Minuta za povezanost s sabo

Visoko občutljivi imamo zaradi narave našega občutljivega živčnega sistema hitro prenapolnjeno »posodo«. Hitro se nam lahko zgodi, da je dan tako poln dražljajev, dogodkov, skrbi in vsega drugega, kar nam jemlje energijo, da se vsebina naše posode »prelije čez rob«.

Nekaj minut zavestne prisotnosti nas lahko bolj poveže s sabo in z drugimi.

Vsi smo to že doživeli pri sebi, pa tudi pri svojih otrocih in posledice ponavadi niso prijetne niti za nas niti za ljudi, ki nas obkrožajo. Lahko se znesemo na druge (ponavadi najbližje), lahko pa se zapremo vase in se preplavimo s obtoževanjem, pomilovanjem in kritiziranjem. Včasih se zdi, da ne gre drugače in da ob vsem, kar se nam dogaja v življenju in obveznostih, ki jih imamo vsak dan, niti ne zmoremo drugače.

Sama ugotavljam v zadnjem času, da mi pomagajo predvsem kratke minute, ko se povežem s sabo, ko sem tukaj in zdaj – sama s sabo.


Ni treba, da čakam, da bom imela dovolj časa za 15-minutno, polurno ali enourno meditacijo, za začetek je dovolj minuta sem in tja v teku dneva.

Ta čim pogostejša povezanost s sabo se mi zdi še toliko bolj pomembna za visoko občutljive, ki sami sebe in svet doživljamo še bolj intenzivno in globoko, vse veliko bolj premlevamo, ob čemer se v naših telesih nabira ogromno občutkov. Zato enostavno potrebujemo tudi trenutke v dnevu, ko se ustavimo in opazimo, kaj se dogaja v naši glavi in kaj v telesu ter naredimo prostor za vse občutke.

V takih trenutkih se lahko začutimo, zavemo, o čem razmišljamo, kaj nas skrbi in se vprašamo:

  • Kaj čutim?
  • Kaj potrebujem?
  • Kakšne zgodbe si pripovedujem?

Zaradi naše velike sposobnosti empatije do drugih ljudi smo namreč zelo nagnjeni k temu, da poskrbimo za druge, kar pa nas lahko precej izčrpa, če obenem ne poskrbimo dobro tudi zase.

Iz našega vsakdana

Bilo je zadnji dan pred prvomajskimi prazniki med kuhanjem večerje. Naslednji dan naj bi šli na dopust in ves dan sem že hitela s pripravami in pakiranjem za dopust ter vmes nestrpno preverjala hčerke, kako daleč so s svojim delom. Dogovorile smo se namreč, kaj same pripravijo za dopust. Razigrani glasovi iz njihovih sob so mi vsiljevali misel, da se igrajo in da so pozabile na naš dogovor.

Čutila sem, kako se v meni nabira znana napetost, kako me počasi vse preplavlja in kako prihajam do točke, ko bo vse, kar bom še storila, šlo čez moje meje.


Sesedla sem se na pručko, ki je stala pod mojimi nogami sredi kuhinje, odložila roke na kolena in glavo na roke ter se sprostila. Opazila sem »priganjalca« v meni, ki spet ni hotel popustiti in ki mi ne bi privoščil niti minute odmora.

V tistem trenutku sem se spomnila na vajo, ki sem jo pred kratkim slišala med neko vodeno meditacijo. Vaja pravi, da si odmeriš eno minuto ter šteješ, koliko globokih vdihov in izdihov narediš v tej minuti. To je potem tvoj okvir za minuto sprostitve.

Že takrat, ko sem to slišala, sem preštela svoje vdihe in izdihe ter jih naštela osem. Tako sem tedaj na pručki počasi osemkrat vdihnila in izdihnila. Napetost je malo popustila, spet sem bila bolj v stiku s sabo. Privoščila sem si še osem vdihov in izdihov. Posedela sem sama s sabo in se zavedla, kako malo potrebujem, da se povežem s sabo in kako mi je to še vedno tuje.

Odšla sem do hčerk in ugotovila, da so pravzaprav vse pripravile, kar smo se zmenile – v svojem tempu in skozi igro, ne pa v diktatu mojega »priganjalca«.

Prej so mi šle na živce, ker se mi je zdelo, da ne pripravljajo stvari dovolj hitro in v takem zaporedju, kot sem si jaz zamislila. Zdaj sem bila sama bolj mirna in v stiku s sabo, zato sem se lažje povezala tudi z njimi ter spoznala, da je bilo moje nezaupanje odveč.

Ta izkušnja mi je pomagala, da se odslej v teku dneva večkrat ustavim, ne glede na to, kaj delam ter samo opazujem, kaj se dogaja v meni.


Če je le možno, si vzamem tudi čas za meditacijo ali sprehod, saj se mi zdi, da s tem tudi nekako »prezračim možgane«, jim dam možnost, da uredijo in razporedijo vse misli, ideje, skrbi, …

Ko imam preveč polno glavo, mi zelo pomaga tudi pisanje, ker se tako še bolj povežem s svojim notranjim dogajanjem, s podzavestjo. Včasih si naredim kar miselni vzorec z datumom tistega dne na sredi strani, nato pa nanizam vse dogodke tistega dne ter občutke, skrbi, strahove, povezane z njimi. Tako mi uspe vsaj del dogajanja v glavi odložiti na papir.

Kdaj in kako se lahko povežemo s sabo?

Pogosto se zdi, da ni časa niti minute v dnevu, a če smo bolj prisotni v posameznem trenutku, hitro najdemo kratke odmore, ko si to lahko privoščimo – morda tudi namesto brskanja po družabnih omrežjih.

Tukaj je nekaj mojih idej, kdaj:

  • ob jutranji kavi ali čaju
  • v postelji pred spanjem
  • nekaj minut na stranišču
  • ko stojimo v vrsti v trgovini, v avtu ali kje drugje
  • ko čakamo, da se otroci v svojem tempu prikažejo v kopalnici za večerno umivanje
  • ko ležimo ob otroku v postelji, da zaspi
  • med kuhanjem
  • med nekajminutnim umikom v drug prostor
  • z otrokom v naročju
  • med dojenjem
  • med sprehodom v naravi
  • med umivanjem zob
  • med katerimkoli opravkom, ko smo zares prisotni


Kako se lahko povežemo s sabo:

  • opazovanje in prisotnost v tem trenutku (čuječnost)
  • zavestno opravljanje posameznega opravila, tudi če se zdi dolgočasno
  • počasni in globoki vdihi in izdihi
  • za nekaj minut zapremo oči
  • objamemo samega sebe
  • položimo roko na prsi
  • se potrepljamo po rami in se potolažimo
  • z empatijo do sebe: »Težko je! Vem, da se trudiš!”


Ne čakajmo, da nas drugi potolažijo, objamejo, nam namenijo pozornost in prijaznost. Prevzemimo odgovornost zase in sami potolažimo otroka v sebi. Ugotovimo, kaj potrebuje in mu to večkrat podarimo. Bodimo nežni z njim, kot bi imeli pred sabo svojega otroka.


Tako se bomo počasi lahko poslovili od hrepenj po tem, kar si včasih nezavedno še vedno želimo od svojih staršev in potem ta pričakovanja prenesemo na druge ljudi.

Nekatere naše potrebe v otroštvu žal niso bile zadovoljene, čeprav so se verjetno naši starši trudili po najboljših močeh. Kot odrasli pa se lahko naučimo, da si to, kar smo pogrešali in redko ali nikoli dobili, damo sami.

Foto: Oleksandr Pidvalnyi, Pexels


Kdaj in na kakšen način se vi najlaže povežete s sabo?
Napišite kakšno svojo izkušnjo v komentar spodaj.

Se vas je dotaknilo, kar ste prebrali? Kliknite in se prijavite na e-novičke Regratove lučke. Enkrat mesečno boste v svoj e-nabiralnik prejeli moje zadnje članke, kakšno zanimivo misel ali povezavo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja