Empatija do sebe

Ena od mnogih vrlin visoko občutljivih ljudi je tudi velika sposobnost empatije, torej sposobnost vživeti se in razumeti druge ljudi. To nam v vsakodnevnih odnosih, pa tudi pri delu, pogosto pomaga, saj včasih na neki subtilni ravni začutimo, kaj drugi potrebuje in kako mu lahko pomagamo. A ta sposobnost ima pogosto tudi slabo plat, saj se v veliki želji in predanosti, da pomagamo drugim, pogosto preveč izčrpamo in pozabimo nase.

Ko je drugim težko ali jim kaj spodleti, znamo namreč biti zelo empatični in razumevajoči do njih ter hitro najdemo besede tolažbe. Ko pa se podobno zgodi nam, smo do sebe veliko manj razumevajoči in bolj kritični, težko si namenimo prijazno in tolažilno besedo.

Zdi se nam, da bolj ko se bomo kritizirali, hitreje bomo popravili svoje napake. Vendar obstaja še druga pot – empatija do sebe.

Za visoko občutljive je pogosto veliko težje biti empatičen do sebe kot do drugih. Empatija do sebe se mi pravzaprav zdi nekakšna sestra ali zelo tesna prijateljica dobre skrbi zase. Brez empatije do sebe težko najdemo čas zase in težko raziščemo, kaj potrebujemo v določenem trenutku.

Kadar smo empatični do sebe, ko poskrbimo za svoje potrebe in se dobro počutimo v svoji koži, čutimo več empatije tudi do svojih otrok in drugih ljudi.

 

Empatija ali sočutje

Zakaj govorim o empatiji in ne o sočutju?

Sočutje pomeni, da z drugim so-čutimo to, kar čuti on, pa naj gre za prijetne ali neprijetne občutke. V drugo osebo se tako močno vživimo, da se z njo zlijemo v njenem čutenju, z njo jokamo, se smejimo, kričimo in besnimo.

Pri empatiji pa gre za to, da razumemo in priznamo občutke druge osebe, ne da se popolnoma zlijemo z njimi. Je neka nadgradnja sočustvovanja in razumevanja ter nam omogoča, da se v druge vživimo in se nanje odzovemo na smiseln, nežen in skrben način. Je sposobnost biti v čevljih drugega, ko drugi, ki je v stiski, ve, da ga oseba, ki ji je zaupal, zares sliši in je z njo v tem doživljanju.

Jesper Juul v knjigi Empatija – pot do sebe in drugega pravi: “Čim boljši je naš stik s samim sabo, boljše in globlje je lahko naše razumevanje drugih.” Torej se pot do drugega vedno začne pri nas samih. Juul poudari tudi, da se empatičnih veščin ni treba učiti na novo, ampak gre zato, da se spomnimo na sposobnosti, ki smo jih že naravno prinesli s sabo na svet.

Na moji dosedanji poti spoznavanja in sprejemanja sebe so se me zelo dotaknile knjige Brené Brown, ki veliko piše o pogumu, ranljivosti in sramu. Njena animacija spodaj se mi zdi ena najboljših ponazoritev, kaj je empatija.

Za tiste, ki morda ne razumete dobro angleško, prevajam sklepna dva stavka, ki povesta bistvo: “Resnica je, da sam odziv redko pomaga, redko izboljša stvari. Kar pomaga, je povezanost.”

Kaj pa empatija do sebe?

Spletni seminar o empatiji do sebe, ki sem se ga udeležila in ga je Brownova vodila skupaj s Kristin Neff, me je tako navdušil, da sem si kupila knjigo Self-compassion (slov. Empatija do sebe; žal slovenskega prevoda knjige še ni) Kristin Neff in jo podrobno preštudirala.

V nadaljevanju bi rada delila nekaj glavnih misli iz nje, ki se mi zdijo posebej pomembne za visoko občutljive ljudi.

V naši vse bolj tekmovalni družbi se ves čas primerjamo z drugimi in pogosto verjamemo, da smo dovolj vredni le, če smo boljši od drugih, če smo v nečem nadpovprečni. Vendar se vedno najde kdo, ki je lepši, boljši, uspešnejši v določeni stvari.

Dvigovanje svoje samozavesti in napihovanje svojega ega na ta način prinese s sabo tudi to, da se mora nekdo počutiti slabše od nas, da se mi počutimo bolje, morda ga zato celo ponižamo, ga kritiziramo ali obtožimo, da je kriv za naše probleme. Tako se morda za nekaj trenutkov počutimo bolje, a med sabo in drugimi ljudmi ustvarjamo razlike in distance ter se nehote izoliramo od njih.

Slej ko prej si moramo priznati, da smo za svoje probleme odgovorni sami in da se ne moremo ves čas počutiti nekaj posebnega in nadpovprečnega. Vendar pa, ko si končno priznamo svoje napake in pomanjkljivosti, znamo biti do sebe neverjetno kruti: »Grozen sem. Nisem vreden, da bi me imel kdo rad.«

Ni čudno, da skrivamo resnico sami pred sabo, ko pa je iskrenost sprejeta s tako kruto obsodbo. Če se ves čas obsojamo in kritiziramo, s tem ne delamo iz sebe boljše osebe. Namesto tega se počutimo nezadostne in negotove, svoje frustracije pa znesemo na ljudi, ki so nam najbližji. Še več, veliko stvari ne priznamo za svoje, ker nas je preveč strah svojega sovraštva, ki sledi, če bi priznali resnico.

Alternativa takemu odnosu je empatija do sebe, ko se prenehamo obsojati in ocenjevati ter se sprejmemo z odprtim srcem, take kot smo. To pomeni, da se najprej ustavimo in prepoznamo svoje trpljenje. Da se potolažimo in pristopimo k svojim občutkom in doživljanju s podobno naklonjenostjo in skrbjo, kot bi pristopili do dobrega prijatelja ali celo do neznanca. Da se zavemo, da nismo sami, da je življenje včasih težko in da se podobne stvari dogajajo tudi drugim.

Resnica je, da smo vsi vredni empatije. Že samo dejstvo, da smo zavestna človeška bitja, ki izkušajo življenje na planetu, pomeni, da smo samoumevno dragoceni ter vredni ljubezni in skrbi.

Empatija do sebe ne pomeni, da mislim, da so moji problemi bolj pomembni kot tvoji, ampak, da so moji priblemi prav tako pomembni in vredni pozornosti.

Ne moremo vedno imeti visoke samozavesti in naše življenje bo še naprej pomanjkljivo in nepopolno – a empatija do sebe bo vedno tu, čakala na nas kot varno zavetje. V dobrem in slabem, če smo na vrhu sveta ali na dnu, empatija do sebe nas bo gnala naprej ter pomagala, da se premaknemo na boljše mesto. Potrebno je nekaj dela, da prekinemo življenjske navade samokritiziranja, vendar na koncu dneva je treba le, da se sprostimo, dovolimo življenju, da je tako, kot je in odpremo srce sebi.

 

Sestavine empatije do sebe

Neffova v svoji knjigi piše o treh ključnih sestavinah empatije do sebe: naklonjenosti do sebe, skupni človeškosti in čuječnosti.

1. Naklonjenost oziroma prijaznost do sebe
Namesto, da se obsojamo in kritiziramo, skušajmo biti do svojih napak in pomanjkljivosti bolj razumevajoči ter se potolažiti, kot bi potolažili prijatelja ali otroka. Izrazimo toplino in nežnost do sebe ter se zavedajmo, da nismo popolni. V težkih situacijah se lahko vprašamo: “Kaj potrebujem v tem trenutku? Kaj opažam? Kaj čutim?”

2. Skupna človeškost
Namesto, da se zaradi neke napake ali pomanjkljivosti pri sebi še bolj izoliramo od drugih, se počutimo osamljeni in nezadostni, se spomnimo, da nas ravno nepopolnost človeške izkušnje povezuje in združuje z drugimi, zaradi česar si vsi zaslužimo več empatije. Vsi ljudje nosimo v sebi potrebo po pripadnosti, zato je povezovanje z drugimi toliko pomembnejše. Znižajmo svoja pričakovanja in objemimo svojo nepopolnost, ki je neizogiben del naše človeškosti.

3. Čuječnost
Visoko občutljivi ljudje imamo neverjetne sposobnosti analiziranja in premlevanja občutkov in dogodkov, zaradi česar se pogosto ujamemo v svoje misli, vzorce, zgodbe ter težko najdemo pot ven. Namesto prevelike identifikacije z neko napako ali pomanjkljivostjo zato raje prakticirajmo čuječnost, prisotnost v trenutku – tukaj in zdaj. Skušajmo videti in sprejeti realnost brez sodbe ter zdržati s težkimi občutki in ne bežati v misli. Situacijo bolj izkusiti kot razmišljati o njej. Učimo se ustaviti se in prepoznati, kaj se dogaja v nas, nato se odločiti, ali in kako se bomo odzvali. Pri trpljenju pogosto velja enačba: trpljenje = bolečina x upor. Torej bolj se neki bolečini upiramo, večje je naše trpljenje.

 

Vaje za empatijo do sebe

Neffova na svoji spletni strani in v knjigi navaja veliko različnih vaj, ki nam lahko pomagajo razvijati empatijo do sebe. Nekaj sem jih prevedla in malo priredila ter jih lahko najdete v povezavah spodaj.

1.vaja: Videti se takšne, kot smo

2.vaja: Kako potolažim prijatelja?

3.vaja: Dotik, ki tolaži

4.vaja: Čuječnost v vsakdanjem življenju

5.vaja: Dnevnik empatije do sebe

6.vaja: Empatija do sebe v vsakdanjem življenju


Ko boste torej naslednjič razočarani nad sabo ali jezni nase zaradi neumne napake, ki ste jo storili, se spomnite na kakšno od zgornjih misli ter si privoščite skodelico empatije do sebe, v kakršnikoli obliki si jo že zamislite.

 


Katera misel v članku najbolj odmeva v vas? Kako ravnate s seboj, ko vam je težko ali ste storili kakšno napako? 

Delite svoje občutke z mano v komentarju spodaj!

Se vas je dotaknilo, kar ste prebrali? Prijavite se na e-novičke Regratove lučke in enkrat mesečno boste v svoj e-nabiralnik prejeli moje zadnje članke, kakšno zanimivo misel ali povezavo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja