Upajmo si biti drugačni

Visoko občutljivi ljudje smo (malo) drugačni, imamo drugačne potrebe. Ker smo v manjšini, se nam hitro zazdi, da smo sami, edini, čudni in tako sklepamo, da je z nami nekaj narobe, da moramo biti bolj podobni drugim.

Visoko občutljivi ljudje potrebujemo drugačno pot, potrebujemo drugače delovati kot večina, najti svojo pot.

Menimo, da nas sicer ne bodo sprejeli in ne bomo zmogli funkcionirati v tej družbi, ostali bomo sami – osamljeni. Zato se nam zdi, da je naša drugačnost veliko bolj prekletstvo kot pa dar.

A pogosto pozabljamo, da nas prav drugačnost in različnost bogati. Da bi bil svet veliko lepši, če bi vsi znali ceniti in sprejeti svojo drugačnost in drugačnost drugih ter jo živeti v večje zadovoljstvo vseh.

Včasih si želim, da bi že veliko prej v življenju to zares razumela. Da nismo vsi narejeni po istem kalupu in da torej ne moremo vsi delovati na isti način in si biti enaki.

Dolgo sem se primerjala z drugimi in si želela biti jim bolj podobna, iskala sem svojo pot v podobnosti z drugimi. Tako sem se trudila, da sem pozabila, kdo sem jaz in kako sem edinstvena prav taka, kot sem. Na živce so mi šle stvari, v katerih sem bila drugačna od drugih, pa jih kljub vsemu trudu nisem mogla spremeniti in biti kot oni.

Zdi se mi, da nas v tak način razmišljanja največkrat porine strah: če bomo drugačni, ne bomo sprejeti, ne bomo ljubljeni, se ne bomo mogli vklopiti v družbo, nas bodo izločili. Ostali bomo sami. Pomembno vlogo pri tem igrajo tudi naše pretekle izkušnje, predvsem iz otroštva.

Iskati svojo pot

A visoko občutljivi ljudje potrebujemo drugačno pot, potrebujemo drugače delovati kot večina, najti svojo pot. Do sedaj smo se pustili prepričevati, da je to slabo, da moramo posnemati druge.

A slej ko prej pridemo do spoznanja, da ne moremo živeti življenja drugih ljudi, da imamo samo svoje – to, tukaj in zdaj.

Kaj, če ne bi več posnemali drugih ljudi?

Kaj bi se zgodilo, če bi naredili tako, kot čutimo, kot nam narekuje drobni glas v nas?

Če bi se nehali ves čas primerjati in tekmovati z drugimi?

Kaj, če bi začeli bolj dvomiti v načine, ki jih uporablja preostalih 80% ljudi, ki nas prepričujejo, da bi morali veljati tudi za nas, mi pa se ne moremo stlačiti v ta kalup?

Ko sem ugotovila, da sem visoko občutljiva, sem se naenkrat počutila sprejeto in tako domače kot nikoli prej. Začela sem razmišljati, da imajo morda nekatere moje lastnosti, ki jih v vseh teh letih nisem mogla spremeniti ali izbrisati, nek smisel. Da sem prav z njimi jaz tista prava, najboljša.

Zato sem si te lastnosti počasi začela ogledovati in razmišljati, kaj pomenijo, kam me lahko pripeljejo, kaj bi z njimi počela v življenju. Učila sem se poslušati sebe in svoje potrebe ter sem in tja o njih tudi spregovoriti na glas.

Postopoma sem spoznavala samo sebe ter začela zaupati, da je to, kar čutim, resnično ter da je zame najbolje ravno takrat, ko se vzamem resno. Še vedno sem v tem procesu, a vsak dan bolj čutim, da sem jaz res JAZ, vse bolj pristna in zadovoljna sama pri sebi.

A tudi drugi ljudje so ob meni bolj zadovoljni, me imajo še raje – vsaj nekateri, tisti meni najljubši. Z drugimi smo se oddaljili, a nič hudega, vsem pač ne morem biti všeč, ker tudi meni niso vsi všeč.

Nekaj idej, kako začeti

Zato menim, da bi si visoko občutljivi morali bolj upati biti drugačni – taki, kot smo. Večkrat tvegati in ugotoviti, kaj se zgodi, če smo bolj avtentični. Morda bomo ugotovili, da nas ljudje cenijo veliko bolj, kot si mislimo in to predvsem zaradi vsega, kar smo, ko smo res mi.

V sebi nosimo veliko dragocenih lastnosti in talentov prav zaradi svojega subtilnega zaznavanja in globokega doživljanja sveta. Žal vse to veliko težje in redkeje pokažemo drugim, če se v sebi počutimo nevredne in polne napak.

A vsak nov dan nam ponuja priložnost, da naredimo kaj malo drugače. Tukaj je nekaj mojih idej:

1. Poslušajmo sebe in svoje potrebe

Vprašajmo se in prisluhnimo: “Kaj čutim? Kaj potrebujem? Kaj mi ta situacija hoče povedati o mojih potrebah?”

2. Zaupajmo intuiciji in jo razvijajmo kot mišico

V nas je droben glasek – naša intuicija, ki je ponavadi glasna sorazmerno s tem, koliko ji prisluhnemo oziroma koliko jo uporabljamo. Večkrat, ko prisluhnemo temu glasku in se ravnamo v skladu z njim, glasnejši postaja in bolj jasno nas usmerja v stvari, ki so za nas dobre. Visoko občutljivi ljudje imamo še posebej dobro razvito intuicijo, a pogosto je ne uporabljamo ali ji premalo zaupamo. Začnemo lahko z lažjimi nalogami:
– Kaj želim danes obleči?
– Kaj bi rad(a) jedla za kosilo?
– Kam bi se odpravil(a) na sprehod?
– Kako bi si razporedil(a) delo, da bom najbolj učinkovit(a)?

3. Poslušajmo telo bolj kot um

Naš visoko občutljivi um zelo rad veliko analizira, razmišlja, premleva in pogosto ga nikakor ne moremo umiriti. Napleta najrazličnejše zgodbe in scenarije, povezane s preteklostjo, ki je že mimo, ali s prihodnostjo, ki se morda nikoli ne zgodi. Zato je pomembno, da ga znamo vsaj občasno umiriti. Včasih šele takrat lahko začutimo naše telo, ki je prav tako polno pomembnih informacij o tem, kako smo in kaj potrebujemo.

4. Govorimo o svoji občutljivosti in potrebah z drugimi

Ni treba, da razlagamo o tem vsakomur, ki ga srečamo. Dovolj je, da v svojem okolju povemo, kaj potrebujemo, da si upamo izraziti svoje potrebe in učimo druge, da se da tudi drugače. Najprej tistim najbližjim, ki jim najbolj zaupamo, potem pa tudi drugim.

5. Kaj se zgodi, če …

Začnimo z drobnimi koraki in raziskujmo, kaj se zgodi, če delamo drugače, kako odreagirajo drugi.
– Me bodo v službi res odpustili, če si vzamem pol ure odmora, ko samo jem in počivam ter ne razmišljam o delu ali bom ravno zato bolj zbrano delala naprej?
– Mi bo partner res zameril, če si med vikendom vzamem pol ure za sproščujoč sprehod ali bo vesel sproščene osebe, ki se je vrnila s sprehoda?
– Bodo otroci zdržali, če se za pet minut usedem na kavč in preberem dve strani navdihujoče knjige ali bom ravno zato bolj zadovoljna mama?
– Bom res premalo naredila, če si med delom vzamem čas za sprehod po soncu ali bom ravno zato še bolj produktivna?
– Bo prijateljica jezna name, če ji iskreno povem, da sem danes preutrujena in nočem z njo na kavo ali bo vesela, da sva v najinem odnosu lahko tako pristni?


Kako sprejemate svojo občutljivost in drugačnost? Kaj dobrega vam prinašata?
Vabljeni, da spodaj v komentarju podelite kakšno svojo misel.

Se vas je dotaknilo, kar ste prebrali? Kliknite in se prijavite na e-novičke Regratove lučke. Enkrat mesečno boste v svoj e-nabiralnik prejeli moje zadnje članke, kakšno zanimivo misel ali povezavo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja