Blog - Regratova lučka

ljubeča skrb zase

Morda v teh dneh tvoj otrok najbolj potrebuje, da objameš njegovo tečnobo

Mogoče ste v vaši družini z vrtcem in šolo čisto v redu začeli in vam spremembe ne povzročajo kakšnih posebnih izzivov. V tem primeru niti ne rabiš prebrati tega mojega zapisa, ker je namenjen predvsem tistim, ki ste imeli in še imate v teh dneh doma precej pestro ali celo obsedeno stanje. Mnoge mame ste mi potožile o tem in z različnih vidikov niti ni tako nenavadno, da je za visoko senzitivne mame in otroke to še malo težje. Morda je tvoj otrok v teh dneh še posebej razdražljiv, siten, bolj jokav, ima več čustvenih izbruhov, vse mu gre na živce, prihaja iz šole ali vrtca slabe volje ali še posebej utrujen. Ali pa večkrat slišiš:“Šola je bedna!”“Ne grem več v šolo!”“Vsi so bili danes tako zateženi!”“Komaj smo začeli, pa imamo že toliko naloge!”“Nehaj mi še ti težit, pusti me pri miru!”“Mami, jutri ne grem v vrtec!”“Me lahko prideš jutri iskat že po kosilu?” Ko mame to slišimo in doživimo, tudi nas pahne v različna čustva, začutimo otroka ali pa hitro iščemo rešitve in ga prepričujemo z različnimi argumenti, zakaj to ne drži in zakaj ne sme tako misliti in čutiti. Morda se celo razjezimo in ga kaznujemo za neprimerne besede in vedenje.Kaj se pa vendar gre? Življenje vendar ni samo igra! Zato te danes spomnim, da morda tvoj otrok v tem trenutku najbolj potrebuje, da objameš njegovo tečnobo. Morda ne dobesedno, ker ni nujno, da ti bo objem dovolil. Govorim o tem, da s svojo čimbolj umirjeno energijo ustvariš prostor, kjer mu bo lahko težko, kjer bo lahko dal ven vse, kar se je v njem nabiralo dopoldne v šoli ali vrtcu in zelo verjetno ni imel s kom podeliti. Ponavadi otroci svojo slabo voljo stresejo tam, kjer se počutijo najbolj varno. In kje drugje je to lahko, če ne doma. Naj bo v teh dneh vaš dom še posebej varna baza za vse družinske člane!Predvsem predšolski otroci, pa tudi najstniki in tisti vmes, še ne znajo dobro ubesediti, kaj jih muči in zakaj jim je težko, zato rabijo našo pomoč. Vabim te, da se ob takih besedah ali obnašanju ustaviš in ne reagiraš takoj na to, kar vidiš in slišiš. Zaupaj svoji intuiciji, zaupaj svoji povezanosti z njim in verjemi, da ga dovolj dobro poznaš, da lahko globlje začutiš, kaj se z njim dogaja. Začuti, kaj je pod besedami in obnašanjem.Zelo verjetno ne potrebuje, da rešiš njegove stiske, ampak da ga predvsem slišiš in skušaš razumeti. Mogoče pa si ob tem pomislila: “Kaj pa jaz? Kdo pa bo mene vprašal, kaj potrebujem in zakaj mi je težko?” V takih trenutkih se v tebi lahko prebudi majhna punčka, ki si tako zelo želi in pričakuje, da bi drugi uganili, kaj potrebuje in poskrbeli zanjo.Super bi bilo, če bi kot odrasle ženske dovolj poznale svoje potrebe in jih tudi znale izraziti, da bi znale poskrbeti zanje same in tudi s pomočjo drugih. A vemo, da večinoma ni tako. Večina izmed nas v zadnjih letih šele dobro spoznava, kakšne so naše potrebe in smo še vedno na zahtevni poti, da zanje tudi poskrbimo. Verjamem tudi, da ni namenjeno, da smo ljudje povsem samozadostni in neodvisni drug od drugega. Menim, da je pomembno, da se znamo tudi povezovati in si pomagati. Zato poglej okoli sebe, s kom se v teh dneh lahko pogovoriš, komu lahko tudi ti potožiš, ko ti je težko. Brez obsojanja, pretiranega svetovanja in pametovanja. Povej mi, draga moja, kaj potrebuješ v teh dneh! Če ne najdeš nikogar, ti lahko svoje uho in ramo posodim tudi jaz – čeprav virtualno, pogosto ne deluje nič manj učinkovito in pomirjujoče. Lahko pa se dobiva tudi v živo. Če potrebuješ enega ali več pogovorov, sem v septembru znižala cene individualnega svetovanja. Preveri in se prijavi, če potrebuješ mojo podporo. Ko sama prejmeš podporo, se čustveno in energijsko okrepiš ter veliko lažje podpreš tudi svojega otroka. Naj bo to tvoja motivacija, če v tem trenutku še ne zmoreš tega samo zaradi sebe. Podobne stiske in prehodi so lahko tudi dobro izhodišče, da se s sabo in s svojim otrokom globlje povežemo! Namenite si še več objemov v teh dneh! Topel objem,Erika

Več »

06/09/2024

ljubeča skrb zase

Počitek je pomemben del vsakega ustvarjalnega dela

Zmožnost, da se ustaviš in si vzameš čas za počitek, se zdi v današnjem svetu še pomembnejša in težja. Pa če si »samo« mama in gospodinja ali zaposlena mama z vsemi drugimi vlogami zraven. Če ne drugega, se po počitku lotiš stvari s čisto drugo energijo in včasih stečejo veliko lažje kot prej. Vsak mesec s svojim menstrualnim ciklom ženske potujemo skozi različne faze, ko se naša učinkovitost za delo spreminja. V dneh menstruacije nas telo ponavadi jasno pokliče, da se ustavimo, odklopimo, počijemo ter se povežemo s svojimi globinami. “Veliko se namreč zgodi tudi, ko odklopim in počivam. V resnici se takrat rojevajo najboljše ideje v meni in ko zares zaupam, se nekatere stvari sestavijo bolje, kot če bi se utrujena trudila, da jih sestavim sama.” Če si dovolimo čas za to, smo v teku naslednjega meseca bogato nagrajene. Tudi poletje je en tak čas, ki nas vabi k počitku in sproščenosti, a nas hkrati s svojo energijo in dolgimi dnevi vabi k ustvarjanju na različnih področjih. Pogosto je zelo globoko v nas zasajena ideja, da je naša lastna vrednost pogojena z našo produktivnostjo. Vredna naj bi bila toliko, kolikor delam. Počitek naj bi si zaslužila in mi ne pripada samo zato, ker obstajam. Sama ugotavljam, da me v resnici ne izčrpa toliko samo delo kot tisti priganjalec v meni, ki me prepričuje, da še ni dovolj in da bi lahko še kaj naredila, pa še kaj, …. Zato mi je zelo pomembno, da si pri delu naredim strukturo, načrt in postavim merila, kdaj je dovolj za tisti dan, tisti teden ali mesec. In potem si vse bolj z mirnim srcem vzamem čas zase, za družino, za igro, počitek, odklop od tehnologije ter zaupam, da je za vse poskrbljeno. Veliko se namreč zgodi tudi, ko odklopim in počivam. V resnici se takrat rojevajo najboljše ideje v meni in ko zares zaupam, se nekatere stvari sestavijo bolje, kot če bi se utrujena trudila, da jih sestavim sama. Tudi letos me čaka dopust »šele« avgusta in do takrat še kar nekaj izzivov, da vsak dan znova iščem ravnovesje med delom in počitkom ob treh hčerkah doma na počitnicah. K sreči so že precej samostojne in je dolgčas dovolj močna motivacija, da si najdejo različne načine zaposlitve. Kako pa gre tebi počitek in iskanje ravnovesja v teh poletnih dneh? Odloži telefon, računalnik in si privošči počitek! Že zdavnaj si si ga “zaslužila”. Topel objem,Erika

Več »

08/07/2022

močna čustva

Nova majica in stara težka čustva, ki so dobila svoj prostor

Grrr … še ena nova majica, ki bo obležala v predalu in je nikoli več ne bo oblekla! Ponavadi to že kar dobro prenesem in najmlajši hčerki pač dovolim, da izbere nekaj drugega. Tokrat pa ni šlo – bruhnilo je iz mene, kako da ji ta majica ni v redu, saj jo je vendar pomerila pred nakupom, naj vendar malo potrpi in da ni tako grozno. Težki in brezvezni očitki, za katere sem točno vedela, da niso na mestu že v trenutku, ko so prihajali iz mene. “Dajmo si dovoliti svoje občutke in vsaj kdaj povabimo vanje tudi druge. Veliko lažje je, če nam drugi pomaga nositi del teže in drži prostor. Potem precej lažje damo to tudi svojemu otroku.” Prejšnji dan smo s hčerkami namreč kupile nekaj novih oblačil in vesela sem bila, da je tudi najmlajša našla nekaj stvari zase, ker imam občutek, da ves čas nosi samo ene pajkice in ozek nabor majic. Vse drugo jo moti, tišči, je pretesno ali preveč ohlapno – če imaš podobne izkušnje s svojim otrokom, potem veš, kako to izgleda. En kup lepih oblačil obleži v predalu in čaka na boljše čase ali druge lastnike. A tokrat sem zelo hitro začutila, kaj me je tako iztirilo. Majica je bila le sprožilec težkih čustev, ki so se tisto jutro nabirala v meni. Prejšnji večer sem dobila neko sporočilo, ki je v meni prebudilo zelo težke občutke in me prizadelo. Takoj ko sem se zjutraj zbudila, so občutki prišli na plano in moja razdražljivost je bila kot vžigalica, ki se je prižgala ob vsakem najmanjšem plamenčku. Za potrpežljivost in umirjenost ni bilo prostora. Opazila sem, kaj se v meni dogaja in komaj čakala, da mož in hčerke odidejo od doma, da ostanem sama in v miru pogledam v to, kar je vrelo v meni. Nekaj časa sem sedela s težkimi občutki, saj sem vedela, da trenutno nisem zmožna za kakšno produktivno delo. Vzela sem dnevnik in vanj zapisovala občutke in misli, ki so se pletli v meni. Mož je ob odhodu od doma začutil mojo nastrojenost in me s poti v službo poklical. Sprva mu niti nisem imela namena povedati za ves vihar, ki se odvija v meni. A izkušnje v zadnjem času so me prepričale, da mi ranljivo izražanje v odnosu z njim prinese veliko olajšanje. Povedala sem mu, kaj me muči, kaj čutim in česa nočem čutiti. Presenečena sem bila, kako mi je dal dovoljenje in naredil prostor, da sem začutila tudi tisto, kar sicer nisem želela. Kljub vsemu znanju in izkušnjam s čutenjem, ki jih imam, mi je prav njegova sočutna prisotnost pomagala, da sem še bolj prišla v stik s svojimi čustvi. Včasih pač sami ne zmoremo. Dovolila sem si, da je brbotalo in odmevalo v meni še nekaj dni. Zelo dobro vem, da rešitve v takih situacijah ne moreš izsiliti, da moraš en del prečutiti, da pride jasnost in odgovor ter neko olajšanje. Začutila sem stare rane, ki so se prebudile in me vabile v stare vzorce reagiranja. Danes zjutraj pa sem zbrala pogum in svoje težke občutke ranljivo izrazila osebi, ki jih je v meni sprožila. Bil je totalen korak iz cone udobja, a vedela sem, da tokrat želim narediti drugače. Nisem se želela zapreti vase in kuhati zamere. Poleg tega mi je tudi najin odnos zelo pomemben in verjela sem, da nama bo ta situacija pomagala narediti še korak bliže druga drugi in sami sebi. Iskreno in ranljivo sva se pogovorili, malo pojokali, se opravičili in na novo povezali. Še vedno ostaja nekaj težkih občutkov pri obeh, a dali sva si prostor za vso zmedo, meglo in viharje v nama. Včasih je tako malo potrebno, da v odnosih naredimo nekaj drugače, a hkrati se zdi tako težko, kot bi premikali gromozanske skale. Dajmo si dovoliti svoje občutke in vsaj kdaj povabimo vanje tudi druge. Veliko lažje je, če nam drugi pomaga nositi del teže in drži prostor. Potem precej lažje damo to tudi svojemu otroku. Če čutiš, da v tebi divjajo čustveni viharji, ki jih ne moreš z nikomer deliti in če potrebuješ prostor, razumevanje in sočutno podporo pri tem, ti morda lahko pomagam. Napiši mi #prostor v e-mail sporočilo in se ti javim, da se pogovoriva več. Razigran in prijeten zaključek šole ter sproščene počitnice želim tebi in tvoji družini! Topel objem,Erika

Več »

24/06/2022

visoko senzitivni intervjuji

Intervju z Barbaro Rupar: Največji nauk moje izgorelosti je…

“Največji nauk moje izgorelosti je, da telo govori, če mu le prisluhnem.” Moja sogovornica v tokratnem visoko občutljivem intervjuju je Barbara Rupar, psihoterapevtka, visoko občutljiva oseba in mamica dvema fantkoma, med katerima je eden tudi visoko občutljiv. Spregovorili sva o njenem delu s klienti, spoznanjih ob izgorelosti ter iskanju ravnovesja med delom, družino in skrbjo zase. Spoznali sva se med dvema mesecema v neki FB skupini, kjer sva obe sodelovali, ter se v trenutku povezali in zaštekali. En video pogovor ter kar nekaj iskrenih in toplih zasebnih sporočil z Barbaro so mi znova potrdili, kako močno nas visoka občutljivost povezuje na mnogih področjih in kako malo je včasih treba, da najdemo sorodne duše. Hkrati pa tudi to, da se s človekom lahko zelo globoko in tesno povežemo tudi preko spleta – če je le odprtost in iskrena želja na obeh straneh. Barbara Rupar: “Naučila sem se, da moram najprej jaz služiti svojemu telesu, da lahko potem telo služi meni. In v celoti sem sprejela, da lahko včasih samo obstajam. In da je to popolnoma dovolj.” 1. Pozdravljena, Barbara, in hvala, ker si sprejela povabilo na ta pogovor. Prosim, če se lahko na kratko predstaviš bralcem Regratove lučke. Iskrena hvala za povabilo in priložnost, da bralcem Regratove lučke predstavim sebe in svoje delo. Sem Barbara, mamica dvema fantkoma, 10-letnemu Taju in 6-letnemu Svitu. Že več kot polovico svojega življenja sem v partnerski zvezi s svojim zaročencem Matejem. Sem nepoboljšljiva navijačica sočutja, prijaznosti in sprejemanja. Navijačica sočutja do drugih in do sebe. Posebej slednjega me vztrajno uči življenje. In te nauke želim predajati dalje. S svojim delom se želim ljudi dotakniti in jim pokazati, kako dragoceni so. Sem visoko senzitivna oseba, česar pa se nisem zavedala od nekdaj, pač pa šele po izgorelosti, ki sem jo doživela leta 2018. Verjamem, da je moja visoka senzitivnost igrala pomembno vlogo tudi pri moji zgodbi izgorevanja. Precej časa sem bila zaposlena v gospodarstvu, vendar pa sem leta 2013 z globoko željo po spremembi svoje karierne poti začela študirati psihoterapijo. Zaključila sem študij propedevtike psihoterapije na SFU Ljubljana in specialistični študij integrativne transakcijsko analitične psihoterapije na inštitutu IPSA v Ljubljani. Sem namreč tudi specializantka integrativne transakcijsko analitične psihoterapije. 2. Na kakšen način delaš s svojimi klienti? Kaj je bistvo tvojega načina dela? Ni skrivnost, da je tisto, kar v psihoterapiji zdravi, odnos. Klient za to, da lahko raziskuje svoj notranji svet (svet občutij, čustev, misli, fantazij, želja in potreb) in zunanji svet (zunanje okolje in drugi ljudje v njem) potrebuje v prvi vrsti občutek varnosti. Potrebuje pričo svojega doživljanja in nekoga, ki mu bo pomagal razumeti in ovrednotiti njegovo doživljanje. S polno prisotnostjo skušam najprej ustvarjati varen odnos s klientom. Tedaj lahko klient prihaja v stik z vsebinami, ki jih je nekoč bodisi ponotranjil od pomembnih drugih oseb bodisi potlačil ali odcepil, ker mu takrat niso služile. Ko klient razvija zavedanje in zmožnost ohranjanja stika s tem, kar se dogaja znotraj in zunaj njega, ko prihaja v stik z (bolečimi) vsebinami, ki mu tukaj in sedaj ne služijo več, lahko začne proces celjenja in sprejemanja novih in avtonomnejših odločitev. Vse s ciljem, da začne živeti bolj avtonomno, spontano in pristno, v odnosu do sebe in drugih. Pri svojem delu upoštevam osnovne predpostavke transakcijske analize (TA), ki pravi, da smo vsi ljudje kot človeška bitja v redu – imamo vrednost in dostojanstvo, smo sposobni sprejemati odločitve ter prevzeti odgovornost zanje ter nosimo potencial za spremembe, saj odločitve ter vzorce svojega delovanja lahko spreminjamo. Ker pa prihajam s področja integrativne TA, pa k obravnami pristopam celostno, kar pomeni, da v svoje delo vključujem vse dimenzije človekoga delovanja – čustveno, kognitivno, vedenjsko in telesno, upoštevajoč tako družbeno kot spiritualno dimenzijo. Delo s telesom smatram kot pomemben del psihoterapije. Sama ga vključujem predvsem skozi osredotočanje pozornosti na občutke in impulze v telesu, na poslušanje telesa in zgodbe, ki jo telo pripoveduje, na tehnike dihanja in sproščanja ter regulacijo živčnega sistema. Tudi pri klientih, ki so visoko senzitivni, je delo s telesom in pozornost nanj, zaradi hitre prevzburjenosti živčnega sistema, izjemno pomembno. 3. Sama si visoko občutljiva. Kako ti tvoje izkušnje in znanje o visoki občutljivosti pomagajo pri delu s klienti, posebej tistimi, pri katerih prepoznaš visoko občutljivost? S klientom v uvodnih srečanjih definirava medsebojno sodelovanje in skleneva t. i. terapevtski dogovor, pri čemer vedno sledim željam in potrebam klienta. Česar ne želim, je etiketirati svojih klientov. Zavedam se, da je vsak izmed nas edinstven, enkraten, neponovljiv. Zavedam se tudi, da je klient lahko visoko senzitiven le po mojem občutku, medtem ko se sam ne bi nikdar identificiral kot visoko senzitivna oseba. Zato s temi opažanji ravnam previdno. V kolikor pri klientu opazim aspekte visoke senzitivnosti, to seveda prinesem v terapevtsko srečanje in po potrebi dodatno osvetlim. Tu mi moja lastna izkušnja z visoko senzitivnostjo in znanje, ki ga imam o tem, prideta lahko zelo prav. Zagotovo sem pri klientih, pri katerih opažam značilnosti visoke senzitivnosti, že po principu empatije bolj pozorna na področje njihove skrbi za svojo regulacijo, za svoj mir, tišino, čas samo zase, polnjenje (in praznjenje) svojih »baterij«, na uravnoteženost njihovih odnosov, na delo z »dovolj dobro« nasproti perfekcionizmu, na zmožnost odločanja, na čustveno izčrpanost, na delo z mislimi. V kolikor je prisotno veliko miselnega prežvekovanja, na delo z notranjim kritikom, na postavljanje mej, na delo s sanjami, v kolikor so prisotne intenzivne sanje, na občutljivost na manj zaznavne dražljaje (substance, zvoki, tkanine…) ipd. Prav tako me pri mojem delu pri senzitivnih klientih vedno vleče v telo, kar se mi ne zdi naključno. Vsekakor lahko rečem, da mi ne prideta prav le znanje o tej lastnosti in izkušnja visoke senzitivnosti, ampak tudi sama lastnost visoke senzitivnosti. Moj lastni živčni sistem, samozavedanje in empatija mi pomagajo začutiti klientov svet in njegovo doživljanje ter mi hkrati pomagajo pri koregulaciji njegovega živčnega sistema. 4. Kaj so največji izzivi pri tvojih klientih, ki so visoko občutljivi? Ko razmišljam o svojih visoko občutljivih klientih, najprej pomislim na vprašanja: »Ali ima to, kar jaz čutim, kar jaz doživljam, kar jaz potrebujem, sploh kakšno težo? Ima kakšen smisel? Je sploh pomembno? Imam sploh pravico do tega?«. Ta usmerjenost navzven, uglašenost na potrebe drugih in na to, da ustrežemo drugim za vsako ceno, je zagotovo eden od izzivov visoko senzitivnih oseb. Pomembno je torej ozaveščanje potreb klienta in raziskovanje možnosti za zadovoljitev teh potreb. To včasih pomeni, da rečem »ne«. To včasih pomeni, da si vzamem veliko časa zase. Ker je nujno. Tako kot zrak, voda, hrana in s(p)anje. »Kako ohranjati svojo baterijo vsaj približno polno? Kako ščititi svojo energijo? Kako ohranjati uravnotežene odnose, v katerih dajem in dobivam? Kje pri tem so moje meje? Kaj sploh pomeni postaviti meje? Kako naj rečem »NE«? Sploh smem reči »NE«?« Glede na to, kako globoko procesirajo dražljaje, kaj vse njihov um vzame v zakup pri odločanju in kako globoko razmišljajo o svetu, o sebi, o svojih odnosih, o svojem poslu itd. je številnim visoko senzitivnim osebam naporno slediti noremu ritmu, ki ga narekuje današnji svet dosežkov in uspeha. To pogosto negativno vpliva na njihovo samopodobo. »Vsi zmorejo, samo jaz ne. Kakšna zguba sem. Nisem dovolj x.« Zelo pomembno torej je, da delamo s temi miselnimi izkrivljenji in pozornost vedno znova vračamo na njihovo telo in potrebe tukaj in zdaj. Delamo na dovoljenjih, da uspevajo, rastejo in se razvijajo v svojem ritmu, četudi je ta drugačen od sosedovega. In delamo na sprejemanju koncepta »dovolj dobro« in opuščanju ideje o popolnosti. Za kliente je pogosto izziv tudi regulacija visoke čustvene odzivnosti, ki s seboj dostikrat potegne čustveno izčrpanost: čustveni izbruhi, jeza na krivice sveta in žalost za cel svet, občutki krivde za vsak najmanjši miselni prestopek ali »napačen« korak itd. 5. Pred dvemi leti si imela izkušnjo z izgorelostjo. Kaj si se naučila iz nje? Zagotovo največji nauk moje izgorelosti je, da telo govori. Zelo glasno govori. Če mu le prisluhnem. Če mu dam besedo. Nisem poslušala svojega telesa. Nisem bila pozorna na to, kaj govori. Čisto iskreno pa tudi tedaj, ko je že glasno kričalo, še vedno nisem želela slišati. Ker nisem videla rešitve. Ker nisem želela spustiti. Ker sem bila razdana na tisoč strani. Ker sem v enem dnevu odigrala tudi deset vlog (mama, partnerka, supervizantka, zaposlena – vodja projektov, sestra, sodelavka, hči, terapevtka, klientka, prijateljica). Ker v očeh svojih ljudi nisem želela biti zguba. Ker jih nisem želela razočarati… Dokler mi moje telo nekega dne ni več dovolilo vstati in prehoditi stopnišča v domačem stanovanju. Njegovo sporočilo je bilo jasno: »Dovolj!« Pristala sem trdno na tleh. Sprva sem se morala soočiti s številnimi občutki neuspeha in nevrednosti. Saj sem vendarle »od foha«. Trajalo je in težko je bilo. Postopoma pa sem se v tem procesu začela učiti poslušati svoje telo. Zdaj ga večkrat slišim. Zdaj grem večkrat lulat, ko začutim, da me tišči lulat. Zdaj grem večkrat pit, ko začutim, da sem žejna. Zdaj grem večkrat spat, če me kliče spanec, tudi če bi moj um raje še visel pokonci. Ne vedno. Večkrat. Zdaj se manjkrat povozim in lažje ščitim svoje meje. Naučila sem se, da moram najprej jaz služiti svojemu telesu, da lahko potem telo služi meni. In v celoti sem sprejela, da lahko včasih samo obstajam. In da je to popolnoma dovolj. 6. Kako poskrbiš zase? Kaj ti je najpomembnejše pri tem? Zagotovo najpomembnejši element pri tem, da sem jaz v redu in da dobro funkcioniram tudi v svojih odnosih, je čas, ki si ga vzamem samo zase. Zelo veliko ga potrebujem. Od izgorelosti še toliko več. Potrebujem tišino in mir. Čas v udobnem in varnem prostoru ali v naravi, ko sem sama. Kjer je število dražljajev minimalno. Za sprehod, branje, meditacijo, pisanje dnevnika, ustvarjanje, Netflix, za to, da samo sem … Karkoli že je, kar v tistem trenutku čutim, da rabim. Zelo pomembno mi je, da sem vključena v svoj lastni terapevtski proces, kjer skrbim za svojo mentalno higieno. Letos sem posebej veliko časa investirala tudi v delo s svojim telesom. Lani sem namreč začela teči. Eno leto po izgorelosti sem pretekla svojo prvo 10-ko. Pol leta sem potrebovala, da sem ugotovila, da je bil tek zame (sicer z najboljšimi nameni) samo še ena od oblik samoizčrpavanja. Ne tečem več, ker se moje telo že eno leto teku upira. Zato to miruje. Skupaj z jogo in vadenjem čuječnosti, se zdaj učim opazovati svoje telo, ga poslušati in mu slediti. Ker ve. Začela pa sem tudi hoditi na redno masažo telesa. Verjamem, da je bila prav ta, nežna in na moje telo uglašena masaža, moja vstopna točka v telo, v globlji stik z njim. Ta izkušnja me osebno veliko uči tudi o pomenu stika kože na kožo, o pomenu uglašenega dotika in njegovega zdravilnega učinka, ne le pri otrocih, pač pa tudi pri odraslih. 7. Kaj se ti zdi najdragocenejše pri tem, da si visoko občutljiva? Katere značilnosti pri tebi najbolj sijejo? Huh. Kako lepo vprašanje. Moram prav pomisliti … Najbolj dragoceno pri tem, da sem visoko občutljiva … To, da mi je mar. Mar za druge ljudi, za svet, za našo mamo Zemljo. Da imam visoko raven empatije in sočutja. Da čutim druge ljudi in energijo v prostoru. Da znam biti v odnosih. Da znam podpreti druge ljudi. Da se ustavim in razmislim, preden se odločim. Da imam sposobnost globoke koncentracije, ne glede na to, za katero dejavnost gre. Dragocen se mi zdi moj pester notranji svet in moja visoka raven samozavedanja. In dragoceno se mi zdi, kako močno lahko čutim hvaležnost in znam osvetliti pozitivno, tudi tedaj ko je najbolj temno. S sprejemanjem in spoštovanjem te lastnosti sem zagotovo začela čutiti več notranje moči, ki mi pride zelo prav, kadar želim postaviti jasno mejo in poskrbeti zase in svoj visoko občutljiv živčni sistem. 8. Imaš dva sinova in pri starejšem tudi prepoznavaš visoko občutljivost. Kaj ti je najtežje pri njegovi vzgoji in kako si pomagaš? Zagotovo največji izziv je ples, ki ga odpleševa, ko zaznam njegovo tesnobo. Ker dolgo nisem razumela, kaj se dogaja, sva se hitro zapletla v spiralo tesnobe. Njegova tesnoba je v meni prebujala moje stare zgodbe

Več »

24/12/2020

visoko senzitivni intervjuji

Intervju s Tino Simčič

Intervju s Tino Simčič: Ko je dom enkrat poenostavljen in v njem ni navlake, je tudi pospravljanje veliko bolj lahkotno in hitreje opravljeno V tem visoko občutljivem intervjuju vam predstavljam Tino Simčič, visoko občutljivo osebo in svetovalko za urejen dom in odpravljanje navlake, ki še posebej rada svetuje mladim mamicam, kako se razbremeniti in v svojem domu ponovno občutiti lahkotnost in veselje. Ko sem se spomladi priključila njenemu spletnemu izzivu, se me je dotaknila njena toplina in nežna spodbuda ter seveda en kup uporabnih idej, ki sem jih in jih še počasi uvajam v naš dom. Tudi sama namreč čutim, da me preveč navlake vznemiri in spravlja v stres, hkrati pa se je včasih pospravljanja tako težko lotiti. Tina Simčič: “Urejen dom mi pomaga, da zjutraj lažje ohranjam mirnost, iz katere potem črpam tudi čez dan.” In, kot pravi Tina, z nekaj spodbude, podpore in v dobri družbi gre lažje, zato vabljeni k branju najinega pogovora, če potrebujete nekaj motivacije in idej za bolj urejen dom. 1. Pozdravljena, Tina, in hvala, ker si sprejela povabilo na ta pogovor. Prosim, če se na kratko predstaviš bralcem Regratove lučke. Erika, pozdravljena, hvala za povabilo. Moje ime je Tina in sem mamica dvema otrokoma in žena možu Žigu. Z vsem svojim srcem verjamem v moč urejenega doma na hiter in enostaven način, celo tako močno, da sem v začetku letošnjega leta dala odpoved v redni službi in se podala na svojo pot, saj želim pomagati čim več mamicam. Sicer pa sem precej umirjena duša, rada imam mir in naravo. Obožujem sončna jutra in vonj morja, rada berem knjige in preživljam čas v krogu svoje družine. 2. Ukvarjaš se s svetovanjem za bolj urejen dom in pomagaš mamicam, da si dom poenostavijo ter se znebijo nenehnega pospravljanja. Pogosto slišimo, da je nemogoče imeti pospravljen dom, dokler imamo majhne otroke. Ti se s tem ne strinjaš. Zakaj ne? Erika, drži. Moje poslanstvo je pomagati preobremenjenim mamicam urediti dom tako, da v njem ponovno občutijo lahkotnost in veselje. Sama sem na svoji drugi porodniški začutila neverjetno breme fizične navlake, ki se je začela nabirati doma. Moja drugorojenka je zelo malo spala, ni želela biti ne v vozičku ne v nosilki, tako da smo res veliko časa preživeli doma. Sčasoma nisem bila več zmožna uživati v svojem domu, saj sem ga preveč povezovala samo z neprestanimi opravili. Nisem bila prisotna pri igri z otrokoma, saj sem velikokrat razmišljala, kaj vse me še čaka v kuhinji. Še zvečer, ko se je vse umirilo, se jaz nisem, čakala me je gora cunj za zlikati, na kuhinjskem pultu je bil nered, ki me je spravljal v slabo voljo. Jaz sem takrat globoko v sebi začutila, da vsi ti neprijetni občutki ne bi smeli biti tukaj vsak dan znova. Nisem sanjala o tem, da se vsak dan sprašujem, koliko časa mora še miniti, da bosta otroka zrasla in bo dela v domu manj in da bo vse lažje. Nisem želela sprejeti prepričanja, da bolj, kot je neurejen dom, bolj srečni so otroci. Želela sem, da se kdo vpraša tudi, kako se ob tem počuti mamica. Je mamica v tem primeru tudi srečna? Ali pa globoko v sebi občuti neprijetne občutke zaradi fizične navlake in neskončnega spiska opravil? Jaz sem čutila, da mora obstajati neka rešitev in sčasoma sem jo tudi našla. Danes vem, da lahko tudi z majhnimi otroki dosežeš občutek umirjenosti v domu. Pa to ne pomeni, da ves čas samo pospravljaš in da je dom sterilno čist in ves čas pospravljen. To pomeni, da je dom poenostavljen in brez nepotrebne navlake, vpeljani pa so določeni ritmi, ki še dodatno pomagajo pri razbremenitvi ženske. Ženske smo še vedno tiste, ki nase prevzamemo več bremena in vsaka stvar, ki nam lahko nekaj olajša, je dobrodošla. Pomembno se mi zdi tudi to, da znamo ženske spustiti določena pričakovanja, tako do sebe kot do partnerja. Ne sme biti samo ženska tista, ki skrbi za dom. Vključena mora biti celotna družina. 3. Tudi sama zase in za svojega sina ugotavljaš, da sta visoko občutljiva. Kaj zate vključuje dobra skrb zase? Kako ti urejen dom pri tem pomaga? Erika, v resnici si bila prav ti tista, ki mi je pomagala priti do tega spoznanja. Sem ti resnično hvaležna, saj bom tako lahko v večjo podporo svojemu sinu. Zame dobra skrb zase sega daleč nad zgolj penečo kopel in uro nakupovanja z najboljšo prijateljico. Tudi tukaj verjamem, da so mali koraki tisti, ki me lahko najbolj podprejo. Sama sem ugotovila, da mi izredno veliko pomeni jutranji čas. To je trenutek v dnevu, ko sem sama s seboj in to resnično cenim. Poizkušam čim bolj poslušati svoje telo, kar pomeni, da včasih zjutraj opravim vadbo, včasih meditiram, včasih samo berem, včasih pa naredim kombinacijo vsega po malo. Urejen dom mi pomaga, da zjutraj lažje ohranjam mirnost, iz katere potem črpam tudi čez dan. Kakor koli obrnemo, fizični prostor ima na nas vpliv in sama zagovarjam, da je res smiselno zvečer nameniti 10 – 15 minut večernemu »resetiranju« ključnih prostorov, saj nas tako zjutraj pričaka urejen prostor. In urejen dom nam nudi veliko več manevrskega prostora za umiritev in počitek. 4. Se mi zdi, da visoko občutljive ljudi včasih navlaka še bolj obremenjuje kot druge ljudi, hkrati pa se nam ideja, da bi se lotili pospravljanja in urejanja nekaterih kotičkov svojega doma, zdi pretežka in prezahtevna. Kako se lotiti odpravljanja navlake, da nas vse skupaj ne preplavi? Kje začeti? Jaz sem velika zagovornica tega, da si ne smemo naložiti preveč. To napako sem naredila na začetku sama, saj sem si zadala previsoke cilje, sploh glede na sezono življenja, v kateri sem bila. Predlagam, da res ozavestimo to, da je vse skupaj potovanje in da bomo z malimi, a doslednimi koraki, prišli daleč. Za začetek si izberimo lahke naloge, ob katerih se bomo počutili varne. Namreč slej ko prej bomo naleteti na čustvene blokade in če na njih ne bomo pripravljeni, bomo verjetno izgubili vso motivacijo. Predlagam, da si večji cilj razbijemo na več manjših nalog. Na primer, če želimo preurediti našo kopalnico, se osredotočimo najprej na en predal. Ko tega uredimo, gremo šele naprej. 5. Pred kratkim sem slišala, da navlaka pomeni odložene odločitve. Visoko občutljivi pogosto vsako svojo odločitev dobro premislimo in posledično marsikatero stvar shranimo »za vsak slučaj«, a se nam potem te stvari kopičijo in se težko pripravimo k temu, da bi se jih znebili. Nekatere stvari imajo za nas tudi posebno vrednost ali nas na nekoga ali nekaj spominjajo. Kaj svetuješ, da bi lahko shranjevanje »za vsak slučaj« čimbolj zmanjšali? Res je. In več, kot v življenju odlagamo odločitev, več navlake sem nam nabere. Pa tukaj ne govoriva samo o fizični navlaki, ampak tudi o digitalni, čustveni in medijski navlaki. Kot si sama rekla, imajo stvari neko posebno vrednost, torej so ravno čustva tista, ki nas ustavljajo pri tem, da se ne poslovimo od določenih stvari. Moj praktičen nasvet je, da si nastavimo posebno košarico in nanjo obesimo napis »za vsak slučaj«. Košarica naj bo namenjena prav tem predmetom, od katerih se še ne zmoremo posloviti. Če vidimo, da v roku treh mesecev teh predmetov nismo potrebovali, je ponovno čas za premislek, ali jih resnično potrebujemo in/ali nam prinašajo veselje. Žal tudi brez iskrenosti s samim seboj ne bo šlo. Verjamem, da takrat, ko smo res povezani sami s seboj, se vsi odgovori skrivajo v nas. 6. Kot si že omenila, nas včasih ovirajo določene čustvene blokade in kljub najboljšim namenom določenih delov našega doma ne zmoremo pospraviti. Kako si lahko še pomagamo, da v takem primeru naredimo korake naprej? Najprej bi poudarila, da je prav, da smo nežni sami s seboj in si res dovolimo začutiti vse, kar se pojavi ob teh čustvenih blokadah. Soočenje z marsikaterim čustvom, ki se pojavi (lahko je to jeza, žalost, zamera…), ni lahko in treba si je dovoliti vzeti dovolj časa, da se ta čustva predelajo. Po soočenju s čustvi, pa je treba ta čustva spustiti in se od določenih predmetov posloviti. Ni treba, da predelamo vse naenkrat. Če v enem trenutku nečesa ne moremo spustiti, postavimo stvar nazaj v omaro in se soočimo s tem predmetom kasneje, ko smo na to res pripravljeni. V primeru, ko vidimo, da sami ne zmoremo, pa predlagam, da si poiščemo pomoč nekoga, ki mu zaupamo in nas bo vodil skozi te občutke. 7. Zelo mi je všeč tvoja ideja o moči ene minute. Jo lahko razložiš? Magična moč ene minute res deluje super, ko smo soočeni s kakšnim opravilom, ki ne zahteva veliko časa, ampak se nam ga enostavno ne ljubi opraviti. To so majhna opravila, kot so: odlaganje jakne na obešalnik in ne na kavč; odlaganje papirjev na svoje mesto in ne na jedilno mizo; odlaganje oblek, ki so še primerne za nošenje, nazaj na obešalnik in ne na posteljo itd. Ko se nam pojavi potreba po odlašanju, se vprašamo: »Koliko časa mi bo vzelo to opravilo?« in ko je odgovor na to vprašanje »manj kot eno minuto«, to opravilo izvedemo takoj. In tako sami sebe motiviramo za sprotna in lahkotna opravila. 8. Imaš dva otroka. Kako njiju navajaš, da pospravita za sabo? Kako vključiti otroke v pospravljanje, če jih do sedaj nismo? Moj starejši otrok je letos prvošolec, mlajša pa še obiskuje vrtec. Že od malega ju vključujem v hišna opravila, pri čemur se trudim, da je vse skupaj lahkotno in čim manj pod pritiskom. Skupaj kuhamo, pomagata pri zlaganju perila, odneseta krožnik z mize, skrbita za svoje igračke … Ne želim ju strašiti s črnimi vrečami, v smislu, da bodo igrače romale v koš, če jih ne bosta pospravila. Ju pa, v primeru, da vidim, da ne zmoreta pospraviti igračk, spomnim, da se nam jih je očitno nabralo preveč in da je čas, da jih skupaj pregledamo in vidimo, če se od katere lahko poslovimo. Tudi tukaj zagovarjam pomembnost majhnih korakov. Otrokom je treba določiti odgovornost glede na njihovo starost. Svetujem, da otrokom razložimo, da je v čistem in urejenem prostoru bolj prijetno živeti. Če otrokom samo ukažemo, naj pospravijo in jim pri tem ne razložimo ozadja, bodo težje razumeli, zakaj morajo to narediti. Predstavimo jim, da smo družinska ekipa in da je prav, da med seboj sodelujemo in drug drugemu pomagamo ter da vsi prispevamo svoj del k prijetnemu vzdušju. Otroci so pravzaprav tisti, ki si želijo prispevati svoje del, hkrati pa bodo na tak način razumeli, da je pospravljanje del življenja. Drži pa tudi to, da ko je dom enkrat poenostavljen in v njem ni navlake, je tudi pospravljanje veliko bolj lahkotno in hitreje opravljeno. Sama menim, da največ naredimo z zgledom. Če bo meni pospravljanje nekaj najtežjega na svetu, je velika verjetnost, da to miselnost prevzameta tudi otroka. Če se bom jaz preveč oklepala stvari in »hrčkala« vsako malenkost, bosta tudi onadva sčasoma prevzela ta vzorec. 9. Kako na splošno vzgajaš svoja otroka? Kaj se ti zdi najpomembneje? Trudim se biti mirna, sočutna, a odločna mama. S partnerjem ju vzgajava v sočutnem duhu in jima poizkušava dati dovolj prostora za izkazovanje čustev. Želim, da razumeta, da smo vsi skupaj družina in da imamo znotraj nje vsi določene pravice in odgovornosti. Odločitev, da poenostavim naš dom, ima pomemben vpliv tudi na našo družinsko dinamiko. Jaz zmorem biti bolj prisotna mama, ki ni obremenjena z nenehnim pospravljanjem in neskončnim spiskom opravil. Veliko lažje plujemo skozi družinsko življenje, tudi takrat, ko se pojavi bolj razburkano morje. 10. Hvala za tvoje odgovore! Kako se lahko bralci s tabo povežejo? V tem tednu pripravljaš tudi brezplačni 7-dnevni spletni izziv Otroci spijo, mačke plešejo. Lahko poveš malo več o njem? Res je, med 12. in 19. oktobrom poteka brezplačni 7-dnevni izziv Otroci spijo, mačke plešejo, katerega glavni cilj je, da skupaj zaženemo kolesje v smeri bolj urejenega doma na enostaven in lahkoten način. Lahko poznamo vso teorijo o tem, kako se lotiti odpravljanja navlake, a nas ODLAŠANJE ustavi takrat, ko je čas za akcijo. Skrivnost tega, da zmagamo v boju proti odlašanju, je, da najdemo pravi zagon! Če vse skupaj začinimo še z zabavno noto, pa še toliko

Več »

15/10/2020

visoko senzitivni intervjuji

Intervju z Ano Oberstar

Intervju z Ano Oberstar: Za spremembe potrebujemo argumente, spoštljiv način komunikacije, pogum in zaupanje, da je sporočilo pomembno. Moja gostja v visoko občutljivem intervjuju je tokrat Ana Oberstar, visoko občutljiva oseba in vzgojiteljica. Kljub temu, da je še precej mlada in še nima svojih otrok, so mi zelo všeč njeni pogledi na vzgojo in odnose. Z njo sem spregovorila predvsem o njeni izkušnji varuške in vzgojiteljice, ki ji je zelo blizu sočutna vzgoja. September je namreč za mnoge visoko občutljive otroke in njihove starše precej naporen in stresen. Morda vam najin pogovor pomaga v teh dneh, predvsem pa vam da poguma, da zaupate vase in v svojega otroka. 1. Ana, hvala, ker si sprejela povabilo in se mi pridružila v tem intervjuju. Prosim, če se na kratko predstaviš bralcem Regratove lučke. Lepo pozdravljeni in hvala za povabilo. Sem Ana Oberstar, stara sem 29 let in sem vzgojiteljica predšolskih otrok. Sem tudi partnerka in lastnica enoletne mucke Maške, ki mi lepša življenje, malo pa tudi uči, kako biti sočutna 24 ur na dan. 😀 V prostem času pojem pri Komornem zboru Ave, hodim na solo petje, ustvarjam voščilnice, vse sončne dneve pa izkoristim za vožnjo z motorjem. Svojo poklicno pot usmerjam v sočutno vzgojo in se kar redno udeležujem seminarjev in izobraževanj na temo vzgoje in nevroznanosti v povezavi s sočutnim načinom življenja. Sem tudi članica Facebook skupin Sočutno partnerstvo in Sočutno starševstvo, kar nekaj časa pa tudi članica skupine za visoko občutljive Regratova lučka. 2. Sama si visoko občutljiva. Kdaj si s svojo visoko občutljivostjo prišla v stik in kako se kaže? Od nekdaj sem veljala za bolj zahtevno osebo: kot dojenček sem veliko protestirala, motile so me npr. volnene stvari, listki na oblačilih, imam zelo izbran okus za hrano (ne maram poskušati nove hrane), imam nizek prag bolečine, sem tudi zelo eksplozivne sorte, kar se tiče izražanja občutkov, večjo količino stresa predelujem preko bolezni ipd. Hkrati pa sem tudi od nekdaj čutila, da sem nekako drugačna od večine, nikamor nisem ravno sodila, še v družini sem čutila, da drugače dojemajo stvari; vedno sem veljala za občutljivo. Po spletu okoliščin sem se odločila za obisk psihoterapije, kjer sem začela spoznavati, da so moji občutki ok, začela sem raziskovati, kdo sem. Vključila sem se tudi v skupino Sočutno starševstvo in partnerstvo ter Regratova lučka, kjer sem prvič v resnici slišala za visoko občutljive otroke in odrasle. Stvar se mi je nekako postavila na mesto in sedaj gradim na spoznavanju sebe, kot visoko občutljive in senzibilne osebe. 3. Kaj ti je najbolj pomembno pri dobri skrbi zase? Pri dobri skrbi zase mi je najbolj pomembno, da se poznaš, si nežen s sabo in predvsem zvest sebi. Sama sem najbolj občutljiva na stres. Kadar si naložim preveč in tega ne zmorem, me telo hitro spomni z anksioznostjo, bolečim in zatečenim grlom ter utrujenostjo. To se ponavadi zgodi, ko se primerjam z drugimi, želim preko sebe ali ko me daje krivda, ko pozabim, da ne rabim spadati nikamor. Sedaj sem že kar dobro ‘zverzirana’, da hitro prepoznam, kdaj sem šla preko sebe, kdaj se nisem upoštevala, ko sem preslišala vse znake. Ko to zaznam, se vrnem vase, zanaliziram, kje sem se povozila in potem poskušam sebe negovati. Si dati podporo, tudi dovoliti občutkom, da gredo ven (strah, jeza, nemoč, krivda). Veliko počivam in se poskušam vrniti v svojo moč, v svojo pozitivno energijo. 4. Delala si kot varuška, zdaj si vzgojiteljica v vrtcu. Začel se je september in s tem za mnoge starše precej stresno obdobje, ko gredo otroci spet ali prvič v vrtec, veliko je sprememb, ki znajo biti za visoko občutljive otroke in njihove starše še posebej stresne. Kaj bi priporočala staršem ob tem prehodu? Kako se lahko pripravijo sami, kako lahko podprejo otroke? Kot zagovornica sočutne vzgoje je moj glavni nasvet: zaupajte si. Vi poznate svojega otroka najbolje in s tem, ko si zaupate pri občutkih, tudi otroku lahko date tisto najbolj pomembno oporo. Seveda ne gre vedno vse po načrtih, pa vendar se mi zdi načrt uvajanja zelo pomemben. Zapišite si, kaj si vi kot starš želite od vrtca, kaj si želite za svojega otroka. Ko ugotovite, kaj je tisto, kar vam je najbolj pomembno (npr. daljše uvajanje, topel sprejem, odkritost vzgojiteljev, da ima otrok možnost, da pri vzgojitelju dobi podporo in razumevanje v njegovih stiskah, da si vzgojitelj vzame čas tudi za vas in vaše dileme ipd.) lahko šele samozavestno vstopite v vrtčevski prostor. Mnogo staršev niti ne ve, kaj pričakovati in zato seveda pridejo v vrtec zmedeni, tam pa naletijo na čisto drugačen način dela, vzgoje in lahko se zgodi, da so razočarani, iz tega pa nastane veliko šumov v komunikaciji. Kot varuška sem imela možnost res delati na sočuten način (postopno uvajanje ob prisotnosti starša, na otroku prilagojen način, razreševanje dilem in strahov s starši, povezovanje s staršema in otrokom ipd.), ki mi je pokazal, da ta način res deluje, vsem vpletenim (vzgojitelj, starša, otrok) pa ponudi največ, kar je možno pri nekem odnosu: zaupanje. Zaupanje se gradi in ni samoumevno. Če zgradimo zaupanje, bomo zgradili tudi lepe odnose, ki pa so ključni za zdrav psihofizičen odnos otroka. Pa vendar ni povsod možnosti za sočutne odnose. Takrat je zelo pomembno, da starši otroku izven vrtca ponudite veliko crkljanja, objemanja, ravsanja, stvari, ki jih počnete skupaj in otroku pomenijo povezovanje. Dovolite otroku, da lahko joka, se jezi in sprošča kortizol, ki je v tem času povišan do visokih vrednosti. Obdobje uvajanja je znano po tem, da so otroci jokavi in je naporno. Predvsem pa si vzemite skupaj možnost, da se kot družina negujete, veliko smejete in si dajete prepotrebne podpore. 5. Visoko občutljivi otroci pogosto potrebujejo malo daljše in bolj postopno uvajanje v vrtec. Kaj se ti zdi pomembno pri uvajanju otrok v vrtec, posebej tistih bolj občutljivih? Koliko je v javnih vrtcih možno prilagajanje in večja pozornost bolj občutljivim otrokom? Kot sem že zgoraj omenila, sem zagovornica sočutnega uvajanja za vse otroke. So izjeme, ko se otrok hitro uvede, pa zato nima težav, ki so povezane s prehitrim uvajanjem. Vseeno pa je bolje preprečiti, kot se kasneje spraševati, zakaj je otrok zbolel in se nikakor ne more sestaviti po bolezni. Tudi jutranja jokavost, npr. po pol leta ali kasneje, je lahko jasen znak, da otrok ni bil pravilno uveden, ni sprejel otrok ter vzgojiteljic kot oseb, ki jim zaupa. Seveda vsi starši nimajo te možnosti, vseeno pa je dobro, da vzgojitelji spodbujamo starše k temu, da mogoče to leto dopust porabijo za uvajanje otrok, da izkoristijo pravico starša, da delajo po štiri ure na dan in ostale možnosti, ki otroku omogočijo lep in nežen prehod v novo življenjsko izkušnjo. Torej uvajanje naj bi potekalo postopno, tja do tri tedne. In sočasno, kar pomeni, da so starši praktično celotno uvajanje v igralnici z otrokom. Postopno ne pomeni en teden, prvi dan je 20 minut, peti dan pa otrok že sam spi v vrtcu. Pomeni, da starši šele tretji teden zapuščajo postopoma igralnico, otrok pa na koncu tretjega tedna šele spi. Pri tem ima glavno besedo otrok: nekateri so uvedeni po dveh tednih, nekateri potrebujejo štiri mesece, da so resnično uvedeni, nekateri pa kljub vsem naporom vrtca nikoli zares ne sprejmejo. Pri uvajanju tudi ni potrebe po končanju dojenja, ki je v tem času velika pomoč otročku, da se pomiri in zaupa, da bo vse v redu z njim. Validiranje občutkov, dovoljevanje čustvenih izbruhov oziroma tantrumov, sočutno dajanje opore, da otrok res vzpostavi vez z vzgojitelji, ki bodo njegovi drugi starši. 6. Vrtčevsko okolje je za visoko občutljive otroke lahko zelo naporno in stresno zaradi mnogih dražljajev, ki so jim otroci tam izpostavljeni in ki za visoko občutljive otroke hitro presežejo optimalno raven stimulacije. Kaj se ti zdi, da jim pri tem lahko pomaga? Naj poudarim, da imajo otroci v predšolskem obdobju nerazvite dele možganov, ki so nujni za samopomiritev, za razumevanje situacij, v katerih se znajdejo ipd. Še večji izziv so visoko občutljivi otroci, ki ravno zaradi nerazumevanja in napačnih pristopov doživljajo še hujše stiske. Pri vseh otrocih se svetuje v prvi vrsti spoštovanje otrokovih občutkov in sočutje do njih. To pomeni, da otroku nikoli ne zanikamo in ne zaustavljamo njegovih občutkov in izražanja le-teh. Otrok ne zmore manipuliranja in izmišljevanja, vedno je otrokovo vedenje pokazatelj njegovega notranjega sveta. Iz vedenja lahko razberemo marsikaj, le dobro moramo poslušati in se uglasiti na otroka. Čeprav je po mojem mnenju to največji izziv vsakega starša in vzgojitelja: otroka slišati in mu nuditi oporo. Kot sem že omenila zgoraj, je pomembno, da prepoznamo znake, ko otrok izraža neko nelagodje in stisko. Tudi pri starejših otrocih. Pomaga, da se z otrokom povezujemo, čas ena na ena, ki ga posvetimo vsak dan zgolj njemu, veliko zunanjih aktivnosti (norenje po lužah, tekanje, kotaljenje, …), proste igre, čim manj usmerjanja. Lahko se z njim tudi ravsamo prave borbe, preko katerih otrok res da ven nakopičeno energijo in spoznava svojo notranjo moč. Veliko ustvarjanja na temo občutkov in čustev, pa tudi naravni materiali, kjer otrok razvija senzoriko: prosto packanje z vodo, mivko, gresom, suhim fižolom, brivsko peno, senzornim peskom, plastelinom ipd. Bolj ko se zmoremo spustiti v otroški svet, igro, manj je otrok obremenjen s pravili in s tem, kaj bomo rekli mi. Lahko je otrok v svojem svetu, ne pa otrok, ki skrbi, kako se bo počutil odrasli ob njem. 7. September za mnoge starše prinaša tudi vsakodnevno jutranje pregovarjanje in jok ob slovesu v vrtcu, kar mnoge starše spravlja v obup in nemoč. Kako se ti zdi, da lahko starši otroku, ki mu je težko ob jutranjem slovesu, najbolj pomagamo? Rutina zvečer, dovolj spanja in dovolj časa zjutraj. Vstanite zjutraj dve uri prej, se pocrkljajte in počasi opravite jutranjo rutino. Jutro se ne začne zjutraj ampak prejšnji dan. Z otrokom si zgodaj zvečer, ko še ni preveč utrujen, pripravite stvari za zjutraj. In če zjutraj hlače od včeraj niso ok, jih preprosto zamenjajte. 😉 Ne borite se tam, kjer ni potrebe po borbi. Ni potrebe, da se pregovarjate, da mora sam obuti čeveljčke, če danes izjemoma ni njegov dan. Obujte mu jih vi. Ker ste mu enkrat obuli čeveljčke, res ne bo konec sveta, predvsem pa otrok ne bo kar pozabil, kako se obuti, pa tudi zaradi tega ne bo razvajen ali nesamostojen ali karkoli podobnega. Ni vredno izgubiti pol ure in uničiti sebi ter otroku dan, ker se mu danes res ne da obuti. Tudi jok ob slovesu je normalen del razvoja. Otrok joka, ker vas pogreša in ker je lahko narobe še sto stvari, ki ga danes težijo. Pa vendar je jok potrebno upoštevati. Otrok nekaj predeluje, lahko ni bil dobro uveden, lahko je potrebno spremeniti rutino ipd. Tukaj ni pravega ali napačnega recepta, vedno pa naj bo vodilo, da se otrokov jok smatra kot njegova pravica in njegovo izražanje nelagodja. Jok je vedno upravičen in smiseln, otrok pa nam s tem nekaj sporoča. Zato ga le pogumno vzemite v naročje in ga pomirite, predno ga daste vzgojiteljici v naročje. Otroku ponavljajte, da ste tam zanj, da ga pridete iskat, ko se zbudi, ponavljajte mu rutino, ki jo ima v vrtcu. Kdaj sicer ne bo uspelo, da bi ga pomirili, so pa tam zato vzgojiteljice, s katerimi se dogovorite, da ga bodo vzele v naročje, ga pomirile in mu zagotovile, da nikakor ni sam v njegovi stiski. 8. Včasih se zgodi, da vzgojitelji in drugi zaposleni v vrtcu ne poznajo in ne razumejo visoke občutljivosti oziroma menijo, da je vzrok za plašnost, jokavost, zadržanost otroka naša (neprimerna) vzgoja ali kar prevelika razvajenost otroka. Rešitev pogosto vidijo v tem, da starši otroka »utrdimo«, postavimo meje, smo bolj strogi in podobno. Kako misliš, da je najbolje pristopiti do take vzgojiteljice in kako se z njo pogovoriti? Da, veliko je še nepoznavanja tako sočutnih pristopov kot predsodkov, mnenj ipd., ki nimajo povezave s strokovnimi načini dela. In ja, tudi vzgojitelji, ki smo sočutni in zavezani k delu na strokovno visokem nivoju, kdaj ‘kiksnemo’ in naredimo strokovno napako. Pa vendar sem mnenja, da je ozaveščanje in pogovor najboljša rešitev. Večina vzgojiteljev je dobrih in bodo poskušali

Več »

11/09/2020

visoko senzitivni intervjuji

Intervju z Berto Rebol: Tapkanje se mi je priljubilo…

Intervju z Berto Rebol: Tapkanje se mi je priljubilo, ker se lahko hitro naučiš, kako si pomagaš sam. V visoko občutljivem intervjuju se mi je tokrat pridružila Berta Rebol, ki se ukvarja s tapkanjem in je tudi visoko občutljiva, kot v zadnjem času ugotavlja sama. Spoznali sva se, ko sem bila nekajkrat pri njej na tapkanju in se me je zelo dotaknila tudi kot oseba. V zadnje pol leta je tapkanje postalo moja redna praksa, ki se je včasih poslužujem več, drugič manj. Predvsem mi zelo pomaga pomiriti fizične občutke tesnobe v prsih in trebuhu, ki se mi občasno pojavljajo, hkrati pa me pogosto zelo učinkovito pripelje tudi do čustev in spominov, ki so povezani z določenimi občutki v telesu. Ker verjamem, da bi poznavanje in uporaba tapkanja zelo pomagala še marsikomu med bralci Regratove lučke, tako odraslim kot vašim otrokom, sem povabila Berto, da nam malo več pove o tem. 1. Hvala, Berta, da si sprejela povabilo na pogovor. Prosim, če se lahko na kratko predstaviš bralcem Regratove lučke. Po rodu sem Dolenjka, od 1998 pa živim na Obali. Sem ženska v petdesetih, mama dvajsetletniku. 30 let sem bila učiteljica razrednega pouka, zadnji dve leti pa sem samostojna podjetnica. Kmalu po končani Pedagoški fakulteti sem se odzvala povabilu prijateljice na predstavitev Duhovne univerze. Prijateljica se ni vpisala, jaz pa sem se in sem se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja udeležila več programov Centra za duhovno kulturo: Gama meditacije, Šole stabilnega življenja in štiriletne Duhovne univerze. Na predavanjih sem spoznavala teorijo o duhovni zgradbi človeka in univerzuma, pri vajah pa se mi je izkustveno začel odstirati svet energij. Tega sem nekako slutila že v gozdovih in v domači trebanjski cerkvi, kjer sem deset let na harmoniju spremljala cerkveno petje in mi je bilo najlepše, kadar sem igrala v prazni cerkvi. Odraščala sem na majhni kmetiji v vasi, kjer so hiše daleč narazen. Kljub družbi brata in sestre, se še vedno spomnim občutka osamljenosti …, močno sem pogrešala igro z vrstniki. Rada imam družbo ljudi, vendar sem precej tiha in se le redko razgovorim. 2. Ukvarjaš se s tapkanjem, ki te je čisto navdušilo. Kako si prišla v stik z njim in zakaj te je tako pritegnilo? Ko je bil v krizi moj drugi zakon, v katerem sem rodila sina, sem partnerja prosila, da greva na zakonsko svetovanje. Psihoterapevtka me je vprašala, kako se jaz počutim v zvezi. Spomnim se, da sem rekla, da se počutim stisnjena v kot in da ne morem dihati. Na naslednjem srečanju me je vprašala, ali sem žrtev spolne zlorabe. Začela sem jokati in se dolgo časa nisem mogla pomiriti. Na zlorabo nimam vizualnega spomina, mi je pa telo govorilo ravno to zgodbo. Terapevtka mi je svetovala hipnozo, jaz pa sem med iskanjem hipnoterapevta zvedela za tapkanje in se udeležila začetne delavnice pri Piki Rajnar. Po delavnici sem pozabila, da sem se je udeležila zaradi lastnih težav in sem začela tapkati z učenci, ki so takrat začeli dobivati prve ocene. Tapkali smo, da so sprostili napetost pred ocenjevanjem in da so umirili »vročo kri«. Čez nekaj mesecev pa sem se ponoči zbudila z močnim glavobolom. Glavoboli so pri meni redki, ta pa je bil tako hud, da mi je šlo na bruhanje. Ob misli, da moram čakati, da tableta začne delovati, se mi je zdelo tapkanje boljša izbira. Čeprav sem že nekaj mesecev tapkala z učenci, se zaradi bolečine nisem mogla spomniti, kje so vse točke. Med tapkanjem po parih točkah sem se spomnila, kje so še ostale in potem sem se spomnila tudi ostalih korakov tapkanja bolečine. Po približno 10 minutah tapkanja bolečine ni bilo več. Pozitivno presenečena sem se ulegla in spala naprej. Ta dramatična izkušnja je znotraj mene nekaj premaknila. Začela sem bolj predano raziskovati in eksperimentirati ter predvsem tapkati svoje težave. 3. V katerih situacijah in za kakšna stanja lahko uporabljamo tapkanje? V »tapkalskem svetu« velja rek: “Poskusi tapkati na vsako težavo ali problem.” (“Try it on everything.”) V resnici nimamo kaj izgubiti, razen nekaj minut, pridobimo pa lahko najmanj umiritev in sprostitev. Tapkanje omogoča omiliti stres, umiriti vsa neprijetna čutenja (strahove in fobije, jezo, dolgotrajno žalost, sram, gnus …), omiliti fizične bolečine, lažje in bolj učinkovito hujšanje, omiliti ali v celoti odpraviti alergije, izboljšati spomin in vid, izboljšati ritem in kvaliteto spanja, omiliti tremo pred izpitom, sestankom, nastopom, lajšati posledice travmatičnih dogodkov (nesreče, zlorabe), zmanjšati ali v celoti odpraviti nerazumen strah pred kakšno živaljo, izboljšati odnose, izboljšati samopodobo, predelati bolečino ob izgubi, zmanjšati odlašanje, razrešiti obremenjujoče spomine, zmanjšati težave v spolnosti, zaceliti in potolažiti “notranjega otroka”, zmanjšati zasvojenost in opustiti škodljive navade, sprejemati sebe … Mogoče sem naštela že preveč, da bi me še jemali resno.😊 4. Ko v življenju naletimo na težave, jih rešujemo na zelo različne načine. Kako deluje tapkanje? Ko je nekoga strah pajka, reče, da je pajek kriv, da se slabo počuti in hoče umakniti pajka. Drugega je strah višine in se počuti slabotno le višje od tretjega nadstropja. Tretji se razburi, če mu pokažeš prst in pravi, da je kriv tisti, ki ga izziva. Vsem trem je skupno to, da vidijo krivca za svoje neprijetne občutke izven sebe. Tapkanje pa temelji na ugotovitvi, da je vzrok za neprijetne občutke motnja v pretoku energije po telesu. Torej je vzrok V MENI in v tem primeru lahko s tem JAZ nekaj naredim. Ko pridem do tega zavedanja, imam moč. Sedaj za srečno življenje potrebujem le še način, kako odpravim motnjo.😊 En tak priročen način je tapkanje ali tehnike čustvenega osvobajanja (Emotional Freedom Techniques – EFT). Medtem ko tapkamo, se osredotočamo na težavo (strah me je pajka/višine, jezna sem, ker me izziva) in tapkamo po končnih točkah meridianov. Bistveno se mi zdi, da uporabniki te metode razumejo, da se uglasimo s težavo zato, da začutimo, kje je motnja v pretoku energije po telesu, tapkanje po točkah pa uravnoveša energijski sistem, pomiri amigdalo, uravnovesi hormone, izboljša krvno sliko … V zadnjih desetih letih je bilo narejenih veliko študij, ki potrjujejo učinkovitost te metode. Psihologinja leta v Avstraliji dr. Peta Stapleton že skoraj desetletje raziskuje metodo EFT ali tapkanje v povezavi s težavami s prehranjevanjem. Leta 2019 je znanstvena revija OBM (Integrative and Complementary Medicine) objavila njen članek o tem, kaj se dogaja v možganih, saj je med raziskavo s pomočjo funkcijske magnetne resonance (FMR) »pogledala v možgane«. V raziskavi sta sodelovali dve skupini udeležencev, trajala pa je štiri tedne. Udeležencem raziskave so spodbudili hlepenje po hrani tako, da je bila hrana v prostoru, dišalo je in med slikanjem s FMR so jim predvajali slike s hrano, da so se jim cedile sline. Potem je ena skupina 4 tedne tapkala (8x po 1 uro v skupini). Po tem času so postopek v celoti ponovili. Rezultati so jih presenetili. Pri udeležencih, ki so tapkali, so se »ugasnili« prej aktivni centri v desni možganski polovici (hrepenenje, čustvena navezanost na hrano) in v levi možganski polovici (razmišljanje o hrani). V naslednjem videu avstralska raziskovalka dr. Peta Stapleton predstavi tapkanje in njegove pomembne učinke v primerjavi z nekaterimi drugimi oblikami terapije. Pa še nekaj zanimivih raziskav, ki potrjujejo dobre učinke tapkanja na različne težave in občutke: 5. So pri tapkanju kakšne omejitve pri uporabi, npr. glede starosti ali v določenih bolezenskih stanjih? Omejitve so običajno v naših podzavestnih programih, zaradi katerih se ne spomnimo, da bi tapkali ali nimamo volje za tapkanje.😊 Ne obstajajo kontraindikacije za tapkanje in ne moremo preveč tapkati, ne bo nam škodilo. Se pa zgodi, da smo včasih po intenzivnih procesih, ko predelujemo res travmatične dogodke, lahko utrujeni ali nekaj ur bolj občutljivi, rahločutni. Podobno kot po kakšni masaži. Tapkanje v prilagojeni obliki lahko uporabljamo že pri dojenčkih, tako da se samo dotikamo točk, oziroma da tapka mama po svojih točkah, ker je otrok takrat še v njenem energijskem polju. Malčki večinoma tapkanje lepo sprejmejo, če vidijo, da tapkajo starši ali če jim tapkanje predstavimo skozi primerno zgodbo. Nekje pri treh, štirih letih že sami tapkajo, ko tapka z njimi starš ali kakšen drug odrasli. Tapkanje večinoma lepo sprejmejo otroci nižjih razredov osnovne šole, puberteta pa navzgor, seveda, ni starostne omejitve, dokler le lahko dvignemo roko. 😊 6. Kako tapkanje poteka? Kako dolgo traja, da začutimo olajšanje, spremembo? Preden začnemo s tapkanjem, definiramo težavo, npr. strah me je čebele. V pogovoru z izvajalko potem to težavo opredelimo še bolj specifično, kako močan je strah (od 0 do 10), v katerih okoliščinah se pojavi, kaj si oseba predstavlja, da se bo zgodilo, ali se je že kdaj kaj takega zgodilo, kje v telesu čuti strah, opiše ta občutek … Tapkanje je zelo učinkovito, če smo zelo konkretni, specifični, zato je mogoče na začetku videti, kot da smo na zaslišanju. Iz vseh zbranih podatkov sestavimo opis. Tapkamo po robu dlani ali karate točki in na glas opisujemo težavo. Glasno govorjenje aktivira več možganskih centrov in je zelo priporočljivo, čeprav lahko tapkamo tudi tako, da se na težavo osredotočimo samo v mislih, kar je predvsem primerno, če tapkamo v čakalnici pred zobozdravnikom ali na letalu … V zgornjem primeru bi tapkanje po karate točki pospremili s: »Čeprav me je strah za 10, da me bo pičila čebela in me ob misli na to boli želodec, se sprejemam in si dovolim čutiti ta strah.« (3x ponovimo to poved) Potem tapkamo po točkah in ohranjamo fokus na problem, tako da opisujemo svojo težavo. Nekaterim odgovarja kratek opomnik ‘čebela’ ali daljši ‘strah me je čebeljega pika’ in isto frazo lahko ponavljamo po vseh točkah ali jo malo spreminjamo, npr.: “Strah me je čebel, strah me je, da me bo pičila, bojim se čebel, strah čutim v želodcu, ko pomislim na čebelo, me boli želodec…” Točke, po katerih tapkamo, so končne točke meridianov ali energijskih poti, ki jih poznamo iz tradicionalne kitajske medicine in se nahajajo: na vrhu glave, na začetku obrvi, ob očesu, pod očesom, pod nosom, pod ustnico, pod ključnico, ob robu telesa za eno dlan pod pazduho, na rebru pod dojko, ob nohtu palca, kazalca, sredinca in mezinca in na koncu spet ob robu dlani. Ko pridemo spet do karate točke, naredimo globok vdih in izdih, popijemo malo vode in opazujemo, ali se je občutek v želodcu kaj spremenil in kako močno čutimo strah. Nadaljujemo z novim zaporedjem z opomnikom, ki odraža spremenjeno stanje. Včasih začutimo olajšanje po enem zaporedju, največkrat je potrebnih nekaj ponovitev. Včasih se ne zgodi nič. Vzrok je lahko slabo hidrirano telo ali sintetična oblačila, mogoče je problem napačno definiran. Velikokrat se zgodi, da se občutek po prvem zaporedju še ojača. V našem primeru bi bila strah in bolečina še večja. To se po navadi zgodi, ko priplava na površje zavesti spomin na travmatičen dogodek. Take dogodke tapkamo postopoma, korak za korakom, da nevtraliziramo različne vidike travme, ki sicer ostanejo v spominu kot opozorilo pred nevarnostjo in delujejo kot ‘trigger’ ali sprožilec alarma. 7. Tapkamo lahko tudi z otroki. Visoko občutljivi otroci imajo pogosto kakšne strahove in skrbi. Pred kratkim sem bila pri tebi z obema starejšima hčerkama – z eno zaradi strahu pred psi, z drugo zaradi slabosti med vožnjo. Zaenkrat pri njima še ne vidim spremembe, mi je pa pomembno, da sta spoznali tehniko. Z eno od njiju sedaj zvečer večkrat tapkava, ko jo boli trebuh in tako lažje prideva do čustev, ki so spodaj, posebej ker sicer težje spregovori o tem, kar jo teži. Lahko podrobneje razložiš, kako tapkamo z otroki? Recimo, da se otrok zvečer boji sam zaspati – kako bi mu s tapkanjem lahko pomagali? Pri tem konkretnem primeru bi se tapkanja lotila že podnevi, ne bi čakala na večer. Mogoče ima kakšno travmatično izkušnjo in potrebuje več časa, da procesira svoje občutke. Ob tapkanju karate točke bi se z otrokom pogovorila, da mi čim bolj opiše, kako se zvečer počuti, kaj se je zgodilo in kaj si predstavlja, da se bo zgodilo. Pri predšolskih otrocih včasih uporabimo igračko kot nek vmesnik, preko katerega otrok lažje izrazi svojo stisko. Mogoče lažje reče, da medvedka boli trebušček, kot pa da njega boli trebušček, ker noče vznemirjati staršev. V tem primeru bi otroka vprašala, zakaj medvedka boli trebušček

Več »

14/08/2020

visoko senzitivni intervjuji

Intervju z Jasmino Robnik Poličnik: Bodimo globoko odprti za vse, kar ima otrok z nami deliti

Z Jasmino Robnik Poličnik se v živo še nisva srečali niti se nisva do sedaj prav dobro poznali. Najine poti so se občasno križale v kakšni Facebook skupini, je pa tudi članica naše Facebook skupine Regratova lučka. Nekako sem vedela, da je sama visoko občutljiva in da ima dva visoko občutljiva otroka ter da se me njeni komentarji na Facebooku zelo dotaknejo. Nek občutek me je vodil, da jo povabim kot naslednjo sogovornico v visoko občutljivih intervjujih. Ko sva se slišali, da se dogovoriva za intervju in je ena ura zelo hitro minila v globokem in navdihujočem pogovoru, sem vedela, da je bilo prav, da sem poslušala svoj občutek. Govorili sva o skrbi zase, vzgoji otrok, menstrualnem počitku, duhovnosti z otroki in še čem. Vabljeni k branju! Jasmina, hvala, ker si se odzvala mojemu povabilu za intervju. Se lahko na kratko predstaviš bralcem Regratove lučke? Sem Jasmina, mama dvema otrokoma, žena enemu možu.😊 Živimo na moževem rojstnem domu, na ekološki kmetiji na 1100 mnv. V zadnjih letih, odkar je moj mož gospodar kmetije, sva že marsikaj spremenila, pa še naju čaka precej dela. Ker sva hkrati oba še zelo kreativna drugod, se kar precej lovimo, da vse uskladimo. Moj mož izdeluje lesene izdelke za otroke, jaz pa sem odprla tudi svoje podjetje Z otroki doma. Ukvarjam se z vzgojo, osebno rastjo, imam spletno trgovino z razvojnimi pripomočki za otroke, v zadnjem času pa se posvečam predvsem podpori staršem in mamicam, ki si želijo ponovno najti svojo ženskost in v svoje domove uvesti menstrualni počitek. Pišem svojo prvo knjigo oz. kratek priročnik, ogromno se povezujem z ženskami, ki iščejo svoje globine, ki smo jih v zadnjih stoletjih popolnoma preslišale, z mamicami, ki se pristno in čuječe povezujejo s svojimi otroki … Po izobrazbi sem teologinja (v zaključevanju). Kot oseba sem zelo ognjevita, strastna, ko gre za stvari, ki me res globoko ganejo. Ogromno mi pomenijo trenutki samote in miru, saj takrat pride ven moja kreativnost, takrat se lahko res povežem sama s seboj in sem zaradi tega tudi lahko veliko boljša mama in žena. Najbolj me podpira narava, gozd. Imam veliko talentov. Najraje pišem, berem, pojem, se ukvarjam z zelišči, kristali … Če pa bi morala izbrati eno stvar, pa bi rekla, da je moja največja strast raziskovanje, kar pravzaprav zajema vse našteto. Rada opazujem svoja otroka. Takrat, v tišini in globokem spoštovanju do njiju, se najbolj povežem z njima in ju tudi najbolje spoznam, začutim. Kot otrok in najstnik nisem nikamor zares spadala. Vse do danes sem iskala svoje mesto pod soncem. Šele v zadnjem času sem se zares zaslišala in začela spoznavati ‘svoje’ ljudi. Sama si visoko občutljiva, imaš dva visoko občutljiva otroka in visoko občutljivega moža, pa vendar praviš, da se pri vsakem od vas visoka občutljivost kaže malo drugače. Lahko malo več poveš o tem? Res je. Zelo smo občutljivi. Veliko še pravzaprav raziskujem v tej smeri in vedno znova kaj novega odkrijem. Z možem sva veliko slišala na račun najine občutljivosti že kot otroka, pa tudi, ko sva že imela svojo družino, sva poslušala komentarje na ta račun. Na moževi strani pretirano zaščitništvo, ki se kaže še danes. Pri meni pa kot neka slabost, s katero naj ne bi preživela v tem krutem svetu. Zato sem na zunaj gradila uporniško fasado, neko navidezno moč, v sebi pa sem hudo trpela. Mislila sem, da je nekaj narobe z mano, saj ljudje okrog mene niso razumeli teh mojih občutkov. Mož na drugi strani pa je razvil neko držo žrtve, potihnil je vase in zatrl v sebi vsak upor. Pri obeh pa se je odražalo to kot hudo pomanjkanje občutka za postavljanje mej. Jaz sem navadno šele, ko je bilo mimo, ugotovila, da me nekdo želi čustveno izsiljevati in to me je pahnilo v grozne občutke nemoči, strahu, občutka, da sem nesposobna ipd. Pritisk v meni je bil tako močan, da sem morala ves strup, ki sem ga dobila vase, izkričati. Šele z leti sem se naučila najprej, da sem to počela na samem (kar je z otroki precejšen izziv), zdaj pa, po več letih globokega brskanja po sebi, zmorem prej zaznati, kaj se dogaja. Moj ‘senzor’ je postal močnejši, zato se lažje postavim zase ali pa se umaknem, če tega ne zmorem. Zato tudi izpadov in notranjega pritiska ni več toliko. Mož je občutke svoje občutljivosti potlačil tako globoko, da ni zaznal ničesar, niti pritiska v sebi. Zato se je njegovo telo začelo odzivati hladno, manjkalo mu je empatije, a hkrati je bil zelo empatičen, saj je kar srkal vse vase. Hm … kar težko razložiti pravzaprav, ker je tako kontradiktorno. Ravno zaradi njegove empatičnosti, s katero je nase prevzemal bremena drugih, je ugasnil empatijo in jo v odnosu z menoj, recimo, zamenjal s hladom (in še vedno se do neke mere to dogaja). Ampak dolgo nisva vedela, da pač takšna sva in da sva po svoje normalna, glede na občutke, ki jih doživljava veliko močneje kot ostali. Sin, sedemletnik, je zelo podoben možu. Le da on kaže prenasičenost dogajanja in čustvene obremenitve s tem, da je, kot bi ugasnil, je zmeden ali pa pretirano ‘nagajiv’. Takrat je znak, da potrebuje stik z osebo, ki mu ne bo naložila še dodatnih bremen. Hčerka, štiriletnica, je podobna meni. Ona odraža vse na glas. Je pravi detektor ljudi, ki nosijo okrog slabo energije, zato na določena mesta sploh ne hodimo. Hkrati je tudi zelo avtonomna in res potrebuje ogromno nežnosti in pozornosti, saj se prenasičenost včasih kaže tudi v agresivnosti. Kako si prišla v stik z visoko občutljivostjo pri sebi in svoji družini? Kako ti zavedanje in sprejemanje visoke občutljivosti pomaga? Za ta termin sem prvič slišala pri tebi, Erika, in se ti na tem mestu zahvaljujem za vse, kar počneš, saj je ogromno občutljivih ljudi in res moramo spoznati delovanje senzitivnih teles, da se znamo potegniti zase in vedeti, da je z nami vse v redu, četudi nam mogoče kdo želi povedati, da je nekaj narobe z nami. Meni je to zavedanje dalo ravno to. Neko stabilnost, moč v sebi, da sem taka kot sem ok in da ne sprejemam več žalitev ali pokroviteljstva na ta račun. Pomaga mi tudi pri vzgoji in pri zaščiti otrok. Da zmorem biti njun varuh in vodja. Tudi v partnerskem odnosu sva zaradi tega zavedanja marsikaj spremenila. Kako poskrbiš zase in kaj ti je pri tem najbolj pomembno? Najbolje poskrbim zase tako, da si vzamem čas zase in za stvari, ki jih imam rada in so samo moje. Takrat se lahko umaknem v globine, sem to, kar sem, počnem to, kar rada počnem. Tega časa samote mi, iskreno, vedno primanjkuje. Čeprav imam rada svoja otroka in moža, smo ves čas skupaj (samo sin je v šoli, hčerka gre jeseni prvič v vrtec, preden gre drugo leto v šolo). In to je lahko res naporno. Zato sem morala sprejeti pri sebi res močno odločitev, da nisem terapevt, čistilka, taksist, sluga in ne vem, kaj še vse. To, da sem odprla svoje podjetje, mi je v veliki meri pomagalo pri tem, da sem se odmaknila, da sem spet našla sebe in da smo si malo bolj pravično razdelili vse, kar je potrebno narediti doma. Ko si vzamem čas zase, ko grem na sprehod, ko preberem kakšno knjigo, kaj napišem, malo zapojem, včasih celo kaj naslikam, takrat sem potem lahko taka mama in žena, kot si želim biti. Če pozabim nase v vseh opravilih in obveznostih, potem se popolnoma izgubim in moja občutljivost pride na plan v vseh neprijetnih dimenzijah. Ko sva se dogovarjali za intervju, si omenila, da ti je menstruacija rešila življenje. Lahko to malo razložiš? Dolgo zgodbo bom poskušala povedati na kratko. Meni je menstruacija šla včasih na živce. ‘Zaradi nje’ sem se počutila nekoristno, nesposobno, popolnoma neuporabno. Takrat namreč nisem mogla normalno delati, popolnoma sem bila programirana za moški svet, moja ženskost me je, po mojem mnenju, delala premehko, preobčutljivo… saj razumeš sliko. Je kar pogosta v današnjem svetu. No, potem pa menstruacije ni bilo. Tri mesece, štiri mesece. Pa je prišla malo, me čustveno sesula in spet odšla za več mesecev. To se je ponavljalo več kot eno leto. Morala sem sprejeti odločitev. Dala sem si še eno možnost: poskusim poiskati odgovor v sebi in če to ne bo delovalo, grem na zdravniške preiskave. In takrat se mi je od nikjer prikazala Vesna Juvan in njena delavnica Srce in maternica. Šla sem in od takrat imam redno menstruacijo. Od tega je zdaj več kot dve leti. Začela sem se povezovati s svojo ženskostjo, s svojo ranljivostjo, šla sem v globine, kjer nisem bila še nikoli. Prišla sem domov. Prvič v življenju sem se počutila doma na tej zemlji. In to je na kratko, kako je menstruacija rešila moje življenje in nenazadnje tudi življenje mojih otrok, še posebej hčerke. Pred kratkim si ustvarila Facebook skupino KRALJICA ZA EN DAN. Menstruacija – vodnik za družine z otroki, kjer govoriš o pomembnosti menstrualnega počitka. Članicam skupine pomagaš razumeti, zakaj smo ženske ustvarjene tako, da potrebujemo menstrualni počitek ter kaj vsaka posameznica takrat potrebuje. Želiš pripraviti priročnik, s pomočjo katerega bi si lahko naredile vodnik za uvajanje menstrualnega počitka v družine z otroki. Kaj to pomeni in zakaj je za ženske menstrualni počitek tako pomemben? Ta skupina je moj zaklad. Prišla je tako nenadno in nepričakovano, povsem po naključju. Skozi ta čas raziskovanja svojih globin in ženskosti sem se veliko naučila o cikličnosti ženske narave in o menstrualnem ciklu, ki temu sledi. Začela sem opazovati ‘letne čase’ mojega cikla, kot jih imenuje Vesna Juvan. Ko krvavimo, živi naše telo zimo, počiva, čisti staro in pripravlja za novo. Nato pride pomlad, kjer planiramo, pripravljamo prostor za izvajanje načrtov, smo globoko v premlevanju, kaj, kdaj in zakaj. Sledi poletje, ki je čas akcije, kjer udejanimo naše načrte in cilje. Poletje je v veliki meri odvisno od našega zimskega počitka, ki je menstrualno počivanje. Če si med krvavitvijo vzamemo čas zase in za počitek, potem je naš čas poletja, ki je, energijsko gledano, vrhunec našega cikla, izjemno produktiven. Na drugi strani pa doživljamo velik manko energije, če med krvavitvijo nismo dovolj počivale. To je potrdilo ogromno žensk, a se ne bom spuščala v raziskave. Tudi osebno jih nekaj poznam. Tiste, ki sledijo svojemu ciklu, poznajo v svojem življenju več sproščenosti, spontanosti, ne ženejo se toliko, temveč delajo takrat, ko pride val energije, ki je delu namenjen. Ženske nismo moški. In ne moremo biti ženske, če želimo delati stvari tako, kot jih delajo moški. Enostavno ne gre. Nekje se pokažejo posledice. Lahko v izgorelosti, lahko v težavah na rodilih, izguba menstruacije… govorim iz svojih izkušenj in izkušenj mnogih žensk, ki so spremenile svoj način življenja. Nazadnje pa omenim še jesen. To je čas pobiranja sadov, tako kot v naravi. Čas, ko stvari, ki smo jih naredili poleti, najdejo svoje mesto. Takrat se počasi umikamo vase, se pripravljamo na počitek, se podružimo s prijateljicami, svoje mesto pa dobi tudi pms, ki ga marsikatera ženska pozna. V skupini Kraljica za en dan pomagam mamicam najti smisel in prostor za menstrualni počitek ter kako naj z njim začnejo. Mame si že tako težko najdemo čas zase. Zato je menstrualni počitek tudi idealna priložnost, da se umaknemo vase, napolnimo baterije, počistimo ‘prtljago’. Idealni čas. In dan ali dva na mesec res ni veliko. In toliko lahko pridobimo samo, da izberemo pravi dan zase. Sama sem v ta namen za svoje domače napisala menstrualni vodnik, ki visi pri nas v kopalnici. In od tam naprej se je razvila ideja o skupini, s pomočjo katere tudi pišem priročnik in upam, da bo tudi spletni tečaj na voljo že v prihodnjem letu. V skupino ste lepo vabljene vse mamice, ki bi želele začeti menstrualno počivati ali pa to že počnete. Pri obeh otrocih opažaš visoko občutljivost, a vendar praviš, da sta si zelo različna. Kakšne potrebe opažaš pri njima ter kako jih skušaš zadovoljiti? Kaj se ti zdi najpomembneje pri vzgoji visoko občutljivih otrok? Nekatere razlike sem že omenila. Predvsem sem spoznala, da visoka občutljivost ni le domena introvertiranih ljudi. Ekstraverti, torej tisti, ki se izražajo bolj

Več »

08/07/2020

visoko senzitivni odrasli

Čustveni primanjkljaj iz otroštva – kako ga prepoznamo in kako si pomagamo?

Pogosto čutite v sebi praznino? Težko prosite za pomoč in premorete malo sočutja do sebe, hkrati pa imate veliko potrebo, da pomagate drugim? Velikokrat čutite, da je nekaj narobe z vami? Vas je sram in se obsojate zaradi svojih občutkov? Vse to so lahko znaki, da ste v čustvenem smislu v otroštvu doživeli pomemben primanjkljaj. O tem piše dr. Jonice Webb v svojih dveh knjigah Running on empty (moj prosti prevod naslova glede na kontekst knjige je Vožnja brez goriva) in Running on empty no more (moj prosti prevod naslova je Nič več vožnje brez goriva), ki sta se me ob branju zelo dotaknili in v mnogih vidikih spremenili pogled na dojemanje sebe. V prvem članku sem povzela nekaj ključnih poudarkov iz prve knjige ter razložila, zakaj lahko t.i. čustveno zanemarjanje v otroštvu (ang. Chilhood Emotional Neglect ali CEN) še posebej prizadene visoko občutljive osebe. V nadaljevanju bom navedla nekaj znakov čustvenega zanemarjanja v otroštvu ter nekaj načinov, kako si kot odrasli pomagamo, če vsaj kakšnega od navedenih znakov prepoznamo tudi pri sebi. Kaj je čustveno zanemarjanje v otroštvu? Webbova v svojih knjigah čustveno zanemarjanje v otroštvu razloži kot pomanjkanje odziva staršev in drugih pomembnih odraslih na otrokovo čustveno doživljanje. Čeprav so starši ali drugi skrbniki fizično prisotni in morda v mnogih pogledih zelo dobro poskrbijo za otroka, otrok odrašča zelo osamljen. Pogosto to izhaja iz dejstva, da so bili tudi starši sami v čustvenem smislu zelo podhranjeni, zato ne zmorejo dati svojemu otroku nečesa, česar sami niso dobili. “Pri čustvenem zanemarjanju torej ne gre toliko za to, kaj starši storijo, ampak česa ne storijo – ne odzivajo se na otrokove čustvene potrebe in jih ne ovrednotijo.” Posledično se otrok nauči, da so čustva jeze, žalosti, bolečine, posebej zelo močna, nekaj slabega in nesprejemljivega ter da jih je bolje skriti in potlačiti. Ne nauči pa se, da nam čustva prinašajo pomembna sporočila o naših željah in potrebah, da jih lahko razumemo, zdržimo in izrazimo. Znaki čustvenega zanemarjanja v otroštvu Kako torej vemo, če smo tudi sami doživeli čustveno zanemarjanje v otroštvu? Webbova ima na svoji strani vprašalnik v angleškem jeziku, kjer to lahko preverite. V svojih knjigah pa navaja deset znakov, po katerih lahko ocenite, ali to velja tudi za vas. 1. Občutki praznine Globok občutek, da nekaj v nas manjka, ki se lahko čuti kot čustvena otopelost, pomanjkanje občutka ali dejanska praznina. Je nek splošen občutek, da nekaj manjka v našem življenju, nekaj, kar drugi imajo, ne glede na življenjske okoliščine. To se zgodi, če otrokova čustva za starše niso bila sprejemljiva, zato se otrok distancira od svojih čustev, izgubi stik z njimi in kot odrasel težko dostopa do njih. 2. Kontraodvisnost Občutek, da ne potrebujemo nikogar in nas je strah pred preveliko odvisnostjo od drugih ljudi. Izhaja iz izkušnje, da se na druge ne moremo zanesti, da nas bodo slej ko prej razočarali, zato nočemo prositi za pomoč in biti odvisni od drugih ljudi, tudi če smo zato sami prikrajšani. 3. Nerealno samoocenjevanje Lahko gre za pomanjkljivo samospoštovanje in nizko samozavest, a še bolj točno gre za nerealno sliko o sebi, ki ni nujno negativna. Manjka nam specifično, realistično in uravnoteženo vedenje o sebi, ki se razvije, ker nam starši v otroštvu niso zmogli dati ustreznega, jasnega in natančnega odseva tega, kar smo bili. Otroci se namreč naučijo, kdo so, skozi sliko, ki jo o sebi vidijo v očeh svojih staršev. 4. Zelo malo sočutja do sebe, a veliko do drugih Težko smo sočutni do sebe, zelo smo kritični, nerazumevajoči in zahtevni do sebe, pogosto si težko oprostimo neko napako, a bi jo zlahka opravičili drugim. Če so nas starši v otroštvu veliko kritizirali in nam nudili malo sočutja, se ta notranji kritik vedno znova oglaša v nas, ko odrastemo, česar se pogosto niti ne zavedamo. 5. Krivda in sram Zelo pogosto čutimo krivdo in sram ter se sprašujemo, kaj je narobe z nami. Če smo kot otroci dobili sporočilo od staršev, da čutimo preveč, da so čustva breme ali so prepovedana, nezaželjena, smo čutili krivdo in sram, kadar so se čustva pojavila. Zato smo se zelo potrudili, da smo jih skrili ali potlačili v sebi. 6. Vase usmerjena jeza in obsojanje sebe Pogosto in hitro se za vse krivimo in obsojamo ter čutimo jezo do sebe. To največkrat izhaja iz dejstva, da so nam starši v otroštvu občutenje jeze povsem prepovedali ali jo – nasprotno – sami niso znali obvladovati. V obeh primerih se nismo naučili, kako obvladovati in zdravo izražati svojo jezo. 7. Močen občutek, da je nekaj narobe z nami Globoko zasidran občutek, da če bi nas ljudje zares poznali, nas ne bi marali, da je nekaj narobe z nami in da smo drugačni od drugih. Vsak otrok si na svoj način na podlagi družinskih okoliščin razloži, zakaj je nekaj narobe z njim in to skrbno skriva. 8. Težave z negovanjem sebe ali drugih Težko nam je dati in prejeti čisto, globoko ljubezen, toplino in nego. Da smo tega sposobni, nam mora biti dovoljeno te občutke svobodno dajati in prejemati v otroštvu. Sicer se naučimo, da ne moremo zastonj prejemati niti dajati. 9. Slaba samodisciplina Nesposobnost pripraviti se, da storimo, kar je potrebno ali se upremo nečemu, kar vemo, da ni koristno za nas ali nam škoduje. Vsi potrebujemo samodisciplino vsak dan na različne načine. Naučimo se je preko strukture, ljubezni in pričakovanj tistih, ki nas vzgajajo. Če nam starši niso postavili dovolj mej ali te niso bile jasne ter postavljene na zdrav in uravnotežen način, imamo kot odrasli lahko s tem velike težave. 10. Aleksitimija: slabo zavedanje in razumevanje svojih čustev Aleksitimija pomeni, da se svojih čustev ne zavedamo dovolj in jih slabo razumemo. Zavedanja in razumevanja svojih čustev se naučimo, ko starši opazijo in se odzovejo na čustva, ki jih čutimo ter nam pomagajo, da jih občutimo ter obvladamo. Katere od omenjenih desetih točk veljajo za vas? Kako si lahko pomagamo? Če ste vsaj delno prepoznali svoje občutke ob branju zgornjih vrstic, se verjetno sprašujete, kaj zdaj. Kaj lahko naredimo z vsem tem zavedanjem, da nam je nekaj pomembnega v otroštvu manjkalo? Webbova ima v svoji terapevtski praksi s tem mnogo izkušenj in pravi, da lahko marsikaj storimo, ko prepoznamo čustveno zanemarjanje v svojem otroštvu. Najprej je gotovo pomembno, da se odločimo, da v svoje otroštvo pogledamo na ta način ter raziščemo, kaj nam je v čustvenem smislu v otroštvu manjkalo, kaj smo morda potrebovali, pa nismo dobili. Če smo visoko občutljivi, je dobro, da se čimbolj poučimo in spoznamo svojo visoko občutljivost. Pri tem bomo morda potrebovali tudi podporo drugih ljudi in strokovno pomoč V nadaljevanju je povzetek nasvetov, ki jih predlaga Webbova v svoji knjigi Running on empty. 1. Zavedati se, prepoznavati in razumeti svoja čustva Naučiti se razumeti namen in pomen čustev, prepoznati in poimenovati svoje občutke, jih sprejemati in jim zaupati. Nato pa se naučiti tudi svoje občutke učinkovito izražati v odnosu z drugimi ljudmi. Tule si lahko ogledate seznam čustev (v angleščini) s spletne strani Webbove. 2. Naučiti se bolje poskrbeti zase Sebe večkrat postaviti na prvo mesto, se učiti reči ne, prositi za pomoč, ugotoviti, kaj nam je všeč in kaj ne, poskrbeti za zdravo prehranjevanje, gibanje ter počitek in sprostitev. 3. Izboljšati svojo samodisciplino Čimvečkrat narediti tisto, kar si ne želimo narediti, pa vemo, da nam koristi (recimo si privoščiti sprehod ali toplo kopel) ter se čimvečkrat ustaviti, ko želimo narediti nekaj, kar nam škoduje (recimo ob težkih občutkih pojesti celo čokolado). 4. Naučiti se pomiriti, potolažiti in regulirati Kadar starši lahko sprejmejo, prenesejo in potolažijo otrokova težka čustva, takrat otrok to ponotranji in se nauči tako ravnati tudi sam s sabo. Če naši starši tega niso znali ali zmogli, se moramo kot odrasli naučiti, kaj je tisto, kar nam pomaga, da sami sebe pomirimo in čustveno reguliramo. To je lahko pogovor s prijateljem, vroča kopel, sprehod v naravi, poslušanje glasbe, meditacija, spodbuden in tolažilen samogovor … 5. Biti empatični do sebe Upoštevajmo obrnjeno zlato pravilo. Namesto: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim!” naj velja: “Vse, kar hočete, da bi storili drugim, storite sami sebi.” Izkoristimo svojo modrost in empatijo ter na enak način, kot bi pomagali drugim, pomagajmo tudi sami sebi. Razvijmo notranji ljubeč-a-odločen glas ter si dovolimo biti človek. Webbova ima na svoji spletni strani nekaj tabel, ki nam lahko pomagajo zgraditi boljše navade na zgoraj omenjenih področjih. Lahko pa si tabele ustvarite tudi sami – po svoji želji in potrebi. Naslednji korak Če ste prebrali članek do tukaj, vam verjetno že zdaj raziskovanje sebe ni tuje. Tudi ta članek je z namenom prišel do vas prav ta trenutek. – Kaj je torej lahko vaš naslednji korak na poti spoznavanja sebe?– Na koga se lahko obrnete, kdo vas lahko podpre?– Česa se želite naučiti? Ko se enkrat dotaknemo svojih otroških ran, pa je dobro, da raziščemo tudi, kako so te vplivale na naše odnose. – Kakšnega partnerja smo si izbrali in kakšen odnos imamo z njim?– Kakšen odnos imamo s starši in koliko se o svojem otroštvu in bolečinah v povezavi z njim lahko pogovarjamo z njimi?– Kako vzgajamo svoje otroke ter koliko svojih vzorcev in bolečin nehote prenašamo nanje?– Kako lahko svoje odnose ob zavedanju svojega čustvenega primanjkljaja v otroštvu izboljšamo, zacelimo, spremenimo? Vsak človek ima svojo pot in vsakemu pri odkrivanju ran iz otroštva in korakih naprej lahko pomaga kaj drugega. Upam, da vam je ta članek vsaj malo osvetlil pot naprej ter vam pomagal, da boste na tej poti bolj prizanesljivi in podporni do sebe. Za bolj poglobljeno raziskovanje čustvenega zanemarjanja v otroštvu pa priporočam v branje obe omenjeni knjigi ter po potrebi tudi kvalitetno strokovno pomoč. Ste prepoznali katerega od desetih znakov pri sebi? Kaj bo vaš naslednji korak? Topel objem,Erika

Več »

15/06/2020

visoko senzitivni intervjuji

Intervju z Manco Klinar: Moja skrb zase je v prvi vrsti stik z naravo, samota in gibanje

Z Manco Klinar sva se povezali, ko sva ugotovili, da se obe ukvarjava z isto temo, čeprav sva angleško besedo high sensitivity prevedli različno. Jaz ji pravim visoka občutljivost, Manca pa visoka senzitivnost, zato bova tudi v tem intervjuju oba izraza uporabljali izmenično. Upam, da vas to ne bo preveč zmotilo. V živo se nisva velikokrat srečali, a vsakič ko sva se, je bil občutek prijeten in domač, kot da se že dolgo poznava. Ne srečam namreč pogosto človeka, ki bi visoko občutljivost raziskoval s tako navdušenostjo kot jo sama, pri tem pa imel o tem še precej znanja in izkušenj. Zato sem jo z veseljem povabila, da nekaj tega deli tudi z mano in vami v tokratnem visoko občutljivem intevjuju. Manca, hvala, ker si sprejela povabilo na pogovor. Nekateri bralci Regratove lučke te verjetno že poznajo iz tvojega sodelovanja v naši Facebook skupini, pa tudi zato, ker se tudi ti ukvarjaš z visoko občutljivimi oziroma visoko senzitivnimi osebami. Se lahko na kratko predstaviš? Pozdravljena, Erika, pozdravljene, bralke in bralci Regratove lučke. Erika, najprej bi se ti rada zahvalila za povabilo. Taka vprašanja mi predstavljajo navdih in priložnost, da spoznam kaj novega o sebi. Sem energično in radovedno bitje. Rada raziskujem – sebe in tisto, česar ne razumem, visoko senzitivnost, celosten pristop k življenju, rasti in zdravljenju, rada imam vprašanja in odgovore, navdušuje me tisto, česar si ne morem predstavljati, a čutim, da obstaja. Vse to se skriva pod imenom Manca Klinar in v mojem delovanju: kot coachinja za visoko senzitivne, medij za angelska sporočila ter kanal za energijo Zemlje in univerzalno življenjsko energijo (reiki). Ko govorim o visoki senzitivnosti – kar izjemno rada počnem –, imam pri tem v mislih isto lastnost kot Erika (High Sensitivity). Moj prevod želi poudariti, da gre za normalno lastnost temperamenta, ki pa je nekaj drugega kot le večja občutljivost v splošno razširjenem pomenu. Visoko senzitivnost vidim kot nekakšno lečo, ki naše doživljanje življenja naredi drugačno (v primerjavi z osebami, ki niso visoko senzitivne) in ki vpliva na vse v našem življenju, od nas pa je odvisno, kako bomo s tem živeli. Pri svojem delu združujem izobraževanje, raziskovanje in praktično delo, sledim intuiciji ter črpam iz vodnjaka vsega svojega znanja in izkušenj. Prejšnja leta sem informacije o visoki senzitivnosti pri odraslih in otrocih delila predvsem s predavanji, letos pa se želim posvetiti podpori visoko senzitivnim osebam z delavnicami, programi in coachingom. Moja velika strast je šport v naravi (zlasti plezanje in smučanje), zanima me mnogo stvari, rada se učim, spoznavam novo, kar nato povezujem s tem, kar že vem. Obožujem samoto, naravo in gibanje – najraje imam vse troje skupaj. Kdaj si se srečala z visoko občutljivostjo? Si od nekdaj vedela, da si visoko občutljiva? Kako je to vplivalo na tvoje življenje? Zdi se mi, da na prvi pogled nisem tipična predstavnica visoko senzitivne manjšine – če obstaja kaj takšnega. Moja energičnost, čustvenost in vztrajnost me predstavljajo bolj v impulzivni kot previdni luči; nisem še dokončno dognala, ali gre za lastnost iskanja visokih dražljajev (High Sensation Seeking), rezultat preživetvenih prilagoditev in mehanizmov ali kakšno drugo kombinacijo. Najbolj ustrezen odgovor na tvoje drugo vprašanje je, da nisem želela vedeti. Od petega leta dalje sem živela v majhni vasi s kmečkim življenjem, močnimi in trdoživimi ženskami, veliko sem bila okrog po vasi in zagotovo vsrkala vase marsikaj, kar je vplivalo name. Takrat sem začela tudi trenirati alpsko smučanje – v ekipi s tremi fanti. V mojem življenju so se prepletala obdobja, ko sem si nekako dovolila biti punca oziroma ženska, in obdobja, ko je biti žilava in trda, „ena izmed fantov“, prevzelo primat. A ves čas sem v sebi čutila, kot da z menoj nekaj ni ok in da bi morala biti drugačna – le da mi nikoli ni uspelo ugotoviti, kakšna ali kako do tja. Kljub temu, da sem poskusila marsikaj, podpornega in nepodpornega. In tako je bilo skoraj do takrat, ko sem se jeseni 2016 srečala najprej z introvertiranostjo in hitro zatem še z visoko senzitivnostjo. Ko sem brala knjigo Elaine Aron, se mi je odpiral čisto nov svet – kot da bi posvetila luč in mi prvič zares pokazala pokrajino, po kateri hodim. Morda pa … nič ni narobe z mano? To obdobje mi je odprlo vrata v odkrivanje in zdravljenje sebe, ko sem lahko začela prepoznavati, razumeti in sprejemati vse, kar sem do takrat bodisi zatirala ali prezirala. Kaj je tvoj največji izziv v zvezi z visoko občutljivostjo in kako se z njim spopadaš? Moj največji izziv je čustvena reaktivnost. Ob tem vprašanju se mi je začela sestavljati celotna slika. Presenečena sem ugotovila, da je to, kar je moj organizem (predvsem v otroštvu) določil, da potrebujem za varnost in preživetje, povzročilo, da so izzivi visoke senzitivnosti potencirani. Govorim predvsem z vidika avtonomnega živčnega sistema. Ugotovila sem, da sem take težave s čustveno reaktivnostjo imela zato, ker me nihče ni naučil, kako naj se pomirim na zdrav način, ker nisem vedela, kako naj svoja čustva izrazim na primeren način, da je njihovo izražanje potrebno in da so vsa čustva v redu, ker predstavljajo sporočilo telesa, njegov odziv na nekaj, kar se mi dogaja. Moj način „upravljanja“ s čustvi je bil potlačiti tisto, kar ni bilo sprejemljivo, in pokazati tisto, kar je bilo zaželjeno (preživetveni odziv, poimenovan fawn: kakšna moram biti, da bo varno). Seveda moj sistem ni imel neomejene kapacitete, zato sem velikokrat eksplodirala – ko se je potlačenega nabralo preveč ali ko je bilo preveč čustev naenkrat. Vmes sem padla še v past pozitivizma in si nezaželenih („negativnih“) čustev, predvsem jeze in žalosti, nisem dovolila niti začutiti. V zadnjem času se veliko ukvarjam s povezavo uma in telesa, s povečevanjem zavedanja in občutka varnosti v telesu, z večanjem zavedanja nasploh. Prakticiram pavze in počasno, zavestno delovanje, kar mi pomaga, da se vedno večkrat zmorem ustaviti tudi v čustveno intenzivnih trenutkih ter počakati, da se vklopijo moji višji možgani (moj um) in lahko izberem delovanje. Spoznala sem, da bolj kot poznam sebe, bolj kot zmorem opazovati in večati svoje zavedanje, več možnosti imam na voljo. Bolj kot sem postavljena v sebi – mirna, prizemljena – bolje te možnosti izbiram. Zavedam se, da sem na tej poti pripravnik, in da je to pot, na kateri je potrebno biti vedno pozoren. V katerih plateh visoke občutljivosti še posebej uživaš? Meni najljubša je kombinacija globljega procesiranja in občutljivosti za komaj zaznavno. Ko dojameš globlje sporočilo, opaziš nekaj, kar naj bi bilo skrito, in vidiš širšo sliko tega. Branje med vrsticami, sestavljanje zgodb ob opazovanju drobnih vsakodnevnih čudežev. Na mojih pohodih v naravi se ob opazovanju dogajanja, malih lepot v meni ustavljajo podobe in pišejo besedila, ki pa se ponavadi skozme zgolj pretočijo in se jih kasneje ne spominjam. Velikokrat si zaželim, da bi imela vgrajeno napravo, ki bi vse posnela in zapisala. Sedaj, ko se poznam bolje in vem, kako delujem, sem ustvarila sistem, ki mi omogoča dokaj učinkovito delovanje oziroma ustvarjanje – razen, kadar se mudi; takrat mi ti moji ljubi lastnosti nista preveč všeč 🙂 Preden želim nekaj ustvariti ali ugotoviti, si zamislim, kaj želim (dam namero), ali postavim vprašanje, nato pa v svoj ustvarjalni „lonec“ dam potrebne sestavine – informacije, ki sem jih našla, ki jih potrebujem, ki obstajajo – in pustim, da se premešajo, razpustijo, zgostijo, spojijo … ter počakam, da mi „vonj“ sporoči, da je kreacija pripravljena. Velikokrat že med samim postopkom „močno diši“: med pohodi ali delom na vrtu (takrat, ko spustim kontrolo in se osredotočim na kaj drugega, ko sem prisotna in se gibljem) dobivam uvide, spoznanja, ugotovitve, nove informacije ali namige. Ko je stvaritev nared, se zapiše – trudim se, da čim večkrat te trenutke ujamem pripravljena. Pot do pavz, ustavljanja in dajanja prostega časa možganom namesto nenehnega polnjenja z novimi informacijami ni bila lahka in mi še vedno predstavlja izziv. A pomaga, ko vidim, kakšni zakladi se skrivajo v teh vmesnih obdobjih, ki jih podarim svojemu telesu oziroma organizmu. Za visoko občutljive je zelo pomembno, da znamo dobro in redno poskrbeti zase. Kako ti skrbiš zase in kaj ti je najpomembnejše pri tem? Kaj zate pomeni dobra in redna skrb zase, posebej v smislu visoke občutljivosti? Za vse, ki smo se rodili s to lastnostjo, se mi zdi izjemno pomembno, da to (iz)vemo, da spoznamo, kaj je visoka senzitivnost, kako se kaže v našem življenju in kako jo spoštovati. Po mojem mnenju ta vidik zavedanja sebe – ob povezanosti s telesom in njegovimi sporočili – ustvarja okoliščine za skrb zase, ki pritiče našim bolj aktivnim možganom in bolj občutljivemu živčnemu sistemu. Dovolj spanja, samota, tišina; povezanost s telesom in sedanjim trenutkom; omejitev izpostavljenosti dražljajem in prizemljenost. Ob tem bi rada omenila tudi tiste med nami, ki so imeli to srečo, da so bile njihove potrebe in lastnosti v zadostni meri spoštovane že v otroštvu, ter tiste, ki že brez posebnih informacij zvesto sledijo sporočilom svojega organizma ali svoji intuiciji. Želim si, da bi bilo takih, ki znamo brez posebnih težav ali naprezanja dobro poskrbeti zase (in s tem za svoje zdravje), čim več. Moja skrb zase je v prvi vrsti stik z naravo, samota in gibanje (brez telefona) – vse troje skupaj, če se le da. Takrat ponavadi nadoknadim tudi del časa, ki ga možgani potrebujejo za procesiranje vsega, kar se je zgodilo. Ta način mi omogoči tudi odmik od umetne energije, ki sem ji izpostavljena ob delu z računalnikom, takrat se prizemljim, osvežim in zamenjam energijo v telesu. To naredim vsak dan; kadar se mi ne ljubi in bi raje delala z računalnikom, vem, da je še bolj pomembno, da ne popustim. Skrbim tudi za to, da dovolj spim, da pijem veliko vode, da jem v rednih časovnih razmakih in da omejim dražljaje, ki jih prinašajo radio, televizija, novice in druženje ali kombinacije vsega tega. Odnosi za visoko občutljive večkrat predstavljajo izziv, saj lahko delujemo zadržani in plašni, a se včasih le želimo zaščititi pred preveliko stimulacijo, ki nam jo lahko predstavlja druženje z drugimi ljudmi. Kako vstopaš v odnose? Kaj se ti zdi pri tem pomembno? Za odnose z drugimi se mi v prvi vrsti zdi pomemben odnos do sebe. Če se poznamo, se sprejemamo in skrbimo zase, če vemo, kdo smo, bomo to lažje kultivirali tudi v odnosih z drugimi. Zmožni bomo ostati v sebi in poskrbeti zase, dovolili si bomo zadovoljiti svoje potrebe, tudi če bo to za druge (in za nas) neprijetno ali neudobno, dovolili si bomo prositi za pomoč. Sebe in svoje zdravje bomo dovolj cenili, da bomo postavili meje, da bomo dovolj pomembni, da se bomo postavili zase in za tisto, kar potrebujemo. Odločno in ljubeče, ker ne bomo prosili za dovoljenje, saj smo si ga dali sami – s tem, ko cenimo sebe. Po mojem mnenju imamo z odnosi izzive zlasti zato, ker vanje večinoma vstopamo s prtljago. Predvsem tisto, ki smo jo prejeli v otroštvu in ki je vplivala zlasti na naš odnos do sebe. Zdi se mi pomembno, da se pomena izkušenj v otroštvu zavedamo, saj je znano, da smo visoko senzitivni kot otroci (še) bolj dovzetni za vplive okolja v primerjavi z vrstniki. In če se ne začnemo ukvarjati s sabo, če se ne poznamo, lahko le sledimo svojim naučenim reakcijam in preživetvenim mehanizmom. Meni je pri ohranjanju sebe v odnosih v veliko pomoč dokaj dobro poznavanje sebe, svojih lastnosti, načinov delovanja in potreb svojega telesa ter razumevanje vpliva, ki ga ima vse to na moje doživljanje in odzive. Na dogodkih z več ljudmi se med odmori umaknem ven in si odpočijem, sama. Verjetno se ostalim zdim čudna, nepriljudna in neprilagojena, a vem, kaj potrebujem. Bližnja razmerja so seveda trši oreh, saj predstavljajo priložnost za rast, ki pa jo včasih še vedno odklonim. A vedno več je situacij, ko uspem izbrati in dovoliti sebe. Zaradi svojega občutljivega živčnega sistema imamo visoko občutljivi ljudje drugačne potrebe tudi v svojem poklicu in delovnem okolju. Podobno kot jaz si tudi ti v nekem obdobju precej spremenila svojo poklicno pot. Kaj si se ob tem naučila? Preden sem se podala na samostojno pot, sem bila zaposlena. Večkrat sem si pisarno

Več »

05/06/2020

Srčni blog zapisi

Srčni

blog zapisi

Morda v teh dneh tvoj otrok najbolj potrebuje, da objameš njegovo tečnobo

Počitek je pomemben del vsakega ustvarjalnega dela

Nova majica in stara težka čustva, ki so dobila svoj prostor

Intervju z Barbaro Rupar: Največji nauk moje izgorelosti je…

Intervju s Tino Simčič

Intervju z Ano Oberstar

Intervju z Berto Rebol: Tapkanje se mi je priljubilo…

Intervju z Jasmino Robnik Poličnik: Bodimo globoko odprti za vse, kar ima otrok z nami deliti

Čustveni primanjkljaj iz otroštva – kako ga prepoznamo in kako si pomagamo?

Intervju z Manco Klinar: Moja skrb zase je v prvi vrsti stik z naravo, samota in gibanje