Intervju z Berto Rebol: Tapkanje se mi je priljubilo, ker se lahko hitro naučiš, kako si pomagaš sam

V visoko občutljivem intervjuju se mi je tokrat pridružila Berta Rebol, ki se ukvarja s tapkanjem in je tudi visoko občutljiva, kot v zadnjem času ugotavlja sama.

Berta Rebol: “Tapkanje temelji na ugotovitvi, da je vzrok za neprijetne občutke motnja v pretoku energije po telesu. Torej je vzrok V MENI in v tem primeru lahko s tem JAZ nekaj naredim. Ko pridem do tega zavedanja, imam moč.”

Spoznali sva se, ko sem bila nekajkrat pri njej na tapkanju in se me je zelo dotaknila tudi kot oseba. V zadnje pol leta je tapkanje postalo moja redna praksa, ki se je včasih poslužujem več, drugič manj. Predvsem mi zelo pomaga pomiriti fizične občutke tesnobe v prsih in trebuhu, ki se mi občasno pojavljajo, hkrati pa me pogosto zelo učinkovito pripelje tudi do čustev in spominov, ki so povezani z določenimi občutki v telesu.

Ker verjamem, da bi poznavanje in uporaba tapkanja zelo pomagala še marsikomu med bralci Regratove lučke, tako odraslim kot vašim otrokom, sem povabila Berto, da nam malo več pove o tem.

1. Hvala, Berta, da si sprejela povabilo na pogovor. Prosim, če se lahko na kratko predstaviš bralcem Regratove lučke.

Po rodu sem Dolenjka, od 1998 pa živim na Obali. Sem ženska v petdesetih, mama dvajsetletniku. 30 let sem bila učiteljica razrednega pouka, zadnji dve leti pa sem samostojna podjetnica.

Kmalu po končani Pedagoški fakulteti sem se odzvala povabilu prijateljice na predstavitev Duhovne univerze. Prijateljica se ni vpisala, jaz pa sem se in sem se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja udeležila več programov Centra za duhovno kulturo: Gama meditacije, Šole stabilnega življenja in štiriletne Duhovne univerze. Na predavanjih sem spoznavala teorijo o duhovni zgradbi človeka in univerzuma, pri vajah pa se mi je izkustveno začel odstirati svet energij. Tega sem nekako slutila že v gozdovih in v domači trebanjski cerkvi, kjer sem deset let na harmoniju spremljala cerkveno petje in mi je bilo najlepše, kadar sem igrala v prazni cerkvi.

Odraščala sem na majhni kmetiji v vasi, kjer so hiše daleč narazen. Kljub družbi brata in sestre, se še vedno spomnim občutka osamljenosti …, močno sem pogrešala igro z vrstniki. Rada imam družbo ljudi, vendar sem precej tiha in se le redko razgovorim.

2. Ukvarjaš se s tapkanjem, ki te je čisto navdušilo. Kako si prišla v stik z njim in zakaj te je tako pritegnilo?

Ko je bil v krizi moj drugi zakon, v katerem sem rodila sina, sem partnerja prosila, da greva na zakonsko svetovanje. Psihoterapevtka me je vprašala, kako se jaz počutim v zvezi. Spomnim se, da sem rekla, da se počutim stisnjena v kot in da ne morem dihati. Na naslednjem srečanju me je vprašala, ali sem žrtev spolne zlorabe. Začela sem jokati in se dolgo časa nisem mogla pomiriti.

Na zlorabo nimam vizualnega spomina, mi je pa telo govorilo ravno to zgodbo. Terapevtka mi je svetovala hipnozo, jaz pa sem med iskanjem hipnoterapevta zvedela za tapkanje in se udeležila začetne delavnice pri Piki Rajnar. Po delavnici sem pozabila, da sem se je udeležila zaradi lastnih težav in sem začela tapkati z učenci, ki so takrat začeli dobivati prve ocene. Tapkali smo, da so sprostili napetost pred ocenjevanjem in da so umirili »vročo kri«.

Čez nekaj mesecev pa sem se ponoči zbudila z močnim glavobolom. Glavoboli so pri meni redki, ta pa je bil tako hud, da mi je šlo na bruhanje. Ob misli, da moram čakati, da tableta začne delovati, se mi je zdelo tapkanje boljša izbira. Čeprav sem že nekaj mesecev tapkala z učenci, se zaradi bolečine nisem mogla spomniti, kje so vse točke. Med tapkanjem po parih točkah sem se spomnila, kje so še ostale in potem sem se spomnila tudi ostalih korakov tapkanja bolečine. Po približno 10 minutah tapkanja bolečine ni bilo več. Pozitivno presenečena sem se ulegla in spala naprej.
Ta dramatična izkušnja je znotraj mene nekaj premaknila. Začela sem bolj predano raziskovati in eksperimentirati ter predvsem tapkati svoje težave.

3. V katerih situacijah in za kakšna stanja lahko uporabljamo tapkanje?

V »tapkalskem svetu« velja rek: “Poskusi tapkati na vsako težavo ali problem.” (“Try it on everything.”) V resnici nimamo kaj izgubiti, razen nekaj minut, pridobimo pa lahko najmanj umiritev in sprostitev.

Tapkanje omogoča omiliti stres, umiriti vsa neprijetna čutenja (strahove in fobije, jezo, dolgotrajno žalost, sram, gnus …), omiliti fizične bolečine, lažje in bolj učinkovito hujšanje, omiliti ali v celoti odpraviti alergije, izboljšati spomin in vid, izboljšati ritem in kvaliteto spanja, omiliti tremo pred izpitom, sestankom, nastopom, lajšati posledice travmatičnih dogodkov (nesreče, zlorabe), zmanjšati ali v celoti odpraviti nerazumen strah pred kakšno živaljo, izboljšati odnose, izboljšati samopodobo, predelati bolečino ob izgubi, zmanjšati odlašanje, razrešiti obremenjujoče spomine, zmanjšati težave v spolnosti, zaceliti in potolažiti “notranjega otroka”, zmanjšati zasvojenost in opustiti škodljive navade, sprejemati sebe …

Mogoče sem naštela že preveč, da bi me še jemali resno.😊

4. Ko v življenju naletimo na težave, jih rešujemo na zelo različne načine. Kako deluje tapkanje?

Ko je nekoga strah pajka, reče, da je pajek kriv, da se slabo počuti in hoče umakniti pajka. Drugega je strah višine in se počuti slabotno le višje od tretjega nadstropja. Tretji se razburi, če mu pokažeš prst in pravi, da je kriv tisti, ki ga izziva. Vsem trem je skupno to, da vidijo krivca za svoje neprijetne občutke izven sebe. Tapkanje pa temelji na ugotovitvi, da je vzrok za neprijetne občutke motnja v pretoku energije po telesu. Torej je vzrok V MENI in v tem primeru lahko s tem JAZ nekaj naredim. Ko pridem do tega zavedanja, imam moč. Sedaj za srečno življenje potrebujem le še način, kako odpravim motnjo.😊 En tak priročen način je tapkanje ali tehnike čustvenega osvobajanja (Emotional Freedom Techniques – EFT).

Medtem ko tapkamo, se osredotočamo na težavo (strah me je pajka/višine, jezna sem, ker me izziva) in tapkamo po končnih točkah meridianov. Bistveno se mi zdi, da uporabniki te metode razumejo, da se uglasimo s težavo zato, da začutimo, kje je motnja v pretoku energije po telesu, tapkanje po točkah pa uravnoveša energijski sistem, pomiri amigdalo, uravnovesi hormone, izboljša krvno sliko …

V zadnjih desetih letih je bilo narejenih veliko študij, ki potrjujejo učinkovitost te metode. Psihologinja leta v Avstraliji dr. Peta Stapleton že skoraj desetletje raziskuje metodo EFT ali tapkanje v povezavi s težavami s prehranjevanjem.

Leta 2019 je znanstvena revija OBM (Integrative and Complementary Medicine) objavila njen članek o tem, kaj se dogaja v možganih, saj je med raziskavo s pomočjo funkcijske magnetne resonance (FMR) »pogledala v možgane«. V raziskavi sta sodelovali dve skupini udeležencev, trajala pa je štiri tedne.

Pri udeležencih, ki so tapkali, so se »ugasnili« prej aktivni centri v desni možganski polovici (hrepenenje, čustvena navezanost na hrano) in v levi možganski polovici (razmišljanje o hrani).

Udeležencem raziskave so spodbudili hlepenje po hrani tako, da je bila hrana v prostoru, dišalo je in med slikanjem s FMR so jim predvajali slike s hrano, da so se jim cedile sline. Potem je ena skupina 4 tedne tapkala (8x po 1 uro v skupini). Po tem času so postopek v celoti ponovili. Rezultati so jih presenetili. Pri udeležencih, ki so tapkali, so se »ugasnili« prej aktivni centri v desni možganski polovici (hrepenenje, čustvena navezanost na hrano) in v levi možganski polovici (razmišljanje o hrani).

V naslednjem videu avstralska raziskovalka dr. Peta Stapleton predstavi tapkanje in njegove pomembne učinke v primerjavi z nekaterimi drugimi oblikami terapije.

Pa še nekaj zanimivih raziskav, ki potrjujejo dobre učinke tapkanja na različne težave in občutke:

5. So pri tapkanju kakšne omejitve pri uporabi, npr. glede starosti ali v določenih bolezenskih stanjih?

Omejitve so običajno v naših podzavestnih programih, zaradi katerih se ne spomnimo, da bi tapkali ali nimamo volje za tapkanje.😊

Ne obstajajo kontraindikacije za tapkanje in ne moremo preveč tapkati, ne bo nam škodilo. Se pa zgodi, da smo včasih po intenzivnih procesih, ko predelujemo res travmatične dogodke, lahko utrujeni ali nekaj ur bolj občutljivi, rahločutni. Podobno kot po kakšni masaži.

Tapkanje v prilagojeni obliki lahko uporabljamo že pri dojenčkih, tako da se samo dotikamo točk, oziroma da tapka mama po svojih točkah, ker je otrok takrat še v njenem energijskem polju. Malčki večinoma tapkanje lepo sprejmejo, če vidijo, da tapkajo starši ali če jim tapkanje predstavimo skozi primerno zgodbo. Nekje pri treh, štirih letih že sami tapkajo, ko tapka z njimi starš ali kakšen drug odrasli. Tapkanje večinoma lepo sprejmejo otroci nižjih razredov osnovne šole, puberteta pa navzgor, seveda, ni starostne omejitve, dokler le lahko dvignemo roko. 😊

6. Kako tapkanje poteka? Kako dolgo traja, da začutimo olajšanje, spremembo?

Preden začnemo s tapkanjem, definiramo težavo, npr. strah me je čebele. V pogovoru z izvajalko potem to težavo opredelimo še bolj specifično, kako močan je strah (od 0 do 10), v katerih okoliščinah se pojavi, kaj si oseba predstavlja, da se bo zgodilo, ali se je že kdaj kaj takega zgodilo, kje v telesu čuti strah, opiše ta občutek …

Tapkanje je zelo učinkovito, če smo zelo konkretni, specifični, zato je mogoče na začetku videti, kot da smo na zaslišanju. Iz vseh zbranih podatkov sestavimo opis.

Tapkamo po robu dlani ali karate točki in na glas opisujemo težavo. Glasno govorjenje aktivira več možganskih centrov in je zelo priporočljivo, čeprav lahko tapkamo tudi tako, da se na težavo osredotočimo samo v mislih, kar je predvsem primerno, če tapkamo v čakalnici pred zobozdravnikom ali na letalu …

V zgornjem primeru bi tapkanje po karate točki pospremili s:
»Čeprav me je strah za 10, da me bo pičila čebela in me ob misli na to boli želodec, se sprejemam in si dovolim čutiti ta strah.« (3x ponovimo to poved)
Potem tapkamo po točkah in ohranjamo fokus na problem, tako da opisujemo svojo težavo. Nekaterim odgovarja kratek opomnik ‘čebela’ ali daljši ‘strah me je čebeljega pika’ in isto frazo lahko ponavljamo po vseh točkah ali jo malo spreminjamo, npr.: “Strah me je čebel, strah me je, da me bo pičila, bojim se čebel, strah čutim v želodcu, ko pomislim na čebelo, me boli želodec…”

Točke, po katerih tapkamo, so končne točke meridianov ali energijskih poti, ki jih poznamo iz tradicionalne kitajske medicine in se nahajajo: na vrhu glave, na začetku obrvi, ob očesu, pod očesom, pod nosom, pod ustnico, pod ključnico, ob robu telesa za eno dlan pod pazduho, na rebru pod dojko, ob nohtu palca, kazalca, sredinca in mezinca in na koncu spet ob robu dlani.
Ko pridemo spet do karate točke, naredimo globok vdih in izdih, popijemo malo vode in opazujemo, ali se je občutek v želodcu kaj spremenil in kako močno čutimo strah. Nadaljujemo z novim zaporedjem z opomnikom, ki odraža spremenjeno stanje.

Včasih začutimo olajšanje po enem zaporedju, največkrat je potrebnih nekaj ponovitev. Včasih se ne zgodi nič. Vzrok je lahko slabo hidrirano telo ali sintetična oblačila, mogoče je problem napačno definiran.

Velikokrat se zgodi, da se občutek po prvem zaporedju še ojača. V našem primeru bi bila strah in bolečina še večja. To se po navadi zgodi, ko priplava na površje zavesti spomin na travmatičen dogodek. Take dogodke tapkamo postopoma, korak za korakom, da nevtraliziramo različne vidike travme, ki sicer ostanejo v spominu kot opozorilo pred nevarnostjo in delujejo kot ‘trigger’ ali sprožilec alarma.

7. Tapkamo lahko tudi z otroki. Visoko občutljivi otroci imajo pogosto kakšne strahove in skrbi. Pred kratkim sem bila pri tebi z obema starejšima hčerkama – z eno zaradi strahu pred psi, z drugo zaradi slabosti med vožnjo. Zaenkrat pri njima še ne vidim spremembe, mi je pa pomembno, da sta spoznali tehniko. Z eno od njiju sedaj zvečer večkrat tapkava, ko jo boli trebuh in tako lažje prideva do čustev, ki so spodaj, posebej ker sicer težje spregovori o tem, kar jo teži.
Lahko podrobneje razložiš, kako tapkamo z otroki? Recimo, da se otrok zvečer boji sam zaspati – kako bi mu s tapkanjem lahko pomagali?

Pri tem konkretnem primeru bi se tapkanja lotila že podnevi, ne bi čakala na večer. Mogoče ima kakšno travmatično izkušnjo in potrebuje več časa, da procesira svoje občutke. Ob tapkanju karate točke bi se z otrokom pogovorila, da mi čim bolj opiše, kako se zvečer počuti, kaj se je zgodilo in kaj si predstavlja, da se bo zgodilo.

Pri predšolskih otrocih včasih uporabimo igračko kot nek vmesnik, preko katerega otrok lažje izrazi svojo stisko. Mogoče lažje reče, da medvedka boli trebušček, kot pa da njega boli trebušček, ker noče vznemirjati staršev. V tem primeru bi otroka vprašala, zakaj medvedka boli trebušček (ker se boji spati sam, ker ga je strah teme, zvokov …) in kako mu lahko pomagava.

Če bi otrok predlagal, da mu skuhava čaj, bi res skuhala čaj in bi ga pili »vsi trije«. Vprašala bi, če bi medvedek mogoče potreboval tudi tapkanje. Izkušnje kažejo, da se otrok sprosti, tudi če tapkamo igračko. Jaz igračko uporabljam le redko, se pa s tapkanjem po igrački lahko sprostijo tudi odrasli.

Večkrat se poslužujem kombinacije risanja in tapkanja. Otrok načečka svojo stisko in potem tapkava na robu dlani 3x: »Čeprav čutim problem, ki ga imenujem _______ in sem ga narisal v teh barvah in črtah, sem OK.« Po točkah pa izgovarjamo ime problema. Po končanem zaporedju obrnemo list in vzamemo novega, spet pomisli na problem, ga načečka, poimenuje in ponovimo tapkanje. Ta postopek ponavljamo, dokler se otroku da. Pogosto so na začetku ostre linije, močni pritiski, temne barve, težki vzorci, po tapkanju pa začne izbirati bolj svetle barve in risba je bolj lahkotna in svetla. Tudi ta tehnika ni rezervirana le za otroke in je zelo všeč tudi odraslim.

Lahko tapkamo tudi tako, da se z otrokom pogovarjamo in mi tapkamo po točkah, ki jih dosežemo. Moj sin je imel 10 let, ko sem začela tapkati in mu je to najbolj ustrezalo. Včasih sva tako zaključila dan, včasih sem tapkala točke na njegovi roki, ko sem videla, da je v stiski.
Mlajši otroci večinoma z lahkoto sprejmejo tapkanje, pubertetniki pa večinoma ne, ker imajo občutek, da jih ne sprejemamo, takih kot so in da jih hočemo popraviti. Vedno zagovarjam, da otrokom tapkanje predstavimo, vendar jih ne silimo ali izsiljujemo s tapkanjem. Otroci si postopek »nekam zapišejo« in ga uporabijo po potrebi, takrat, ko se njim zdi smiselno, večkrat prej za igrico kot pa za šolo.

Večinoma se pri otrocih pozitivni rezultati pokažejo hitreje kot pri odraslih, saj imajo manj čustvene prtljage in so njihova telesa bolj energijsko pretočna. Velikokrat presenetijo z izvirnimi opisi občutkov in z zanimivimi spremembami v pogledu na dogodke.

8. Pri tapkanju z otrokom se včasih pokaže tudi, da nek problem pri otroku pravzaprav izvira iz nekih potlačenih čustev njegovega starša. Kako je to povezano?

Naredili so eksperiment na miškah. Stale so na žičnati mreži in ko so v prostor spustili vonj po vaniliji, so hkrati spustili šibek električni tok po žici. Naslednjič so spustili samo vonj in miške so se vznemirile. Na vonj vanilije pa so živčno reagirale tudi potomke naslednje in še naslednje generacije, ki tega električnega tresenja niso izkusile. Tako se dedujejo travme in družinski vzorci.

Tapkala sem z gospo, staro 40 let, ki se je pripravljala na prezentacijo novega projekta. Tapkali sva tremo, tako da sva predelovali dogodke iz otroštva. Po dveh srečanjih sem pričakovala boljše rezultate in ker jih ni bilo, sem vprašala, kako je s tem pri starših. Povedala je, da je mama pred tablo padala skupaj in da ni nikoli razmišljala, zakaj je bilo mamo tako strah, saj je vendar inteligentna in sposobna. Izpostavila sem, da se je verjetno nekaj zgodilo še bolj nazaj. Tako sva prišli do umora prababice med drugo svetovno vojno in takrat je telo gospe, ki je tapkala, močno reagiralo, cela se je spotila, v glavi je bila zmeda in stiska, ki se je med tapkanjem sprostila.

Nekaj let sem mamice, ki so navezale stik z mano, da bi tapkala z otrokom, prosila, da naj najprej pridejo one, ker je pogosto otrok zadnji v vrsti dedovanja nekega družinskega vzorca ali pa aktivno izraža neko potlačeno čustveno energijo staršev ali njunega odnosa. Nekajkrat se mi je zgodilo, da niso prišle in mi je bilo žal, ker na ta način otrok ni dobil pomoči.

Spremenila sem pristop in sedaj se dogovorimo, da na srečanje prideta oba, da oba spoznata osnove tehnike in da nekaj skupaj odtapkamo. Večkrat se je že zgodilo, da se je na takem srečanju pokazalo, da otrok podoživlja travmo svoje mame ali drugih prednikov. Na svojem blogu pišem tudi EFT zgodbe za navdih, kot je tale o uhojenih stezah.

9. Visoko občutljivi ljudje močno občutimo različne občutke. Včasih se nam v glavi toliko dogaja, da zvečer ne moremo zaspati. Kako si v tem primeru lahko pomagamo s tapkanjem?

Na veliko različnih načinov se lahko lotimo tapkanja, da bi izboljšali kvaliteto spanja. Če imamo zvečer polno glavo misli (pogosto so to skrbi), je najbolje tapkati čez dan na to, kar nas vznemirja. V tem primeru je priporočljivo tapkanje z izvajalcem, da gremo v globino in odstranimo vzroke takih miselnih zank.

Imam različne izkušnje s tapkanjem nespečnosti, lastne in od klientov. Včasih se je zgodilo, da nisem mogla zaspati in sem tapkala samo v mislih ali pa sem se točk samo dotikala in sem zaspala. Drugič pa se je zgodilo, da sem se med tapkanjem popolnoma prebudila. Spomnim se, da sem imela takrat skrbi glede službe in so me preplavili neprijetni občutki. Takrat sem vstala in šla v drugo sobo, da nisem motila partnerja ter sredi noči tapkala celo uro. Ampak ta ura se je res izplačala, ker sem potem olajšana zdrsnila v globok spanec.

10. Povedala si mi, da ob tapkanju pri svojih strankah večkrat v svojem telesu začutiš njihovo bolečino ali druge občutke, kar je značilno za empate in nekatere visoko občutljive ljudi. Najdeš sebe v značilnostih empatov in visoko občutljivih ljudi? Katere značilnosti se pri tebi najmočneje izražajo?

Zanimivo, da sem se o tem pozanimala in podučila potem, ko si ti prišla na tapkanje.

Ja, seveda sem. Sem občutljiva, neodločna, razmišljujoča, čuteča … Hitro imam dovolj vtisov, najtežje prenašam hrup. Doma je pogosto tišina, tudi glasba mi hitro preseda in jo občutim kot hrup, čeprav jo imam rada. V velikih bučnih družbah se ne počutim dobro, ob glasnih posameznikih tudi ne. Lahko pa dolgo sedim in samo gledam morje in poslušam valove ali petje ptic.

Pred leti smo za 1. maj obiskali sorodnike na njihovem vikendu in med poznim zajtrkom je sosed začel kositi travo. V meni je začela naraščati napetost in čez kakšne pol ure me je izstrelilo. Stopila sem k sosedu in ga lepo vprašala, če je upokojen. Odgovoril je, da je. Potem sem mu povedala, da smo se daleč pripeljali, da bi uživali v naravi in v družbi sorodnikov in da lepo prosim, če lahko kosi kakšen drug dan. Seveda je prenehal. Meni je bilo potem nerodno, čeprav sem akcijo izvedla zelo kulturno. Iz tega je potem nastal hec, da je sosed najprej vprašal sorodnika, če je »zrak čist« in ali lahko kosi.😊 😊 😊

Tapkala sem na neprijetne občutke, ki mi jih je v šoli sprožal hrup v jedilnici. Zelo mi je pomagalo. V istem hrupnem prostoru sem bila bolj umirjena.

Kakšnih dvajset let ozaveščam, da »berem misli« in doma smo se hecali, kdo komu krade misli in kdo je sploh začel. Razdalja pri tem sploh ni pomembna in v družbi mojih prijateljic in prijateljev je taka telepatska komunikacija tako običajna, da sem prepričana, da vsi tako čutijo.

Med tapkanjem je ta kanal samo še bolj čist in pretočen in včasih pride do tako močne povezave, da klienti pravijo, da jim jemljem besede z jezika. Ravno tako začutim telesne občutke klientov. Zadnje čase pa me je nekajkrat presenetilo, da sem jaz močno čutila npr. tesnobo, klientka pa ne. Ni mi bilo jasno, kaj se dogaja in kaj zaznavam.

Potem pa me je med telefonskim pogovorom s prijateljico začela boleti leva roka tako močno, da sem prav zastokala. Prijateljica mi je pripovedovala o svoji mami, ki je sploh ne poznam, in ona je imela poškodovano levo roko.

Tako sem ugotovila, da včasih začutim energijo človeka, o katerem mi nekdo pripoveduje. To so sposobnosti, ki se ves čas razvijajo in jih imamo vsi. Imamo pa bolj razvite različne zaznavne kanale. Meni je žal, da nimam bolj razvitega vizualnega kanala.

11. Tapkanja se lahko naučimo in ga izvajamo sami. V katerih primerih in zakaj je dobro tapkati z izvajalko tapkanja?

Tapkanje se mi je priljubilo ravno zaradi tega, ker se lahko hitro naučiš, kako si pomagaš sam. Veliko ljudi potrebuje pomoč v čustvenih stiskah in ni dovolj kovčev, terapevtov, svetovalcev in izvajalcev tehnik, da bi vsi ljudje dobili pomoč, torej je najbolj modro, da čim več ljudi opolnomočimo, da si pomagajo/mo sami.

Preteklo je veliko let, da sem odkrila, zakaj je bil meni ta vidik samopomoči tako všeč. Na nekem mentorskem srečanju (certificirane izvajalke moramo na leto opraviti določeno količino ur z mentorjem, da ohranimo naziv) sem bila izžrebana za klienta in prišla do občutka sramu. Približno pol ure sem ob izvajalki, ki me je vodila skozi proces tapkala sram, gledala sem v tla in se skrivala za dolgimi lasmi. Po tem tapkanju pa nisem več tapkala vsega sama, temveč sem se dogovorila s kolegico in tapkala v paru. Pred tem sem skrivala svoje bolečine in »napake« in nisem dovolila, da bi mi kdo pomagal.

Večinoma se ljudje odločijo za tapkanje z izvajalcem, kadar želijo predelati težke spomine in imajo občutek, da sami ne bodo zmogli, oziroma, da si sami nikoli ne bodo vzeli potrebnega časa. Ko se dogovorijo z izvajalko, se zavežejo, da bodo to res naredili.

Tapkanje z izvajalko priporočam, kadar ste sami že poskusili, pa ni bilo zadovoljivega učinka. Zgodi se, da se sami vrtimo v krogu in ne gremo tja, v tiste spomine, kjer najbolj boli in kjer je olajšanje in osvoboditev največja.

Vsi smo »pametni« za druge, zase pa ne, ker smo preplavljeni s svojimi miselnimi vzorci in občutki. Izvajalka ni obremenjena s tem in osebo pogleda »od zunaj«, ter pomaga »držati prostor«, zato gremo v paru pogosto globlje in je bolj intenzivno, kot če tapkamo sami.

12. Najlepša hvala za tvoje odgovore. Kako lahko bralci pridejo v stik s tabo?

Več informacij je na spletni strani https://www.notranjaharmonija.si/.
Pišete mi lahko na berta.rebol@gmail.com ali me pokličete na 040 516 280.

Čustvena stiska pride nepričakovano in včasih težko počakamo na ustrezno pomoč. Zato sva s prijateljico Katjo Drobež postavili spletni portal www.eft-sos.net, kjer delujemo certificirane izvajalke EFT metode in smo vam brez naročanja na voljo za male in velike stiske.


Z Berto bova v začetku septembra pripravili brezplačno predstavitev tapkanja, kjer boste metodo lahko še bolje spoznali in preverili na lastni koži, kako deluje.

V ospredje bova postavili težke občutke, ki nas pogosto spremljajo v začetku septembra, predvsem ob vstopu naših visoko občutljivih otrok ponovno ali prvič v vrtec in šolo. Več podrobnosti o predstavitvi bom objavila konec avgusta.

Foto: Urška Klajder, Peta Stapleton – The Science Behind EFT Tapping


Kaj vas je najbolj nagovorilo v intervjuju z Berto Rebol?
Sporočite mi v komentarju!


Preberite še:


Se vas je dotaknilo, kar ste prebrali?
Tukaj je nekaj načinov, kako se lahko povežemo in dodatno podpiramo:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja