Imate trmastega in zahtevnega otroka? Blagor vam!

Tole je malce provokativen naslov, vendar sama vse bolj verjamem v to. Otroci, ki so zelo trmasti in zahtevni, namreč še toliko bolj pretresejo svet svojih staršev in nas spodbudijo, da jih bolje spoznamo. Slej ko prej smo primorani pokukati za zaveso in skušati odkriti, kaj je zadaj. Ob tem pa hkrati in skoraj neizogibno pridemo tudi do globljih spoznanj o sebi.

Vas na koga spominja? Foto: Pexels

Ko imaš doma otroka z močno voljo, se začnejo odpirati povsem nove dimenzije. Take, o katerih drugi starši nimajo pojma. Če si seveda odprt in se pripravljen naučiti kaj novega o sebi in otroku.

Moja največja učiteljica z močno voljo je prišla v moje življenje kot tretja hčerka. Takrat se mi je zdelo, da po prvih dveh o vzgoji že kar precej vem, saj seveda tudi pri njiju ni šlo brez raznih lekcij. A šele tretja mi je povsem sesula sistem, me prisilila, da vedno znova iščem drugačne poti in jo predvsem skušam razumeti in uzreti takšno, kakršna je.

Pred kratkim sem se udeležila predstavitve knjige o otrocih z močno voljo avtorice Smille Lynggaard Otroci z močno voljo – kako v miru živeti z njimi in s sabo na Familylabovem Dnevu odprtih vrat, nato pa še njenega dvodnevnega seminarja na isto temo. Ob tem se je v meni odprlo veliko novih občutkov, a hkrati sem se tudi precej pomirila: dovolj dobro mi/nam gre.

Marsikaj od slišanega se dobro ujema z mojimi dosedanjimi izkušnjami in spoznanji o te sorte otrocih, zelo dragoceno pa mi je bilo, da sem nekatere stvari še bolj ozavestila in v sebi postavila na pravo mesto. V tem članku bi rada podelila nekaj bistvenih, še čisto svežih misli in spoznanj.

Kdo so otroci z močno voljo?

Všeč mi je, kar pravi vodja Familylaba Ivana Gradišnik o teh otrocih: »Ni pomembno, kako jim rečemo: otroci z močno voljo, avtonomni otroci, trmasti, uporniški, zahtevni ali naporni – jaz osebno jim najrajši ljubkovalno rečem neuklonljivi – prav to so ljudje, ki nas lahko popeljejo v boljšo, bolj zdravo prihodnost, ker ne sprejemajo statusa quo.«

Zdi se mi namreč pomembno, da ne iščemo nekih novih, bolj finih in sofisticiranih, politično korektnih izrazov, ampak rajši spremenimo pomen in negativen prizvok, ki ga imajo zgoraj naštete besede in z njimi seveda otroci, ki jih tako poimenujemo. Iz enakega razloga vztrajam tudi pri izrazu visoko občutljivi otroci, saj si želim, da bi občutljivost kot tako začeli v družbi dojemati in sprejemati drugače, širše in bolj pozitivno.

Za otroke z močno voljo je značilno, da so zelo radovedni, ustvarjalni, radi raziskujejo, točno vedo, kaj jim ustreza in kaj ne, zahtevajo takojšnjo zadovoljitev svojih potreb, so zelo samostojni ter na daleč zavohajo in zavrnejo vsako manipuliranje in ukazovanje. Ko raziskujejo svet, se pogosto odločajo za zahtevnejše poti, kjer lahko čimbolj izživijo in potešijo svojo radovednost.

Vedno se mi je zdelo pomembno, da starši svojih otrok ne predalčkamo preveč s tem, ko jim nadenemo razne oznake, npr. len, počasen, zabaven, štorast, saj lahko s pretiranim poudarjanjem teh oznak otroku določimo neko vlogo, ki se je težko znebi in ga lahko obremenjuje celo življenje.

Zato se marsikateri starš upira ideji, da bi svojega otroka označil kot avtonomnega otroka ali otroka z močno voljo, saj se boji, da bi s tem njegovo vedenje še utrdil. Vendar je Smilla Lynggaard poudarila, da so v resnici ti otroci že zdavnaj popredalčani in to pogosto v najslabšem smislu kot preveč razvajeni, nevzgojeni, neprilagojeni, nepotrpežljivi, vzkipljivi ….

Ko se potrudimo bolje spoznati in razumeti njihovo samosvojo osebnost ter vidimo v njihovi močni volji več prednosti kot ovir, postopoma ustvarimo prostor, kjer so lahko takšni, kakršni so. Potem lažje najdemo načine, kako bolj v miru živeti z njimi in s sabo ter jim dopustimo, da nam s svojo drugačnostjo obogatijo življenje.

Zaščita za občutljivost

Na predstavitvi omenjene knjige me je verjetno najbolj nagovorila ravno misel, da otroci z močno voljo s to svojo močjo pravzaprav ščitijo svojo rahločutno dušo. Vsi ti otroci so namreč tudi zelo občutljivi in enako velja verjetno tudi obratno: da torej vsi občutljivi otroci nekje v sebi skrivajo tudi močno voljo, ki jim pomaga ščititi to občutljivost.

To potrjujejo tudi moje ugotovitve iz domačega družinskega laboratorija, kjer se pri vseh treh hčerkah prepletata močna volja in občutljivost, vendar pri vsaki v nekoliko drugačnem odtenku.

Pri najstarejši je občutljivost bolj očitna, močna volja pa se najbolj pokaže v odnosu z mano, ko hčerka zelo vztrajno sledi svojim idejam in potrebam, in me zna mimogrede prepričati, da svoje potrebe pri tem povsem zanemarim.

Po drugi strani je pri najmlajši hčerki močna volja hitro razvidna tudi ljudem, ki jo prvič srečajo ali opazujejo le kratek čas, občutljivost pa je za to odločnostjo in močjo tako dobro skrita, da me pogosto kar pretrese, ko se zavem tega njenega dobro varovanega dela.

Srednja hčerka je s svojim edinstvenim odtenkom obojega nekje vmes, tako kot je vmes po zaporedju rojstva. Včasih s svojo izredno prilagodljivostjo kar kliče po tem, da jo ob njenih bolj zahtevnih sestricah spregledamo. Zato se moram pri njej še bolj potruditi, da se počuti uzrta in da vzdržujeva povezanost.

Vsi ti odtenki občutljivosti in močne volje pa so seveda odličen poligon za učenje in osebnostno rast njihove mame, ki se pogosto počuti še kar izgubljeno in izčrpano med močnimi, a hkrati zelo občutljivimi hčerkami.

Srečanje s samim sabo

Različni vzgojni strokovnjaki nam pri teh otrocih ponavadi svetujejo vztrajnost in trdna pravila, ki jim je treba dosledno slediti in predvsem ne popuščati.

A starši, ki imamo take otroke in smo preizkusili že nešteto različnih pristopov, dobro vemo, da taki nasveti vodijo v še več bitk za premoč, predvsem pa v slabše vzdušje in počutje vseh družinskih članov. Pogosto k tem bitkam za premoč veliko prispeva dejstvo, da smo tudi starši teh otrok ponavadi zelo avtonomni in ne popustimo prav hitro, kar še dodatno poveča intenzivnost naših bitk. Zato je dobro, da se pri vzpostavljanju drugačnega odnosa z otrokom, ki ima močno voljo, ozremo tudi vase.

Pogosto je bila naša močna volja že zgodaj v otroštvu zatrta in potlačena, saj naši starši verjetno niso znali ravnati z njo na pravi način. V tistih časih kratko malo ni bilo družbeno sprejemljivo, da bi tej moči dali več prostora. V stiku s trmastim otrokom pred nami pa se prebudi tudi trmasti otrok v nas in vsi ti občutki pridejo na plano.

Podobno je bilo tudi pri meni.

Če mi je najstarejša hčerka pokazala pot do moje visoke občutljivosti, me je najmlajša soočila z mojo močno voljo, ki je do sedaj nisem nikoli prav dobro prepoznavala v sebi. Ko sem se namreč po enem od najinih bojev spet počutila popolnoma izmučeno in poraženo, sem se vprašala, zakaj mi je vendar tako težko z njo, kaj prebuja v meni.

Je možno, da mi je tako težko z njo, ker me spominja name v njenih letih?

Spomnila sem se, da sem bila kot otrok po pripovedovanju staršev precej samostojna, odločna in pogumna, vendar se mi zdi, da so se te lastnosti v letih odraščanja nekako porazgubile. Sebe se namreč pogosto spominjam kot precej neodločne in nesamostojne.

A ko sem o tem razmišljala še naprej, so počasi prihajali v mojo zavest tudi trenutki v teku življenja, ko sem bila zares odločna, predana neki ideji, projektu, skupini. Ko sem imela neki cilj ter mu zavzeto sledila, dokler ga nisem dosegla.

Nenazadnje je tudi moja spletna stran dokaz, da je z mnogo vztrajnosti, želje, zaupanja vase in poguma možno marsikaj pretvoriti iz ideje v realnost.

In ko se v nekaterih odnosih nisem več dobro počutila ali neka ideja ni bila več dovolj del mene, sem zaprla vrata in se zelo redko ozrla nazaj.

Po tem spoznanju mi je v odnosu s hčerko precej lažje, saj v njej vedno vidim tudi malo sebe. Ker ji pustim več prostora, možnosti odločanja in nadzora, kjer je zame sprejemljivo, je tudi ona veliko bolj pripravljena sodelovati tam, kjer je pomembno zame.

Kaj pa jaz hočem?

Če kaj, potem ti otroci staršem ne dovolijo, da bi zaspali na lovorikah svoje vzgoje. Vedno znova nas s svojim ravnanjem silijo, da se sprašujemo, kaj zares hočemo, v kaj verjamemo in kako odločni smo pri tem. Kajti če teh odgovorov nimamo, bomo v bitkah z njimi vedno znova poraženi. Oni namreč na ta vprašanja o sebi dobro poznajo odgovore, jih znajo dobro in vztrajno argumentirati ter odrasle ob tem pripeljati tudi na rob živčnega zloma.

Ko otroci z močno voljo raziskujejo svet, se pogosto odločajo za zahtevnejše poti, kjer lahko čimbolj izživijo in potešijo svojo radovednost.
Foto: Susanne Jutzeler, Pexels

V resnici nam pomagajo, da bolj jasno začutimo, kaj nam je pomembno in za kaj se je smiselno boriti, kje pa lahko tudi popustimo. Kdaj želimo vztrajati, kdaj pa lahko živimo tudi z otrokovo idejo ali željo.

In s tem ni nič narobe. Prožnost je v redu, je zelo pomembna in koristna lastnost, posebej ob otrocih z močno voljo. Pomeni, da znamo prisluhniti sebi in drugim, posamezni situaciji ter se prilagoditi, namesto da trdno vztrajamo pri neki odločitvi.

Odrasli se namreč pogosto bojimo popustiti ali spremeniti mnenje, potem ko smo otroku že nekaj rekli ali postavili določena pravila. A veliko bolj kot pravila je pomembno, da spoznamo in postavimo svoje osebne meje. Slednje lahko najbolje spoznamo, če si v različnih situacijah odgovorimo na vprašanja: »Kaj je zame povsem nesprejemljivo, kje sem se pripravljena pogajati in kje pustim otroku, da se odloči sam?

Prav lahko se zgodi, da vse te odločitve danes niso enake, kot so bile včeraj, in da pri mami niso enake, kot so pri babici. Bistveno je, da odrasli za njimi stojimo in da ne okrivimo otrok za to, ker smo sami pri sebi nesigurni in smo pokazali neodločnost.

Če nas recimo otrok prosi za bonbon in rečemo ne, potem pa popustimo, ko nas že dvanajstič prosi in vztrajno hodi okoli nas, je prav, da se zavemo, da smo mu s tem dali sporočilo, da če bo dovolj dolgo vztrajal, bo slej ko prej dobil, kar želi. Zato si je včasih bolje že pred avtomatskim ne vzeti kakšno minuto več za odločitev, na kateri potem zares hočemo in zmoremo vztrajati. Če pa popustimo, je prav, da tudi otroku razložimo, zakaj smo se premislili in s čim nas je prepričal.

Eno svojih bitk z najmlajšo hčerko sem opisala tudi v članku »Mami, hočem to hiško …«.

Otroci z močno voljo so tudi veliki uživači. Vedo, kaj jim je dobro, kaj jim ne ustreza, kam želijo iti in kje se ne počutijo dobro. Vse to zelo jasno pokažejo in izrazijo ter pričakujejo takojšnjo zadovoljitev potreb in želja, kar pa seveda ne pomeni, da jim moramo v vsem ustreči. Pomeni le, da jih uzremo, vzamemo resno ter priznamo njihove potrebe in želje. V kolikšni meri jih želimo izpolniti, ostaja naša odločitev.

Včasih se to njihovo jasno izražanje zdi kot klofuta za starša, ki se ves čas trudi ugoditi otroku in meni, da bo s svojimi uslugami pridelal mir v družini. Hkrati pa nas s svojim uživanjem v življenju tudi izzivajo, da se učimo sami poskrbeti zase, da raziskujemo svoje užitke in radosti ter na ta način tudi lažje uživamo v starševstvu.

Vabijo nas, da se ozremo vase, bolj poslušamo sebe, svojo intuicijo ter se ne oziramo na mnenja in nasvete prijateljev in sorodnikov. Da ugotovimo, katere so tiste najpomembnejše smernice in vrednote, na katerih želimo graditi odnose v družini.

Večina staršev si namreč za svojega otroka, ko odraste, želi ravno to, kar je značilno za otroke z močno voljo: da bi bil samostojen, odločen, da bi vedel, kaj si želi v življenju, se zmogel za to boriti in v tem uživati, da bi bil sposoben najti rešitve za probleme ter znal postaviti svoje meje in jih zavzeto zagovarjati.

Vas nisem povsem prepričala, da je otrok z močno voljo velika dragocenost in bogastvo za vas in vašo družino?

Morda zato, ker tudi sama še vedno večkrat podvomim. Kajti včasih je res naporno.

A vse bolj vidim, da ravno moje sprejemanje hčerk točno takih, kakršne so, in sebe kot mame z vso svojo prtljago največ pripomore, da lahko naša družina sobiva vse bolj prijetno in zadovoljno. Korak za korakom.

Vsak človek in vsaka družina pa ima svojo pot, zato se ne obremenjujte z nasveti in mnenji okolice, ampak poiščite svojo in na njej čimbolj uživajte.


Kaj pa je vaš največji izziv pri otroku z močno voljo in kako se soočate z njim?
Vabljeni, da delite kakšno svojo misel ali izkušnjo v komentarju.

Se vas je dotaknilo, kar ste prebrali? Kliknite in se prijavite na e-novičke Regratove lučke. Enkrat mesečno boste v svoj e-nabiralnik prejeli moje zadnje članke, kakšno zanimivo misel ali povezavo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja