Živjo, sem Erika Plevel!

Živim z možem in tremi hčerkami, starimi 10, 8 in 5 let. Po izobrazbi sem diplomirana inženirka laboratorijske biomedicine in univerzitetna diplomirana organizatorka.

15 let sem delala v farmacevskem podjetju na področju regulative zdravil in medicinskih pripomočkov, kjer sem uživala in našla mnogo izzivov. Kljub temu se mi je vedno zdelo, da me srce vleče še kam drugam, a ni bilo nikoli dovolj časa, da bi ta klic raziskala.

Spomladi leta 2016 pa me je več različnih dejavnikov (morda tudi dejstvo, da sem dopolnila 40 let) privedlo do odločitve, da pustim službo in tako lahko več časa posvetim sebi in svoji družini. Tako sem trenutno “le” žena, mamica in gospodinja. Na novo iščem stik s sabo in svojimi, do sedaj skritimi strastmi, hrepenenji in talenti.

Sem neumorna raziskovalka življenja, vzgoje, odnosov. Obožujem knjige, globoka razmišljanja in še globlje pogovore. Rada imam tišino, sprehode v naravi, jogo in meditacijo.

V veliko podporo in navdih pri odkrivanju sebe kot ženske, mame, žene in še kaj mi je skupina Blagornice, v kateri se s prijateljicami mamicami srečujemo vsakih štirinajst dni že od leta 2009. Skupino je navdihnila knjiga Blagor ženskam Alenke Rebula, ki smo jo predvsem na začetku skupaj brale in delale po njej vaje Na svoji zemlji. V vseh teh letih smo se soočile z marsikatero oviro, se veliko naučile druga od druge, se skupaj veselile in jokale. Z občasno toplo podporo Alenke je skupina prerasla v posvečen prostor, kjer se lahko varno izrazimo, se učimo poslušati svoje globine in druga drugo ter si nuditi empatično spodbudo.

Odnosi in vzgoja so me zanimali že precej preden sem imela svoje otroke, kljub temu, da moja poklicna pot ni šla v to smer. O tem sem vedno veliko brala, se izobraževala in že od začetka materinstva so me zelo navdihovale knjige Jesperja Juula in delo Familylaba.

Odkar imam svoje tri punce pa me vsaka s svojim močnim značajem vedno znova vabijo, da raziskujem nove poti in se vračam k sebi – k “pometanju pred lastnim pragom”.

Vse tri so precej avtonomne, vsekakor pa med njimi vodi najmlajša. Njihova odločnost in močna volja vsak dan nastavljata ogledalo moji neodločnosti in me učita trdneje zagovarjati lastna stališča, prepričanja in potrebe.

Najstarejša hčerka je visoko občutljiva in moja največja motivacija za raziskovanje visoke občutljivosti. Tudi mlajši dve imata nekaj značilnosti visoko občutljivih, vendar so te manj izrazite.

Moja pot spoznavanja z visoko občutljivostjo se je pravzaprav začela aprila 2016, ko sem v nekaj dneh dopolnila 40 let, dala odpoved v službi ter obiskala seminar o visoko občutljivih otrocih pri Familylabu. Na tem seminarju nisem dobila le potrditve, da je moja najstarejša hčerka res visoko občutljiva, jasno mi je postalo, da velika večina značilnosti velja tudi zame.

Dobila sem nekaj pomembnih nasvetov, čeprav sem presenečeno ugotovila, da sem marsikaj že sama intuitivno delala v odnosu s hčerko (verjetno ravno zaradi svoje visoke občutljivosti) in je bilo vse skupaj le potrditev, da tako nadaljujem.

Ko sem o tem še več prebrala in preko hčerke čedalje bolj prihajala v stik tudi s svojo visoko občutljivostjo, sem se zagledala v povsem novi luči in mnoge lastnosti, ki so bile do tedaj v mojih očeh slabosti in pomanjkljivosti, so dobile nov okvir, bolje sem se razumela in se udobneje počutila v svoji koži.

Nisem več čutila, da moram biti drugačna, da moram biti bolj podobna drugim, saj sem ugotovila, da obstajajo tudi drugi podobni “čudaki” in da z nami ni nič narobe.

Pol leta kasneje sem opravila temeljno usposabljanje za vodjo seminarjev pri Familylabu in se pridružila Familylabovi ekipi. V okviru Familylaba občasno vodim pogovorne večere za starše na različne teme, največkrat in najraje o visoko občutljivih otrokih. V oktobru 2017 sem prevzela tudi urejanje Familylabovega mesečnega novičnika, kar mi je v izziv in užitek.

S pisanjem bloga sem začela že decembra 2013, vendar se je moje pisanje vsa ta leta nekako medilo, skrito in dosegljivo le meni in mojim idejam, iskalo je svoje mesto in moj pogum, da ga (sebe) odprem tudi drugim, da postane moja ustvarjalna oaza, da vsaj nekaj tega, kar se dogaja v moji glavi, spravim tudi ven … in vidim, kaj nastane …

Nekako se nisem mogla odločiti, da bi svoje pisanje pokazala tudi drugim, čeprav sem globoko v sebi čedalje bolj čutila, da si tega želim, da to preprosto moram narediti, pa naj se zgodi karkoli.

V začetku letošnjega leta sem se odločila, da se resno lotim zadeve ter prestavim blog z Bloggerja na WordPress ter naredim pravo spletno stran. Čeprav opremljena z nekaj znanja o bloganju in postavljanju spletne strani, sem v svojem perfekcionističnem slogu potrebovala še kar nekaj časa in energije, da sem uredila spletno stran do te mere, da jo želim pokazati tudi drugim. Upam, da vam bo v veselje in navdih!