spomnim, da potrebujejo izraziti svoja čustva, da jim moram to dovoliti, da zaradi tega ni nič narobe z mano kot mamo in da nam gre pravzaprav kar dobro. Obenem pa tudi opazujem, kaj se ob njihovih občutkih dogaja v meni. Ker pogosto me njihovo izražanje občutkov vznemiri ravno zaradi občutkov, ki jih sproži v meni. Žal pa mi je ta empatičen način odzivanja še vedno precej tuj in še vedno mi čisto avtomatsko priletijo iz ust fraze: “Ali mora biti res vedno vse po tvoje? A se lahko umiriš? A lahko nehaš tako vpiti? Kaj spet kompliciraš?” To pade ven iz mene brez posebnega truda. Veliko več energije moram vložiti v empatične besede, ki sporočajo: “Težko ti je, ko vidiš, da je tvoja sestrica vedno hitrejša od tebe. Tudi ti bi bila rada najhitrejša.” ali “Zdi se ti, da tvojima sestricama z atijem nameniva več pozornosti in da tebe nihče ne mara.” Otrok olajšano prikima in med nama se splete neka skrita nitka, za katero se za hip zdi, da lahko reši vse probleme, da sva skupaj kljub bolečini nepremagljiva. Pa vaši dopusti z otroki? So tudi tako čustveno obarvani? Katera čustva najpogosteje pridejo na dan? Topel objem,Erika

Več »

© 2024 Regratova lučka • Vse pravice pridržane

© 2024 Regratova lučka • Vse pravice pridržane