Metulji grejo v nebo: zgodba o občutljivosti, premagovanju strahu in povezanosti

Preko najstarejše hčerke se večkrat zelo jasno soočim s svojimi negotovimi občutki glede občutljivosti. Posebej globoko zakoreninjeni občutki sramu me vedno znova šokirajo. Kako naj hčerko učim o dragocenostih visoke občutljivosti, ko pa nekateri deli le-te na trenutke v meni zbujajo tako velik sram? To je zgodba o sprejemanju najine občutljivosti, o premagovanju strahu in povezanosti, ki sva jo ob tem še utrdili.

Prva tri leta osnovne šole je najstarejša hčerka hodila na ritmično gimnastiko. Ne s hudim veseljem in strastjo, ampak med dejavnostmi, ki so bile v šoli na voljo, ji je bila ta še najbolj všeč. Z možem sva jo namreč spodbujala, da si izbere vsaj eno dodatno dejavnost po šoli, čeprav sama najraje ne bi izbrala ničesar.

V ritmični gimnastiki se je vseeno kar našla in rada tudi nastopala. Nekega večera, ko sem prišla k njej pred spanjem, pa mi je z veliko resnostjo in zaskrbljenostjo rekla, da se je zgodilo nekaj groznega. Vprašala sem jo, kaj in jo komaj pripravila do tega, da se mi je zaupala.

Povedala mi je, da so se pri gimnastiki učili novo koreografijo s pesmijo, ki se njej zdi izredno žalostna. Tako žalostna, da ji gre vsakič na jok, ko jo sliši, zaradi česar ji je zelo nerodno pred prijatelji. Zato ne želi več hoditi na gimnastiko. Bila je popolnoma obupana. Takoj sem jo potolažila, da bova našli rešitev, čeprav v sebi še nisem čisto vedela, kaj bi bilo najbolje storiti.

Dogovorili sva se, da grem na naslednjo vajo z njo in se skupaj pogovorimo z učiteljico, kaj bi lahko naredili. Učiteljica je bila razumevajoča, vendar je rekla, da ima pripravljeno koreografijo, zato pesmi ne more spreminjati. Smo se pa dogovorile, da bo hčerka na vaji le pri drugi koreografiji, med vadbo na žalostno pesem pa bo odšla nazaj v podaljšano bivanje. Učiteljica mi je tudi povedala, za katero pesem gre. Pesem je bila lepa in mirna, vendar sem točno začutila in razumela hčerko, zakaj jo tako gane.

Zdelo se je, da smo našli precej dobro rešitev, saj je tudi na nastopu med pesmijo odšla na WC, da je ni slišala. Vse dokler čez nekaj mesecev ni prišla druga žalostna pesem …

Hči je bila spet čisto obupana, jaz pa sem dojela, da na enak način kot prejšnjič tokrat ne moremo reševati stvari. Za nas, visoko občutljive, je včasih prava rešitev, da se izognemo nečemu, kar nam povzroča velik stres, a vedno to ne gre in začutila sem, da moram skupaj s hčerko tu skozi drugo lekcijo.

Pisala sem učiteljici in jo vprašala, za katero pesem gre. Odpisala mi je, da je to pesem Metulji skupine Pliš. Tako sva s hčerko začeli počasen proces spoznavanja pesmi. Pesem mi je bila znana in zelo lepa, spet pa sem tudi dobro čutila, zakaj hčerko tako gane. Očitno jo je občutila res globoko.

V začetku pesmi ni želela niti slišati, zato sva začeli z branjem besedila pesmi. Nekajkrat sem ji ga prebrala in pustila, da so ji solze polzele po licih, da je dala ven vso žalost, ki jo je ob tem čutila. Počasi je bila pripravljena tudi, da del pesmi sliši. Spet sem pustila, da so jo preplavila čustva ter bila ob njej in jo tolažila.

Poslušali sva spet in spet. Zadnji večer pred naslednjo vajo gimnastike verjetno kakšnih desetkrat. Vsakič je bilo malo lažje, vsakič jo je malo lažje poslušala.

Ko je šla spat, nisem bila prepričana, kako bo naslednji dan na vaji. Ji bo uspelo, bo zdržala ali jo bo premagal jok? Skušala sem se pomiriti, da je to njena izkušnja, ki ji jo moram pustiti, da mora to premagati sama in da ji pomagam tudi s tem, da verjamem vanjo.

Ko sem jo naslednji dan po gimnastiki prišla iskat, mi je dobre volje povedala, da je šlo, da je plesala koreografijo na to pesem in zdržala z žalostjo v sebi. Videti je bilo naenkrat tako lahko, tudi na vseh naslednjih vajah, kot da nisva imeli tistih težkih trenutkov, ko je ona jokala, jaz pa s težavo vztrajala ob njeni žalosti in ganjenosti ter se spraševala, če je to res prava pot.

Od tega je že skoraj dve leti in ta pesem je odtlej med hčerini priljubljenimi. V meni pa še vedno prebudi nekaj posebnega. Spomni me na hčerkin pogum, premagovanje strahu in na najino povezanost, ki sva jo utrdili preko nje. In včasih se tudi meni utrne ob njej kakšna solza, posebno ob refrenu, ko si zamislim, da ga pojem hčerki.

Želim ti dobro veš in kamorkoli greš,
bom vedno s tabo tam, da ti ujamem dan,
želim, da srečna si prav v vsaki ulici,
saj jaz bom že kako si barvala nebo.

Želim ti dobro veš in kamorkoli greš,
bom vedno s tabo tam, da ti ujamem dan
imam še slike vse in tvoje dihanje,
in tvoje dihanje še vedno nosi me.

Težko je sprejeti in objeti svojo občutljivost ter se je ne sramovati. Naša okolica namreč našo žalost tako težko sprejme in prenese, zato ves čas dobivamo sporočila, da je narobe, če jo pokažeš. Tako se naučimo čustva skrivati, potlačiti v sebi in pogosto ostanejo za vedno ujeta v našem telesu, neizražena.

Sama se izražanja čustev še vedno učim pri svojih 40+ letih, skupaj z otroki, kar je še teže, saj jih težko učim nečesa, česar še sama ne znam. V bistvu se učimo druga od druge, vsak dan po malo.


Imate tudi vi kakšno podobno izkušnjo s svojim otrokom? Kako ste se soočili z otrokovimi močnimi čustvi in kako ste mu pomagali?

Zaupajte mi vašo izkušnjo v komentarju spodaj.

 

Se vas je dotaknilo, kar ste prebrali? Prijavite se na e-novičke Regratove lučke in enkrat mesečno boste v svoj e-nabiralnik prejeli moje zadnje članke, kakšno zanimivo misel ali povezavo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja