Na splošno ne grem prav rada od doma. Rada sem doma in tudi odpravljanje na dopust je zame svojevrsten stres, vsaj dokler ne pridem na cilj. Sprememba okolja mi je ponavadi kar izziv, vendar ne vem, v kolikšni meri je to povezano z visoko občutljivostjo, v kolikšni pa z nekimi starimi vzorci, ki jih še nisem uspela preseči. Poznam pa kar nekaj drugih visoko občutljivih zapečkarjev.
Torej, biti moram kar dobro motivirana, da se odpravim nekam za več dni. Ena takih motivacij je gotovo novo znanje, nove izkušnje, posebej na področjih, ki me zelo zanimajo.
Lani sem se udeležila 18-dnevnega mednarodnega izobraževanja Od poslušnosti do odgovornosti v organizaciji Familylaba Slovenija, Hrvaška in Srbija. Izobraževanje je potekalo v šestih modulih preko šestih vikendov od marca do novembra v Mariboru, Zagrebu in Novem Sadu (v vsakem mestu dva modula). Kar pošten zalogaj za zapečkarico.
Glavna tema je bila odnosna kompetenca za pedagoške delavce in vse druge, ki delamo z odraslimi ali otroki. Z drugimi besedami, kako vzpostavljati, graditi in ohranjati odnos z otroki, mladostniki in starši. Še posebej s tistimi, ki se nam zdijo problematični, manj simpatični, s tistimi, ki bi jih včasih najraje izbrisali iz skupin, razredov in kolektivov, pa jih ponavadi ne moremo.
Ob tem pa tudi pomembna tema, kako v vseh teh odnosih dobro poskrbeti zase in postaviti meje, posebej če smo vodja neke skupine (npr. ravnatelj, učitelj, vzgojitelj, terapevt, …). Veliko smo se pogovarjali o osebni odgovornosti in na zelo konkretnih primerih trenirali in izkušali, kaj pomeni.
Izzivi, ki so me čakali
Poleg znanja in izkušenj, ki so bila del izobraževanja, je bilo zame pomembno tudi vse, kar sem se pri tem naučila o sebi in svojih potrebah kot visoko občutljiva oseba.
V tem smislu sem se v zadnjih letih precej spoznala in zato so bili izzivi morda še večji oziroma sem se jih bolj zavedala:
- – vsakič novo okolje,
- – velika skupina ljudi,
- – mešanica jezikov – slovenščine, hrvaščine, srbščine in angleščine,
- – intenzivno celodnevno izobraževanje – kako se čimveč naučiti, a se hkrati ne preveč izčrpati,
- – bolj ali manj dolga pot do mesta izobraževanja,
- – spanje v tuji postelji,
- – dovolj se naspati,
- – drugačen urnik prehranjevanja in ponudba hrane,
- – morebitne motnje, ki me bodo zmotile bolj kot druge,
- – prepoznati svoje potrebe in se zavzeti se zanje,
- – strah pred konflikti oziroma nezmožnost postaviti meje,
- – se ob vsem tudi kaj zabavati.
V tem članku ne bom toliko govorila o vsebini izobraževanja, čeprav je bila zelo kvalitetna in pomembna zame. Rada bi povedala nekaj o tem, kar se je nekako vzporedno dogajalo v meni, ko sem sodelovala na izobraževanju in je vsekakor bilo tudi povezano z vsebino izobraževanja.
Kaj sem se naučila o svojih potrebah?
1. Povezanost s sabo
Ob vsem dogajanju in zanimivih vsebinah sem zlahka večino časa preživela v svojem umu, zato mi je bil pomemben izziv ostati povezana s sabo, predvsem s svojim telesom in vsemi svojimi potrebami.
Pri tem mi je zelo pomagal občasen umik od ljudi, kljub zanimivim pogovorom in povezavam, ki so se odvijale tudi med odmori in v prostem času. Tako sem lahko začutila, kako se počutim in kaj potrebujem v tistem trenutku.
“Vsakič znova sem bila presenečena, kakšno olajšanje mi je prinesel že nekajminutni umik v samoto sobe, kjer sem zaprla oči, nekajkrat goboko vdihnila in izdihnila ali se le ulegla na posteljo in skušala začutiti svoje telo.“
2. Poslušati sebe in se ne primerjati z drugimi
Pogosto mi je bilo težko sprejeti, kaj zares potrebujem, ker so bile moje potrebe včasih (precej) drugačne od potreb drugih. Moj prvi vzgib je bil največkrat, da se prilagodim in preslišim svoje potrebe, da se čimveč družim s drugimi in tako čutim pripadnost skupini.
A v šestih vikendih sem se naučila, da se mi ni treba primerjati z drugimi in da sem sprejeta tudi, če upoštevam svoje potrebe. Da sem lahko pristna in iskrena v svojih željah in potrebah ter da mnogi to zelo cenijo. Predvsem pa se veliko bolje počutim v svoji koži.
3. Dovolj spanja, počitka in časa za procesiranje
Zagotoviti si dovolj spanja mi je bil precejšen izziv, saj sem se zvečer težko umirila po intenzivnem dogajanja preko dneva. Kljub veliki utrujenosti sem težko izklopila um, včasih pa sem šele zvečer opazila, kako vznemirjeno in preplavljeno z dražljaji je moje telo.
Pogosto mi je tuje okolje precej oteževalo umiritev in spanje, temu pa so se včasih pridružile še kakšne druge motnje, na primer hrup v hotelu ali zunaj na ulici.
Zato mi je zelo pomagalo, če sem si kratke odmore
in odklope privoščila že preko dneva. Zvečer sem malo prej odšla v sobo ter se na različne načine skušala umiriti in sprocesirati dogajanje preko dneva. Pomagala mi je meditacija, zapisovanje občutkov, preproste jogijske vaje, umirjena glasba ali samo ležanje v postelji z zaprtimi očmi in počivanje.
4. Poskrbeti za udobje z drobnimi stvarmi
- – Ugotovila sem, da so bile nekatere stvari, ki so name delovale zelo blagodejno pri vsakokratni spremembi okolja in stresu ob intenzivnem izobraževanju. To so bile večinoma drobne zadeve, ki pa so mi prinesle veliko olajšanje in mi dale občutek domačnosti.
- – Slušalke za telefon, da sem lahko poslušala aplikacijo z vodenimi meditacijami in umirjeno glasbo.
- – Čepki za ušesa, ko me je motil hrup, čeprav niso v celoti opravili svoje naloge.
- – Različna eterična olja, ki so me pomirjala, prizemljevala ali mi dajala energijo.
- – Kratke meditacije, ki sem jih poslušala, da sem se povezala s sabo.
- – Iskanje narave sredi mesta, kjer smo bili (ponavadi kakšnega parka), ki me je pomirila in mi nudila odklop.
- – Sprehod po svežem zraku ali posedanje na klopci, obsijani s soncem.
- – Topel čaj z mojim priljubljenim okusom.
- – Kakovostna prehrana in prigrizki po mojem okusu.
- – Domača blazina za spanje, ki je ravno prav visoka in mehka za moje potrebe.
Čeprav je bila zaradi tega moja prtljaga malo težja kot pri drugih, mi je vse to precej pomagalo, da sem se bolje počutila.
5. Koliko druženja mi ustreza?
Pogosto se mi je zdelo, da je bila moja potreba po samoti in umiku od ljudi veliko večja kot pri drugih, kar mi je bilo včasih težko sprejeti. Vendar sem vsakič znova ugotovila, da se ne počutim dobro, če ne upoštevam svojih potreb, hkrati pa ni treba, da se druženju v prostem času povsem izognem. Bolj ko sem bila v stiku s sabo, bolj sem lahko zaznala, kaj in koliko mi ustreza.
Tudi ko sem ugotovila, da mi nekaj ne ustreza, pa v tistem trenutku nisem mogla drugače (na primer skupna večerja), je bil drugačen občutek, ko sem se ob zavedanju svojih potreb odločila, da se prilagodim, kot pa če sem šla preko svojih meja in nisem bila v stiku s sabo.
Ob večerih mi je najbolj ustrezalo krajše druženje ob večerji približno dve uri, nato pa sem si privoščila umiritev in procesiranje dneva v sobi.
Imela pa sem nekaj izkušenj, ko sem se zaklepetala do precej pozne ure, a je bilo druženje tako prijetno in zabavno, da me je na poseben način napolnilo ter naslednji dan nisem čutila velike utrujenosti (ki sem jo pričakovala glede na krajše spanje).
6. Samostojnost
Če ugotoviš, da so tvoje potrebe včasih drugačne od potreb ljudi, s katerimi se družiš ali udeležuješ nekega dogodka, je pomembna lastnost tudi samostojnost ali iznajdljivost v nekem tujem mestu. Na primer, da si sposoben sam priti z neke točke v mestu nazaj v hotel, da znaš oceniti, koliko denarja potrebuješ in kje ga zamenjaš v drugo valuto (recimo v hrvaške kune ali srbske dinarje).
V zadnjih letih sem večinoma potovala in dopustovala z možem in na tem izobraževanju sem ugotovila, da sem se v nekaterih stvareh navadila preveč zanašati se nanj. Čeprav sem se večini situacij dobro znašla ali sem imela družbo, sem ugotovila, da se moram v prihodnje v podobnih situacijah še bolje pripraviti.
7. Prevzeti odgovornost za svoje potrebe
“Ena najpomembnejših lekcij pa je bila gotovo učenje osebne odgovornosti. Kako se zavzeti za svoje potrebe, prevzeti odgovornost za to, kako sem in ne čakati, da bodo drugi poskrbeli zame, predvsem pa ne ostajati v vlogi žrtve, ki mi je še vedno preveč domača.“
Zelo sem hvaležna vsem organizatorjem in predavateljem ter slovenskim, hrvaškim in srbskim kolegom, s katerimi sem si delila teh 18 dni. Izkušnja je bila neprecenljiva!
S kakšnimi izzivi pa se vi srečujete, ko se odpravite za več dni od doma? Kako si pomagate, da vam je lažje?
Topel objem,
Erika
